Edo

Tole je zgodba o enem fantu.

edo-7-large1

Narava (njegova priljubljena tema) je hotela, da sva sorodnika, bratranca namreč. Če bi šel načrtno brskati po preteklosti, bi najverjetneje ugotovil, da sem od vseh prijateljev z njim preživel največ kvalitetnega časa. In nikoli ga nisem imel samo za bratranca, bolj prijatelja s kančkom sorodne krvi in duše. Najine poti niso vedno vodile v isto smer, večkrat so se razšle, nekajkrat križale, a se vedno znova našle v pravi smeri. Še nekaj bi našel ob brskanju po spominih, in sicer dejstvo, da sva si karakterno zelo različna in pogosto so najina stališča do iste zadeve povsem različna.

edo-4-large1

edo-10-large

Kot majhnemu nerodnežu je bil v mojih očeh idol, za vzgled in marsikaj sem se od njega naučil ali pa enostavno skopiral. Tako kot on, sem tudi sam hotel igrati nogomet. On je imel talent, jaz voljo, on navdih, jaz trmo. S tistega obdobja se spomnim dveh dogodkov, ki odražata tudi najin odnos. Spet je usoda hotela, da sva igrala v različnih klubih, ki pa sta bila v Kranju največja rivala. Na derbiju me je sredi tekme grobo pokosil Edijev soigralec. Edo je prišel do mene pogledat, če sem v redu (vedno ga je skrbelo zame), njegov soigralec pa mu posmehljivo reče: “Pust ga, nej crkne!”

edo-16-large

Za Edijevo življenje je verjetno drugi dogodek bolj pomemben, čeprav nič kaj lep. Na sicer nepomembni tekmi, kjer sva zaigrala v dresih istega kluba, je po nedolžnem prekršku njegovo koleno kapituliraro. Takrat mi je bilo hudo, najraje bi v tistem trenutku nekoga na gobec, če pa danes gledam nazaj, pa je tisti dogodek vplival na Edija bolj, kot sva si takrat to oba predstavljala. Koleno ga je prisililo, da se je nehal ukvarjati z nogometom in vzklila je nova ljubezen (pa ne samo Petra). Zaljubil se je v tek, kolesarjenje, plavanje, torej triatlon in seveda hribe. Po letih in letih trenngov je postal dvakratni Ironman. Sam si tudi v mislih ne morem predstavljati, kako težko je narediti Ironman-a. In čeprav imam o tovrstnih tekmovanjih svoje mnenje, ki se povsem razlikuje od njegovih, sem nanj ponosen in mu privoščim 100/uro.

edo-21-large

Zdaj pa hribi in narava. Hribi ga spremljajo že od otroštva, ampak na tiste čase nima lepih spominov, ker ga je v višine podila moja mami. Danes ji je hvaležen, jaz pa tudi. Tudi o hribih in naravi imava zelo nasprotujoča si mnenja in poglede, ampak samo navzven, znotraj vem, da čutiva enako. Vedno je bolj težko govoril ali pa pokazal svoja čustva, zato pa ima izjemen dar za pisanje. Predlagam in svetujem, da obiščete njegov blog, obeta se vam izlet v neznano.

edo-1-large

Nikoli nisem najbolj razumel njegovega odnosa do hribov, čeprav moram spet priznati, da se v hribih najbolje počutim v njegovi družbi. Z njim ni nič odvečnih besed, včasih sploh nobene, vse teče kot po maslu, razen tega, da se vedno zgodijo manjši zapleti, ki popestrijo dan v hribih. Torej odnos… ima obdobje ko hodi peš s Kranja na Triglav v čim krajšem času, teče na Grintovec, ipd., spet drugič ima obdobja ko za pot na Zelenico porabi skoraj pol dneva in fotografira, občuduje in vzdihuje. Da bi šel kar tako malo na Kriško goro ali Kofce, to pa nikoli. Vedno mora biti nek višji cilj, višji smoter vsega.

