Na potep

V dneh, ko me hočejo virose, megla in bolečina v kolenu povsem zbiti na tla, se skušam vsaj malo spraviti na sonce. Na potepu se mi je tokrat pridružil Jože in obiskala sva manj znane planine na južnem robu Pokljuke. Hodila sva ravno po meji med meglo in soncem, med toplim in hladnim.

Na planini Javornica sva se grela na soncu, Jože je obujal spomine na mladost, ko je z družino redno zahajal na ta prekrasen pomol nad Zgornjo Bohinjsko dolino, jaz pa sem se spraševal, kot za vraga sem hodil toliko dolgo, da sem šele zdaj zašel v te kraje.

Vsakič znova, ko obiščem kraje, kjer je še ohranjena stavbna dediščina stoletja trajajoče kulture bivanja in gospodarjenja v gorskem svetu, se čudim znanju, spretnosti in intelegenci teh ljudi. To je vredno vsega spoštovanja.

Resnično je škoda, da je razvoj nekaj zadnjih desetletij povsem uničil to stoletja staro kulturo. Še več, tudi slovenski turizem ne vidi potenciala v tem, ampak raje v milijonskih naložbah termalnega in smučarskega turizma. Turizem, ki temelji na doživetju narave in kulture, ne najde poti v milijonske posle, žal.

Na planini Četeže sva se spet potopila v meglo, a vzdušje naju ni zapustilo. Ambient je čudovit.

Ni več daleč, ko bo vsa ustvarjena kultura kmetijskega gospodarjenja v gorah zaradi opuščene dejavnosti in turističnega neposluha, zgubila boj s časom in vremenskimi razmerami, ostale bodo le fotografije.