Ales Zdesar

Iskanje meteorita v okolici Novega mesta

Namesto na Komni, sem pristal v Mirni peči. Saj tudi meteorit, ki je na ozemlje Slovenije padel 28.2. letos, ni vedel, da bo pristal tu nekje v bližini. Na Bojanovem blogu sem zasledil, da bo to soboto organizirana iskalna akcija, zato sem nagovoril še Nejca, on pa sošolca. Pa smo šli, iskat nekaj, kar je priletelo iz vesolja. Najbolj sem užival v navdušenju dveh tretješolcev, njuni domišljiji, naivnosti in prikupni nevednosti.

Dobili smo se pred osnovno šolo v Mirni peči, kjer je Bojan v uvodu predstavil način iskanja po skupinah in 500 metrskih kvadrantih.

Bog ve, če bi sploh kdaj v življenju obiskal te kraje, če ne bi v ta okoliš padli koščki razpadlega meteorita. Verjetno ne. Zato je bilo kljub temu, da nam ni uspelo najti niti koščka, iskanje zanimivo. Pokrajina pa tudi. Prav lep dan je bil. Še lepši pa naslednji, ko smo zvedeli, da so dobrih 300m od kraja, kjer je iskala naša skupina, že pred dnevi našli kos meteorita. Kar je potrdilo izračune padca in določitev območja iskanja.

To so v bistvu zelo lepi trenutki za znanost, za poznavanje delovanja narave. Vse dni sem z zanimanjem spremljal dogajanje in objave, potem pa sem na MMC-jevi strani prebral novico o najdbi meteorita, pod katero je bilo za tako novico neverjetno veliko komentarjev. In sem jih prebral. Neverjetno, kaj ljudje mislijo in pišejo. Od kritik na Bojana in njegov edini pravi namen nabiranja medijske pozornosti, do nerazumljivih lastniških pravic do meterorita. Prav simpatičen narod smo.

Dronizem

Droni so ena izmed zelo pomembnih tehnoloških rešitev, ki jo je človek v zadnjem času razvil. Ali bolje rečeno, bi to lahko bili. Njihov potencial je namreč izjemen. Na področju znanosti, raziskav, upravljanja z naravnimi viri, v oskrbi prebivalcev, zdravstvu, prostorskem načrtovanju, izobraževanju, … Žal se je zopet pokazalo, da človek zlahka ves potencial za javno dobro, zamenja za lastno zabavo. Kapital je na javno dobro pozabil, še preden je dobil črko k.

Danes je dron v pretežni meri namenjen lastni zabavi, lastni promociji in trženju, pa seveda turistični promociji, ki je eno izmed glavnih gonil razcveta dronov. Tehnologija je dostopna vsem in kjerkoli. Človeku je dron omogočil izživeti večno željo po letenju, po »doživljanju« sveta s ptičje perspektive. Fotografom in videografom se je prikazala »Marija«. Končno je možno na svet okoli sebe pogledati na drug način, iz drugih kotov, iz resnično najbolj privlačne perspektive. Tudi mene »dronovske« fotografije navdihujejo. Istočasno pa me vznemirjajo.

Kolateralna škoda njihove uporabe je pri tem pač “po človeško” zanemarljiva. Razvoj mora iti naprej! Poleg fotoaparatov, kamer in vse ostale krame, je sedaj del opreme tudi dron. Dodatne baterije, dodatna tehnološka oprema, dodatno smetenje. In ker se je človek pod krinko »nevarnosti« in »varovanja osebnih podatkov oz. varovanja zasebnosti« zlahka in prek uredbe obranil (bolj ali manj) pred invazijo dronov v mestnem, urbaniziranem okolju, se je pretežen del uporabe dronov preselil v naravno okolje. Torej tja, kjer je lepo in ne moti človeka. Žal narave ne moremo vprašati, kakšno je njeno stališče glede varnosti, motenj in hrupa. Ali pa glede varnosti njenih osebnih podatkov. Pa smo se kar sami odločili, da pač narave to ne moti. Vsaj ne moj dron. Mogoče od Marjana ali pa od Janeza. Moj pa ne. Jaz znam leteti in moj dron je zelo tih. Nikogar ne moti. Zdaj pa naj tisti, ki se ukvarjajo z varstvom narave ugotovijo in dokažejo, da droni motijo ptiče, da gre hrup na živce gamsom, da drevesa ne morejo več tako dobro rasti kot prej. Zanimivo, da so edina živa bitja, ki se upajo oglasiti in povedati svoje nestrinjanje glede uporabe dronov v naravnem okolju spet ljudje. Pač tisti, ki bi radi v miru, tišini ali ob ptičjem petju in šelestenju listov doživljali naravno okolje.

