Nenavadni cilji

20161104-dscf4448-1-2

Na naših družinskih poteh redko koga srečamo. Približno mi je jasno, zakaj. Ali smo tako čudna familija, ali pa so naši cilji čudni. Je pa res, da nikoli ne gremo na Jošt, Šmarjetno in podobne neobljudene destinacije. Je tudi res, da smo počasni, kot polži, da se vlečemo, kot čre… in podobno. Ker je toliko za spoznati, da sicer 20 minutni izlet brez težav traja 2 ali 3 ure.

20161104-dscf4502-19

Ker v hitenju in dražljajih vsakdana otroci nimajo časa jesti in piti, je seveda prva stvar, ko se usedemo v avto in odpeljemo cilju na proti, vprašanje: “Ali imamo malico s seboj?” Drugo vprašanje, potem ko se po dooooooolgih minutah vsi skupaj spravimo iz avta na parkirišču, je: “Ali se bomo ustavili za malico? Kaj pa sta danes vzela s seboj?” Tretje vprašanje, potem ko naredimo častitljivih 100m je: “Ali bi lahko sedaj dali “dekco” na tla in pomalicali? Prosim, prosim, prosim, prosim.” Četrto vprašanje, potem, ko jih uspeva prepričati, da smo ravno začeli hoditi in naredimo še 200m je: “Ali je sedaj končno že čas za malico? Mene bolijo noge!.” Kapitulacija! Malica in potem naprej. Pa tako še nekajkrat. Življenje je čudovito, sploh če ga lahko preživljaš z družino na svežem zraku. In fotoaparatom v roki. Pa malico v nahrbtniku 🙂

20161104-dscf4464-8

20161104-dscf4456-6

20161104-dscf4514-23

20161104-dscf4443-1

Beta

Ko se je lanska jesen prevešala v zimo, me je po dolgih letih poklical nekdanji plezalni prijatelj, Jure Ravnik. Takrat je že izšla prva številka plezalne revije Beta, katere urednik je bil ravno Jure. Povprašal me je, če bi bil pripravljen pisati kolumno, v kateri bi pisal misli o naravi in zraven pripel kakšno fotografijo. Nisem prav dolgo okleval, še največ časa sem se ukvarjal s tem, kako naj zastavim vse skupaj, da bo imelo pisanje nek rep in glavo, ne samo v eni številki, ampak v vseh naslednjih. Žal se je zgodilo, da je Beta živela le leto dni oz. pet številk. Kolumna pa je trajala 4 številke, od druge dalje. Moram priznati, da sem vsaj malce navdiha in koncepta črpal iz odličnih kolumn, ki jih je nekdaj v Poletu pisal Davorin Tome, ki ga izjemno spoštujem kot ekologa, fotografa, pisca, naravovarstvenika, misleca, človeka. Svoje članke je zbral v meni eno najljubših knjig Samo narava, ki jo toplo priporočam v branje prav vsem.

dscf2901Jure s svojo (našo) Beto

Povezave do kolumn, ki so bile sicer že objavljene na tem blogu, zdaj objavljam skupaj na enem mestu, da imajo neko zaključeno celoto:

Odnosi

Ljubitelji narave

V dolini tihi

Kamen, plezanje in toaletni papir

O Juretu in njegovem delu na projektu Beta je bilo veliko lepega napisanega tule: Jurij

Odnos Jureta do tistih, ki so sodelovali pri Beti, je bil za današnji čas prav neverjeten. Vedno me je po izdaji poklical, da sva se dobila, izročil mi je Beto, se toplo zahvalil, potem pa sva modrovala, enkrat na kratko, večkrat na dolgo. Za pogovor si je vedno vzel čas. Tako sva po zadnji izdani številki sedela na njegovem podstrešju ob plezalni stenci in pametovala. Bil je utrujen, vidno izčrpan, a izjemno zadovoljen. Čeprav je Beta delovala z minusom, pa je izžareval hvaležnost, da je lahko spoznal in sodeloval s tako širokim krogom ljudi, tako da je bil njegov temeljni cilj izpolnjen. Ko mi je govoril o njegovem srečanju s Tadejem Slabetom, Chrisom Sharmo in drugimi, se mi je ježila koža. Do plezanja, kolegov plezalcev, plezalnih legend goji tako globoko spoštovanje, da je težko verjeti. Veliko sva se pogovarjala tudi o varstvu narave, vplivih plezalcev na živo in neživo naravo, odnosov plezalcev do soplezalcev, domačinov, … Na tem področju ima jasna, nedvoumna stališča. Ko sem pred dnevi prejel vabilo na skupno srečanje vseh, ki smo sodelovali pri Beti, se je potrdilo vse tisto, kar sem začutil ob teh nekaj srečanjih z Juretom v povezavi s sodelovanjem pri Beti. Iskren, spoštljiv in hvaležen odnos do plezanja, prijateljev in sodelavcev. Ker tudi sam želim nekaj vrniti plezanju nazaj za vse, kar mi je v življenju dalo, mi ni bilo in mi tudi nikoli ne bo težko sodelovati pri tako iskrenih projektih. Hvala Jure za možnost sodelovanja in kmalu spet na snidenje.

