Ales Zdesar

V planine

Najbolj preprostih, aktivnih, intenzivnih, doživetih in navdihujočih dopustniških družinskih dni smo letos preživeli pod Košuto. Tam, kjer se dotikata povsem naraven gorski svet in človek s svojo kmetijsko dejavnostjo, s pašništvom, z načinom življenja. Zanimivo je, da je ta meja skoraj nevidna, da se planine s svojo dejavnostjo kar nekako zlijejo z vrhovi nad seboj. Bistveno drugače, kot npr. kakšen turistični objekt, ki navzven ponuja prvovrstna doživetja, od katerih pa ni duha in sluha, seveda, če si resnično pripravljen kaj doživeti.

Na voljo ni bilo nobenih brošur, zemljevidov, vodnikov, internetne strani, opisov poti, poletnega programa, … Začuda tudi wi-fija ni. Celo za signal se je potrebno malce sprehoditi do točke, kjer lahko pokličeš domov. No, toliko stvari je bilo za početi, da ni bilo niti časa za kakšna sprogramirana doživetja. Otrokom je bilo tako lepo, da niso hoteli domov.

Planinske poti, levo in desno ter seveda navzgor in navzdol

Balvani za plezanje in igro

Cvetje za vohanje, spoznavanje in občudovanje

Domače živali za tkanje odnosov do vseh živih bitij, za pobiranje jajc in molžo mleka

Voda, za žejo in igro

Saj je dopust na morju čisto simpatičen, ampak v hribih je pa neprimerljivo lepše, čudovito.

Poletna Kolpa

Kakšni kraji se ne spreminjajo toliko, kot se spreminjam jaz skozi leta. Dejstvo. Ob Kolpi sem preživel marsikatero otroško urico, dan, teden. Tam sem spoznaval taborništvo, prvič sem se zaljubil in doživel prvo taborniško poroko (danes je žena Petra Polesa), stkale so se prve prave prijateljske vezi, plavali smo “čez mejo” v drugo republiko, … Kot nogometaš sem se večkrat pomeril z NK Kolpa, v Belo krajino sem potem kot trener čez dolga leta odpeljal tudi svojo ekipo na čudovite priprave. Ob Kolpo sva se kasneje večkrat vračala tudi z Bojano, kampirala sva na črno, pekla koruzo, včasih sama, potem s prijatelji. Kakšni spomini!!

Tokrat smo Kolpo prvič obiskali družinsko. Malo me je bilo strah, kako so se kraji ob reki in reka sama spremenili. Z veseljem sem ugotovil, da pravi, brezkompromisni turizem še ni pobožal te kraje. Še vedno so domačini glavne zvezde ob vodi, skačejo z najvišjih vej. Še vedno se v njej kopajo nove generacije tabornikov. Bregovi Kolpe so še vedno ohranjeni, obvodni gozdovi in grmovja so dom številnim vrstam, reka je še vedno čista, plitva, topla in prijazna. Všeč mi je.

Tudi otroci so uživali, če ne v vodi, pa pod njo ali pa na vrveh visoko v krošnjah dreves, kjer premorejo enega redkih odličnih adrenalinskih parkov, ki so primerni tudi za otroke. Sam sem prvič pod vodo opazoval some, čudovite ribe, ponosne in elegantne.

Tokrat smo se pustili gostiti pri znancih v bližnji belokranjski vasici, kjer se je skoraj ustavil čas. Kraji, kjer se še vedno lepo vidijo zvezde. O ja, še pridemo.

Dolina Triglavskih jezer

Ta dolina je resnično nekaj posebnega. Zadnja leta ugotavljam, da ne samo zaradi jezer, hribov nad dolino, razgledov, gorniških ciljev, ampak predvsem zaradi izjemnega prepleta visokogorskega krasa, kulturne krajine v širši okolici, gozdov, cvetja, geoloških in geomorfoloških posebnosti in vodnih površin. Ker se vsako leto tudi kaj novega naučim o dolini, me obisk doline vsakič znova bolj in bolj navdihuje.

Planine

Ne glede na številne pristope, sam prisegam na tistega prek Fužinarskih planin. Njihova toplina in izredna umeščenost v prostor je pravšen razlog, da jih vedno znova obiščem.

