Gravel ni samo modna muha

Namesto uvoda

Če se jaz navdušujem nad gravel kolesarjenjem, potem to ne more biti modna muha. Vozim namreč 20 let star kombi, ki nima centralnega zaklepanja. Zdaj je verjetno vse jasno.

Ta zapis je zato samo preprosta kolesarska izkušnja, ki jo delim zaradi iskrenega navdušenja. Nad gravel kolesarjenjem.

Opredelitev problema

Pa še malo o iskrenosti. Jaz nisem kolesar, kot ga je moč danes razumeti v kontekstu povprečnega rekreativnega kolesarja v SLO. Kolesarim toliko, kot kolesarji zadnjih nekaj petkov v Ljubljani. Veliko več ne. Zadnjih deset let je bilo kolo bolj kot ne zaprašena slika v garaži. In medtem, ko sem se pred dvema letoma odločil, da si po 25 letih zaslužim, v teh letih pa celo privoščim novo kolo, se je v kolesarstvu zgodilo marsikaj. Roglič je nehal skakati in se je usedel na kolo, razvilo pa se je tudi t.i. gravel kolesarjenje. Ampak jaz tudi pred dvema letoma, ko sem kupoval novo kolo, nisem vedel za to čudno ime. Mene je pač prijelo, da bi spet malo potoval s kolesom. Da bo kolo vsestransko, da bom z njim vozil po cestah in po makedamih. Želje po vožnji po planinskih poteh, trailih, … pa nimam. In da bo kolo doma spet naslednjih 20 let.

Rešitev problema

Zato sem se odločil za potovalno, popolnoma jekleno kolo. Kupil sem Fuji touring kolo in tako s potovalnim kolesom spoznal čare gravel kolesarjenja. Življenje pa je dobilo nov smisel. Lahko se bere tudi tako, da sem dobil novo igračo. Kakorkoli že. Uporabljam tudi Fuji fotografsko opremo. Zdaj pa si naj vsak misli, kar hoče. Na tem mestu se moram zahvaliti še Marku Duriniju (duridostudio) za prepotrebne nasvete pred nakupom.

Občutki za feeling

V zadnjih dveh letih sem naredil toliko kilometrov, kot verjetno prej v celem življenju. Pa je teh kilometrov vseeno bistveno manj, kot jih ima npr. najbolj len rekreativni kolesar ekipe lokala Trenča iz Stražišča. Sem pa naredil veliko lepih kilometrov, ki so prijali moji duši. S tem kolesom sem namreč ponovno občutil vso lepoto kolesarjenja. Tisti veter v laseh, pokrajino, ki v ravno pravšnji hitrosti beži mimo tebe, utrip srca na strmem klancu, doživljanje kulturne krajine, gozdov, hribov, dolin, …

S prejšnjim prastarim hardtail gorskim kolesom sem se po asfaltnih cestah do makedamskih izhodišč vedno neizmerno matral (najbolj psihično), zdaj uživam. Z novim kolesom sem prevozil bolj ali manj vse tiste gorsko kolesarske ture, ki sem jih nekoč s pravim gorskim kolesom. Le da zdaj uživam na celotni turi in ne samo na majhnem delu. Tehnično je sicer sedaj težje speljati kakšen slabši strm razbit odsek, se pač malo bolj potrudim. In pilim tehniko vožnje. Od vsega je najbolj zahtevna vožnja nazaj v dolino. Tu je razlika med gravel in MTB kolesom najbolj očitna. Hvala bogu nisem nikoli užival v vožnji navzdol, nikoli nisem čutil potrebe po lovljenju flowa, polaganju ovinkov, … Zato sem ta minus vzel kot sprejemljiv kompromis. Ki pa se več kot izniči na ravnih odsekih, ali pa na lepih strmih makedamih, seveda na asfaltu. Tukaj gravel kolo zasije. Še nikoli se nisem tako udobno, lagodno in uživaško počutil na nobenem kolesu. Pa sem kolesaril (končno se bom pohvalil) tudi po poteh, kjer marsikdo tudi sanja ne. Po Himalaji. Ampak pustimo to. Gravel me je na nek način zasvojil. Iščem poljske poti, gozdne ceste, pa tudi ožje utrjene stezice, boljše in slabše makedame, odmaknjene asfaltne poti po odročnih krajih. Na Jamnik grem npr. po stari cesti, ali pa po cesti, vendar ne zavijem potem domov, pač pa grem še na Mohor in se nato spustim v Besnico. Poezija. Ni mi potrebno z avtom do izhodišča (pogosto vidim lastnike fulijev pod hribi, kjer so traili), ker bi mi bilo mučno voziti po cesti, ampak se doma usedem na kolo in grem. Huda okoljska zavest! Nenačrtovana seveda.

