18
2009Pokljuška soteska 2.
Pred časom sem že pisal o nastanku Pokljuške soteske. Tokrat bolj ali manj foto sprehod po tej enkratni znamenitosti. Toda pozor! Pot še ni odprta, čeprav so obnovitvena dela tik pred zaključkom.
Obisk soteske je idealen ob vročih dnevih, takšnih kot si bili v sredini tega tedna. Že kmalu po vstopu se začuti hlad, ki je vzrok za pojavljanje rastlinskih vrst, ki jih drugače najdemo le v visokogorju ali v mraziščih.
Vedno znova me presenetijo ogromne skalne stene, ki se dvigujejo med bukvami visoko v nebo. Saj res, hodim po dnu soteske. Vode na površju ni, zato je Pokljuška soteska res enkratno doživetje.
Na prvi večji jasi sredi kamnitega gozda, se odcepi kratka pot do Pokljuške luknje – jamskega prostora z okni, ki so ostanki jamskih rovov.
S Pokljuške luknje lahko prek izredno razgledne poti nadaljuješ pot proti Stari Pokljuki. Mogoče bom to pot ubral drugič, tokrat nadaljujem proti najožjim delom soteske.
Skozi strma in ozka korita že ugledam obnovljene galerije, ki jih je pred dvemi leti poškodovalo podrto drevje.
Galerije so sicer kratke glede na Vintgarske, so pa toliko bolj adrenalinske.
Uf, visoko, visoko!
Skozi najožji prehod pod naravnim mostom je potrebno še nekaj manjših popravkov na poti, potem pa bo obisk spet možen. Hitro stopim iz teme na sončno jaso polno kopriv.
Še kratek sprehod po slikovitem gozdu nad sotesko.
Potem pa spust nazaj prek strme in zračne poti.
Obisk Pokljuške soteske je lahko kratek in jedernat, lahko pa si vzameš čas in jo pobliže spoznaš, skriva namreč mnogo lepot.