Naravne blodnje

Zakaj ljudje varujemo naravo? Od kod nam ta želja in potreba? S kakšnimi kriteriji izbiramo dele narave, ki jih zavarujemo? Kako vemo, da je del narave več vreden od drugega?
Taka in podobna vprašanja se mi ob slabih dnevih pogosto zastavljajo. In vedno je odgovor isti: “Ker gledamo izključno in samo s človeškega zornega kota oz. skozi človeške oči.” In takoj nato si rečem: “Kako pa drugače, saj sem vendar človek, butec!”
Narava sama ne gleda estetsko tako kot človek, ko opredeljuje vrednosti v naravi. Narava deluje po sistemu ravnotežja, včasih ji gre boljše, včasih slabše, v povprečju pa se vse izravna. Pridejo neurja, poplave, viharji, požari. In kar je bila nekoč nadvse pomembna naravna vrednota za človeka, jo narava v delčku sekunde izbriše, kot da bi ji ne bi bilo mar zanjo. In res ji ni. Potem zrastejo gorovja in uničijo prelepe ravnine. Pridejo ledeniki in poglobijo, zbrusijo in nasujejo doline. In potem človek varuje te oblike. Varuje gorovja, varuje ledeniške doline. Nekoč ogromna gorovja so danes blagi hribčki in tak polom čaka tudi Alpe, Himalajo in Ande. Ta gorovja so samo kratka epizoda v zgodovini Zemlje. Za nas, v tem trenutku, pa neizmerno bogastvo.
Spomnim se razmišljanja univerzitetnega profesorja, ki nas je izzival z vprašanji o tem, zakaj so ujede, ki gnezdijo na npr. Volovji rebri zavarovane oz. več vredne od kosov in vrabcev v naseljih, mestu ali vasi. Je že res, da so redke, vendar ko pogledaš življenje ujede ali vrabca, sta obe življenji enako vredni. Tu ni nobenega dvoma. Vendar človek z veliko lažjim srcem postavi stolpnico na gnezdiščih vrabcev ali kosov, težje pa na gnezdiščih npr. orla. Le kdo nam je dal pravico, da odločamo o tem, katero življenje je vrednejše?
Na koncu pa vedno pogledam sebi v obraz in si rečem: “Saj ne varujemo narave pred njo samo, varujemo jo pred nami samimi, pred ljudmi. Zato, da lahko živimo iz njenih virov, da se napajamo ob njeni lepoti in neponovljivosti. Pomembno je, da jo varujemo za naše zanamce, da jo bodo lahko občudovali in spoznavali ter nato tudi spoštovali. Samo s spoštovanjem pa bomo lahko zopet vzpostavili stik z naravo, jo poslušali in se iz nje kaj naučili.”

Pogled s Prvega Vogla na Planino v Lazu, v ozadju Ogradi, v ospredju desno Slatna


Planina Krstenica


Pogled na Mišeljski konec z Mišelj vrha


Grintovci ob sončnem vzhodu


Fosilni glavonožec – amonit v zidu koče na Sedmerih jezerih