Že omenjena turistična promocija trenutno jaha na dronovskih posnetkih (predvsem video materialu), poleg seveda fotografske skupnosti, kjer pa estetska vrednost fotografij »opravičuje« njihovo uporabo. Dronovski posnetki so seveda super uporabni (pa tudi izobraževalni), ko se poskuša nepoznavalcu predstaviti nek kraj, neko okolje in mu razložiti njegove posebnosti, nastanek, zanimivosti. A žal veliko vsebine za turističnimi promocijami ni, bistvo turističnih sporočil je vabilo k doživljanju krajev. Ampak, kako za vraga bodo turisti doživeli tisto, kar se promovira prek dronovskih posnetkov? Tega žal ne razumem, saj prav noben turist ne bo mogel doživeti kraja z dronovske perspektive. Ni mogoče, še vedno hodimo po dveh nogah. Razen, če bo turist s seboj prinesel dron in bo skušal še sam »doživeti« prav ta iste dronovske posnetke. Instant doživetje, začaran krog. Welcome my friend.

Sezona 2020

… se je začela zgodaj. Sredi februarja. Tudi ni slabo. Mesečev zaliv in Savudrija.

Skozi okno

Lepa kulisa

Fotografija je zame vez, ki mi omogoča vzpostavljati odnos do vsega, kar je okrog mene. Lahko rečem, da ta svet danes ravno zaradi fotografije bistveno bolj razumem in spoštujem. Žal pa ugotavljam tudi, da fotografija postaja v prvi vrsti medij, ki se na vso moč trudi izkoriščati naravno okolje za lepo kuliso, namenjeno promociji lastnega ega in vsesortetorte biznisa. Ko je pa treba narediti kakšen korak za zaščito te lepe kulise, pa nikjer nobenega.

Balkan 2019 – Meteora

Tritedenski poletni družinski roadtrip v fotografijah

Balkan 2019 – 1.del

Balkan 2019 – 2.del

Če se človek vsaj bežno ukvarja z geologijo, z vprašanji o tem, kako je tisto, kar danes vidimo na Zemljinem površju nastalo in zakaj, potem zagotovo kmalu spozna, da ga nič ne more presenetiti. Ampak, mene je Meteora povsem sezula, presenetila na polno. Najprej z geološkega vidika, potem pa še arhitekturnega, tudi duhovnega. Iz povsem vsakdanje okolice kot v pravljici namreč proti nebu kipijo nenavadni konglomeratni stolpi. V bistvu gre za zelo majhno območje (recimo 5x3km), ki pa je tako drugačno od okolice, da ga ni mogoče zgrešiti.

In čeprav zelo dobro vem, da je v osnovi vsak del narave enako vreden, pa je z vidika človekovega vrednotenja delov narave nemogoče izločiti kriterija lepote. Lahko se trudimo okrog objektivnosti kolikor hočemo, ampak, če je nekaj lepo, bo tudi v naših očeh več vredno. Tudi zato, ker je lepota povezana z izjemnostjo drugih kriterijev (velikost, oblika, …). Kaj vse se je moralo v preteklosti sestaviti ravno na pravo mesto, da je nastala Meteora, je pravzaprav pravljično. In česa vse danes sploh ne vidimo več, ker nam je narava s preperevanjem to skrila izpred oči.

Človeška radovednost, verjetno pa tudi zgodovinska potreba po preživetju, je tudi temu svetemu kraju vdahnila človeško dušo in enega od civilizacijskih presežkov. 6 trenutno še delujočih samostanov je arhitekturno čudo, ki ga je prepoznala tudi Unescova komisija. Koliko je bilo v resnici vseh samostanov, pravzaprav nihče ne ve. Tudi vsa zgodovina nastanka samostanov je zavita v tančico skrivnosti, medtem ko je jasno, da je bilo območje poseljeno že v prazgodovini.

Meteora je danes turistična destinacija. Ne glede na res veliko obiskanost, pa je z malo iznajdljivosti, časovnega načrtovanja in uporabe najpreprostejšega mobilnega sredstva (noge) doživeti tudi v poletni sezoni nekaj prav prijetnih dni v tej izvenserijski pokrajini.

Balkan 2019 – Biogorski samostan, Vevčani, Ohrid

Tritedenski poletni družinski roadtrip v fotografijah

Balkan 2019 – 1.del

Od Mavrova po dolini reke Radike proti Debarju in naprej do Ohrida. Biogorski samostan je zelo lep, Vevčani so mesto z zanimivo, samosvojo zgodovino, Ohrid pa je topel za kopanje. Hrana v Makedoniji okusna, cene zanemarljive. Prvič smo doživeli vlom v avto. Kakšen dan več smo zato preživeli ob jezeru, da smo zamenjali šipo in podrobno spoznali makedonski policijski sistem.

