Ales Zdesar

Korzika 2018 – Cap Corse

Lani sem imel kar prav, ko sem kot naslov objave o obisku Korzike naslovil s Korzika 2017. Letos smo namreč dopust ponovno preživeli na tem goratem otoku. Pravijo, da ni ravno fajn pogrevati juhe, ampak za Korziko to ne velja. Če smo lani raziskovali osrednji in južni del, smo letos našo hiško obrnili najprej proti severu, na Cap Corse.

Ta del otoka je zelo redko poseljen, nekaj majhnih vasic pa je čudovito vtkanih v naravno okolje. In tudi sredi najvišje poletne turistične sezone, lahko tod brez težav preživiš nekaj krasnih dni.

Korzika je resnično fajn za tiste, ki kampirajo ali pa imajo majhno hiško na kolesih. Kampi so preprosti, prijetni in pogosti. Rad imam dopuste, ko so vse pritekline sodobnega sveta in potrebe zmanjšane na minimum, takrat čutim največjo svobodo. Spali smo v kampih ali pa na PZA-jih, preprostih parkiriščih ob morju. Trgovin je sicer malo, ampak se vse potrebno dobi. Še posebej je luštno zjutraj, ko ti pripeljejo sveže bagete in rogljičke.

Korzičani so prijetni, a samosvoji ljudje. Videti je, da si vzamejo čas zase, za svoje potrebe, predvsem pa za druženje, skupno prehranjevanje in jasno, za balinanje. Nasploh je eno od najprijetnejših spoznanj, kako neverjetno vitki so Francozi. Težko vidiš koga s prekomerno težo.

Otroci so resnično hvaležen sopotnik na potovanjih. Ne komplicirajo, na glas in po pravici pa povejo, kaj imajo radi. Zato smo največ časa preživeli na plažah, ker pač radi plavajo, se potapljajo, na Korziki pa zelooo uživajo v valovih.

Debela peč

Lep občutek je, če ima človek v življenju srečo biti starš. In imeti možnost deliti navdušenje nad gorsko naravo tudi s svojimi najbližjimi. Trenutno se zdi, da sva jih uspela navdušiti, okužiti. Seveda se pa nikoli ne ve, kaj prinaša jutrišnji dan. Za zdaj se prilagajamo najmlajšemu, ki pa tudi ni več samo za na pločnik 🙂

Debela peč je za marsikoga “zlajnan” vrh, ampak ne zastonj. Ker je izhodišče na Pokljuki, je že sam začetni ambient lahko krasen za oči in zanimiv za učenje, spoznavanje.

Za otroke je neko ime vrha tako nerazumljivo daleč, tako nerazumljivo neotipljivo, njegova nadmorska višina pa tako nerazumljivo neprimerljiva. Zato se splača potruditi nerazumljivo dolgo pot popestriti z razumljivimi vsebinami. Če ne gre drugače, sladkor iz vrečke skače 🙂

Daleč najboljši recept za prijetno pot na vrh je otroška družba. Kar pa tu pa tam lahko prinese občutek, da te lasten otrok pozna samo takrat, ko je treba odžejati žejo in nahraniti lakoto.

Malo zagrizeš v breg in že si na vrhu. Tam pa razgledi in malica, da te kap.

Kriška gora

Krasen pozno jesenski dan na Kriški gori.

Gorski gozd

Ljudje smo gozdovom zakonsko priznali tri funkcije: ekološko, socialno in gospodarsko. Nad vsemi tremi roko drži karakter lastnika. Ekološko funkcijo smo podarili le tistim gozdovom, ki niso zanimivi z vidika gospodarjenja ali obiskovanja, doživljanja (socialna funkcija). V strmih, nedostopnih grapah, v skoraj navpičnih stenah, v zakotnih legah, mraziščih, na meliščih, labilnih terenih. Redko tudi tam, kjer opravljajo varovalno funkcijo, za potrebe človeka seveda. Socialno funkcijo si razlagamo tako, da kar na počez, kjerkoli hodimo, tečemo, kolesarimo, vozimo, … Če lahko par metrov stran izvajajo strojno sečnjo, zakaj pa ne bi jaz hodil, kjer se mi zljubi? Izropamo gobe, borovnice, jagode, … Ker cel dan delamo, gremo na sprehod ali tek v gozd ponoči, z lučjo. Ne pomislimo, da nekdo v gozdu spi, morda celo gozd sam. Malokdaj pomislimo, da gozd nima samo naštete tri funkcije. Gozd je v bistvu ekosistem, skupek nešteto živih bitij, ki imajo pravico do življenja, tako kot mi. Zato bi morali ljudje poleg dodeljenih funkcij tu pa tam pomisliti tudi na pravice gozda. Gozd ima osnovno pravico biti, obstajati, živeti in umreti na naraven način. Zato je gorski gozd, preko katerega redko seže roka ekonomije, nekaj čudovitega, edinstvenega.