Vroča Strava

Tako kot sem nenačrtovano padel v gravel sceno, sem vzporedno nenadejano spoznal tudi Stravo. Vroča gospodična globalna Strava (Strava Global Heatmap) mi je omogočila strastno odkrivanje novih poti. Seveda sem na Stravi dobil tudi “uničujočo” primerjavo mojih zmogljivosti z ostalimi kolegi iz lokala Trenča. Ok, ker oni še ne razumejo dobro, kaj je to gravel, jih lahko zavajam s širino plaščev in posledično manjši povprečni hitrosti. Ker pa sem na Stravi spoznal tudi Mateja Zalarja, sem končno brez zadržkov sprejel dejstvo, da sem slab. A kaj, ko tako neizmerno uživam.

Spoznanje in spraševanje

Ker sem informacije o gravel kolesarjenju in gravel kolesih začel zares dojemati šele potem, ko sem si kupil kolo, sem se začel spraševati, če sem si sploh kupil pravo kolo. Olje na ogenj priliva še drugi Matej (Mejovšek), ki vedno, ko se srečava, servira informacije o nekih hudih Trek gravel kolesih. Govori pa s tako strastjo, da zasvojenost kar gori iz njegovih oči. Jaz pa imam “težkega” jeklenega potovalnega konjička, s katerim sem ne glede na vse te informacije super zadovoljen. Pravilno odločitev sem letos potrdil dvakrat.

Prvič na Hvaru, ko sem na dopustu prevozil vse tisto, kar se vrednega in lepega z gravel kolesom na Hvaru lahko prevozi. Kolo se je namreč obneslo neverjetno dobro. Nisem imel niti ene najmanjše težavice, jeklen okvir se na zahtevnih makedamskih poteh odlično obnese, absorbira tresljaje, … Udobna geometrija potovalnega kolesa me je reševala pred problemi v hrbtu, užival sem v “potovalnih” razgledih, oprema na kolesu je delovala bp. Nobene počene zračnice, prerezanih plaščev, … Bilo je sanjsko. Drugo potrditev sem dobil med vzponom na Jakob. Naključno jutranje srečanje na križišču pred Preddvorom s prav tako gravel navdušencem Žanom Kuraltom se je izkazalo za priložnost preizkusiti pravo gravel kolo. Malo pred vrhom Jakoba sva z Žanom zamenjala kolesi. Njegovo kolo je sicer precej lažje, tehnično boljše opremljeno, ampak mi je delovalo togo, neudobno. Seveda so to pavšalne ocene, pa vendarle.

Za koga je gravel?

Najprej za Klemna (Marklja), Edota (Lukazoja) in Jureta (Freliha). Pa mogoče še za koga.

Sam vidim mnogo kolesarjev, ki se mučijo po asfaltu s hardail MTB kolesi. Taisti gredo potem še na kakšen hrib, tu pa tam na kakšen makedam, zelo redko na kakšno stezico. In potem razmišljajo o nakupu novega MTB kolesa!? Rad bi jim sporočil, da naj vsaj poskusijo gravel kolo, lahko tudi potovalno. Prepričan sem, da bodo nehali razmišljati o novem MTB kolesu. Potem je tu cela falanga cestnih kolesarjev, ki nimajo radi prometnih stisk na cestah in bi se radi umaknili na stranske ceste, ki bi radi spoznali neke nove kraje, osvojili kakšen nov hrib, …

Ja, vsak dan več nas bo, s tem pa tudi vse več gužve na stran poteh 🙂

Iskanje meteorita v okolici Novega mesta

Namesto na Komni, sem pristal v Mirni peči. Saj tudi meteorit, ki je na ozemlje Slovenije padel 28.2. letos, ni vedel, da bo pristal tu nekje v bližini. Na Bojanovem blogu sem zasledil, da bo to soboto organizirana iskalna akcija, zato sem nagovoril še Nejca, on pa sošolca. Pa smo šli, iskat nekaj, kar je priletelo iz vesolja. Najbolj sem užival v navdušenju dveh tretješolcev, njuni domišljiji, naivnosti in prikupni nevednosti.

Dobili smo se pred osnovno šolo v Mirni peči, kjer je Bojan v uvodu predstavil način iskanja po skupinah in 500 metrskih kvadrantih.

Bog ve, če bi sploh kdaj v življenju obiskal te kraje, če ne bi v ta okoliš padli koščki razpadlega meteorita. Verjetno ne. Zato je bilo kljub temu, da nam ni uspelo najti niti koščka, iskanje zanimivo. Pokrajina pa tudi. Prav lep dan je bil. Še lepši pa naslednji, ko smo zvedeli, da so dobrih 300m od kraja, kjer je iskala naša skupina, že pred dnevi našli kos meteorita. Kar je potrdilo izračune padca in določitev območja iskanja.

