Vršič

Ko v dolinah udari jesenska megla, je potrebno vklopiti spletne kamere in poiskati sonce. Mi smo ga našli na Vršiču.

Verjetno se marsikdo (še posebej Edo) sprašuje, kaj pa naj tam počnem z dvema (prva dve leti in drugi še ne dva meseca star) otrokoma?

Težko odgovorim, ker je toliko za počet. Gajo smo že tako navadili na potepanja, da zjutraj vedno vpraša, kam gremo pa danes. No, pa tudi Nejca kar zgodaj uvajamo v iskanju sonca, hribov, morja, skratka lepega.

In bilo je fantastično lepo in toplo, jesen pa taka, kot je lahko le v gorah, barvita, kontrastna.

Da se danes lahko zapeljemo do najvišjega cestnega prelaza v SLO, se moramo zahvaliti dvem stvarem. Geologiji in ruskim vojnim ujetnikom.

Čez Vršič poteka močan prelom, v podlagi pa je dolomit. Ta kombinacija je povzročila, da je erozija hitreje odnesla debelo skladovnico apnenčevih kamnin, ki jih danes na Vršiču nič več ne vidimo (ker so odnešene), vidimo pa jih levo in desno (Mojstrovke, Prisojnik).

O razmerah ob gradnji ceste pa je odveč pristaviti še kakšno ohrabrujočo besedo. Mogoče je vredno le omeniti, da si politiki in pomembneži vsako leto vzamejo čas, da se pridejo pokazat k Ruski kapelici in izkažejo spoštovanje do delavcev ceste (to je pretveza, v resnici jim je važen odnos do Rusije), ne vzamejo pa si časa, da bi npr. skočili v Trento in reševali trenutne probleme prebivalcev. Ko jih ne bo več, bo pa čas za obisk Trente in kakšen govor.

Obstaja še ena skromna značilnost Vršiča, nikjer ni na tako majhnem prostoru skoncentriranih toliko planinskih postojank. Zanimivo bi bilo malo pobrskati po zgodovini nastajanja.