Vodništvo na Storžiču

V soboto me je najel Kugy (črnogorski slovenec, nekoč gostilničar, velik poznavalec slovenskih hribov – prebral je namreč vse gorniške, alpinistične knjige, nekatere po večkrat) za vzpon na Storžič. Namesto Scabiose trente naj bi iskal Soncni vzhodicus. Ni ga našel na vrhu, ampak na poti, tudi dobro, vsaj tako je izjavil v njegovi slovenski črnogorščini. Na poti do izhodišča naju je ustavila vojska, češ, da Kugy še ni oddelal vojaškega roka. Izgovoril se je na bolečine v modih in že sva bila v najbolj desni grapi v severni steni Storžiča, v Žrelu.

Pot skozi Žrelo naj bi Kugy pred leti že opravil, vendar s takratnim vodnikom, Ivanovskim, nista našla izhoda iz stene. Vrnila sta se po isti poti. Odločen sem bil, da ga tokrat popeljem na vrh. Za nama se je zbudilo čudovito jutro in vse je kazalo na uspeh.

Na izpostavljeni prečki se je v naju skorajda zaletel zbegani gams. Kugy, mestni človek, ni bil prepričan kako se je lahko tako prijazen kuža znašel tako visoko v steni.

Čez najtežje dele stene si pomagava z ostanki prve svetovne vojne, zraven pa pojeva partizanske pesmi, tako malo za pogum in motivacijo.

Odlično napredujeva in brez težav prideva na greben. Tu se Kugy počuti domače, zato kar poleti proti vrhu. Moram priznati, da je za črnogorca odlično fizično pripravljen.

Tisto jutro je sreča z nama, prikazujejo se nama namreč čudoviti prizori, ki jih tudi sam v dolgoletni vodniški karieri nisem videl mnogo. Močan jugozahodnik poriva meglice čez greben, za vršnjo glavo Storžiča pa že kuka sonce.

Tik pod vrhom pa smola, “shit”, drek. Dobesedno. Z gojzarji zabredeva v ovčje iztrebke. Kugy je na robu obupa. Ostal sem miren, zbran in skoncentriran. Zgrabim Kugy-ja in ga odnesem čez nevarno mesto. Čez pet minut sva na vrhu, Kugy joče, objameva se.

Po trenutkih sreče razgrne črnogorsko zastavo, vzame fotoaparat in z nasmehom fotografira križ, kjer so križali Jezusa.

Potem pa sledi tisto, zaradi česar Kugy sploh hodi v hribe. Obvezno branje znanstvenih novic s področja botanike.

Njegova sicer amaterska obsedenost nad floro se izkaže za neprecenljivo na poti čez Škarjev rob, kjer najde najdišče nove vrste, endemita kot to on pravi. Na hitro skicira, opiše novo vrsto in jo poimenuje Zoisova zvončica, po njegovemu prijatelju Zoisu, “fudbaleru” iz Ulcinja.

Vesel sem, da sem spoznal Kugyja, začutil sem neko posebno bližino. Kot, da bi bila v sorodu.

Za konec pa še nekaj prijaznih pogledov.

Koča na Kališču

Štimunge

Južna pobočja

Košuta