Plezam, torej sem

Lepšega rojstnodnevnega darila si od prijateljev ne bi mogel zaželeti – plezanje v Vipavi. Končno sem se na štrik navezal s Tanjo  in Jožetom. Navezati se na štrik pomeni več kot le fizična povezava dveh ali več plezalcev, to je nekako tako, kot da bi dobremu prijatelju segel v roko in mu nekaj obljubil.

Plezanja v Vipavi sem si zaželel zato, ker imam tako lepe spomine na to plezališče. Ker leži direktno nad Vipavsko dolino in mu nič ne zapira pogleda, so razgledi naravnost čudoviti, skala v vertikalno položenih plasteh pa, kot da bi jo ulivali, kompaktna, nabrušena, prvovrstni sivi apnenec.

Nalašč smo že v Logatcu zavili z avtoceste in si privoščili idilično staro cesto prek Podkraja, Cola in Vrhpolja v Vipavo. Joj, kaj zamujamo z vožnjo po avtocesti.

Foto: Jože Mihelič

Najprej smo se pretegnili v večraztežajni, kakih 100m visoki smeri Steber. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje plezal tako lepo smer. Ne zasluži si pustega in dolgočasnega imena, privoščiti bi ji morali kako lepo žensko ime. Jože je za številne krasne oprimke dejal, da jih je stvarnik nalašč izoblikoval tako, da ustrezajo plezalcem. Čeprav sem geolog in bi bila razlaga lahko drugačna, se tokrat strinjam z Jožetom.

Zadnje čase tako malo plezam, da me vsak vzpon, ki ga le uspem spraviti pod streho le zrajca in opomni, da plezanja ne smem opustiti.

Z vrha nas je bilo težko spoditi. Zrli smo v Vipavska Brda, Čaven, Vipavsko dolino. Tako blizu Gorenjske, a tako drugače. In ravno zato privlačno in lepo.

Za konec smo še malo pofrikali, v smereh, ki bi jih zlahka imenoval Miss Vipava.

Foto: Jože Mihelič

Nič ne bi imel proti, če bi bil vsak rojstni dan s prijatelji tak, kot je bil včerajšnji. Samo upam, da ne bo naslednji stik s skalo čez natanko leto dni.