Nenavaden plezalni dan

vrata12-1

Pred leti sem večino svojega prostega časa namenil športnemu plezanju. Zame je to še vedno eden od najlepših športov nasploh. Tisto popoldne nisem našel soplezalca, ki bi z mano mučil prste na rokah in nogah. Pri Dejanu sem si sposodil neko čudno varovalno napravo, ki omogoča samovarovanje ter se odpravil v plezališče Kamnitnik nad Škofjo Loko. Sicer majhno plezališče s kratkimi smermi nudi prijetno razgibavanje, pa tudi kar konkretno plezarijo. Prednost zame je bila ta, da sem lahko nad steno našel drevo, okrog katerega sem napeljal vrv in se abzajlal pod steno. Nerodno sem začel plezati, ker v napravo nisem bil prav nič siguren. Izkazalo se je, da stvar dobro deluje in veselo sem zategnil nekaj smeri. Ampak plezanje je kljub temu družaben šport, zato sem se kmalu naveličal, pa tudi v celem plezališču sem bil popolnoma sam. Odločim se, da zaključim s plezanjem in potegnem en konec vrvi. Nič, vrv ne popusti. Potegnem močneje, nič. Joj, ne da se mi nazaj nad steno, da bi popustil vrv, ki se je zataknila za drevo. Premišljujem in pogledam okrog. Pogled se mi ustavi na moji rdeči Seat cordobi, ki je parkirana tik ob plezališču. Takrat sem imel na strehi prtljažnik za kolo. Ker mi možgani delujejo s svetlobno htrostjo, hitro seštejem 2+2 in že je en konec vrvi privezan za prtljažnik. Vsedem se za volan in pritisnem na plin. Nič. Avto narahlo zakoplje. Mislim si, madona je plezalni štrik močna zadeva. Pritisnem na polno in “tresk”, “bum”, … Prtljažnik zleti naravnost na sredo stene in se raztrešči po tleh. “Šit, kakšna budala.” si rečem in previdno stopim iz avta ter se naredim nevidnega, da me slučajno kdo ne bi opazil. Vrv odvežem s prtljažnika, pohitim nad steno, kjer sprostim napeto vrv, vse skupaj pospravim v avto in gas domov.

vrata12-3

Evo, priznam, da se še danes nasmejimo ob prijetni druščini temu pripetljaju, ki mi sicer ni v čast, dokazuje pa, da znam še kako dobro ušpičiti kakšno traparijo. In takrat zaradi čisto navadne lenobe. Kaj pa vi, imate kakšno podobno štorijo?