Spet na kolesu

Ja, točno dve leti je že od kolesarskega potovanja po Ladakhu. Kar ne morem verjeti, da sva biciklirala po tako čudovitem svetu, kot je Sevena Indija. Spet bi se vrnil nazaj in doživljal trenutke, ko sva prečila gorske prelaze, spala v šotoru na najbolj norih camp prostorih, klela slab makedam na poti, štela kose zelenjave v ‘zelenjavnem rižu’, vdihavala lepoto pokrajine in redek zrak, delila smeh z ladaškimi otroci in doživljala svobodo gibanja na kolesu. Trudila sva se potovati brez posebnih ciljev, toda s smislom. Smisel pa je bil doživljati trenutke, majhne in velike, čudne in smešne, vesele in jokave, … Včasih, a le redko, ob kakšnem mirnem jutru v zraku zavoham kraje, hrano in ljudi Ladakha. Takrat močno podoživljam čas preživet v tej himalajski pokrajini.
Skoraj dve leti so najine kolesarske torbe nabirale prah, v soboto pa so zopet dobile priložnost, da se izkažejo. Za štiri dni sva v družbi najinega prijatelja odkolesarila na zahod Slovenije. Iz Radovljice smo se prek Trbiža dvignili do Rabeljskega jezera, ki je na začudenje zelo toplo in v teh dneh doživlja invazijo turisov. Čez prelaz Predel smo se spustili do trdnjave Kluže, kjer smo v njeni bližini preživeli prvo noč pod zvezdami. Drugi dan smo obiskali vas Podbelo ob Nadiži in se namakali v tej obmejni kopalni reki ter se sončili na balvanih. Ta dan nas je prvič oprala nevihta. Prespali smo na lepi jasi v bližini kampa. Testenine, bučke in kisla smetana so popadali v želodce in nas napolnili z energijo. In energijo smo naslednji dan nujno potrebovali. Iz Kobarida smo se namreč dvignili na greben Kolovrata (višina cca 1200m). Strmina od začetka do konca klanca (10 km) ne popusti niti za hip. Naklon se giblje okrog 14%, zato smo s torbami na kolesih le s težavo sopihali v strme klance. Povrhu pa je bilo tako peklensko vroče, da smo večkrat izkoristili senco dreves za počitek in mrzle izvire za osvežitev. Ob razgledih in spustu smo na napore pozabili, končna osvežitev pa je prišla v reki Idrijci ob kraju Bača pri Modreju. Sledila je večerna vožnja proti Cerknem in kampiranje ob Idrijci. Tudi nevihta z močnim nalivom in grmenjem ni dotolkla našega razpoloženja, medtem ko smo se stiskali v premajhnem šotoru. Jutro zadnjega dne je bilo vlažno in vroče. Prek Cerkna smo se dvignili do smučišča in se spustili v Železnike. Okrog ene ure popoldne, ob največji vročini in sopari smo začeli še z zadnjim vzponom na Dražgoše in Jamnik. Od asfalta je puhtelo, sonce je nažigalo, strmina ni popustila. Redki ljudje ob cesti so si verjetno mislili svoje ob pogledu na naše početje. Vožnjo smo zaklučili v Radovljici, utrujena telesa pa smo prepustili Blejskemu jezeru.
Štirje dnevi so ravno toliko, da začutiš veter v laseh in na trenutke odklop možganov, vendar odločno premalo za totalni odklop. So pa štirje dnevi spet načeli vprašanja in spraševanja o smiselnosti vsega početja našega sveta. Zakaj tako??, zakaj ne drugače??. Vem samo, da bi lahko bilo življenje precej drugačno. In ta misel mi je všeč. Zelo všeč!!