Zakaj?

Človeški mužgovci so res ena čudna reč. Včasih sebe ujamem ob sekiranju za brezvezne stvari, ob dopovedovanju kaj je prav in kaj ne, pri nemogočem odločanju o izbiri kakšne materialne dobrine, ob kateri skoraj doktoriram, ob hrepeneči želji po nečem, kar v bistvu sploh ne rabim, ob obremenjevanju s politiko, ali je Erjavec rekel to tako ali drugače, kaj je s tem mislil, …. V istem trenutku se v sosednji ulici, bližnjem mestu, drugi državi, na drugi celini, … nekdo ukvarja s preživetjem, nekdo izgubi sočloveka, nekdo nima za hrano, nekdo je hudo bolan, nekdo je izgubil službo, … V istem trenutku nekdo ne ve, kam bi z vsem denarjem, nekdo investira milijarde, nekdo proda 100kg koke, nekdo prodaja orožje, …

Zakaj ne morem v vsakem trenutku imeti jasne pojme o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je vredno in kaj ne, kaj je smiselno in kaj ne, kaj pomembno in kaj ne? Zakaj nisem vedno skromen, pozitiven, odprt, iskren, radodaren, …? Zakaj se vedno znova ujamem v ta prekleti krog, v katerem se vsake toliko zavem, da mi ga je nekdo podtaknil in da ni pravi, ves preostali čas pa nezavedno tečem v njem?

IMG_1154