Beta

Ko se je lanska jesen prevešala v zimo, me je po dolgih letih poklical nekdanji plezalni prijatelj, Jure Ravnik. Takrat je že izšla prva številka plezalne revije Beta, katere urednik je bil ravno Jure. Povprašal me je, če bi bil pripravljen pisati kolumno, v kateri bi pisal misli o naravi in zraven pripel kakšno fotografijo. Nisem prav dolgo okleval, še največ časa sem se ukvarjal s tem, kako naj zastavim vse skupaj, da bo imelo pisanje nek rep in glavo, ne samo v eni številki, ampak v vseh naslednjih. Žal se je zgodilo, da je Beta živela le leto dni oz. pet številk. Kolumna pa je trajala 4 številke, od druge dalje. Moram priznati, da sem vsaj malce navdiha in koncepta črpal iz odličnih kolumn, ki jih je nekdaj v Poletu pisal Davorin Tome, ki ga izjemno spoštujem kot ekologa, fotografa, pisca, naravovarstvenika, misleca, človeka. Svoje članke je zbral v meni eno najljubših knjig Samo narava, ki jo toplo priporočam v branje prav vsem.

dscf2901Jure s svojo (našo) Beto

Povezave do kolumn, ki so bile sicer že objavljene na tem blogu, zdaj objavljam skupaj na enem mestu, da imajo neko zaključeno celoto:

Odnosi

Ljubitelji narave

V dolini tihi

Kamen, plezanje in toaletni papir

O Juretu in njegovem delu na projektu Beta je bilo veliko lepega napisanega tule: Jurij

Odnos Jureta do tistih, ki so sodelovali pri Beti, je bil za današnji čas prav neverjeten. Vedno me je po izdaji poklical, da sva se dobila, izročil mi je Beto, se toplo zahvalil, potem pa sva modrovala, enkrat na kratko, večkrat na dolgo. Za pogovor si je vedno vzel čas. Tako sva po zadnji izdani številki sedela na njegovem podstrešju ob plezalni stenci in pametovala. Bil je utrujen, vidno izčrpan, a izjemno zadovoljen. Čeprav je Beta delovala z minusom, pa je izžareval hvaležnost, da je lahko spoznal in sodeloval s tako širokim krogom ljudi, tako da je bil njegov temeljni cilj izpolnjen. Ko mi je govoril o njegovem srečanju s Tadejem Slabetom, Chrisom Sharmo in drugimi, se mi je ježila koža. Do plezanja, kolegov plezalcev, plezalnih legend goji tako globoko spoštovanje, da je težko verjeti. Veliko sva se pogovarjala tudi o varstvu narave, vplivih plezalcev na živo in neživo naravo, odnosov plezalcev do soplezalcev, domačinov, … Na tem področju ima jasna, nedvoumna stališča. Ko sem pred dnevi prejel vabilo na skupno srečanje vseh, ki smo sodelovali pri Beti, se je potrdilo vse tisto, kar sem začutil ob teh nekaj srečanjih z Juretom v povezavi s sodelovanjem pri Beti. Iskren, spoštljiv in hvaležen odnos do plezanja, prijateljev in sodelavcev. Ker tudi sam želim nekaj vrniti plezanju nazaj za vse, kar mi je v življenju dalo, mi ni bilo in mi tudi nikoli ne bo težko sodelovati pri tako iskrenih projektih. Hvala Jure za možnost sodelovanja in kmalu spet na snidenje.

dscf2873