Vikend nostalgije. Po štirih letih spet sama, brez dveh prestolonaslednikov, na potepanju, tako kot v prejšnjem življenju. Tokrat sva imela rezidenco v Zazidu, kraški vasici, kjer se čas ustavi. Na obisku v luštnem plezalsko – kolesarskem hostlu Xaxiz, kamor se bova še vračala. En dan kolesarjenje, en dan plezanje. Oba dneva obujanje spominov.

Kraško kolesarsko krožno turo prek čudovitih vasic sva nekoč že doživela, v soboto je šlo nekoliko težje. Toda kolesarska potepanja ostanejo v krvi, zato ni bilo težko stisniti zobe in pregristi tiste klance, da bi uživala v razgledih in vetru v laseh.

O hostlu bi lahko na dolgo in na široko, a bo bolje, da ga doživite sami, da spoznate prijetno družino, ki ga vodi in obenem dobite cmok v grlo, ko slišite, kako naša država precej raje in zajetneje podpira klasični masovni hotelski turizem, kot da bi omogočila lažje preživetje majhnim turističnim oazam, brez vpliva na okolje. Bemtiš tale naša “dolina šentflorjanska”.

V nedeljo pa že zjutraj toplo sonce v Črnem kalu in plezanje v mravljišču. Začuda naju številčnost plezalcev ni motila, preveč dela sva imela s svojim plezanjem.

Za konec pa še sprehod po Osapski dolini in skok nazaj v objem malih koštrunov. Spoznanje, da znava še vedno brez težav, z užitkom, preživeti nekaj dni v dvoje, je zelo lepo.

Še fotografski info: tokrat vse posneto s kompaktom – Panasonic Lumox LX-3, odlična igrača.