Letos sem si že pozimi zadal nalogo, da namesto darila naši Gaji naredim vrtno hiško. Dokler imaš željo v glavi je vse enostavno. Ko se je bližal rojstni dan, pa je bilo treba začeti. Najprej sva z Bojano na spletu poiskala približno tako, kot sva si jo v glavi zamislila.

Vir: spletna trgovina Didaktične igrače

Potem sem vprašal očeta, če bi mi bil pripravljen pomagati, saj sem vedel, da bi bilo brez njega težko. On je pač klasični domači mojster za vse. Skozi vsa ta leta se je kot samouk naučil praktično vsega. Pa še iznajdljiv in intelegenten je povrhu. Prikimal je in delo sva lahko pričela. Izračunala sva koliko materiala potrebujeva ter ga naročila na bližnji žagi. Počakala sva na lepo soboto in se podala na pot v neznano.

Prvi dan sva v bistvu naredila vse nujno potrebno, postavila sva stebre, ogrodje hiške in ostrešje.

Naslednji dan je bilo časa le par uric popoldne, dovolj, da je hiša dobila zunanje stene in celostno podobo. Odločil sem se, da bom streho pokril kar z deskami in ne s kakšno umetno kritino.

Sledili so dnevi, ko smo flikali vsak dan po kakšno urico, da smo dodali stopnice, tobogan (hvala Edo – nisem pozabil na svojo obljubo), barvali, zabijali. Na koncu pa smo prišli do tega:

Otroci se vsak dan igrajo v hiški, pojejo večerjo, se skrijejo v njej pred dežjem, …

Namen objave ni hvalisanje, temveč zgolj prikaz, da se lahko nekaj lepega naredi, četudi nimaš pojma o delu z lesom. Sam sem namreč popoln outsider, toda po lanskem uspelem poizkusu povečanja nadstreška za avto, sem letos lažje in bolj samozavestno prijel za delo. Poleg tega sva z očetom preživela nekaj prijetnih uric, ker pa sva oba nekonfliktna, sva hiško naredila tudi zelo hitro. Da o stroških ne bi izgubljal besed, saj smo zapravili precej manj, kot če bi kupili podobno v trgovini. Na koncu pa je tudi zadovoljstvo ob uspešnem delu prijetno, zadovoljstvo otrok pri igri pa nagrada za trud.