RAZmišljanja

Vsi bi ga radi imeli, narodni park namreč, toda le do mere, ko na posameznika ali skupino vpliva brez omejitev in prepovedi. Priznam in hkrati kažem s prstom na pristojno ministrstvo in vlado, ki je z ustanovitvijo parka obljubila in predpisala mnogo stvari, tudi s finančnimi posledicami, ki so namenjene predvsem prebivalcem in lokalnim skupnostim ter drugim akterjem na območju parka, da svojih obveznosti v večji meri ne izpolnjuje. Nisem povsem prepričan, da bi jih v primeru drugačne finančne situacije izpolnjevala, pa vendar je občutek tak, da je varstvo narave tudi za vlado le breme in ne vidi nobenih koristi. Kot javni uslužbenec čutim slabo voljo, negativino energijo ter naperjenost ljudi do parka, tudi do javnega zavoda, saj je resnično neugodno delati na način, kjer je potrebno izpolnjevati, predpisovati in uveljavljati z zakonom predpisane prepovedi, medtem ko na drugi strani tudi z zakonom predpisane koristi, razvojne spodbude in ugodnosti, ne moremo izvajati.

zdeš-8

V območje parka vstopa neskončno veliko interesov, jasno zakaj, ker je območje parka neskončno lepo. Iz izkušenj vem povedati, da si le redko kdo od omenjenih prebere, kaj je v parku dopustno in kaj ne. Mnogi sploh nič ne vprašajo, mnogi pač. Mi smo tu za to, da na vprašanja odgovorimo, obrazložimo, zakaj narodni park je in kakšne omejitve ter prednosti prinaša. O priložnostih ni potrebno veliko govoriti, ker jih ljudje sami iščejo in najdejo. Ko premišljujem o tem, zakaj ljudje niso informirani o parkovnih prepovedih, si vedno znova odgovorim, da nam je pač Slovencem samoumevno, da park imamo, ampak se pač v njem tako ali tako lahko počne vse. No, skoraj vse. Vem tudi, da smo kot javni zavod premalo slišani, da mogoče ne znamo dovolj jasno in preprosto povedati, kaj se sme in kaj ne. Zagotovo pa vem, da pogosto tudi zelo dobra obrazložitev neke prepovedi ali režima ne pade na plodna tla oz. se jo skuša interpretirati tako, da ustreza interesnim skupinam. Tudi pritiski niso redki. O spoštovanju do edinega narodnega parka sploh ne bi želel preveč govoriti. Veliko je besed o spoštovanju, ampak potem vedno slišim iz istih ust: “Kakšno majhno izjemo za nas bi pa le lahko storili, kajne? Veste, to kar mi počnemo, je res nekaj posebnega in nič ne vpliva na to in ono, …”

zdeš-15

Čeprav sem šel zavestno v to službo in moram priznati, da jo z veseljem in navdušenjem opravljam, se vseeno velikokrat vprašam, kako za vraga sem se znašel v vlogi, kjer moram z mnenji in soglasji nekaj prepovedovati. Sicer mi je všeč tisti del, ko z mnenji in soglasji svetujem, pa še to največkrat predhodno, v pogovorih, na terenu ali drugje. Veliko raje bi širil znanje in vedenje o parku prek predavanj, svetovanj, fotografij, pisane besede. Tako pa sem velikokrat le navaden birokrat. A tega se moram žal tudi zelo dobro zavedati, saj sem javni uslužbenec in zato tudi zavezan pravilom in ravnanjem, ki iz tega izhajajo. Mnogi tega ne razumejo ali nočejo razumeti. Za njih je važen le lasten interes. Kdor me pozna, ve, da si želim zadeve bolj kot popolnoma prepovedati, urejati. Žal to v mnogih primerih ni mogoče, ker obstaja zakon o narodnem parku, ki je v nekaterih delih zelo jasen in neraztegljiv in ga ni mogoče na več načinov interpretirati. In pričakovati, da bi delal v nasprotju s predpisom, ki so ga sprejeli državljani prek državnega zbora, je za nekatere realno, za mene osebno nemogoče. Zavedam se, da je narodni park od vseh, da je lastnina znotraj parka od lastnikov, da ima vsak posameznik in skupina svoj interes in svoje potrebe. Problem je vse to uskladiti znotraj prenormiranega sistema, ki velikokrat ne dopušča strokovnih, pretehtanih, usklajenih odločitev, ampak se drži črke zakona, ki je v delih spisan le zaradi tega, da se skuša ujeti lumpe, vsi ostali pa z njimi delijo usodo. V idealnem svetu bi bila lastnina v narodnem parku državna (primeri v ZDA) in bi bilo upravljanje lahkotno, neproblematično, lahko tudi ekonomsko koristno. Realnost je pač popolnoma drugačna.

zdeš-11

Ko se tako sprašujem, kako bo park deloval v prihodnje in kakšen dan ne vidim ravno svetle prihodnosti, me vedno znova spodbudijo besede tujcev, turistov, pa tudi strokovnjakov z različnih področij, tudi naravovarstva, ki občudujejo območje narodnega parka in se čudijo lepotam, ohranjenosti, prijaznosti domačinov, itd. Seveda oni ne poznajo problemov, ki jih prebivalci, upravljavci parka in drugi deležniki v tem prostoru čutimo in z njimi živimo dnevno. Rad bi dočakal dan, ko bo z našim narodnim parkom zadovoljen prebivalec parka, obiskovalec, župan, gozdar, športnik, planinec, naravovarstvenik, upravljavec parka, vikendaš, turistični delavec, pa tudi vlada in državni zbor, no, pa še kdo bi se našel. Da bomo vsi ponosni in bomo vsi od parka nekaj imeli. Naravovarstveno, ekonomsko in družbeno korist. Ampak to ne pomeni, da bo vse dopustno in možno, to pomeni, da bo moral vsakdo prevzeti svoj del odgovornosti.

zdeš-17

Napisano je moje osebno mnenje in ne mnenje zavoda, v katerem sem zaposlen.

Vse fotografije: Jure Frelih