Jezera

Neverjeten je že podatek, da se je na zakraselem območju, kjer vsa padavinska voda kar najhitreje ponikne v podzemlje, ohranilo toliko jezer. A ko vsakega pobližje spoznaš, ugotoviš, da so jezera med seboj zelo različna. Glede na dotok in iztok vode oz. prisotnost le teh, glede na letno nihanje vode, glede na specifično živalstvo in rastlinstvo v vsakem od jezer, glede na globino, velikost, obliko, globino in sestavo sedimenta na dnu, glede na povezave med posameznimi jezeri, glede na geološke razmere, mikrorelief, glede na stanje evtrofikacije (prisotnosti alg in količino kisika v jezerih)… Skoraj bi lahko rekel, da si niti dva jezera nista skoraj v ničemer podobna. Že razlika med Petim in Šestim jezerom (Dvojnim jezerom) je prav neverjetna, pa čeprav sta del leta celo povezana.

Črno jezero

Šesto jezero

Peto jezero

Dvojno jezero (Peto in Šesto jezero)

Veliko jezero (Ledvica)

Zeleno jezero

Rjavo jezero

Prvo jezero (Jezero pod Vršacem)

Cvetje

Na vsakem koraku, tudi tam, kjer ga ne pričakuješ, barvito in dišeče.

Vodna in mehanska erozija

Vse, kar vas o krasu učijo v šoli oz. piše v knjigah, si lahko v živo ogledate tu, v dolini. Pred vami kot lego kocke pod rokami otroka razpada “neuničljiv” kamen, voda vanj zlahka zarezuje razpoke, oblikuje žlebiče, škraplje, …

Gube, plastovitost

Izurjeno oko lahko opazuje vse tisto, kar se je nekoč dogajalo pod morjem in v obdobju dvigovanja in potovanja hribov.

Fosili

Še bolj izurjeno oko bo našlo tudi fosile, nekoč živeče, a danes izumrle amonite.

Ostanki ledeniškega delovanja

Ledeniško površje je težko prepoznati na terenu, če pravih ledenikov in njihove moči še nisi videl. V naših Alpah, kjer pravih ledenikov že dolgo ni več, so ostanki njihovega delovanja včasih težko vidni, pogosto so skriti pod drugimi nanosi, prekriti s prstjo, rastlinjem, gozdom. a tu pa tam še vedno najdemo pravcate morene, ledeniške balvane, grbinasto površje, zbrušeno površje, …

Planina Krstenica

Ob poplavi internetnega in vsesplošnega hvalisanja posameznikov, ki so dosegli to in ono, preplavali dolgo reko, v dobri uri pritekli na Triglav, ustvarili tak in tak dobiček, … in ob poplavi objav tipa 5 stvari, ki jih v življenju morate videti, 10 fotografov, ki jih morate spremljati na Instagramu, treh načinov, kako zjutraj skuhati kavo, … in ob poplavi poveličevanja in hipnega prikazovanja vseh trenutkov življenja na družabnih omrežjih, se me obisk planine Krstenice nad Bohinjem še prav posebej dotakne. Pa ne toliko zaradi lepote planine in okolice, ki ne potrebuje dodatnega potrjevanja, ampak zaradi zgodbe, ki jo nosi, zaradi odrekanja, zaradi človeške predanosti, predajanja znanja, mladostne igrivosti, zaradi poudarka na skupnosti, zaradi odsotnosti samohvale.

Kdo so resnični junaki današnjega sveta? So to le poslovno uspešni ljudje z veliko denarja? So to športniki tipa Kevin Kampl? So ekonomisti, bančniki, odvetniki? Je to s.p.-jevec, ki služi s prodajo kitajske robe? Je to oglaševalec? Ne vem, morda. V letih, ko sem spoznal veliko ljudi v odročnih območjih, v dolinah, na planinah, vaseh, … sem si lahko zlahka in brez dvomom odgovoril na zgornja vprašanja. Spoznal sem namreč ljudi, ki resnično živijo življenje, tu in zdaj, z vsemi problemi in težavami ter z vsemi lepotami in nepozabnimi trenutki. Vidi se jim v očeh, v duši. Junaki so najbolj preprosti ljudje, o katerih niste še nikoli prebrali novice na internetu, tudi google jih s težavo najde.

