Duša narave, duša človeka

Priznam, da nisem ravno poduhovljen tip človeka. Nekako čutim, da sem bolj realen, tu pa tam malo filozofiram, drugače pa sem pristaš predvsem naravnih zakonov. Zato se na tem mestu opravičujem vsem tistim, ki bi jih članek lahko prizadel. To ni moj namen.

20110422-DSC_4410

Danes sem slučajno razmišljal o minljivosti potem, ko sem se po avtocesti vozil proti Ljubljani. Bregove nad avtocesto so ravno na sveže počistili, tako, da so požagali drevje in grmovje. Ne vem, po kakšni logiki me je to dejanje spomnilo na človekovo verovanje v reinkarnacijo, pretekla življenja, nebesa, pekel, … Torej na tisto verovanje in upanje človeka, da je po življenju še življenje, nekje drugje ali v drugi obliki. Mnogi ljudje namreč verjamejo, da duša živi naprej.

20131129-IMG_0873

Ob gledanju požaganih dreves sem se spraševal, kam za vraga gredo duše dreves, ki jih človek takole požaga, zato da bi brez večjih težav še naprej potoval s svojim motornim konjičkom proti svojemu koncu tega in nadaljevanju drugega življenja? Nisem si znal, nisem si upal odgovoriti. Sem pa pomislil, če imajo rastline sploh dušo? A sem se takoj ustavil in si rekel, da nimam pravice soditi o tem, kdo ima lahko dušo. Če jo imamo ljudje, ki smo živa bitja, potem ni nobenega dvoma, da jo imajo tudi druga živa bitja. Razen, če smo spet nekaj tako posebnega. A evolucija in zgodovina življenja pravita povsem drugače. Prav nič posebnega nismo v primerjavi z morskimi psi, nautilidi, krokodili, ginkom, …

IMG_6676

Pri živalih in rastlinah mi je nekako jasno, zakaj ni večnega življenja in kakšen smisel ima življenjski krog. Rastline in živali živijo zato, da omogočajo življenje za svoje naslednike in druge vrste živih bitij. Ko odmrejo, se spremenijo v organsko snov, ki je sestavina in hrana vsakega novega življenja. Živa narava je pomembna tudi zato, ker uravnava količino kisika v atmosferi na ravni, ki je primerna za tako udobno življenje na planetu Zemlja. Tako ima vse smisel. Se mi zdi, da kakšne prav posebne filozofije ni, tudi potovanja duš ne.

IMG_0949

Ne vem zakaj imamo ljudje tako potrebo po verovanju v posmrtno življenje? Zakaj si ne razlagamo smisla življenja na način, kot je to za naravo normalno. Ali ni misel na to, da je naše življenje potrebno zato, da lahko življenje sploh je, da bo zaradi nas in naše minljivosti življenje teklo naprej? Da živimo zase in za druge. Tudi mi smo na Zemlji potrebni zato, da ustvarjamo organsko snov in omogočamo nadaljevanje življenja na Zemlji. Nič drugega nismo, kot živo bitje. Evolucija nam je sicer dala možgane, ki so v bistvu ustvarili duhovnost in dušo. Ta je sicer nujno potrebna za čas našega življenja, po smrti pa sicer “živi” naprej, a le na duhovni ravni (spomini, dejanja, čustva pri bližnjih, …).

IMG_6620

Našo energijo skušajmo usmeriti v danes in zdaj. Delajmo dobro zase in druge in skušajmo delovati tako, da ne škodimo preveč okolici. In ne pozabimo, nobeno življenje ni brez smisla, zastonj ali zaman. Vsako je nujno potrebno zato, da življenje sploh je.