Pasti upravljanja narodnega parka

Nekaj mora biti narobe za našim edinim narodnim parkom. Toliko negativizma, toliko pritiskov, groženj, nerazumevanja, kot jih čutim v zadnjih letih lepo kaže na dejstvo, da bodo potrebne spremembe. Ni kriva le finančna kriza, kriva je zakonodaja, vodenje, upravljanje, … Kamorkoli se obrnem, povsod le kritike, povsod le parcialni interesi, pogledi, jamranje, …

IMG_4317

Država ne ve in nima strategije, kako bi upravljala narodni park. Ne izpolnjuje obvez, ne investira dovolj sredstev za ustrezno upravljanje, ne kaže niti interesa, da bi naredila kakšen korak naprej. Na drugi strani so lokalne skupnosti, ki si želijo razvoja, turizma, infrastrukturne posodobitve. Potem so veliki lastniki s potrebami po izkoriščanju naravnih bogastev (gozd). So ljudje, ki živijo v parku, ki si želijo dobrih pogojev za življenje in obstoj. Tu so vikendaši s svojimi interesi. Narodni park je prostor za celo paleto rekreacijskih dejavnosti, pri katerih ima vsaka svoj interes in si prav tako skuša zagotoviti svoj obstoj znotraj parka. Tu je Planinska zveza s kočami, potmi. So agrarne skupnosti, ki želijo kmetovati, gospodariti z gozdom. Potem so tu naravovarstveniki, ki skušajo cel prostor strogo varovati, nekateri bolj, drugi manj. Nekateri so za divjino, drugi za kompromise.

Lahko je varovati rezervate, popolnoma zaprta območja, kjer je tudi lastnina od tistega, ki območje upravlja. Skoraj nemogoče pa je upravljati s prostorom, kjer je veliko lastnikov, upravljavec pa povsem nekdo drug, zunanji. Težko je tudi upravljati z narodnim parkom, v katerem so naselja, ljudje s svojimi dejavnostmi, v katerem so smučišča, rekreacijski centri, … In skoraj nemogoče je delovati kot upravljavec parka, če čutiš in vidiš, da si nezaželen v lokalnih skupnostih, med ljudmi, domačini, lokalnim turizmom, … Moralo bi biti ravno obratno. Vsi bi morali biti veseli in srečni, da so v parku in da imamo park. Park bi moral biti gonilo razvoja, prilagojenega naravnim danostim. Ohranjena narava je prednost, tako v turizmu, kot tudi v kmetijstvu, oskrbi z vodo, življenju na sploh.

Kdo dela narobe? Dražava? Upravljavec parka? Lokalne skupnosti? Domačini? Turizem? Zdi se, da gre za začaran krog. Čutim, da prihaja čas, ko bo treba na novo prevetriti zadeve okrog narodnega parka. Kaj hočemo od tega območja, kako bomo varovali ta prostor, kako bomo omogočili ljudem dostojno življenje? Kako bom upravljali turizem znotraj parka? Prvi korak bo morala narediti država in izpolniti obljube, ki jih je dala ali pa začeti kazati pravi interes do tako posebnega območja. Drugače se bojim, da se ne bo dobro končalo.

P.S. To je moje osebno mnenje in ni mnenje zavoda TNP, v katerem sem zaposlen.