V planini Krstenica mlada, komaj 20-letna Veronika vodi celoten proces pridelave sira. S pomočjo dve leti mlajšega brata in še precej mlajših pomočnikov, otrok lastnikov živine, vsak dan pomolzejo 23 krav, zjutraj in zvečer. Iz mleka izdelajo vrhunski sir. Prepričan sem, da gre za resnično izjemen primer, vreden velikega spoštovanja. Z nenapisanim pravilom je dolgoletna majerica Cilka Mlakar vsako leto vzgajala otroke lastnikov živine, ki so morali vsaj del poletnih počitnic preživeti v planini in pomagati pri odgonu in prigonu živine, molži, sirarskih opravilih in drugih delih na planini. Na ta način se je znanje prenašalo na mlade in ko je prišlo do slovsa stare majerice, je bil prehod naraven in enostaven.

Delo se začne okrog 5 ure zjutraj, konča pa pozno zvečer.

Najprej prigon živine v hlev, potem molža in nošnja mleka v kotel. Sledi segrevanje mleka in mešanje. Potem naredijo sir in alboninsko skuto. Na koncu je potrebno vse pospraviti, dan za dnem.

Med delom so zbrani, vsako kravo ogovarjajo z imenom, s spoštljivostjo a hkrati odločno, radi se posmejijo, pogovarjajo se o tem, kdo bo prišel danes na obisk, kam bodo odšle krave na pašo, kaj bodo skuhali, … V bistvu gre za bolj ali manj neverjetne prizore glede na povprečno mladino pri teh letih. Črnogorski kolega Ivan, ki je bil ravno te dni na delovnem obisku na planini, kjer je skušal primerjati njihove planine ter navade z bohinjskimi, je resnično dobro povzel zgodbo planine Krstenica. Dejal je, da bi mu njegovi kolegi v Črni Gori prej verjeli, da je videl pristanek vesoljske ladje, kot da jih prepriča v to, da planino vodi 20 let stara punca, za povrh še zlata maturantka in danes že študentka.

Prav lepo je včasih objavo nameniti ljudem, ki jih spoštuješ in občuduješ. Čeprav Veronika in njeni nič manj pomembni pomočniki niso osvojili Everesta, niso sprogramirali super uspešne računalniške igrice, niso osvojili športne kolajne za Slovenijo, niso povečali prihodka od turizma za 20%, … pa je njihov družbeni prispevek verjetno bistveno večji od omenjenih predpostavk. Njihov prispevek k ohranjanju kulturne krajine, biotske pestrosti, običajev, kmetijske dejavnosti, prehranske pestrosti, bohinjskih značilnosti in še kaj, je neprecenljiv. Je navdihujoč, je resničen, je nezlagan.

Brezčutna omrežja

Čedalje bolj čutim, da je deljenje svojih občutkov prek fotografij na družbenih omrežjih brezčutno. Vse bolj in bolj mi je jasno, da so te objave toliko daleč od resnice, da je vprašanje, če so sploh smiselne. Še manj smiselna je možnost všečkanja in komentiranja, saj ljudje komentirajo in všečkajo nekaj, kar sploh ne poznajo, niso doživeli, niso videli, …

In čedalje bolj spoznavam, da je to moj problem in ne problem drugih.

No, tule je fotografija Bohinja v izdihljajih dneva. Fotografija, fotoaparat in program za obdelavo mi omogočajo, da vidim tak Bohinj le jaz, tako, kot ga občutim. V resnici ni bil ravno tak, bil je še lepši. Večer namreč. Saj je bilo poleg lepe svetlobe tudi veliko lepih občutkov v glavi. In to je tisto, kar šteje.

Bohinjski cvet

Vsako leto spomladi vodim fotografsko delavnico v okviru Festivala cvetja v Bohinju. Nikoli ni prav veliko ljudi, a vedno je lepo. In vsako leto so drugačni pogoji. Letos smo se prvič namenili na Rudnico in Peč, a žal travniki niso bili tako pestri, kot sem pričakoval. Nič zato. Sprehod iz Stare Fužine na Rudnico in po grebenu na Peč je sam po sebi tako lep, da je fotografija tu lahko drugotnega pomena.

