Pravljica o ježku in dečku

Naša dva radovedneža imata nadvse rada pravljice, še bolj pa povsem navadne zgodbe iz najinega življenja, ko sva bila še otroka. Ker je večerov v letu kar precej, sem že davno izčrpal večino tistega, kar se spomnim in kar je smiselno povedati kot zgodbo. Zato sem se kar sam spomnil nekaj pravljic. Da ne bodo šle vse v pozabo, je le prav, da kakšno zapišem in jo shranim še za vnuke. Tale o ježku mi je prav simpatična in trka tudi na vest in zavest današnjega civiliziranega sveta. Za nas je cesta nujna infrastruktura in nas hitro prestavi iz enega na drug konec tega sveta. Za živali pa so ceste smrtna past in prekinjajo njihove življenjsko potrebne poti. Ko sem prvič povedal to pravljico, me je Gaja vprašala, če sem bil tisti deček jaz. In ker sem hotel biti še bolj ponosen, kot sem, sem ji prikimal (moška potreba po dokazovanju!!).

V bližnjem gozdu je nekoč živel jež, ki se je zaljubil v simpatično ježevko. Kmalu sta se skotila dva fletna ježka in družinica je živela lepo življenje. Jež je vsak dan hodil iz gozda na bližnje travnike, sadovnjake in polja po hrano in jo na svojem bodičastem hrbtu nosil domov.

Nekega dne je med gozdom ter travniki, sadovnjaki in polji zrasla cesta. Jež je malo čudno pogledal to novo sivo čudo in jo hotel prečkati, da bi prišel do hrane. Čeprav je bil previden, se je za las izognil gumam tovornjaka. Hitro se je vrnil na rob ceste. Še večkrat je hotel prečkati cesto, vendar je bil promet tako gost, da ni in ni mogel čez cesto. Žalosten se je vrnil domov, brez hrane. Naslednji dan je ponovno hotel priti do travnikov in sadovnjakov. Spet neuspešno.

Tako so minevali dnevi in ježeva družina je postajala vse bolj lačna. Jež je vsak dan težje hodil na rob ceste in poskušal priti na drugo stran. Tistega dne je obupanega ježa opazil deček iz bližnje hiše. Vprašal je ježa, kaj je narobe, da je tako žalosten. Jež mu je povedal za njegove težave pri prečkanju ceste. Deček ga je čez prehod za pešce nesel na drugo stran ceste in ježek je lahko nabral nujno potrebno hrano. Deček je vsak dan pomagal ježku čez cesto, potem pa je prišel dan, ko je moral deček že zelo zgodaj zjutraj v šolo in ni več mogel pomagati ježku.

Dečku je bilo zelo hudo, zato je razmišljal, kaj storiti. Potem pa se je spomnil, da bi lahko zgradil lesen most v loku čez problematično cesto. Prosil je očeta in kmalu je bil most čez cesto zgrajen.

Tako je ježek lahko odslej vsak dan spet hodil na travnike, sadovnjake in polja po hrano za svojo družino. Bil je tako hvaležen, da je nekega dne cela ježeva družina dečku prinesla na svojih hrbtih najlepša, najzrelejša in najokusnejša jabolka, hruške, slive in druge dobrote.

20130708-IMG_2359