Brez gorskega gozda ni gora in brez gora ni gorskega gozda.

Za človeka imajo mnoge stvari v življenju večjo vrednost, če so lepe, estetske, kontrastne, … Gre za vrednost našega duševnega sveta in nič več kot to. V smislu bistva življenja seveda ni mogoče delati razlik. Če je nekaj nam lepše, še ne pomeni, da je npr. življenje lepega jesenskega macesna več vredno od življenja zanikrne jerebike ali trdoživega ruševja.

Fotografska posvetovalnica 9

Če bom s takim tempom nadaljeval s svojimi fotografskimi posvetovalnicami, bom objavljal približno enkrat na leto (vse dosedanje posvetovalnice so tukaj). Mogoče pa je to moj odgovor na hitrost, kvantiteto in kvaliteto objavljanja na socialnih omrežjih. Ker pa čutim nekakšno dolžnost vračati v internetni svet vsaj malo tistega, kar sem sam dobil ob svojem spoznavanju fotografskega sveta prek različnih nesebičnih ljudi, ki “zastonj” objavljajo teste, navodila, postopke, … v zvezi s fotografiranjem, bom s posvetovalnicami nadaljeval, pa četudi samo enkrat na leto.

Tokrat za začetek nekaj povezav za tiste fotografske navdušence, ki jim je blizu pokrajinska (landscape) fotografija. Spodaj je par Youtube kanalov in ena Fb stran, na katerih vam toplo priporočam občasen obisk:

Thomas Heaton
Nigel Danson

Še posebej priporočam:
Sean Tucker

Najtopleje pa priporočam:
Guy Tal

Jubilejna deveta posvetovalnica ne bo namenjena mojim klasičnim temam, torej fotografiranju narave, krajine, … Danes par besed namenjam “headshot“-om, lahko tudi profilkam ali pač kakorkoli že poimenujemo klasične portrete doprsnega tipa (ne kipa). Spodaj je primerjava posnetka pred nastavitvijo primerne osvetlitve in navodili glede poziranja ter po tem. Upam, da mi ni treba razlagati, kateri posnetek je prej in kateri potem 🙂

Zadeva je veliko bolj preprosta, kot se zdi na prvi pogled.

Tehnične nastavitve:
Ne bom razpredal o fotoaparatu, karkoli imate trenutno, bo v redu. Malce se zaplete pri objektivih. Za headshot je dobro imeti goriščnico vsaj 50mm, bolje še več, okrog 80mm, tudi 100mm ali še kaj več. Če bo manj kot 50mm bo obraz spačen, preveč širok, če pa bo slikano na 200mm pa bo obraz “shujšan”. Zaslonko odpirajte in zapirajte kakorkoli vam ustreza, sam imam najraje med f2 in f3.5, pač odvisno tudi od tega, kje boste slikali. V studiu se lahko precej bolj poigravate z zaslonko, sam najraje (zato, ker nimam studia) fotografiram zunaj. Tam pa je pogosto veliko motečih elementov v ozadju. Zato zaslonko odprem, da je ozadje bolj zamegljeno. Pa pomembno je, da osebo postavite pred nevtralno ozadje. Veliko naredite že s tem, če osebo za par metrov odmaknete od ozadja. Obvezno ostrite na oči, niti slučajno na nos ali na čelo. Oči so pri headshotih ključne. Jaz sem ziheraš, zato pri headshotih uporabljam čas vsaj 1/200. Ker največkrat slikam z roke. Precej bolj priporočljivo je slikati s stativom. No ja.

Osvetlitev:
To je tako obširna tema, da je najraje ne bi načenjal, ampak je ključna. Meni je najljubša razpršena svetloba v naravni senci. Še najraje vidim, da glavna svetloba (sončna) prihaja do osebe z zadnje strani (kljub senci). Na ta način so odlično osvetljeni lasje. Ampak, potem je problem v temnih očeh (ker so v temnejši senci – glej levo zgornjo fotografijo), ki so bistvo headshota. Najenostavneje je dodati svetlobo z odbojnikom, ampak je ta lahko hitro premočna. Če je oseba v senci, pa je svetloba odbojnika lahko res dobra. Če nimam pomočnika za držanje odbojnika, si pomagam kar z LED lučjo na stojalu. Odbojnik ali LED luč najraje postavim na “Rembrantov” način. Torej s strani, malce nad glavo. Ne pozabi nastaviti merjenje svetlobe na fotoaparatu na točkovni način. Enostavno kot pasulj.