Jesenska Istra

Rogla

Rogla. Pot med krošnjami. Mešani občutki. Izjemna arhitektura, povprečno doživetje, dobra interpretacija narave. Ali je taka infrastruktura res potrebna? Z vidika turizma zagotovo. Ali bo to prispevek k drugačnemu razumevanju narave in odnosa do nje, pa težko verjamem. Za večino je to samo lep nedeljski izlet v kombinaciji s kavico v hotelu in kratkim sprehodom. Motoriziran obisk Rogle pa se bo večkratno povečal. Ampak vseeno je to glede na svet, v katerem živimo, turistični razvoj in razcvet prostočasnih dejavnosti, normalna investicija. Kaj pa običajni sprehod po gozdu? A to ni več doživetje?

Zgornje besede ne bi napisal, če ne bi imel osebnih izkušenj. Če se je namreč ob obisku poti med krošnjami kar trlo od ljudi (čez cel dan), pa je lahko človek le korak stran skoraj sam hodil po odlično urejeni škratovi poti, kjer je stik z gozdom bistveno intenzivnejši. Priporočam.

Potep v zaledju Krna

Planina Kuhinja – Planina Leskovica – Rdeči rob – Lužnica – Batognica – Krn – Planina Kuhinja. Rad imam to turo. Če se prav spomnim, sem jo prehodil 5-krat. Priporočam jo vsakomur. Če te poleg rekreacijskih izzivov zanima še kaj drugega, potem to turo težko pozabiš.

Tokrat smo jo čez najbolj slikovite ledeniške morene pri nas mahnili skupaj z Edijem in Ivotom.

Super je po hribih hoditi z ljudmi, ki jih v življenju zanimajo povsem druge stvari. Pa so vseeno zvedavi, vedoželjni, a na nek čisto drug način. Tukaj sem bil namreč vedno v družbi podobno mislečih ljudi, s podobnimi vedenji, zanimanjem. Z mano so bili kolegi geologi, pa biologi, geografi, poznavalci 1. svetovne vojne, lokalci, družil sem se z ljudmi na planini, … Zdaj pa Edo in Ivo. Že ko smo se na parkirišču preoblekli, nisem bil prepričan, a imamo kakšno tekaško tekmo, al gremo v hribe. Kratke hlače, pajkice, neke hi-tech gorsko tekaške palice, ultra lahko nahrbtniki, nizke čevlje, majhna vetrovka, ena majhna čokoladna tablica. Ampak, bil je čudovit dan.

In čeprav sem si v glavi naredil načrt, kaj vse jima bom danes povedal in pojasnil, sem takoj potem, ko smo nad planino Leskovica razvili debato, ki nas je potem spremljala cel dan, načrt pustil v predalu in se prepustil toku dogajanja. V bistvu sem začutil, da bi pokvaril dan z raznimi strokovnimi razlagami in sem se dobesedno držal nazaj. Užival sem v družbi in v dejstvu, da lahko med seboj delimo lepe trenutke v čudovitem okolju.

Kljub temu sem potem doma ugotovil, da smo obdelali ogromno tem: filozofijo, alternativno medicino, reinkarnacijo, geologijo, hidrologijo, zgodovino, pašništvo. Kaj pa ti misliš, Edo? Začuda je tokrat bolj kot ne samo poslušal. Na koncu pa naju je bil sit in si je nadel slušalke. Kaj pa ptičje petje?

Gora Vrh peskov nima po naključju takega imena. Vse naokrog je en sam ljubi pesek, kamor pogledaš. To pa zaradi dejstva, da je tod dolomit, ki je izredno krušljiv in neodporen na vremenske razlike. Če bi ves material obsežnih melišč pod Peski vrnil nazaj na prvotno mesto, bi bile tod gore izredno visoke.

Kako različne obraze imajo lahko gore, je izredno lepo mogoče opazovati na primeru Batognice in Krna, ki sta na severni strani povsem “utrujena” od ledeniškega preoblikovanja.

Vrh Batognice je točka, ki bi jo bolj kot vrh Triglava moral obiskati prav vsak. Tam je čas za razmislek o smiselnosti, potrebnosti, nujnosti vojn. Hkrati se zaveš, da nam je danes neverjetno lepo, da svobodo zares lahko živimo.

Z vrha Krna so Julijske Alpe kot na dlani, zato je kar težko oditi v dolino.

Pogled proti Bavškemu Grintovcu z Mangartom in Jalovcem v ozadju lepo pokaže, kako sta soodvisna živa in neživa narava, kako drevesne vrste uporabljajo naravne pogoje za rast in kako višina vpliva na to, katere vrste rastejo.

Nič ne bi bilo narobe, če bi bilo več takih dni. Ampak življenje je “balance”, a ne?