Včasih ne vem več, komu naj se zahvalim za to srečo, da me v življenju vedno obdajajo neverjetno pozitivni in dobri ljudje. Mogoče le moje oči vidijo tako, mogoče le moja duša čuti tako, ampak vendarle. Bojano mi je poslala srečna zvezda, prav tako malo Gajo. Zanju sem od vsega najbolj hvaležen.
Potem so tu vsi sorodniki, o vsakem bi lahko napisal svojo zgodbo, vsak ima posebno mesto pri meni. Pa prijatelji, takih ne najdeš daleč naokoli. Kako sem pristal v trenutni službi, ki je zame sanjska, pa mi tudi ni čisto jasno. Na koncu omenim še sodelavce, spet neverjetni ljudje, med njimi imam nekaj tudi pravih prijateljev. Dva še posebej. Tanja in Jože sta na isti frekvenci, kjer koli nas družijo službene obveznosti, povsod tam tišimo skupaj. Enostavno se čutimo, imamo podobne poglede na svet, na službo, odnose in podobno. Lani smo ustanovili ferajn znotraj zavoda. Jože je alpinist stare šole, ko so se varovali čez pas in ramo, Tanja pa novopečena alpinistka. Jaz sem v tej druščini kvazi alpinist, ki njune prevelike apetite spravlja na realna tla, tako da raje izpeljemo kakšno turo za dušo, kot pa da bi pisali junaške zgodbe.

Včeraj smo udarili eno večerno smuko na Mrežce. Za mene je bil to prvi obisk Mrežc, za njiju nevestavečkateripovrsti.

Vse je kazalo na to, da se bo naredil fantastičen večer.

Nikjer niti sapice vetra, mraz znosen, pršiča vse polno naokoli.

Na temenu Mrežc so se v ozadju pokazali z večernim soncem ožarjeni velikani Julijskih Alp. Čeprav vsi trije kar dobro poznamo naše gore, pa smo vseeno pošteno vzdihovali ob pogledih.

Mali Draški vrh

Planika

Osrčje Julijcev

Vrh je kar prekmalu prišel. Sonce se je hitro spuščalo za zaveso gora, zato smo se hitro preoblekli in pripravili za spust. Kljub mrazu je bilo nujno še malo poškljocati.

Pokljuka s planino Javornik

Igra vetra in snega

Karavanke in Kamniške Alpe, spodaj Lipanca

Smučali smo po globokem pršiču, zaradi blagega naklona celo preglobokem. Tanja se je nekajkrat z oči v oči srečala s strukturo snega, Jože pa s trdnostjo smrekovih vej. Dan smo zaključili ob poslušanju pravljice o Zlatorogu. Kaj več bi si človek lahko še želel?