Prejšnji četrtek smo v studiu Sonata Photographica gostili že 12 izvedbo Fotografovega dnevnika, tokrat je bila z nami prva fotografinja, Meta Krese. Po začetnih tehničnih težavah, smo ravno s pomočjo enega od rednih obiskovalcev naših predavanj (hvala Simon Mur, fotograf in čebelar), uspešno izpeljali večer z izjemno zanimivo sogovornico, novinarko in fotografinjo.

Foto: Anže Kacin

Novomeščanka, ki živi v Ljubljani in ustvarja po celem svetu. Težke zgodbe ljudi, boj za preživetje, boj z naravnimi silami, boj z družbenim redom, … Trdo, resnično življenje v besedi in sliki predstavlja svetu. Brez olepšavanja, brez osebnih vprašanj ali njene reportaže dosežejo namen ali ne. Tako čuti in tako dela. Zgodbe izbira sama, piše sama, fotografira sama. No, večkrat združi moči s kom, mi mu zaupa, ne pusti pa se kritizirati, največji kritik si je kar sama. Lahko izrazim globoko spoštovanje do ljudi, kot je Meta, ki širijo tako hude zgodbe na tako kvaliteten način, saj na ta način postavljajo ogledalo družbi in posamezniku. Večkrat jo je na delu krutost zgodb zlomila, a nikoli dokončno, vedno je zjutraj vstala in delala naprej.

Foto: Anže Kacin

Uporablja en objektiv, zadnji dve leti digitalno kamero. Ne zanima jo tehnika, zanima jo vsebina. Vedno je uporabljala le en objektiv, svetlobno močan, kar je fascinantno, vsaj z vidika današnjega dojemanja digitalne fotografije. Pravi, da jo preveč tehnike duši, ena sama goriščna razdalja pa osvobaja. Vsa čast.

Foto: Anže Kacin

Meta je z nami delila delček svojega vsakdana, delček svojih sanj, utrinkov, težav in fotografij, ki so rdeča nit njenega delovanja. Iskreno se ji zahvaljujemo za njen obisk in predavanje. Ko sva po predavanju sproščeno klepetala in sem se ji zahvaljeval za odziv na naš projekt, me je ustavila in dejala, da se ona zahvaljuje za povabilo. Človek je pač tak, da rad govori o sebi in svojem delu, je še dodala. Kako prav ima.