Geološke posebnosti Slemenove špice z okolico

Slemenova špica (1911m) je samostojen, na videz neizrazit vrh, ki leži na meji med dolinama Male Pišnice in Tamarja na eni strani ter severnimi ostenji grebena Mojstrovk na drugi. Že z imenom nakazuje svojo prav posebno reliefno obliko, ki močno izstopa iz neposredne okolice, v širšem območju Julijskih Alp pa gre za eno najpogostejših in značilnih reliefnih oblik, ki je posledica tektonske oz. narivne zgradbe in se izraža v položnejših južnih in strmih, prepadnih severnih pobočij. Z južne strani ima namreč Slemenova špica obliko položnega trikotnega pomola, severna stran pa je močno prepadna.

Med Mojstrovkami in Slemenovo špico poteka izrazit geološki prelom, ob katerem so se kamnine premikale v različnih smereh in s tem postale dovzetnejše za preperevanje. Nastala je izrazita ločnica med vrhovi v obliki poglobitve, ki jo zasipavajo melišča izpod Mojstrovk in ob robu katere poteka zelo obiskana planinska pot iz Vršiča na vrh Slemenove špice. Tudi prelaza Vratca (1807m) nad Vršičem in prelaz Slatnica (1815m), preko katerega poteka planinska pot v Tamar, sta nastala kot posledica omenjenega preloma. Celotno območje so seveda v mlajši geološki zgodovini reliefno močno preoblikovali tudi ledeniki, ki so močno poglobili glavne doline (npr. Planica in Tamar) ter izoblikovali strma severna ostenja.

Širše območje Slemenove špice gradijo srednjetriasne sedimentne kamnine t.i. tamarske formacije, nastale v različnih morskih okoljih nekdanjega oceana. Tamarsko formacijo zastopajo apnenci, laporji in dolomiti, v katerih so ostanki fosilov školjk, foraminifer, polžev, … Osrednji vrh Slemenove špice pa skoraj v celoti sestavljajo dolomiti z roženci. Če boste dovolj pozorni, boste na območju opazili iz kamnine štrleče tvorbe, nekakšen “pozitivni relief”, “štampiljke”, pogosto v obliki gomoljev ali pa kot tanke plasti, proge, skoraj vedno temne barve. To so roženci, organska oblika kremena, ki ga sestavljajo nešteta odmrla ogrodja mrežastih in kremenastih alg (radiolarij in diatomej). Na takih območij so okolica, površje, predvsem pa prst praviloma drugačni. Kremenica je kisla, zato je taka tudi prst, kjer rastejo vrste, prilagojene kislosti. Roženec je človek v Alpah vedno znal smiselno uporabiti, zaradi njegove trdnosti in možnosti obdelave najpogosteje za orodje in orožje.

Vir fotografije: http://www.mikroskopie-ph.de/index-Radiolarien.html

Z vrha Slemenove špice se odpre izjemen pogled na kamnito obzidje Mojstrovk, Travnika, Šit in Jalovca. Če boste pozorni, boste tudi na daleč opazili razliko v barvi, naklonu in strukturi zgornjega in spodnjega dela obzidja. Redko kje ima človek možnost tako nazorno videti ločnico med apnencem in dolomitom ter se skoraj dotakniti meje med dvema povsem različnima nekdanjima morskima okoljema. Nad spodaj ležečimi zelo raznolikimi tamarskimi plastmi je debela skladovnica t.i. glavnega dolomita (na spodnji sliki je glavni dolomit poraščen, rahlo rumenkast), nad njo pa se dviga bel zid zgornjetriasnega, plastnatega dachsteinskega apnenca. Ker je dolomit zelo občutljiv na zunanje dejavnike, se zelo rad kruši, drobi in zato so erozijski procesi tod vsakdanji, močni in obsežni.

Poleg izjemnega razgleda z vrha Slemenove špice so bila za obiskovalce do leta 2016 zanimiva tudi manjša vodna telesca, skoraj jezerca ali očesca, ki so se nahajala na izravnavi južno od vrha, imenovani preprosto Sleme. Jezerca so nastala v manjših kotanjah z deloma neprepustnimi tlemi, njihov nastanek, še bolj pa njihovo nenadno izginotje pa do danes ni bil strokovno pojasnjen.

