Poletna Kolpa

Kakšni kraji se ne spreminjajo toliko, kot se spreminjam jaz skozi leta. Dejstvo. Ob Kolpi sem preživel marsikatero otroško urico, dan, teden. Tam sem spoznaval taborništvo, prvič sem se zaljubil in doživel prvo taborniško poroko (danes je žena Petra Polesa), stkale so se prve prave prijateljske vezi, plavali smo “čez mejo” v drugo republiko, … Kot nogometaš sem se večkrat pomeril z NK Kolpa, v Belo krajino sem potem kot trener čez dolga leta odpeljal tudi svojo ekipo na čudovite priprave. Ob Kolpo sva se kasneje večkrat vračala tudi z Bojano, kampirala sva na črno, pekla koruzo, včasih sama, potem s prijatelji. Kakšni spomini!!

Tokrat smo Kolpo prvič obiskali družinsko. Malo me je bilo strah, kako so se kraji ob reki in reka sama spremenili. Z veseljem sem ugotovil, da pravi, brezkompromisni turizem še ni pobožal te kraje. Še vedno so domačini glavne zvezde ob vodi, skačejo z najvišjih vej. Še vedno se v njej kopajo nove generacije tabornikov. Bregovi Kolpe so še vedno ohranjeni, obvodni gozdovi in grmovja so dom številnim vrstam, reka je še vedno čista, plitva, topla in prijazna. Všeč mi je.

Tudi otroci so uživali, če ne v vodi, pa pod njo ali pa na vrveh visoko v krošnjah dreves, kjer premorejo enega redkih odličnih adrenalinskih parkov, ki so primerni tudi za otroke. Sam sem prvič pod vodo opazoval some, čudovite ribe, ponosne in elegantne.

Tokrat smo se pustili gostiti pri znancih v bližnji belokranjski vasici, kjer se je skoraj ustavil čas. Kraji, kjer se še vedno lepo vidijo zvezde. O ja, še pridemo.

Dolina Triglavskih jezer

Ta dolina je resnično nekaj posebnega. Zadnja leta ugotavljam, da ne samo zaradi jezer, hribov nad dolino, razgledov, gorniških ciljev, ampak predvsem zaradi izjemnega prepleta visokogorskega krasa, kulturne krajine v širši okolici, gozdov, cvetja, geoloških in geomorfoloških posebnosti in vodnih površin. Ker se vsako leto tudi kaj novega naučim o dolini, me obisk doline vsakič znova bolj in bolj navdihuje.

Planine

Ne glede na številne pristope, sam prisegam na tistega prek Fužinarskih planin. Njihova toplina in izredna umeščenost v prostor je pravšen razlog, da jih vedno znova obiščem.

Jezera

Neverjeten je že podatek, da se je na zakraselem območju, kjer vsa padavinska voda kar najhitreje ponikne v podzemlje, ohranilo toliko jezer. A ko vsakega pobližje spoznaš, ugotoviš, da so jezera med seboj zelo različna. Glede na dotok in iztok vode oz. prisotnost le teh, glede na letno nihanje vode, glede na specifično živalstvo in rastlinstvo v vsakem od jezer, glede na globino, velikost, obliko, globino in sestavo sedimenta na dnu, glede na povezave med posameznimi jezeri, glede na geološke razmere, mikrorelief, glede na stanje evtrofikacije (prisotnosti alg in količino kisika v jezerih)… Skoraj bi lahko rekel, da si niti dva jezera nista skoraj v ničemer podobna. Že razlika med Petim in Šestim jezerom (Dvojnim jezerom) je prav neverjetna, pa čeprav sta del leta celo povezana.

Črno jezero

Šesto jezero

Peto jezero

Dvojno jezero (Peto in Šesto jezero)

Veliko jezero (Ledvica)

Zeleno jezero

Rjavo jezero

Prvo jezero (Jezero pod Vršacem)

Cvetje

Na vsakem koraku, tudi tam, kjer ga ne pričakuješ, barvito in dišeče.

Vodna in mehanska erozija

Vse, kar vas o krasu učijo v šoli oz. piše v knjigah, si lahko v živo ogledate tu, v dolini. Pred vami kot lego kocke pod rokami otroka razpada “neuničljiv” kamen, voda vanj zlahka zarezuje razpoke, oblikuje žlebiče, škraplje, …

Gube, plastovitost

Izurjeno oko lahko opazuje vse tisto, kar se je nekoč dogajalo pod morjem in v obdobju dvigovanja in potovanja hribov.

Fosili

Še bolj izurjeno oko bo našlo tudi fosile, nekoč živeče, a danes izumrle amonite.

Ostanki ledeniškega delovanja

Ledeniško površje je težko prepoznati na terenu, če pravih ledenikov in njihove moči še nisi videl. V naših Alpah, kjer pravih ledenikov že dolgo ni več, so ostanki njihovega delovanja včasih težko vidni, pogosto so skriti pod drugimi nanosi, prekriti s prstjo, rastlinjem, gozdom. a tu pa tam še vedno najdemo pravcate morene, ledeniške balvane, grbinasto površje, zbrušeno površje, …

Planina Krstenica

Ob poplavi internetnega in vsesplošnega hvalisanja posameznikov, ki so dosegli to in ono, preplavali dolgo reko, v dobri uri pritekli na Triglav, ustvarili tak in tak dobiček, … in ob poplavi objav tipa 5 stvari, ki jih v življenju morate videti, 10 fotografov, ki jih morate spremljati na Instagramu, treh načinov, kako zjutraj skuhati kavo, … in ob poplavi poveličevanja in hipnega prikazovanja vseh trenutkov življenja na družabnih omrežjih, se me obisk planine Krstenice nad Bohinjem še prav posebej dotakne. Pa ne toliko zaradi lepote planine in okolice, ki ne potrebuje dodatnega potrjevanja, ampak zaradi zgodbe, ki jo nosi, zaradi odrekanja, zaradi človeške predanosti, predajanja znanja, mladostne igrivosti, zaradi poudarka na skupnosti, zaradi odsotnosti samohvale.

