Ob poplavi internetnega in vsesplošnega hvalisanja posameznikov, ki so dosegli to in ono, preplavali dolgo reko, v dobri uri pritekli na Triglav, ustvarili tak in tak dobiček, … in ob poplavi objav tipa 5 stvari, ki jih v življenju morate videti, 10 fotografov, ki jih morate spremljati na Instagramu, treh načinov, kako zjutraj skuhati kavo, … in ob poplavi poveličevanja in hipnega prikazovanja vseh trenutkov življenja na družabnih omrežjih, se me obisk planine Krstenice nad Bohinjem še prav posebej dotakne. Pa ne toliko zaradi lepote planine in okolice, ki ne potrebuje dodatnega potrjevanja, ampak zaradi zgodbe, ki jo nosi, zaradi odrekanja, zaradi človeške predanosti, predajanja znanja, mladostne igrivosti, zaradi poudarka na skupnosti, zaradi odsotnosti samohvale.

Kdo so resnični junaki današnjega sveta? So to le poslovno uspešni ljudje z veliko denarja? So to športniki tipa Kevin Kampl? So ekonomisti, bančniki, odvetniki? Je to s.p.-jevec, ki služi s prodajo kitajske robe? Je to oglaševalec? Ne vem, morda. V letih, ko sem spoznal veliko ljudi v odročnih območjih, v dolinah, na planinah, vaseh, … sem si lahko zlahka in brez dvomom odgovoril na zgornja vprašanja. Spoznal sem namreč ljudi, ki resnično živijo življenje, tu in zdaj, z vsemi problemi in težavami ter z vsemi lepotami in nepozabnimi trenutki. Vidi se jim v očeh, v duši. Junaki so najbolj preprosti ljudje, o katerih niste še nikoli prebrali novice na internetu, tudi google jih s težavo najde.

V planini Krstenica mlada, komaj 20-letna Veronika vodi celoten proces pridelave sira. S pomočjo dve leti mlajšega brata in še precej mlajših pomočnikov, otrok lastnikov živine, vsak dan pomolzejo 23 krav, zjutraj in zvečer. Iz mleka izdelajo vrhunski sir. Prepričan sem, da gre za resnično izjemen primer, vreden velikega spoštovanja. Z nenapisanim pravilom je dolgoletna majerica Cilka Mlakar vsako leto vzgajala otroke lastnikov živine, ki so morali vsaj del poletnih počitnic preživeti v planini in pomagati pri odgonu in prigonu živine, molži, sirarskih opravilih in drugih delih na planini. Na ta način se je znanje prenašalo na mlade in ko je prišlo do slovsa stare majerice, je bil prehod naraven in enostaven.

Delo se začne okrog 5 ure zjutraj, konča pa pozno zvečer.

Najprej prigon živine v hlev, potem molža in nošnja mleka v kotel. Sledi segrevanje mleka in mešanje. Potem naredijo sir in alboninsko skuto. Na koncu je potrebno vse pospraviti, dan za dnem.

Med delom so zbrani, vsako kravo ogovarjajo z imenom, s spoštljivostjo a hkrati odločno, radi se posmejijo, pogovarjajo se o tem, kdo bo prišel danes na obisk, kam bodo odšle krave na pašo, kaj bodo skuhali, … V bistvu gre za bolj ali manj neverjetne prizore glede na povprečno mladino pri teh letih. Črnogorski kolega Ivan, ki je bil ravno te dni na delovnem obisku na planini, kjer je skušal primerjati njihove planine ter navade z bohinjskimi, je resnično dobro povzel zgodbo planine Krstenica. Dejal je, da bi mu njegovi kolegi v Črni Gori prej verjeli, da je videl pristanek vesoljske ladje, kot da jih prepriča v to, da planino vodi 20 let stara punca, za povrh še zlata maturantka in danes že študentka.

Prav lepo je včasih objavo nameniti ljudem, ki jih spoštuješ in občuduješ. Čeprav Veronika in njeni nič manj pomembni pomočniki niso osvojili Everesta, niso sprogramirali super uspešne računalniške igrice, niso osvojili športne kolajne za Slovenijo, niso povečali prihodka od turizma za 20%, … pa je njihov družbeni prispevek verjetno bistveno večji od omenjenih predpostavk. Njihov prispevek k ohranjanju kulturne krajine, biotske pestrosti, običajev, kmetijske dejavnosti, prehranske pestrosti, bohinjskih značilnosti in še kaj, je neprecenljiv. Je navdihujoč, je resničen, je nezlagan.