Slovarček
– Sleme je geomorfološki izraz za enakomerno visoko in široko razpotegnjeno vzpetino, navadno z blago zaobljenim in poraslim vršnim delom
– Prelom je geološki izraz za razpoko, nastalo zaradi premika kamnin
– Nariv je geološki izraz za tektonski premik kamninskih skladov na druge kamnine pod majhnim kotom

Prispevek je objavljen tudi v novi številki Sveta pod Triglavom

Gledati, videti in malce razumeti

Zavedanje, da smo le del življenja, ki je tod že bilo in ki šele prihaja, je pomembno z vidika sprejemanja in sobivanja z vsemi živimi vrstami in neživo naravo. Spoštljiv odnos lahko prinese tudi resnično umiritev pohlepa po prodaji celotne narave za namen zagotavljanja vedno večjih potreb človeka. Od izkoriščanja naravnih surovin do čisto preproste prodaje lepote narave, ki je v bistvu od vseh in ne samo od posameznikov.

Dokler ne bomo spremenili odnosa do naravnega okolja in s tem tudi trenutnega družbenega sistema, bomo s sicer neskončno veliko truda in številnimi ukrepi navidezno blažili že danes nevzdržno situacijo, pomembnih sprememb pa ne bo.

Ni me strah naravnih dogodkov, tudi katastrofalnih. Ti so del naravnih procesov, jih sprejemam in se jim čudim. Zaradi njih sploh imamo življenje. Bojim pa se naravnih dogodkov, ki jih generira človek zaradi pohlepa, napuha in nespoštovanja.

Geologija mi pomaga razumeti delovanje celotne narave, obenem pa jasno sporoča, da je edini način dolgoročnega preživetja vrste prilagajanje naravi in ne obratno.

Geološke posebnosti so zato učilnica na prostem, za vsakogar. In ne, niso samo še en nov turistični produkt.

Narodni park Monti Sibillini – 2.del

V Italiji je skupno 25 narodnih parkov, torej območij, ki so z vidika varovanja narave najbolj dragocena v sosednji državi. Vsega skupaj narodni parki pokrivajo več kot 5% ozemlja celotne Italije. V Sloveniji z enim parkom pokrijemo skoraj 4% ozemlja. Monti Sibillini leži skoraj na sredini škornja, nekoliko bližje Jadranski obali.

Narodni park Monti Sibillini je nastal leta 1993 in je po velikosti primerljiv s Triglavskim narodnim parkom, malenkost manjši je sicer. Je pa zato primeren za približno 10-dnevni obisk. V tem času se lahko spozna glavne značilnosti območja.

Podobno kot v TNP-ju so znotraj NP Monti Sibillini naselja z bogato kulturno dediščino, bogastvo parka pa tvori tudi kmetijstvo in z njim ustvarjena kulturna krajina, pašniki, polja, njive, …

Ime parka izhaja iz imena prerokinje Sibille oz. Sibyle. Živela je v jami na tem območju in je redko dajala modre nasvete. K njen so hodili vitezi in drugi veljaki iz vseh koncev, z upanjam, da bi dobili nasvete. Legenda spominja na bele žene iz območja Julijskih Alp.

Obisk parka je logistično enostavno, saj imajo sicer staro, a zelo uporabno spletno stran z vsemi potrebnimi informacijami: https://www.sibillini.net/

Najbolj se mi je dopadel način, kako označujejo in prikazujejo različne tipe poti, planinske poti so označene s črko E in zaporedno številko, potem pa imajo še naravoslovno učne poti z oznako N in razgledne ceste, priporočljive za potovanje z avtom: http://www.sibillini.net/en/chiedi_sibilla/cosaFare/sentieri/index.php

Vzpodbujajo tudi potovanje s kolesi: https://www.sibillinibikepacking.it/web/eng/index.htm

Najhitreje in najlažje se z lastnim prevozom po cca 7-8 urah vožnje v narodni park Monti Sibillini pripelješ mimo Ancone do Civitanova Marche in potem v notranjost do mesta Sarnano. Mesto je vredno postanka in ogleda. Priporočam kamp Sibilla v kraju Montefortino, od koder je super izhodišče za izlete. Mi smo obiskali sotesko reke Tenna – Gole del Infernaccio. No, mogoče še en prijazen nasvet. Da se malce razbije pot od SLO do Monti Sibilini predlagam kakšen postanek v katerem od obalnih mest južno od Benetk. Ne bo vam žal, saj so vsa mesta kakor male Benetke, le da je manj turistov, kulinarika pa odlična. Tule jih je nekaj za pokušino: Chioggia, Comacchio in Casenatio. Najtopleje priporočam Casenatio. Tam se lahko prespi v super kamper stopu, ki je urejen kot kamp: https://www.areacampercesenatico.com/

