Brda

Po dolgiiiih dneh brez sonca, je bil petkov dan kot nekoč novoletno darilo. Takih dni v letu ni mnogo, zato sem bil še bolj hvaležen, da sem ga lahko doživel.

Na Pokljuki ni nič dišalo po tistem, kar je sledilo v nadaljevanju. Vlažen mraz je pritiskal, da so bolele kosti. S smučmi na nogah sem se v družbi Jureta hitro ogrel. Že na Lipanci pa naju je prvič ogrelo tudi sonce.

In nad Lipanco se je začela idila. Zaradi megle oz. nizke oblačnosti so drevesa obdržala sicer majhno zalogo snežnega pokrivala in s tem ustvarila enkratno podobo pokrajine. Veselja hoditi po snegu, ki je bil kot puh, ni bilo videti konca. Ko sva z Juretom opravila delovno obveznost, sta se najini poti ločili. On se je potopil nazaj v meglo, sam pa sem pot nadaljeval po redkem gozdu proti goram nad Krmo.

Hodil sem počasi, da bi vse supaj čim dalj trajalo. Debelina snežne oddeje je sicer razmeroma majhna, ampak to idile ni pokvarilo. Odločim se za dvatisočak Brda, na katerem še nikoli nisem stal.

Po grebenu se sprehodim na vrh, kjer je popolno brezvetrje.

Opazujem okolico in se ne morem načuditi vsej lepoti. Kot bi bil prvič v hribih. Gledam proti Malemu Draškemu vrhu in Mrežcam, …

… pa seveda proti Rjavini, Triglavu in celotnemu vencu nad Krmo, …

… in proti Velikemu Draškemu vrhu, ki ga je v soboto za cilj izbrala truma smučarjev in celo padalcev.

Smučanje je bilo na vrhu zaradi slabe snežne podlage kar pošteno “škrtajoče”, sledilo pa je čudovito vijuganje po puhcu. Prelep smučarski dan se je zaključil z rodeom po gozdu in planinski poti. Pa še nekaj utrinkov zasneženih gora.

Zatrep Krme

Gozdovi nad Lipanco

Mmmm, vijuganje po puhcu

Krma in Kot