dscf2873

Jesen nad Selško dolino

V Sloveniji se radi pohvalimo z lepo naravo. Tudi, če gremo popoldne na sprehod na polje čez lokalno cesto, pravimo, da gremo malo na zrak, v naravo. Sicer je res, da je človek del narave, a danes ljudje delimo svet na tistega, ki ga je ustvaril in preoblikoval človek in na naravo. Če se držimo strogo te delitve, potem lahko ugotovimo, da ima Slovenija popolnoma ohranjene narave (t.i. naravnega okolja) oz. divjine izredno malo. Visokogorje, ki pa je zaradi relativno nizke višine (v primerjavi s centralnimi Alpami) obremenjeno s planinstvom, nekaj nedostopnih grap in zakotnih dolin, potem pa se naštevanje neha. Lahko celo ugotovim, da je poleg visokogorja divjino v Sloveniji moč najti na le območju Idrijskega in Cerkljanskega. V vse ostalo je človek že posegel tako, da je naravo preoblikoval, spremenil, izkoriščal, … Ustvaril je kulturno krajino. Le-ta pa je po mojem mnenju tista, ki je lahko v ponos Sloveniji. Ne moremo se primerjati z ameriško divjino, afriškimi prostranstvi, niti ne z visokogorjem osrednjih Alp, Himalajo, Sibirijo, da ne omenim Aljaske, Antarktike, …. Tam je divjina res divjina, svet, kjer je človek le občasni obiskovalec. Ne glede na to mislim, da smo znali v Sloveniji vzpostaviti način poseganja v naravo, ki omogoča ohranjanje naravnega ravnovesja. Povsod seveda temu ni tako, v splošnem pa bi lahko dejali, da je naša kulturna krajina skozi stoletja znala dihati z naravnim okoljem oz. se z njim prepletati in nenazadnje ustvarjati pogoje za še večjo biotsko pestrost, ki jo v nasprotnem verjetno ne bi bilo. Travniki, pašniki, polja in druga kulturna krajina so območja, kjer uspevajo številne vrste, ki v gozdu ne najdejo svojega prostora.

Zadnjič smo z družino preživeli lep dan v izjemni kulturni krajini nad Selško dolino. Pogledi na Ratitovec so bili veličastni, Dražgoše, Železniki, Podlonk so vpijali dušo okoliškemu jesenskemu gozdu, cerkev Sv. Križa pa je bil poleg krasnega ambienta lep izletniški cilj.

dscf3902-2

dscf3915-5

_scf4016-23

_scf4021-27

_scf4024-29

_scf4043-33

dscf3920-6

dscf3926-8

dscf3927-9

dscf3928-10

dscf3932-12

dscf3938-15

_scf4014-22

dscf3946-18

dscf4037-32

dscf4057-39

dscf4059-40

dscf4062-41

Spomini pod Triglavom

Pred dnevi sem našel tole fotografijo, ki mi je dala misliti. Sicer sama fotografija ni nič posebnega, če ne bi bilo na njej toliko osebnih spominov. Na njej so namreč vrhovi in območje, ki sem ga v različnih obdobjih življenja že v celoti prehodil. Zanimivo je, da pri tem ne čutim kakšnega posebnega zadovoljstva glede vseh osvojenih ciljev. Vsi ti spomini pri meni hitro zbledijo in jih moj trdi disk ne shranjuje dovolj dobro. V bistvu je to dobro, saj me sili k ponovnemu doživljanju gorništva, sili me, da bi ponovno okusil lepoto teh hribov pod Triglavom, pa tudi Triglava nenazadnje.

20151106-img_6170-2

A ostalo mi je nekaj drugega. Zelo dobro se spomnim ljudi, s katerimi sem doživljal ta svet. Tega ne pozabim in to mi je največ vredno. Na ta način spoznavam, da hribe in nasploh naravo povezujem z ljudmi, ki so mi blizu. Nekako se ti občutki ljubezni do narave dopolnjujejo z ljubeznijo do ljudi in obratno. To je lep občutek.

Zgodovina

Ni samo tista človeška, je tudi zgodovina Zemlje, vsega in vseh.

Fotografija Martuljkove skupine je le ujet trenutek vseskozi spreminjajoče se pokrajine. Martuljkova skupina nikoli prej ni bila takšna in nikoli več ne bo taka, kot je na tej fotografiji. Gore se spreminjajo pred našimi očmi, le težko si to predstavljamo in vidimo. Le ob kakšnem večjem podoru, poplavah, plazovih nam je jasno, da ni vse enako, kot je bilo. Deli Martuljških gora, ki so bili nekoč njihov sestavni del in jih danes ne vidimo več, sestavljajo široko prodišče Martujškega potoka v ospredju fotografije, potujejo naprej po Savi, gradijo njena prodišča, predstavljajo podlago Kranjski, pa tudi Ljubljanski kotlini ali pa so že dolgo vgrajeni v strjen konglomerat. Če boš kdaj stal na kakšnem prodišču gorskega potoka ali reke, primi v roke prodnik, da boš lahko začutil in spoznal zgodovino gora, ki jih danes ne vidiš več. Lep občutek.

20111103-dsc_7190-2

This photograph is just a momment in geological history of mountain group. It has never before looked like this and it never be the same like today. It’s changing before our eyes. The parts of mountain group that was once there and we don’t see it anymore is hidden in the wide riverbed of Martuljek mountain stream in the foreground. If you pick a stone from that riverbed you can touch the history of this mountain group.