Ker nimam drona in ker vsega tistega, kar je posneto z njimi in objavljeno po spletu človek za vraga ne more doživeti tudi v živo, objavljam fotografijo fotografije mesta Montefortino, kjer smo prespali prvo noč. Lepo se vidi iz zraka! No, še ta informacija – tako, kot v TNP-ju je v NP Monti Sibillini prepovedana uporaba dronov, razen v posebnih območjih z vnaprej pridobljenim soglasjem.

Na sploh je mesto Montefortino zanimivo tudi iz fotografskega vidika. Po celem mestu so namreč postavljene table, na katerih so najbolj fotogenični motivi mesta. Te table stojijo ravno na teh fotogeničnih mestih. Brez truda do vrhunske fotke. Instagram is easy!

Soteska Gole dell’Interfenaccio je bila super izkušnja. Ozka, globoka soteska spominja na soteske iz Julijskih Alp. Urejenost poti pa je bistveno bolj divja. Varovalnih mrež in drugih posebnih ukrepov ne poznajo. Žal pa je človek podobno kot tudi v Julijskih Alpah, v preteklosti že posegal tudi v tako odročne soteske, z namenom pridobivanja energije in za potrebe pitne vode. Pred vsakim načrtovanjem pohodništva, obiskovanja in gorništva v parku priporočam, da obiščete uradno spletno stran in si pridobite podatke o stanju poti. Po potresu leta 2016 so namreč določene poti še vedno zaprte: http://www.sibillini.net/chiedi_sibilla/sentieri/escursionistici/E9/

Narodni park Monti Sibillini – 1.del

Objave o obisku narodnega parka Monti Sibillini bodo mogoče tu pa tam malce bolj čustvene. Če me kaj razneži (izven ožjega kroga ljudi okrog mene), je to na prvem mestu čudovita, navdihujoča narava. Pa mogoče kakšna res dobra pesem. Ob neskončnih razgledih na predvsem gorsko pokrajino, pa sem kot kak nebogljen otrok. Takrat je celo možno, da se ovlažijo oči. Verjetno je to zaradi vetra. Ko smo ozrli pokrajino na spodnji fotografiji, potem ko smo se v krajšem sprehodu povzpeli čez manjši greben, sem ostal brez besed. Pa veter je prišel v oči 🙂

Izjemen ambient pokrajine narodnega parka Monti Sibillini

Če ne bi prijatelj fotograf, drugače pa svetovni popotnik in iskalec avantur Matjaž Corel že leta 2010 na svojem blogu objavil zapis in fotografije o narodnem parku Monti Sibillini v Apeninih, bi bil naš letošnji dopust bistveno drugačen. Tako pa sem skoraj 12 let doma lobiral za vsaj krajši obisk tega območja v Apeninih, ki ga nekateri imenujejo kar Evropski Tibet. Dvakrat smo bili že skoraj tam, pa je vedno prišlo nekaj vmes. Enkrat sneg, drugič potres. Narava terja prilagajanje. In smo se prilagajali do letošnjega junija, ko je bila abstinenca prehuda. Na dolgi poti do tja smo se ustavili v San Marinu in si popoldne vzeli čas za ogled tega Unescovega čudeža nad prepadno skalo, sicer najmanjše in najstarejše republike na svetu. Legenda, mogoče pa tudi resnična pripoved pravi, da je dolgih nekaj stoletij nazaj Marin iz otoka Rab zapustil ta sicer prav simpatičen otok, se odpravil v Marche (pokrajina v Italiji) ter tam ustanovil svojo državo San Marino. Pa pravijo predvsem mladi ljudje, da je zgodovina nezanimiva.

Mesta mi na splošno niso najbolj priljubljeni kraji. A San Marino je majhen, obvladljiv in nadvse simpatičen. Obzidje, stražni stolpi, izjemna arhitektura, ozke ulice in strašni razgledi niso kar tako. Midva sva ga sama pred leti že obiskala in uživala (link na prejšnji obisk). In če grem jaz dvakrat na ogled istega mesta, potem je za verjeti, da je vredno obiska. Pa šoping tudi ni slab.