To so v bistvu zelo lepi trenutki za znanost, za poznavanje delovanja narave. Vse dni sem z zanimanjem spremljal dogajanje in objave, potem pa sem na MMC-jevi strani prebral novico o najdbi meteorita, pod katero je bilo za tako novico neverjetno veliko komentarjev. In sem jih prebral. Neverjetno, kaj ljudje mislijo in pišejo. Od kritik na Bojana in njegov edini pravi namen nabiranja medijske pozornosti, do nerazumljivih lastniških pravic do meterorita. Prav simpatičen narod smo.

Dronizem

Droni so ena izmed zelo pomembnih tehnoloških rešitev, ki jo je človek v zadnjem času razvil. Ali bolje rečeno, bi to lahko bili. Njihov potencial je namreč izjemen. Na področju znanosti, raziskav, upravljanja z naravnimi viri, v oskrbi prebivalcev, zdravstvu, prostorskem načrtovanju, izobraževanju, … Žal se je zopet pokazalo, da človek zlahka ves potencial za javno dobro, zamenja za lastno zabavo. Kapital je na javno dobro pozabil, še preden je dobil črko k.

Danes je dron v pretežni meri namenjen lastni zabavi, lastni promociji in trženju, pa seveda turistični promociji, ki je eno izmed glavnih gonil razcveta dronov. Tehnologija je dostopna vsem in kjerkoli. Človeku je dron omogočil izživeti večno željo po letenju, po »doživljanju« sveta s ptičje perspektive. Fotografom in videografom se je prikazala »Marija«. Končno je možno na svet okoli sebe pogledati na drug način, iz drugih kotov, iz resnično najbolj privlačne perspektive. Tudi mene »dronovske« fotografije navdihujejo. Istočasno pa me vznemirjajo.

Kolateralna škoda njihove uporabe je pri tem pač “po človeško” zanemarljiva. Razvoj mora iti naprej! Poleg fotoaparatov, kamer in vse ostale krame, je sedaj del opreme tudi dron. Dodatne baterije, dodatna tehnološka oprema, dodatno smetenje. In ker se je človek pod krinko »nevarnosti« in »varovanja osebnih podatkov oz. varovanja zasebnosti« zlahka in prek uredbe obranil (bolj ali manj) pred invazijo dronov v mestnem, urbaniziranem okolju, se je pretežen del uporabe dronov preselil v naravno okolje. Torej tja, kjer je lepo in ne moti človeka. Žal narave ne moremo vprašati, kakšno je njeno stališče glede varnosti, motenj in hrupa. Ali pa glede varnosti njenih osebnih podatkov. Pa smo se kar sami odločili, da pač narave to ne moti. Vsaj ne moj dron. Mogoče od Marjana ali pa od Janeza. Moj pa ne. Jaz znam leteti in moj dron je zelo tih. Nikogar ne moti. Zdaj pa naj tisti, ki se ukvarjajo z varstvom narave ugotovijo in dokažejo, da droni motijo ptiče, da gre hrup na živce gamsom, da drevesa ne morejo več tako dobro rasti kot prej. Zanimivo, da so edina živa bitja, ki se upajo oglasiti in povedati svoje nestrinjanje glede uporabe dronov v naravnem okolju spet ljudje. Pač tisti, ki bi radi v miru, tišini ali ob ptičjem petju in šelestenju listov doživljali naravno okolje.

Že omenjena turistična promocija trenutno jaha na dronovskih posnetkih (predvsem video materialu), poleg seveda fotografske skupnosti, kjer pa estetska vrednost fotografij »opravičuje« njihovo uporabo. Dronovski posnetki so seveda super uporabni (pa tudi izobraževalni), ko se poskuša nepoznavalcu predstaviti nek kraj, neko okolje in mu razložiti njegove posebnosti, nastanek, zanimivosti. A žal veliko vsebine za turističnimi promocijami ni, bistvo turističnih sporočil je vabilo k doživljanju krajev. Ampak, kako za vraga bodo turisti doživeli tisto, kar se promovira prek dronovskih posnetkov? Tega žal ne razumem, saj prav noben turist ne bo mogel doživeti kraja z dronovske perspektive. Ni mogoče, še vedno hodimo po dveh nogah. Razen, če bo turist s seboj prinesel dron in bo skušal še sam »doživeti« prav ta iste dronovske posnetke. Instant doživetje, začaran krog. Welcome my friend.

Sezona 2020

… se je začela zgodaj. Sredi februarja. Tudi ni slabo. Mesečev zaliv in Savudrija.

Skozi okno