Z Bojano sva si vedno močno želela doživeti Tibet. Ker pa je Tibet težko doživeti po svoje, brez prisotnosti vodičev, brez dovoljenj in drugih nevšečnosti s Kitajci, sva se odločila obiskati Ladakh. Ladakh je geografsko že del Tibetanske planote, zato sva upala, da bodo občutki res pravi. In nisva se motila, v trenutku, ko sva resnično s kolesi zapeljala na streho sveta, so nama prišle solze na oči. Ne vem zakaj, ampak ta pokrajina nama je res nekaj posebnega. Za mnoge je to ena sama puščoba, en sam nič, za naju ravno nasprotno. Prostranstva, ki jih doživiš v teh krajih, ti vzbudijo tako močan občutek svobode, da ti resnično zastane dih, pokrajina te poskra vase, počutiš se majhnega in nemočnega, da začneš spoštovati naravo kot tisto božjo silo.

Ladakh, kot tudi vsa Tibetanska planota, je zelo sušna dežela. Gorski grebeni, ki se dvigujejo nad južneje ležečo indijsko nižino, zaustavijo večino vlažnih zračnih tokov, tako da na planoto redko zaide kakšna vremenska motnja. V bistvu gre za visokogrosko puščavo. Erozija je zaradi ekstremnih temperaturnih razlik in vetra vseskozi na delu, ustvarja pa neverjetne oblike.

Povsod tam, kjer je v zaledju še vedno večni sneg in ledeniki, pusto pokrajino v zelene oaze spremenijo ledeniški potoki in človek s svojim namakalnim pristopom. Ledeniki so edini vir pitne vode oz. vode nasploh. Zelene oaze tvorijo take kontraste, da skorajda bolijo oči.

Kolesarjenje nama je omogočilo, da sva se potikala po različnih višinskih pasovih in tako sva lahko doživela v sicer monotoni pokrajini precejšnjo raznolikost. Spustila sva se do sotočja reke Ind in Zanskar,

se dvignila do ledeniškega jezeka izpod Nun-a in Kun-a,

okušala prah ledeniških moren,

si privoščila kratke rokave na višinah nad 4000m,

ovinkarila po mogočnih rečnih dolinah z ledeniškimi kapami nad seboj.

Zaradi geološko gledano mladega gorstva, kot je Himalaja, so prizori na poti včasih res fantastični. Dvigovanje debelih skladovnic kamnin, njihovo gubanje, narivanje, prelamlanje ter njihova pestrost, sestava, plastovitost ustvarjajo skupaj z nedavno ledeniško in še vedno prisotno hudourniško, vetrno in temperaturno ter kemično erozijo, skorajda umetniške prizore.

Na koncu ostane le upanje, da nama bo še kdaj dano doživeti kaj tako lepega.