Biti normalen danes ni več normalno

Kaj je normalno, si vsak posameznik razlaga po svoje oz. razume po svoje. Torej govorim o stvareh, ki so za moje pojme normalne. Ugotavljam namreč sledeče:

1. Če prideš domov iz službe ob 3. uri, imaš bodisi čist enostavno službo, si lenuh, nisi ambiciozen, … V družbi si bolj razpoznaven in cenjen, če hodiš domov ob šestih, sedmih. Ne glede na to, da imaš doma družino.

2. Če ne veš kdo je Salome, kdo Artur, kdo Simke in kdo Damjan Murko, si verjetno debil ali pa neizobraženec.

3. Če ne uporabljaš Facebook-a, Twitterja, RSS-ja in nadaljnjih 250 add-onov, si za luno, tri stoletja za leseno žlico in podobno.

4. Hoja v naravo zaradi narave danes ni “in”. Podobno je s hojo v hribe. Da bi šel v hribe samo zato, ker je tam lepo in bi kaj novega spoznal. Ni šans. Danes se hodi v naravo zaradi (p)osebnih ciljev – 365 krat na Kriško goro (potem si res gajsten in dobiš diplomo in postaneš junak Kriške gore), v dveh urah na Triglav, tek na Kališče (in to ne enkrat v istem dnevu, tudi desetkrat in več), …

5. Če nimaš vsaj 3 krat na teden rekreacije – tenisa, košarke, nogometa, teka, itd. si nedružaben, copata, …

6. Če živiš skromno, normalno življenje brez še petih dejavnosti ob službi in družini si nezanimiv, nedejaven, dolgočasen.

7. Če imaš najraje potepanja s svojo punco (ženo) ali družino ter pravimi prijatelji in ti veleumni/velepomembni pogovori s “kvazi” prijatelji iz rekreacije ob piru niso največji dogodek v tednu, si pa itak največji čudak.

8. Naslednjič si čudak, ko se v neki oh in sploh družbi ne strinjaš s tistim, o čemer se celotna družba (zato, da se ne zamerijo eden drugemu) strinja.

9. Če si normalen, nisi zanimiv za medije. Da te mediji zavohajo, moraš vsaj bos prečiti Antarktiko, biti vsaj dvospolnik ali pa povzročiti verižno trčenje.

10. Danes sneženje ni normalen pojav. Za medije sneženje pomeni, da se je razbesnela narava.

11. Višek moje današnje igrarije v zvezi z normalnostjo je povezan s prehrano. Včasih je bilo povsem nekaj normalnega, da se je jedla na zdrav način pridelana hrana – domača, z domačega vrta, sosednje njive, bližnje vasi, brez konzervansov, sveža, shranjena v shrambi, kot ozimnica. Danes, ko imamo hrano zapakirano v vsaj tri plastične ovoje, prepojeno z barvili, živalskimi dodatki, sladkorji, sladili, E-ji in podobno, so se spomnili markentiške poteze in izumili bio, eko in podobno zdravo hrano, ki so ji prej desetletja načrtno rezali krila. Seveda, za dvakratno ali trikratno ceno. In zgodba teče dalje, saj so bio in eko oznake prilepili že skorajda vsakemu pralnemu stroju in avtomobilu. Noben avto ne more biti eko, ga ni takega na tem svetu. Že za samo proizvodnjo enega avtomobila se porabi toliko vode in energeje, da bi lahko nafutrali manjšo vas, in to z eko hrano! Nenazadnje pa je že samo ime eko in ekologija zlorabljeno. Ekologija je veda, ki preučuje odnose med živimi bitji ter živim in neživim okoljem in ne označuje nekaj zdravega za človeka. Normalno?