Kladivo

Enega najlepših letošnjih poletnih dni smo v okrnjeni družinski sestavi doživeli na Kladivu. Že nekaj minut čez sedem smo bili na vrhu, kjer veter ni bil najbolj prijeten, je bilo pa jutro z razgledom toliko bolj slikovito.

Trudiva se, da bi gore otrokom približala kot svet, kjer lahko izživijo svojo igrivost, radoživost, svojo raziskovalno strast in izkusijo v živo zgodbe o Kekcu. Zato vrhovi gora niso naš cilj, to postanejo sčasoma. Potem, ko varen in zanesljiv korak pridobijo na grbinastih travnikih planin ob vznožju, v gorskih gozdovih, na kravjih poteh. Če bodo vzljubili ta svet, potem ga bodo lahko tudi spoštovali. Zato je pomembno, da se potrudimo odgovoriti na njihova vprašanja, jim prisluhniti in skupaj spoznavati gorski svet.

Gore niso samo vrh, ni samo pot do vrha. Gore so tudi dišeče rože, siv apnenec, nežne iglice macesna, mrzla studenčnica, ptičje petje, rezek zrak, tišina, ki jo slišiš in močan prepih na vrhu. Gore so tudi prepadi, strme trave, krušljiva skala, poledenel sneg.

Doživetje in občutki se združijo na vrhu. Z vrha je svet tako majhen, problemi v dolini pogosto bizarni. Tisto, kar se nam zdi v dolini tako zapleteno in nejasno, je na vrhu gore zelo enostavno, preprosto. Glava je čista, kakor da bi zagnal “disk cleanup”.

Čudovit dan je bil.

Jesenska Istra

Približno enkrat na leto si vzameva vikend zase. Vedno je občutek tak, kot bi se vrnila 10 in več let nazaj, ko sva brezskrbno sopihala po svetu. Čas, ki ga ne pozabiš in v katerem so se stkale večne vezi. Tovrstne vikende nameniva plezanju in kolesarjenju, dvema ljubeznima, ki sta rasli skupaj z najino. Zaradi bližine in prvovrstnih plezalno-kolesarskih možnosti, tudi v kombinaciji z jesenskim plavanjem v morju, je Istra idealna izbira.

Na neskončno lepem pomolu nad Limskim kanalom sem v nekem zamaknjenem stanju, potem ko sva se pošteno naplezala, okopala in nasitila brbončice v čezokusni lokalni “konobi”, razmišljal o vrednosti tistega razgleda na nepredstavljivo lepo okolico. Koliko je vredna neokrnjena narava, taka, kot je npr. na območju Limskega kanala (ni povsem neokrnjena, a vseeno dokaj blizu: v kanalu so gojišča rib, na obali je gostilna, v stenah so navrtane smeri za plezanje, …)? Nekaj časa sem se trudil z merili, s stopnjami, z oceno vrednosti, a zaman. Potem sem se spraševal, koliko pomeni meni, kaj dobim od neokrnjene narave, predvsem v smislu duševne hrane, da o fizikalni vrednosti niti ne govorim (zrak, voda, hrana, …). Ni šlo. Lahko sem le ugotovil, da vrednosti ni mogoče oceniti. Vrednost neokrnjene narave je neprecenljiva. Je nekaj, kar enostavno mora biti. Kar je pravica. Najprej pravica narave same, da je lahko taka, kot si želi, brez človekovega vpliva. In nato pravica človeka, da lahko neokrnjeno naravo doživi. Na način, da je čim manj škodljiv. In da je korist le na duševni ravni. Lahko govoriti, a težje narediti, vem.

Najini kratki pobegi od vsakdanjega sveta so, priznam, za marsikoga ciganski, za naju pa nujno potrebni za mestni odklop in “naravni” priklop. Prespiva zunaj ali vsaj blizu temu. Pa ne zaradi stroškov, ampak zaradi občutka stika s tistim, kar smo zdavnaj izgubili. Za nama nikoli ne ostane nič, vsaj nič takšnega, kar ne sodi v naravno okolje. V podporo lokalcem tu pa tam kupiva kaj domačega, obiščeva lokalno gostilno.

Skozi leta nenehnega kampiranja spoznavam, kako kruto je turizem in predvsem turistična infrastruktura zarezala v naravno okolje. Nekdaj idilični kampi so postali mondena letovišča s tlakovanimi površinami, bazeni, vodnimi parki, umetno travo, plastičnimi hišicami in betonsko obalo. Človek je vso to navlako, ki jo zahteva udobje, prenesel iz domačega kavča na dopust. Dobesedno in še več. Na račun nekdaj neokrnjene narave. Pri čemer se kot v posmeh tovrstni novodobni kampi oglašujejo kot preživljanje počitnic v neokrnjeni naravi. Kakšen nateg! Kampi so bili dolgo časa nek kompromis za ljudi, ki so hoteli doživeti naravno okolje s še sprejemljivo stopnjo civilizirane ureditve (predvsem komunalna ureditev in zasilna prenočišča – šotori, avtodomi). Danes so to le sanje. A očitno si to večina ljudi želi, drugače si ne znam razlagati, zakaj je tako. No, eden od razlogov je zagotovo tudi skokovito naraščanje gostov, kar zahteva določene ureditve. Trdim pa, da se človek v kakšni ohranjeni istrski vasici počuti veliko bolj prizemljeno, kot v enem izmed TOP 5 kampov leta 2018.

Če sem prej omenil pravico, naj končam z odgovornostjo. Pravica brez odgovornosti je kot utrinek na nebu. V istem trenutku, ko zažari, ga ni več. Če bomo odgovorno ravnali, potem bo pravica do neokrnjene narave lahko zasijala v vsej svoji vrednosti 🙂

Planine pod Košuto

5 stvari, na katere morate paziti, če boste zašli z otroci v gore:

– v hribih je svež, čist zrak!!
– v hribih tu pa tam ni dostopa do interneta!!!
– v hribih se lahko celo zadihaš!
– v hribih je možno gozdne sadeže (jagode, borovnice, maline, …) jesti brez, da bi jih prej 3-krat umil!!
– v hribih se otroci zabavajo brez igrač in igral!!

Premislite, preden se podate v ta čuden svet.

Korita Soče

Reka Soča je sinonim za lepoto, čistost, pestrost in barvitost. Povezuje raznoliko naravno krajino, Julijske Alpe, Severno Primorsko, Goriško in Jadransko morje. Združuje in navdihuje ljudi ter kreira kulturno krajino na svoji slikoviti 138km dolgi poti. Pojavlja se v najrazličnejših oblikah in kaže številne obraze. V zgornjem toku se pogosto zarezuje v trdno skalno dno doline, ki jih gradijo beli apnenci in ustvarja čudovita, skrivnostna korita. Njena značilno turkizno zeleno modra barva je posledica raztopljenega apnenca, ki je prekril dno struge Soče z belo barvo, kar povzroča refleksijo svetlobe v njeni značilni turkizni barvi. Svoje prispevajo tudi alge, ki prav tako povzročajo odboj svetlobe, ki ga ljudje vidimo kot modro-zeleno barvo. K lepoti Soče v njenem zgornjem toku veliko pripomore tudi gorska kulisa Julijskih Alp nad dolino Trente ter tankočutna in v naravo premišljeno vtkana kulturna krajina, ki jo je ustvaril skromni, a po duši bogati trentarski človek.

Učilnica in igralnica v naravi

Gore so učilnica in igralnica v naravi. Pa pozitivno vplivajo na družabnost!