Vi2.si – poročna fotografija

Danes (14.2.2017 – dan sv. Valentina) je najbrž pravi trenutek za predstavitev ponudbe poročne fotografije, za katero sem zelo vesel, da je nastala v partnerstvu z Juretom Frelihom, dolgoletnim fotografskim prijateljem. Kdo bi si mislil, da mi bo tisti klic leta 2008, ko sem Jureta poklical za fotografiranje moje poroke, spremenil življenje. Danes mi2 ponujava vi2.si poročno fotografiranje.

Konkurenca na področju poročne fotografije je v Sloveniji izjemna. Pa to ne mislim v slabem smislu. Resnično je v Sloveniji ogromno res dobrih poročnih fotografov. Tudi osebno jih nekaj med njimi poznam in vsi po vrsti so tudi krasni ljudje (Matjaž in Ana Corel, Aleks Kus, Matej Meglič, Grega Šajn, Aljoša Videtič, Jure Pirc, Matjaž Očko, …). Občudujem tudi delo nekaterih, ki jih žal še nisem imel možnosti spoznati (Samo Rovan, Iva Novak, Romina in Anže – Aluna weddings, Andraž in Nejc – Happy moments, …). Resnično kapo dol.

Ne samo, da je konkurenca izjemna, tudi veliko jo je. No, saj je tudi porok veliko. In zakaj za božjo voljo bi nekdo potem izbral naju za fotografiranje poroke?

Mi2 sva zaljubljenca v fotografijo, a prvenstveno moža, očeta, prijatelja. Fotografija naju je združila ravno na poroki, ljubezen do narave, ljudi in vsega lepega pa nosiva s seboj že od nekdaj. Karakterno različna, a s podobnimi cilji, ljubeznijo do fotografije in polno pozitivne energije. Vse kar znava, posebej pa strast in navdušenje, sva združila in vama nudiva v obliki poročne fotografije.

Seveda pa poročne pare tudi/predvsem zanima, če je poročni fotograf zanesljiv, odgovorna oseba, zaupanja vreden človek. Na tem mestu bi lahko uporabil vse marketinške in poslovne prijeme, s katerimi bi opisal najino izjemnost na teh področjih, a kaj, ko sva le človeka. Na poti na vajino poroko nama lahko poči guma, lahko se na tisto prelepo jutro zbudiva z vročino, zna biti, da nama vsaj eden od šestih otrok pobruha fotografsko opremo (če imata vsak po tri otroke, potem sta verjetno vsaj malce odgovorna?), … Je pa tudi res, da za vse našteto obstajajo rešitve (back up opreme, back up fotografa (saj sva dva), pogodba, …).

Kaj pa druge najine lastnosti, ki vaju lahko prepričajo v izbiro?
Oba sva poročena, tako da vama bova z veseljem delila nasvete, če bosta hotela dobre, lahko pa tudi kakšno slabo.
Ne pojeva preveč, še manj popijeva. Lahko se zgodi, da bosta celo prišparala.
Včasih naju zasrbijo pete in ob dobri muziki na ohceti bi znala malce pomigati z ritjo in nogami 🙂

Saj res, kaj pa fotografije? Ali znata fotografirati? Imata sploh kaj izkušenj? Jure ima za seboj 10+ let izkušenj s fotografiranjem porok, Aleš 3+ leta. Oba sva fotografa skupaj vsaj 30 let. Oglejta si fotografije na spletni strani vi2.si. Če so vama fotografije všeč, potem bomo lahko prijatelji, in sicer poslovni, lahko pa se celo zgodi, da bomo postali pravi prijatelji. Če pa vama fotografije niso všeč, potem naju prosim priporočita prijateljem, lahko se namreč zgodi, da imajo boljši fotografski okus 🙂

Torej, če vaju zanima ne le strogi poslovno – fotografski odnos s poročnima fotografoma, temveč tudi prijetno druženje na dan poroke, pa tudi pred in po poroki (predporočno fotografiranje, izdelava albuma), če bi rada imela zgodbo poročnega dne in ne le nastavljene poročne fotografije, če imata kakšne nore ideje (posebne lokacije, motivi, kadri, …), če sta zabavna, sproščena in odprta, … Potem pokličita, pišita, priletita, … Če se ne najdeta v opisanem, ali pa vama najine fotografije in ponudba niso pisane na kožo, potem nimata prav težkega dela. Fotografov je polno in z veliko verjetnostjo bosta našla takega, ki bo naredil čudovite poročne fotografije. Pa srečno izbiro.

