Mali veliki ljudje – Edo Krnič

Tako. Začenjam z novo rubriko, za katero si želim, da bi se prijela. Bomo videli. Namen je predstaviti ljudi, s katerim si delim vsakdan in ki dokazujejo, da niso “veliki” (uspešni, pomembni, …) le medijsko izpostavljeni ljudje. To so ljudje, ki imajo službe, družine, probleme, napake na eni strani in zanimivo, pestro, športno, … življenje na drugi. Predvsem imajo neko karizmo, življenjsko energijo, svoj pogled na svet in stvari, ki jih počnejo. Mene njihovo videnje sveta zanima, zato jih bom na kratko povprašal o tem in vsebino objavil, brez olepšavanja.

Prvi je Edo, bratranec. Samosvoj. Združevalen tip z izredno karizmo. Okrog njega so se vedno oblikovale družbe, če njega ni bilo, tudi družba ni delovala. Ni konflikten, nerad se hvali, pa čeprav bi se lahko. Bil je nogometaš, potem si je poškodoval koleno in začelo se je njegovo “maratonsko” življenje, triatloni, maratoni, kolesarjenje, tek, ironman. Rad ima vse vrste nenavadnih podvigov, peš iz Kranja na Triglav, s kolesom iz Kranja na Grosslockner, … Pa vendar ni zasvojen s tem, vedno si najde in vzame čas za hribe, za turno smučanje, za neumnosti, za prijatelje. Ima družino, službo, obveznosti. Ima navado, da pozabi stvari, velikokrat kaj izgubi. Ne komplicira, veliko pa bere in sanja, kaj bi, kaj bo in kaj je že, počel namreč.

Njegova spletna dnevna soba: http://www.lukazoja.si/

P1130363

Nogomet, tvoja verjetno največja športna ljubezen. Bi rad še kdaj zabil kakšen gol? Ali bi raje podal za gol?

Seveda bi. Raje podal. Ampak zadnjih nekaj let mogoče ne več tako močno. Prej sem imel pa ogromno težav s tem.

Kako močno je na tvoje življenje vplivala poškodba kolena? Bi brez poškodbe sploh kdaj stal na startu ironmana?

Dve katastrofi sta me doleteli v življenju. Medtem, ko prve ne bi bilo treba, za koleno sedaj lahko rečem, da je to nekaj najlepšega kar se mi je naredilo. Brez njega bi bilo vse kar sem v življenju počel žoga, žoga, žoga.

Kaj razmišljaš pred startom ironmana? Pomisliš na to »kaj mi je sploh tega treba« ali si popolnoma skoncentriran? Greš še zadnjič na WC?

WC obvezno, drugače pa koncentracija. Kot da me ni tam.

Kakšen odnos imaš do Šmarjetne gore?

Vsakič, ko grem gor, mi je pri srcu prijetno. Kot otrok mi je. Vedno bo moja. V obdobju rehabilitacije  kolena sem bil sigurno vsaj 200 krat letno na njej. In zanimivo, sedaj, ko mi ni več treba, jo obiščem kdaj pa kdaj, predvsem zaradi tega, da ne bo huda.

Ali si moraš vedno postavljati cilje, da lahko uspešno funkcioniraš ali pač delaš tisto, kar ti v danem trenutku najbolj paše?

Vedno kar mi paše. Ampak s cilji. Povezani s poškodbami. Prejšnji mesec kolesarske tekme, sedaj so na vrsti hribi. Ko me ne ustavi poškodba, se naveličam. In grem drugam.

Kaj je tisto, kar te najbolj žene (motivira), da premaguješ vse napore pri treningih in tekmah?

Nimam še pravega odgovora. Čeprav se niti ne trudim ga najti.

Te hribi vabijo zaradi lepote ali zaradi osebnih ciljev, da npr. preplezaš na goro?

Mogoče je bilo včasih drugače, danes vrha ne rabim. Samo, da sem tam. Nekje.

Katere so tvoje šibke točke pri športih, ki jih treniraš?

Težko vprašanje. Ne razumeva se ravno v tej točki. Sam imaš ta moja početja za šport, jaz za rekreacijo. Načeloma ne tekmujem, ampak počnem. Torej, če počnem, potem nimam šibke točke, razen denarnice. Če pa bi tekmoval, potem pa… Tehnika pri vseh športih. Prepozno sem se lotil. Potem, sem pretežak za kakšne dosežke. Pa treningi, prehrana, oprema, čas in spet denarnica. Ter še ogromno.

Ali bolečine, ki jih je zadnja leta mnogo, skušaš premagati ali se jim prepustiš?

Prepustim. Kar skozi mene gredo.

V čevlje oz. življenje katerega gornika, alpinista bi stopil, če bi bilo to možno?

Rad bi bil kateri od poštenih, brezmadežnih. Čeprav nikogar ne poznam, ampak iz branja, bi bil rad Buhl, Jože Mihelič ali pa Bonatti, ter obvezno Manfreda.

Imaš željo preplezati osemtisočaka?

Seveda.

Ali se ti zdi v čemerkoli sporna uporaba na tone in tone gelov, banan, cocacole, vode, … na tekmovanjih, ki se jih udeležuješ?

Tako nesporno, da sploh ne zastopim v katero smer pelje tvoje vprašanje? Ali mogoče v to, da če nekaj počnemo, nam nihče ne sme pomagati? Ali to, da so geli umetni? Ampak, tudi če si to mislil, ne, nič spornega.

Doping in Ironman, je ali ni?

Je.

Valjavec, Armstrong, Hauptman, Pantani. Mnenje?

Valjavec nimam mnenja, Armstrong baraba, ampak še vedno kralj, Hauptman idol kot človek in športnik, Pantani se mi smili.

Kaj je težje? Tek na Grintovec, Ironman, maraton, kaj drugega?

Tek, daljši od 100 km. Spartathlon. Če govorimo o okoli enodnevnih prireditvah.

Ali veliko časa porabiš za sanjanje, na kateri vrh bi še šel, katere tekme bi se udeležil, kateri turni smuk bi še opravil?

Ogromno. Vsakič, ko nekam pridem, se mi odpre nekaj novega. Ostaja pa tisto, kjer še nisem bil. In vse kar ostaja, je povezano s hribi. Grossglockner, Mont Blanc, Slovenska smer na Triglav…

Bi si upal v katero od alpinističnih smeri v Triglavsko steno z npr. Markom Prezljem? Še znaš plezati?

Takoj bi šel. Večkrat letno gledam njihove cenike, pa mi je predrago. Kar se pa tiče plezanja, tudi prej nisem znal. Bi si pa upal, tiste lažje.

Kakšen spomin imaš? Si zapolniš veliko podrobnosti s tekem, s turnih smukov, obiskov gora ali hitro vse pozabiš?

Dober primer. S Šlibarjem sva bila včeraj v Mišelj dolini. Za katero sem bil prepričan, da sva hodila po njej tudi midva nekaj let nazaj. In vse dokler se nisva zaletela v ostenja Hribaric, nisem ugotovil, da sva midva pač hodila po Veljski dolini. Nič si ne zapomnim. Razen, da je bilo lepo.

Je dober občutek priti v cilj maratona?

Ne vem. Nič posebnega.

Kaj bi rad počel pri 60-ih letih?

Vse popolnoma isto. Razen, če bi bilo mogoče, da mi ne bi bilo treba hoditi v službo.