Za tiste, ki potujete z avtodomi še informacija, da je pod mestom veliko peščeno parkirišče, ki je urejeno tudi kot PZA (postajališče za avtodome). Mogoče je natočiti svežo vodo ter izprazniti sivo. Pa tudi WC-ji so sicer stari, a čisto spodobni.

Medvedova dežela

Redko se zgodi, da imava med poletjem na voljo cel vikend zase. Še redkeje pa, da so na tak vikend temperature ugodne za kolesarjenje. Večdnevno kolesarjenje. Zagotovo je poleg hoje kolesarjenje najbolj naravi prijazna oblika mobilnosti. Naju sicer ne zanima hitrostno kolesarjenje, ampak naju privlači potovalno. Tisto, ki združuje gibanje, opazovanje, spoznavanje, uživanje, sobivanje in druženje.

Odkar sva naredila kakšno daljšo skupno kolesarsko potovalno turo, je šel razvoj potovalne kolesarske opreme v povsem novo smer, imenovano bikepacking. Če si še stara šola potovalnih torb na zadnjem prtljažniku, kot velja to za naju, potem je kar težko preskočiti v svet neštetih torb, pripetih na različne dele okvirja kolesa. Ampak. Vsaj za krajše, nekajdnevne ture je tak način potovanja ne samo učinkovit, tudi neverjetno udoben. Teža opreme se namreč porazdeli in kolo postane presenetljivo vodljivo, stabilno, pa tudi hitro. Priporočam.

Zadnja leta sem kar tako malo na zalogo vsake toliko nabavil kakšen kos “bikepacking” opreme, ki jo posamezno uporabljam za vsakodnevno vožnjo, zdaj pa sva jo končno preizkusila v celoti. Top shit!! Sicer kombinirava opremo še s starimi torbami na krmilu, ki so nezamenljive, pa tudi sicer je najina oprema bolj kot ne mineštra vsega možnega. Ampak! Deluje, brezhibno.

Oprema:

kolesa: Fuji touring bikes – klasična, vzdržljiva in udobna potovalna jeklena konjička (nadgradnja so boljši sedeži in gravel plašči, Bojani pa sem zamenjal krmilo iz cestnega v trekking)
torbe: Ortlieb (16 in 12 litrski veliki torbi za sedeži); Vaude torbica za krmilo; šotor je bil v nepremočljivi torbi, ki sem jo s trakovi Voile (toplo priporočam) privezal na krmilo; na okvirju kolesa so torbe od Topeak in Geosmina; na sprednjih vilicah Blackburn nosilci in Tchibo nepremočljive vreče, v katerih sta bili spalki in napihljivi podlogi

Bistvo bikepacking-a je v tem, da moraš res skrbno tehtati, kaj vzeti s seboj. Pomembna je seveda tudi velikost in teža opreme. Ležje, manjše – tem bolje.

Za tridnevno kolesarsko turo sva izbrala del Slovenije, ki se ne duši pod težo preobremenjenosti s turističnim obiskom. Notranjsko. Zato se trasa imenuje “Medvedova dežela” Štart in cilj v Podpeči. Vse ostalo je čista kolesarska poezija! Skupaj cca 170km in več kot 2000m vzponov. Ampak. Niso važni kilometri, važna so doživetja. V najinem primeru tudi kvalitetno druženje z osebo, s katero si deliš življenje. In v naglici ter obveznostih vsakdana ne utegneš najti dovolj časa za še tesnejše tkanje vezi. Taki vikendi so pomembni, so nujni, so naložba. Zato morajo biti na poti tudi klanci, da sopihaš, da se boriš, da pečejo noge, da pordeči obraz. Ker je potem pot navzdol še lepša, kot sicer. Rada imava klance, kolesarske vzpone. Tako je tudi življenje, vzponi, padci, skupaj pa čudovito lepo.

1.dan (v bistvu pozno popoldne): Podpeč-Rakitna-Topol pri Begunjah-Cajnarje-Ravnik-Volčje-Bloško jezero

Štartava po službi. Najbolj naporno je pakiranje, priprava, razmišljanje, kaj vzeti s seboj in kaj ne. Traso si le bežno začrtava. Prvi dan je pomembno, da prideva do Bloškega jezera. Tam bova prespala. Potem pa bova delala načrt za naslednji dan.