Kulturni dan

Bil je lep dan za druženje, za obisk prenatrpanega Kranja in vedno očarljive Ljubljane.

Bled al’ Boh’n

Zame Bohinj, vedno in zmeraj. Zakaj? Zato!

Ampak zadnjič pa je, priznam, zmagal Bled. Takih juter ni veliko. Padal je dež, ampak nekaj je bilo v zraku. Volan ni hotel zaviti na parkirišče pred službo, brez posebnega razloga je avto vozil naprej, do Zake. Tam pa tole. Kakor, da bi se nekdo malo pohecal.

Mrzla zima

Mraz ima dva obraza, tistega zoprnega in hudičevo lepega. No, pa še mešanega (boleče prijetnega), tistega, ko se ti zanohtani prsti “talijo” 🙂 Letos se je splačalo vzeti kakšen dan za obisk ledenega kraljestva. Ni vsaka zima tako zmrznjena. Imel sem srečo, da sem lahko izlet združil s prijetnim druženjem. Mislim, da sem bil prvič v vlogi darila (mislite si, kar želite). Ampak se tudi za trenutek nisem počutil tako. Z Božotom se poznava že nekaj let in tokrat sva prvič skupaj cel dan preživela s fotografsko opremo. In kako sem vesel, da mi ni potrebno več nositi vse tiste steklovine in magnezijevih škatel od Canona ali Nikona. Hvala Fuji.

Jutro ne bi moglo biti lepše, verjetno pa tudi ne še bolj mrzlo, kot je bilo. Še Sava je delovala kot savna.

Najprej Peričnik. Ta gmota ledu in ledenih sveč je tako impresivna, da lahko samo gledaš in se čudiš. Najprej sploh ne najdeš načina, kako se bi ga lotil, s fotografskega vidika mislim. Če nimaš ultra širokokotnika, se sploh ni potrebno truditi. Najbolje pa se je prepustiti in ujeti kakšen detajl.

Tudi zgornji Peričnik je bil lep. Sploh v kombinaciji z že obsijanim gozdom. Sveče dol, drevesa pa gor – čudna je tale narava.

Takoj, ko sonce obsije slap, je čas, da jo mahneš nazaj v dolino. Začuda so šele takrat ljudje začeli prihajati. Tudi prav. Midva jo mahneva do naslednjega slapu. Slap Šum predstavlja konec soteske Vintgar. Tudi ta je suvereno zamrznil. In kakšen lepotec je bil!

Kje drugje bi lahko zaključila dan, kot v njegovem veličastnem kraljestvu, Bohinju (hvala Luka za nasvet)? Tam, kjer se izliva Savica v jezero, tam je nastala prava pravcata naravna umetnina. Kosi starejšega ledu so se ujeli v mlajši led, na katerem so bili vidni sledovi valovanja. Ledena geologija!

Matr, kakšen dan je bil!

Okraševanje

Tam okrog novega leta (+- mesec gor ali dol) povprečni državljan zahodne civilizacije zboli za zaenkrat še neozdravljivo boleznijo – okraševanjem hiše (tudi stanovanja v bloku) in njene okolice, s sadnimi in drugimi drevesi ter grmovjem vred (po latinsko zarniconavsakobajtico). Nisem še zasledil analize, ki bi navrgla višino zneskov, ki jo za to zahrbtno boleznijo zapravijo sicer smejoči se bolniki. To je v bistvu edina bolezen, ob kateri so vsi veseli in za katero ni kriva prazna zdravstvena blagajna ali zdravstven sistem.

Zadnja leta je prvovrstni dogodek prižiganje lučk v mestih in tekmovanje v najlepše okrašenem središču mesta. Saj priznam, lepo je. Takrat se tre ljudi. Verjetno bo držalo, da sem čudak, saj se vsako leto izognem zgoraj opisani nalezljivi bolezni, pa tudi prireditve ob prižiganju lučk mi niso blizu. Potrditev o čudaštvu je prizor, ko sam stojim nekje na polju in zrem v nekaj, kar se po vsej verjetnosti večini ljudi zdi butasto. V ivje, v brezčasno okrasitev narave. Pa ljudje mislimo, da znamo lepo okraševati. Smešno.