17
2011Govorica narave
Prednost fotografskega bloga je, da ti ni potrebno vedno kaj “pametnega” zapisati, pripneš fotografije, ki potem same govorijo zase. Vesel sem, ker zase lahko rečem, da čutim, slišim, vidim naravo. Marsikomu se zdi verjetno čudaško, da lahko nekaj čutiš do npr. kamnov, drevesa, gore, … Ponavadi naravo čutijo tisti ljudje, ki imajo že tako ali tako občutek za estetiko, ki jim je všeč vse kar je lepo. Kaj je za posameznika lepo, je seveda filozofsko vprašanje. Pa vendar mislim, da imamo ljudje, ki smo se tudi strokovno ali pa le ljubiteljsko močneje predali oz. spoznali zakonitosti, lastnosti, medsebojno prepletanje žive in nežive narave, poseben privilegij. Namreč, ko enkrat približno veš “za kaj gre”, potem so čustva do narave še močnejša.
Bukovi gozdovi pod Vremščico
Reka Soča pri Lepeni
Borovi storžki na Lošinju
Bukovo listje na Goričkem
Peščena sipina v spodmolu Mrzlega potoka nad Koprivnikom
Travnik nad Povljami
Igra trpotca
Vejice iz ledenih kristalov pri Triglavski Bistrici
Borovo lubje
Smrekova debla
Ledene stvaritve potoka Peričnik
Potok v Bavarskem gozdu
Andzica
Krasne so vse fotografije.
In zelo se strinjam z napisanim. Tudi jaz čutim neka posebna čustva do narave. Dejansko čutim do narave neko posebno spoštovanje.
Sašo
Škoda je nič čutiti do narave in kdor je tak, veliko zamuja. Fotografije pa spet odlične. 😉
David
Lepe misli, lepe fotke.