Živimo v času, ko je hrup naš vsakdanji spremljevalec. Pred leti sva z Bojano potovala po Maroku in si privoščila tudi večdevni obisk puščave, kjer sem se prvič srečal s tišino. Takrat me je zadelo, “šid”, pa saj v našem svetu ni več tišine. Puščavska tišina me je prevzela, enostavno nisem mogel verjeti, da je tišina lahko tako enkratna izkušnja. Spomnim se večera, ko sva poslušala tišino in se spraševala, ali je to sploh mogoče?

Ravno zdaj, ko imava majhnega otroka, spet spoznavam, v kako hrupnem okolju živimo. Nemogoče je čez dan peljati otroka na spredhod nekam, kjer ne bi bilo hrupa. V kolikor ni prometa, se sliši vzletanje letala, nekje v daljavi zahupa vlak, pri sosedih gradijo hišo, v gozdu žagajo z motorno žago, na polju traktor orje njivo. Še najbolj tiho okolje je zdaj doma, potem ko smo zamenjali stara okna z novimi in se zunanji hrup zmanjša skoraj 100%.

Ker živimo ob dveh zelo prometnih cestah se nam v poletnih mesecih zgodi, da se na vrtu pred hišo v razdalji nekaj metrov med seboj sploh ne slišimo. Takrat me ima, da bi ponovno postavljali barikade na cesto, kot davnega leta 1991, seveda tokrat z drugim namenom.

Ko razmišljam, kam vse to pelje, nimam pravega odgovora. Ker tu v “dolini” ni pravega miru, ljudje iščemo tišino in mir drugje, v gozdu, predvsem pa v gorah. Pa vendar, s tem, ko iščemo tišino v gorah, vnašamo v ta prostor hrupne dejavnosti in infrastrukturo – planinske koče, vikendi, smučišča ter vso paleto rekreacijskih dejavnosti, med katerimi je večina hrupnih. Ker imamo v gorah koče, jih je potrebno oskrbovati, zgraditi dostope in se do njih pripeljati z motornimi vozli, v visokogorju uporabljati žičnice ali helihopterske prevoze. Ker nas je veliko takih, ki neradi hodimo po obljudenih poteh in v planinske postojanke (zaradi hrupa, itd.), raje zaidemo na brezpotja, v bolj neznane kraje. In s tem na novo “odpiramo” še nedavno povsem divje, zapuščene, ohranjene konce, za izvajanje naše rekreacijske dejavnosti.

Brez hrupa torej sploh več ne znamo živeti, tišina nam je povsem tuja, skorajda strašljiva. Mogoče bo enkrat le prišel dan, ko bomo razumeli tišino, spoštovali njeno vrednost. Bomo videli, pustimo se presenetit.

p.s. fotke so z letošnjega morskega oddiha v Rovinju