Ko govorim o volji, želji in pogumu, pa ga nihče ne prekaša. Največkrat se spomnim najinega epskega dejanja v “novi centralni smeri” v Veliki Babi. Edo je sicer nekoč nekajkrat plezal v plezalnih vrtcih, potem pa nekaj let prav nič. Vedno pa je v njem gorela želja, da bi bil alpinist. Prebral je prav vse alpinistične knjige, nekatere večkrat, tudi tuje in v glavi je on že izkušeni alpinist. Sam sem bil tisto leto kar dobro vplezan, vendar še nikoli nisem plezal v veliki steni. In čeprav je omenjena smer navrtana s svedrovci, pa je po razmaku med svedrovci in nasploh povsem alpinistična smer. Edo je bil takoj za in kot izkušena plezalca sva se zarana znašla na parkirišču pod steno. Bila pa je še čista noč, tako da sva morala v avtu dremati še celo uro. Že dostop do stene je zahteval nekaj poplezavanja in tako sva stala pod smerjo. V grlu cmok, stisk rok in spet sva kot izkušena alpinista prvi raztežaj splezala nenavezana. Ocenil sem, da bo šlo in res je šlo brez problemov. Sledili so prelepi raztežaji po neverjetni skali, polni “radiatorjev”. Na sredini smeri sva si privoščila malico. Takrat je za nama prišla sreča v oblike primorske naveze. Sreča zato, ker sta poznala izstop iz smeri, ki je dodobra zagaman. Sledili so raztežaji, ki se kar niso nehali, nama pa je padala koncentracija. Spomnim se, da so mi ob sezuvanju plezalnikov na štantih pritekle solze bolečine. Potem pa se je spet prikazala sreča, tokrat sreča v nesreči. Ediju so namreč zaradi nepravilnga obešanja kompletov na pas padli vsi kompleti v šopu prek zadnjega raztežaja. Bil sem toliko priseben, da sem poslušal kako kompleti padajo v dolino. Po zvoku sodeč so se nekje ujeli. Spustil sem Edija kakšnih 30 m v globino, kjer jih je na najino veliko veselje tudi našel. Še raztežaj v rušju in že sva iz smeri, če se ne motim po kakšnih sedmih urah. Edo je švignil še na vrh, sam pa sem bil povsem zbit. Prepričan sem, da je bilo to eno najlepših doživetij, ki sem ga bil deležen v hribih in od vsega se najbolj spomnin tega, kako sva delovala kot naveza. Nobenih odvečnih pripomb, nobene panike, nobenega pesimizma. Samo potrebni ukazi in na obrazu srečni izrazi. V steni prijateljstvo dobi nov smisel in globji pomen. Dokler ne poskusiš, ne veš.

edo-27-large

O hribih in Ediju bi lahko pisal v nedogled. Potrebna bi bila knjiga o tem, kaj vse se je dogajalo. Lahko bi našteval, kaj vse je že pozabil v hribih, kaj je izgubil, od koga vse je izgubil, lahko bi pisal o njegovem strahu na Triglavu in na Vrtači, pa o polomljenih očalih pod Kriško steno. Ampak to so zgodbe samo o hribih, kaj vse se dogaja na triatlonih, Ironmanu, ojojoj.

Na zgornji in spodnji fotografiji je eden od njegovih še neosvojenih ciljev – Jugova grapa. Že ničkolikokrat ga je zavrnila, ampak vem, da jo bo nekoč osvojil in potešil svojo žejo.

edo-29-large1

Ko sem začel pisati tole štorijo o enem fantu, sem imel v glavi povsem drugačen scenarij o temi objave, pa me je zaneslo. Na koncu lahko rečem, da je poznati Edija privilegij. Zmeraj, ko grem v hribe brez njega, pomislim nanj in na njegove izjave in dejanja. Všeč mi je to, da je svoj, ima svoj prav, gre po svoji poti in se ne ozira na druge. O ja, še bom pisal o njem, o takih ljudeh ni težko pisati, gradiva je namreč na pretek.

edo-24-large