Spomini

Imam že toliko let, da lahko pogledam malce nazaj in vidim, da se je nabralo kar precej spominov, izkušenj in spoznanj. Tokrat o družini in prijateljih ne bom izgubljal besed, saj mi pomenijo največ, o ostalih stvareh, ki so pomembno vplivale na moje življenje, pa sem napisal nekaj misli.

Šola

Največ koristnega in poučnega za življenje sem se naučil na potovanjih, tistih, kjer je potrebno vso organizacijo speljati sam, tistih, kjer gre kaj narobe, tistih, kjer spoznavaš neurbani del tega planeta. Naučil sem se strpnosti, potrpežljivosti, na lastne oči videl, spoznal in za vedno vtisnil v spomin, da pitna voda iz pipe ni nekaj samoumevnega, da dobrine zahodnega sveta slonijo na izkoriščanju tretjega sveta, da je egoizem in individualnost lastnost mestnega zahodnjaštva, da solidarnost in medgeneracijska pomoč še obstaja, da varnost ni samo ekonomska kategorija, da je ljubezen in veselje v vsakem človeku, da je prvobitne narave vse manj in betona vse več, da turizem ni samo lep. Lahko bi našteval v nedogled, a to ni namen, bistvo je, da so me potovanja, ki jih ni bilo veliko, a so bila zelo posebna in doživeta, za vedno spremenila.

Šodrovc

Potem, ko sem zaključil z nogometom, sem se sramežljivo lotil športnega plezanja. Občutek, ko primeš za toplo skalo in se samo s pomočjo rok in nog prebiješ čez navidez nepremagljivo steno je čaroben in ga ne moreš pozabiti nikoli. Danes, ko redko še uspem stopiti v steno, se mi skorajda vsak dan potoži po navitih podlahteh.

Vir: Gore in ljudje

Žogobrc

V prvih razredih osnovne šole sem hodil v glasbeno šolo, igral sem harmoniko. Potem se se odločil za nogomet. Nič posebnega, a ta odločitev mi je za vedno spremenila življenje, najbolj od vsega pa sem si zapolnil takratno reakcijo svojih staršev. Svojo odločitev o prenehanju igranja harmonike sem moral po napotkih svojih staršev sam sporočiti učiteljici harmonike. Pri devetih letih je bilo to namreč zelo težko, bilo me je neizmerno sram in še danes se živo spominjam trenutkov, ko sem hodil čez prazno mestno jedro Kranja do glasbene šole in razmišljal, kaj naj povem učiteljici. Pa sem se odločil, da ji povem resnico in za vedno sem hvaležen staršem, da me niso takrat reševali iz zagate. Od takrat vem, da moraš odločitve sprejemati sam in za njimi stati sam. Nogometnih let se kljub osvojitvi državnega naslova kot igralec in kasneje kot trener ne spominjam po uspehih, temveč le po velikih prijateljih, ki sem jih takrat imel (pa tudi še danes). Od vseh ljudi v nogometu mi je največ pomenil nekdanji žal pokojni trener Stane Kodele, ki je kljub posmehovanju in zaničevanju drugih kvazi nogometnih strokovnjakov vedel, kaj je nogometna igra v njenem bistvu, torej moštven šport, kjer je treba igrati en za drugega. Tudi to sem si za vedno zapolnil in s pridom izkoriščam v življenju.

Kamni

Hvaležen sem za svoj neuspeh na sprejemnem izpitu za vpis na študij geografije. Tako sem pristal na geologiji in moram priznati, da sem resnično ponosen, da sem po poklicu geolog. Veda, ki je tako zanimiva, tako blizu narave, tako praktična, tako vseobsegajoča, da je veselje. Pokojni profesor Stanko Buser je bil oseba, ki je temeljito spremenil moj pogled na naravo. Njegova predavanja in terenske vaje so bile tako doživete, žive, polne spoznanja, vedenja, čutenja, da si zlahka navezal stik z neživim svetom. On mi je pokazal, kaj je to ljubezen do narave. Danes se trudim, da bi delček tistega, kar mi je dal, posredoval drugim ljudem.

Foto: Jože Mihelič

Trenutki

Fotografija mi je v zadnjih letih prinesla veliko veselja in hkrati vzela veliko časa. Sedaj, ko sem že toliko fotografa, da mi je vse bolj ali manj jasno, lahko rečem, da je fotografija resnično nekaj lepega, nekaj kar te žene, da ustvarjaš, da si kreativen, da razmišljaš. Fotografija mi je dala še en par oči, po svetu hodim povsem drugače kot prej, saj vidim stvari, ki jih prej niti slučajno ne bi opazil. In potem razmišljam, kako bi to ujel, da bi bil tisti trenutek na fotografiji res nekaj posebnega, večnega.

Foto: Jure Frelih