Kdo so resnični junaki današnjega sveta? So to le poslovno uspešni ljudje z veliko denarja? So to športniki tipa Kevin Kampl? So ekonomisti, bančniki, odvetniki? Je to s.p.-jevec, ki služi s prodajo kitajske robe? Je to oglaševalec? Ne vem, morda. V letih, ko sem spoznal veliko ljudi v odročnih območjih, v dolinah, na planinah, vaseh, … sem si lahko zlahka in brez dvomom odgovoril na zgornja vprašanja. Spoznal sem namreč ljudi, ki resnično živijo življenje, tu in zdaj, z vsemi problemi in težavami ter z vsemi lepotami in nepozabnimi trenutki. Vidi se jim v očeh, v duši. Junaki so najbolj preprosti ljudje, o katerih niste še nikoli prebrali novice na internetu, tudi google jih s težavo najde.

V planini Krstenica mlada, komaj 20-letna Veronika vodi celoten proces pridelave sira. S pomočjo dve leti mlajšega brata in še precej mlajših pomočnikov, otrok lastnikov živine, vsak dan pomolzejo 23 krav, zjutraj in zvečer. Iz mleka izdelajo vrhunski sir. Prepričan sem, da gre za resnično izjemen primer, vreden velikega spoštovanja. Z nenapisanim pravilom je dolgoletna majerica Cilka Mlakar vsako leto vzgajala otroke lastnikov živine, ki so morali vsaj del poletnih počitnic preživeti v planini in pomagati pri odgonu in prigonu živine, molži, sirarskih opravilih in drugih delih na planini. Na ta način se je znanje prenašalo na mlade in ko je prišlo do slovsa stare majerice, je bil prehod naraven in enostaven.

Delo se začne okrog 5 ure zjutraj, konča pa pozno zvečer.

Najprej prigon živine v hlev, potem molža in nošnja mleka v kotel. Sledi segrevanje mleka in mešanje. Potem naredijo sir in alboninsko skuto. Na koncu je potrebno vse pospraviti, dan za dnem.

Med delom so zbrani, vsako kravo ogovarjajo z imenom, s spoštljivostjo a hkrati odločno, radi se posmejijo, pogovarjajo se o tem, kdo bo prišel danes na obisk, kam bodo odšle krave na pašo, kaj bodo skuhali, … V bistvu gre za bolj ali manj neverjetne prizore glede na povprečno mladino pri teh letih. Črnogorski kolega Ivan, ki je bil ravno te dni na delovnem obisku na planini, kjer je skušal primerjati njihove planine ter navade z bohinjskimi, je resnično dobro povzel zgodbo planine Krstenica. Dejal je, da bi mu njegovi kolegi v Črni Gori prej verjeli, da je videl pristanek vesoljske ladje, kot da jih prepriča v to, da planino vodi 20 let stara punca, za povrh še zlata maturantka in danes že študentka.

Prav lepo je včasih objavo nameniti ljudem, ki jih spoštuješ in občuduješ. Čeprav Veronika in njeni nič manj pomembni pomočniki niso osvojili Everesta, niso sprogramirali super uspešne računalniške igrice, niso osvojili športne kolajne za Slovenijo, niso povečali prihodka od turizma za 20%, … pa je njihov družbeni prispevek verjetno bistveno večji od omenjenih predpostavk. Njihov prispevek k ohranjanju kulturne krajine, biotske pestrosti, običajev, kmetijske dejavnosti, prehranske pestrosti, bohinjskih značilnosti in še kaj, je neprecenljiv. Je navdihujoč, je resničen, je nezlagan.

Brezčutna omrežja

Čedalje bolj čutim, da je deljenje svojih občutkov prek fotografij na družbenih omrežjih brezčutno. Vse bolj in bolj mi je jasno, da so te objave toliko daleč od resnice, da je vprašanje, če so sploh smiselne. Še manj smiselna je možnost všečkanja in komentiranja, saj ljudje komentirajo in všečkajo nekaj, kar sploh ne poznajo, niso doživeli, niso videli, …

In čedalje bolj spoznavam, da je to moj problem in ne problem drugih.

No, tule je fotografija Bohinja v izdihljajih dneva. Fotografija, fotoaparat in program za obdelavo mi omogočajo, da vidim tak Bohinj le jaz, tako, kot ga občutim. V resnici ni bil ravno tak, bil je še lepši. Večer namreč. Saj je bilo poleg lepe svetlobe tudi veliko lepih občutkov v glavi. In to je tisto, kar šteje.

Bohinjski cvet

Vsako leto spomladi vodim fotografsko delavnico v okviru Festivala cvetja v Bohinju. Nikoli ni prav veliko ljudi, a vedno je lepo. In vsako leto so drugačni pogoji. Letos smo se prvič namenili na Rudnico in Peč, a žal travniki niso bili tako pestri, kot sem pričakoval. Nič zato. Sprehod iz Stare Fužine na Rudnico in po grebenu na Peč je sam po sebi tako lep, da je fotografija tu lahko drugotnega pomena.

Razgled na jezero s senožeti pod Rudnico je fantastičen. Bistvo pri fotografiranju cvetja je, da se človek umiri, si vzame čas, poišče najlepše motive, jih občuduje in šele nato naredi fotografijo.

Za konec še razgled z razglednika Peč, kjer verjetno vsakomur zastane dih.