Govorica narave

Prednost fotografskega bloga je, da ti ni potrebno vedno kaj “pametnega” zapisati, pripneš fotografije, ki potem same govorijo zase. Vesel sem, ker zase lahko rečem, da čutim, slišim, vidim naravo. Marsikomu se zdi verjetno čudaško, da lahko nekaj čutiš do npr. kamnov, drevesa, gore, … Ponavadi naravo čutijo tisti ljudje, ki imajo že tako ali tako občutek za estetiko, ki jim je všeč vse kar je lepo. Kaj je za posameznika lepo, je seveda filozofsko vprašanje. Pa vendar mislim, da imamo ljudje, ki smo se tudi strokovno ali pa le ljubiteljsko močneje predali oz. spoznali zakonitosti, lastnosti, medsebojno prepletanje žive in nežive narave, poseben privilegij. Namreč, ko enkrat približno veš “za kaj gre”, potem so čustva do narave še močnejša.

Bukovi gozdovi pod Vremščico

Reka Soča pri Lepeni

Borovi storžki na Lošinju

Bukovo listje na Goričkem

Peščena sipina v spodmolu Mrzlega potoka nad Koprivnikom

Travnik nad Povljami

Igra trpotca

Vejice iz ledenih kristalov pri Triglavski Bistrici

Borovo lubje

Smrekova debla

Ledene stvaritve potoka Peričnik

Potok v Bavarskem gozdu