Poziranje:
Ženske najlažje sprostiš, če jim naročiš, da težo sprostijo na enega od bokov. To je za začetek. Dobro deluje tudi priporočilo, da se s celim telesom obrnejo stran od vira svetlobe, z glavo pa proti svetlobi. Moški pa najbolj sproščeno delujejo, če jim predlagaš, da roke postavijo na bok, lahko jih prekrižajo na prsih ali pa njihovo težo sprostiš na stolu, z naslanjanjem na ograjo, … Pri poziranju glave je najbolj pomembna čeljust. Ta mora biti izrazita, izrazita mora biti tudi ločnica med čeljustjo in vratom. To dosežemo tako, da portretiranec cel obraz nagne nekoliko naprej in navzdol. Potem pa je potrebno iskati še tisti pravi izraz na obrazu, s pogovorom seveda. To so navodila za klasičen, formalni portret. Za kreativnega pa je toliko nasvetov, kot je kreativnih duš na tem planetu 🙂 Ampak brez pogovora, govorjenja, smeha, usmerjanja, spodbujanja, … ne bo nič. Tehnikalije in svetloba pa morajo štimati brez pardona.

Za konec moram poudariti, da za dober potret včasih ni potrebnega ničesar od zgoraj naštetega. Pa srečno.

Še to, če kdo potrebuje portret, naj pokliče, z veseljem ga “pritisnem” na našem vrtu. Fotografiranje traja 10 minut, štihanje pa malce dalj, imamo namreč velik vrt 🙂

Kladivo

Enega najlepših letošnjih poletnih dni smo v okrnjeni družinski sestavi doživeli na Kladivu. Že nekaj minut čez sedem smo bili na vrhu, kjer veter ni bil najbolj prijeten, je bilo pa jutro z razgledom toliko bolj slikovito.

Trudiva se, da bi gore otrokom približala kot svet, kjer lahko izživijo svojo igrivost, radoživost, svojo raziskovalno strast in izkusijo v živo zgodbe o Kekcu. Zato vrhovi gora niso naš cilj, to postanejo sčasoma. Potem, ko varen in zanesljiv korak pridobijo na grbinastih travnikih planin ob vznožju, v gorskih gozdovih, na kravjih poteh. Če bodo vzljubili ta svet, potem ga bodo lahko tudi spoštovali. Zato je pomembno, da se potrudimo odgovoriti na njihova vprašanja, jim prisluhniti in skupaj spoznavati gorski svet.

Gore niso samo vrh, ni samo pot do vrha. Gore so tudi dišeče rože, siv apnenec, nežne iglice macesna, mrzla studenčnica, ptičje petje, rezek zrak, tišina, ki jo slišiš in močan prepih na vrhu. Gore so tudi prepadi, strme trave, krušljiva skala, poledenel sneg.

Doživetje in občutki se združijo na vrhu. Z vrha je svet tako majhen, problemi v dolini pogosto bizarni. Tisto, kar se nam zdi v dolini tako zapleteno in nejasno, je na vrhu gore zelo enostavno, preprosto. Glava je čista, kakor da bi zagnal “disk cleanup”.

Čudovit dan je bil.

Jesenska Istra

Približno enkrat na leto si vzameva vikend zase. Vedno je občutek tak, kot bi se vrnila 10 in več let nazaj, ko sva brezskrbno sopihala po svetu. Čas, ki ga ne pozabiš in v katerem so se stkale večne vezi. Tovrstne vikende nameniva plezanju in kolesarjenju, dvema ljubeznima, ki sta rasli skupaj z najino. Zaradi bližine in prvovrstnih plezalno-kolesarskih možnosti, tudi v kombinaciji z jesenskim plavanjem v morju, je Istra idealna izbira.

Na neskončno lepem pomolu nad Limskim kanalom sem v nekem zamaknjenem stanju, potem ko sva se pošteno naplezala, okopala in nasitila brbončice v čezokusni lokalni “konobi”, razmišljal o vrednosti tistega razgleda na nepredstavljivo lepo okolico. Koliko je vredna neokrnjena narava, taka, kot je npr. na območju Limskega kanala (ni povsem neokrnjena, a vseeno dokaj blizu: v kanalu so gojišča rib, na obali je gostilna, v stenah so navrtane smeri za plezanje, …)? Nekaj časa sem se trudil z merili, s stopnjami, z oceno vrednosti, a zaman. Potem sem se spraševal, koliko pomeni meni, kaj dobim od neokrnjene narave, predvsem v smislu duševne hrane, da o fizikalni vrednosti niti ne govorim (zrak, voda, hrana, …). Ni šlo. Lahko sem le ugotovil, da vrednosti ni mogoče oceniti. Vrednost neokrnjene narave je neprecenljiva. Je nekaj, kar enostavno mora biti. Kar je pravica. Najprej pravica narave same, da je lahko taka, kot si želi, brez človekovega vpliva. In nato pravica človeka, da lahko neokrnjeno naravo doživi. Na način, da je čim manj škodljiv. In da je korist le na duševni ravni. Lahko govoriti, a težje narediti, vem.