Razgled na jezero s senožeti pod Rudnico je fantastičen. Bistvo pri fotografiranju cvetja je, da se človek umiri, si vzame čas, poišče najlepše motive, jih občuduje in šele nato naredi fotografijo.

Za konec še razgled z razglednika Peč, kjer verjetno vsakomur zastane dih.

Koritnica in Trenta

Letošnja fotografska delavnica pod okriljem Javnega zavoda Triglavski narodni park je potekala v Koritnici in Trenti. Z vidika organizacije, vodenja in poteka delavnice lahko rečem, da je bila to najlepša delavnica do sedaj, pa čeprav je bila vsaka po svoje zelo zanimiva in posebna. Ampak tokrat je zelo dobro sodelovalo tudi vreme, tako da smo lahko fotografske želje lažje izpolnili. O sami delavnici in vtisih pa bodo seveda več povedali udeleženci. Lahko pa rečem, da je bilo druženje resnično odlično.
Na vseh fotografskih delavnicah skušam ljudem poleg kakšnih fotografskih trikov predvsem približati odnos do naravnega okolja, do območja Julijskih Alp in narodnega parka, ljudi, ki tu živijo. Sam sem prepričan, da je lahko fotografija odličen medij, most med fotografom in naravo, ljudmi. Dolgoročno bi si želel, da bi se v Sloveniji oblikovala močna fotografska skupnost, ne nujno uradna, formalna, v kateri bi fotografi tako prek fotografij in vzporednih tekstov ter osebnih stališč jasno sporočali, da želijo, da Slovenija ostane država z nadpovprečno visoko biodiverziteto, nadpovprečno dobro ohranjeno naravo, izjemno kulturno krajino, ohranjenimi običaji, … Da bi zagovarjala trajnostni razvoj v pravem pomenu besede. Da bo taka skupnost vzdignila glas, ko bo načrtovana (hipotetično) elektrarna na Soči, ko se bo odločalo o kmetijski politiki, posegih v gozdni prostor, … Če se fotografi radi pohvalimo z lepimi fotografijami narave, potem bodimo pošteni in jo skušajmo varovati takrat, ko nas potrebuje. Ne hranimo našega ega s krasnimi fotografijami divjega petelina ali ruševca, stopimo v bran takrat, ko v njihov življenjski prostor vstopi strojna sečnja, ko se razpase rekreacija, nabiralništvo, ko nas na rastišču zaradi lepe fotografije kar naenkrat sedi 10 fotografov. Kot fotografi bodimo kritični najprej do sebe, svojih dejanj, bodimo kritični npr. do uporabe dronov oz. jih uporabljajmo za namene, ki služijo javnemu interesu, bodimo kritični do vprašanj o zasebnosti, o avtorstvu, … Celotna fotografska scena trenutno deluje na način, kjer je le važno, kaj dobrega naredi posameznik in ne skupnost. Vse je individualno, le redko se kdo še povezuje (razen v društvih), le redko kdo deluje za širši interes. Mogoče so izjema dokumentarni fotografi, ki skušajo spreminjati svet skozi njihove fotografske zgodbe. Želim si, da bi bilo v fotografski skupnosti bistveno drugače. Upam, da vse našteto začutijo tudi udeleženci delavnic, ki jih pripravljam v okviru Javnega zavoda Triglavski narodni park. To je tudi osnovni namen, torej ozaveščati o pomenu varstva narave in kulturne dediščine skozi fotografijo.

Začeli smo na Zelencih

Zgornjesavska razglednica

Nenačrtovano smo se ustavili ob Rabeljskem jezeru, kjer so nam popadale čeljusti od neverjetnih jutranjih odsevov v jezeru

Sledil je spust v korita Predilnice in sprehod do slapu Zaročenca



V koritih Nemčlje (dolina Možnice) je bilo tako lepo, da je bilo udeležence težko “spoditi” ven

Na sotočju Koritnice in Soče smo se imeli celo možnost preizkusiti v športni fotografiji

Zvečer smo imeli pred info centrom v Trenti kratka tečaja portretne in makro (hvala Miha Šegula!) fotografije

Naslednje jutro smo se “pasli” na enem od trentarskih razglednikov in iskali motive

Fotografsko meni najljubši del Soče so Mala korita in sotočje Vrsnikarce ter Soče. Krasen ambient!

