Že tretje leto zapored preživljamo začetek jeseni v Logarski dolini.

Občudujem dejstvo, da lahko na enem mestu združujejo in ohranjajo neokrnjeno naravo, življenje domačinov in turizem.

Tod okoli še nekaj velja beseda domačina, zdrava pamet, kmečka logika.

Tu si vedno vzamem čas, da grem v gozd in samo opazujem in okušam naravo.

Oblike in barve so neverjetne.

In ko takole opazuješ, ugotoviš da deblo drevesa ni samo deblo, temveč dom številnim lišajem, mahovom, gobam, mravljam, hroščem, pajkom, …

In da se ti tudi približno ne sanja, kako zapleteni procesi se odvijajo v naravi.

Potem pomislim na življenje, ki ga živim kot človek v sodobni civilizaciji in ugotovim, da nimam prav nobene zveze več z naravo. Žalostno, skoraj strašno.