Vzpon na Rakitno je kar dolg, cesta odlična, ne prestrma. Kolesarjev nič (v prevodu sta to dva ali trije), prometa tudi ne veliko. Kar pa ga je bilo, je bila hitrost raznih Range Roverjev, Porche-jev, Bmw-jev obupno visoka. Prav nadvpovprečno spodoben vozni park imajo vikendaši na Rakitni, brez dvoma. Ob umetnem jezeru nenavadno (ali pa tudi ne) malo ljudi. Spust v dolino reke Cerkniščice božanski, kar prehitro sva na Blokah, kjer nama zaigra srce. Noro lepo in neverjeten mir. Veseliva se večerje pri Bloškem jezeru. Račun brez krčmarja, dobesedno! Kuhinja se zapre ob 19.00, midva prispeva nekaj čez 20.00. Nikjer nikogar, dobiva zadnje pivo. Nimajo niti čipsa. Nekako najdeva avtomat, si privoščiva Tuc piškote in jih namakava v zelenjavno pašteto. Presrečna sva. Ker je bil tudi kamp že zaprt, sva primorana šotoriti na bližnjem travniku. Ponoči mraz, najine 20 let stare puhaste spalke so utrujene, midva pa rahlo premražena. Krasen dan!

2.dan: Volčje-Nova vas-Stari trg pri Ložu-Grad Snežnik-Mašun-Koritnice-Bač-Trnje pri Pivki

Dan začneva z Mercatorjevim zajtrkom nekje na pašniku nad Novo vasjo. Odlično kavo spijeva v Starem trgu pri Ložu. Turizem zganjava pri gradu Snežnik. Ampak sva edina turista. Potem pa vzpon po lepem, utrjenem in zložnem makedamu proti Mašunu.

Mašun je poseben kraj, oaza sredi neskončnih gozdov. Ogledava si razstavo o velikih zvereh v tamkajšnjem info središču Zavoda za gozdove. Privoščiva si kosilo v gostišču Mašun, ne vem, kdaj sem nazadnje tako dobro jedel. S polnim želodcem se spustiva proti Knežaku. Lahko, da se motim, ampak spust je kot z drugega planeta.

Čez travnike, kjer so v mokrih letnih časih presihajoča jezera, pribrcava v Trnje. V kamp Na Meji. Oče in sin, ki upravljata kamp in penzion sta presrečna, da slišita slovensko besedo. Slovenci so v kampu bolj izjema kot pravilo. Zato se zaklepetamo. Lušten, urejen kamp. Želel bi si več takšnih. Priporočam. Zvečer ob postavljanju šotora v daljavi zaslišiva glasbo. Vprašava google in potem še domačina. V gozdu nad vasjo je festival Trnjefest. Greva in se naužijeva rocka, new age in metala. Scena, ki daje misliti, kam gre vsakdanji svet. Polna vtisov zaspiva pod neskončnim številom zvezd.

3.dan: Trnje, Slovenska vas, Selce, Prestranek, Rakitnik, Postojna, Unška koliševka, Planina, Laze, Logatec, Jerinov grič, Strmica, Vrhnika, Borovnica, Podpeč

Kot da bi bila že stoti dan na poti, utečeno in osredotočeno spakirava opremo na kolo in jo mahneva čez razgledne travnike proti Postojni. Joj, kako lepo speljane poti! Hvaležna kmetom in domačinom!

Mimo Postojne po starih cestah in poteh do gozdov nad Planinskim poljem. Zapeljeva se še mimo Unške koliševke, kjer začudeno buljiva v razsežno ostenje nekdanje jame. Spustiva se do Planine in jo mahneva čez poplavne ravnice proti Logatcu. Od tam se povzpneva še na Jerinov grič in se ob potoku Bela spustiva v Vrhniko. O robu Ljubljanskega barja sva kot bi mignil v Podpeči. Skok v vodo tamkajšnjega jezera in napolnit želodce v Grebenčevo klet.

Dokaj nenačrtovano (še v četrtek nisva vedela, kam bi jo mahnila) nama je uspelo narediti res čudovit kolesarski krog. Kdo bi si mislil, da so ceste in makedami v teh koncih tako fenomenalni. Da prekomernega turizma ne poznajo, da so ljudje prijazni, da so gozdovi neskončni, da je hrana nadokusna, da so kampi še vedno lahko preprosti, čisti, naravni. Da skorajda nisva srečala kolesarjev, pa bi si jih želela. Da je motornega prometa malo, da so noči hladne. Da je Slovenija čudovita kolesarska dežela (pa seveda vse ostalo).

GPX trase Medvedova dežela