Delavnico smo zaključili v Zadnjici, ob izvirih Krajcarice in pod ostenji Kanjavca ter v družbi malih bitij, soborcev na tem edinem planetu

Hvala vsem udeležencem za čudovita dva dneva, za možnost deliti znanje, izkušnje in mnenja. Vse fotografije so posnete s Fuji X-T1 in različnimi objektivi (18-135mm, 16mm, 12mm in 60mm) ter filtri. Letos nas je bilo med 15 udeleženci kar 6 s Fuji sistemov, kar samo dokazuje, da brezzrcalni sistem nezadržno vstopa tudi v svet naravoslovne fotografije.

Pomlad

Pomlad je letni čas, ko me vse prehiteva, ko gre čas še posebej hitro. Toliko načrtov v glavi, pa neverjetno malo ur v dnevu. Letošnjo pomlad je bilo vsega po malo, nekaj morja, nekaj hribov, nekaj izletov, veliko rojstnodnevnih zabav, …

Travniki brez rož

Živimo na območju, kjer se takoj čez cesto, na slikoviti lokaciji razprostira Kranjsko polje, ki ima zadnja desetletja žalostno usodo. Dolgo let je bil tod vojaški poligon. Spomnim se otroških dni, ko sem v gozdovih med polji lahko našel kakšne vojaške pripomočke, naboje, konzerve, dimne bombe, … Od lokalnega smučišča, kjer je nekoč delovala žičnica, kjer smo postavljali kole za slalom in kjer sem zlomil stegnenico, ni ostalo prav nič. Podnebne spremembe ne prizanašajo takim vaškim posebnežem, podobno sodobna družba ne prizanaša entuziastičnim idejam. Vse našteto je nekako razumljivo. Prav nič razumljivo pa ni sodobno kmetijstvo. Čeprav kmet ni prav nič kriv, pa je kriv sistem, ki dopušča tako intenzivno upravljanje s travniki. Zadnjič je bilo prav grozljivo videti, da na nobenem od travnikov, ki so bili nekoč polni barvitega cvetja, danes, na višku pomladi, ni niti (100%) enega cveta, niti ene rože, nič. Žalostno in nič kaj navdušujoče. Ne znam si niti predstavljati, kaj bodo na domačem polju videli moji otroci, ko odrastejo. Ko bi nas vsaj kmalu srečala ponovno pamet. Čim prej.

Prav neumno se mi zdi, da najlepše travnike danes opazujem samo še ob cestah, tam, kjer intenzivnega kmetijstva ni. Kakšen paradoks! Če si želiš doživeti prave pomladne travnike, pa brž v Bohinj na Festival alpskega cvetja, kjer imam ta petek, 9.6.2017 tudi fotografsko delavnico. Vabljeni!

Cerkniško jezero

Letos smo po nekaj letih zaradi drugih obveznosti izpustili obisk Zlatorogove pravljične dežele v Ukancu. Pa smo zato prvič obiskali dan Notranjskega regijskega parka ob Cerkniškem jezeru. Ne vem zakaj, ampak meni osebno se te prireditve kljub trudu nikoli prav posebno ne dopadejo. Veliko bolje se počutim nekje na samem, stran od množice, kjer se sliši ptičje petje. Prav zato smo se bolj kot ne hitro podali na prostrana travišča jezera in na njegovo obalo, kjer smo spoznavali jezero v pravem pomenu besede. Prvič sem videl močvirskega mečka (čudovita roža), poletnega velikega zvončka in še kaj. Otroci pa so raziskovali plitve dele tega našega najbolj skrivnostnega jezera. Potem pa še obisk razgledne Slivnice in kot ponavadi smo se domov vrnili že dolgo po sončnem zahodu.