Najini kratki pobegi od vsakdanjega sveta so, priznam, za marsikoga ciganski, za naju pa nujno potrebni za mestni odklop in “naravni” priklop. Prespiva zunaj ali vsaj blizu temu. Pa ne zaradi stroškov, ampak zaradi občutka stika s tistim, kar smo zdavnaj izgubili. Za nama nikoli ne ostane nič, vsaj nič takšnega, kar ne sodi v naravno okolje. V podporo lokalcem tu pa tam kupiva kaj domačega, obiščeva lokalno gostilno.

Skozi leta nenehnega kampiranja spoznavam, kako kruto je turizem in predvsem turistična infrastruktura zarezala v naravno okolje. Nekdaj idilični kampi so postali mondena letovišča s tlakovanimi površinami, bazeni, vodnimi parki, umetno travo, plastičnimi hišicami in betonsko obalo. Človek je vso to navlako, ki jo zahteva udobje, prenesel iz domačega kavča na dopust. Dobesedno in še več. Na račun nekdaj neokrnjene narave. Pri čemer se kot v posmeh tovrstni novodobni kampi oglašujejo kot preživljanje počitnic v neokrnjeni naravi. Kakšen nateg! Kampi so bili dolgo časa nek kompromis za ljudi, ki so hoteli doživeti naravno okolje s še sprejemljivo stopnjo civilizirane ureditve (predvsem komunalna ureditev in zasilna prenočišča – šotori, avtodomi). Danes so to le sanje. A očitno si to večina ljudi želi, drugače si ne znam razlagati, zakaj je tako. No, eden od razlogov je zagotovo tudi skokovito naraščanje gostov, kar zahteva določene ureditve. Trdim pa, da se človek v kakšni ohranjeni istrski vasici počuti veliko bolj prizemljeno, kot v enem izmed TOP 5 kampov leta 2018.

Če sem prej omenil pravico, naj končam z odgovornostjo. Pravica brez odgovornosti je kot utrinek na nebu. V istem trenutku, ko zažari, ga ni več. Če bomo odgovorno ravnali, potem bo pravica do neokrnjene narave lahko zasijala v vsej svoji vrednosti 🙂

Planine pod Košuto

5 stvari, na katere morate paziti, če boste zašli z otroci v gore:

– v hribih je svež, čist zrak!!
– v hribih tu pa tam ni dostopa do interneta!!!
– v hribih se lahko celo zadihaš!
– v hribih je možno gozdne sadeže (jagode, borovnice, maline, …) jesti brez, da bi jih prej 3-krat umil!!
– v hribih se otroci zabavajo brez igrač in igral!!

Premislite, preden se podate v ta čuden svet.

Korita Soče

Reka Soča je sinonim za lepoto, čistost, pestrost in barvitost. Povezuje raznoliko naravno krajino, Julijske Alpe, Severno Primorsko, Goriško in Jadransko morje. Združuje in navdihuje ljudi ter kreira kulturno krajino na svoji slikoviti 138km dolgi poti. Pojavlja se v najrazličnejših oblikah in kaže številne obraze. V zgornjem toku se pogosto zarezuje v trdno skalno dno doline, ki jih gradijo beli apnenci in ustvarja čudovita, skrivnostna korita. Njena značilno turkizno zeleno modra barva je posledica raztopljenega apnenca, ki je prekril dno struge Soče z belo barvo, kar povzroča refleksijo svetlobe v njeni značilni turkizni barvi. Svoje prispevajo tudi alge, ki prav tako povzročajo odboj svetlobe, ki ga ljudje vidimo kot modro-zeleno barvo. K lepoti Soče v njenem zgornjem toku veliko pripomore tudi gorska kulisa Julijskih Alp nad dolino Trente ter tankočutna in v naravo premišljeno vtkana kulturna krajina, ki jo je ustvaril skromni, a po duši bogati trentarski človek.

Učilnica in igralnica v naravi

Gore so učilnica in igralnica v naravi. Pa pozitivno vplivajo na družabnost!