Ales Zdesar

Soška pot

22.4.2019

Hoja je najbolj elementarno gibanje. Hoja nas definira, nam omogoča, sporoča, združuje, povezuje, zabava, utruja, predvsem pa nam odpira okno v spoznavanje sveta okrog sebe. Prek Soške poti spoznavamo Trento, njeno naravo, kulturo, spoznavamo Trentarje, spoznavamo sebe.

Od doline do višine

Letošnji april je bil prelep, topel, vabeč, bilo bi ga škoda zapraviti notri. Poleg odseka Soške poti od Loga do Malih korit smo obiskali tudi Zadnjo Trento in njene Zapotoške slapove. Pa končno smo malo pretegnili prste na balvanih pri Plajerju.

Sam, s svojimi mislimi

Ponosna. Upravičeno!

Ledeni čaj

Kekec

Vsako leto znova barvit začetek pomladi. 

V prvi vrsti dolomit, zadaj apnenec. Razlika očitna. 

Majhni v svetem kraju. Naša religija, naše cerkve. 

Spoznaj, začuti, razvij odnos, spoštuj, varuj. 

Gozdna aorta. 

Utrinki s hoje. Utrinki, ki so že v spominu. Utrinki, ki so večni. 

Hoja po balvanih. 

Spomini še živijo. 

Ekologija = naravna meditacija. Povezanost človeka z živo in neživo naravo. 

Vse je zapisano v zvezdah. Vse!

Z otroki v gore

Včasih se v življenju kakšne stvari poklopijo in ima človek občutek, da ima vse skupaj smisel. Tale naslovna fotka, ki krasi nov, posodobljen vodnik “Z otroki v gore” založbe Sidarta je ena taka zadeva. Prejšnji vodnik je naša biblija, knjiga, ki jo s pridom in vrsto let uporabljamo za naše izlete. Nekaj, kar mi je tako ljubo, zdaj na platnici krasi moja fotka, kar lepo godi mojemu egu in daje potrditev smiselnosti fotografske poti, ki sem ji predan že dobrih 10 let. Poleg čisto estetsko/fotografskega pomena naslovnice in knjige (v kateri je še cca 20 mojih fotografij), ima sodelovanje pri tej knjigi tudi globji osebni pomen. Naslovnica lepo povezuje vse tisto, kar mi v življenju veliko pomeni, družino, prijatelje, izlete, gore in območje (Julijske Alpe), s katerimi sem službeno povezan že 12 leto, z dušo pa še kakšno leto dlje 🙂

Najlepša hvala Marku Prezlju, da me je povezal z Janezom Skokom, s katerim je bilo veselje sodelovati.

Udin boršt

Pred domačim pragom imamo veliko gozdno območje na konglomeratu reke Save, t.i. Udin boršt. Sram me je priznati, da ga res slabo poznam. Po drugi strani pa je to priložnost, da ga v naslednjih letih odkrijem in večkrat obiščem. Letos sem dojel, koliko vode skriva v sebi, potočkov, izvirov. Pa koliko spodmolov in celo manjših jam, najdejo se fosili. Avantura počinje!

Geološki podmladek

Jamarji

Slap pod spodmolom. Redkost.

Krk

24.03.2019

Dolgo sem si želel doživeti Krk izven sezone, pohodniško, raziskovalno. Letos končno, najmlajši je toliko zrasel, da zmore nekaj kilometrov peš in to je dovolj, da se že klatimo brez nepotrebnega otroškega nahrbtnika. Krk je tako blizu, da je podaljšan vikend povsem dovolj za noro doživetje. Urejene, označene poti nad Baško so ene najlepših vezi, ki združujejo slikovito pokrajino, sestavljeno iz nepreglednega krša (apnenčastih kamnin), kmetijske krajine (ovčereja), nebeško lepih zalivov, dišečih borovcev, pravih kanjonov, jastrebovih terenov, …

Naš kombi ni pravi avtodom ali statusni simbol, ampak sredstvo za naša doživetja. Marsikaj nam je omogočil.

Roka starša vodi, vzgaja in daje zaupanje.

Ambient

Zaupanje gradi samostojnost

Ostanki trdega življenja

Ekipa

Čas za igro v najlepši igralnici

Na pot v pravi smeri

Moje, tvoje, naše.

Kamnita puščava

V kanjon!

Pogum

Povezan

Vračamo se pozno, a se zdi, da vedno prekmalu.

Pomlad v Bohinju

16.03.2019

Vodo še vedno lahko pijemo iz potokov, če si npr. v Bohinju ali Trenti, pa še tu in tam. Včasih je bilo to čisto normalno, danes je redko. Od vsega je najbolj zanimivo dejstvo, da smo se s tem ljudje sprijaznili. Pač. Lahko bi bilo pa drugač!

Pazi, kje hodiš!

A res lahko pijem? Ja, res.

Ne le dobrina, tudi umetnik.

Otroci

RAZGLED. Gledaš in najdeš sebe.

Spoznavna hoja

09.03.2019

Če že imamo vsaj malo morske obale, je prav, da jo tudi spoznamo. Najbolje peš. Naredili smo krog z začetkom v Strunjanu (simpatične soline), nadaljevali mimo Fiese v Piran, se pridružili promenadi do Portoroža in se skozi železniški tunel Paranzane vrnili v Strunjan. Recimo, da je bilo to nekje 12km. V bistvu imamo prav lepo in raznoliko obalo. Tam, kjer je zaradi vse nepotrebne infrastrukture najgrša (Portorož), je bilo največ ljudi, tam, kjer pa je najbolj naravna in najlepša, pa najmanj (med Strunjanom in Piranom). Nekako se nismo zlili z našimi pohodnimi raznobarvnimi cunjami z obmorsko eleganco. Počutili smo se kot tujerodne vrste s palicami trsja. A imeli smo se neskončno lepo in se ob tem seveda zabavali.

Uglasitev telesa in duha

Velika izbira pohodniških palic

Razpad sistema je nujen za življenje

Po razgled

Obleka naredi človeka

Terasa v Piranu

Biologija in ekologija

Otroški Red bull

Primer dobre prakse

Vsi doma

Kontrast

Povezani

Planina Obranca

Enega letošnjih najlepših pomladanskih hribovskih izletov smo preživeli na vzhodnem robu planote Mežakla, na planini Obranca. Razgibana pot je ponudila toliko zanimivih naravnih posebnosti, da so se otroci zabavali prav vso pot navzgor in navzdol. Balvani za gib, um in pogum, kamniti stožci za razumevanje uporabe kamna v gradnji, strma pot za zanesljiv korak in ples v skalah, bukov gozd za dotik, planina za stik, jesensko listje pa za plavanje. Čudovito.

Klek

Otroci so čudovit sopotnik tudi v hribih. Ampak le takrat, ko naš ego potisnemo v stran in se prilagodimo njihovi hitrosti, fizični sposobnosti in seveda razmišljanju. Majhni otroci namreč gore ne dojemajo kot mi, kot cilj, športno turo, rekreacijsko dejavnost. Sprašujejo se, če se bodo lahko igrali, če bodo lahko kaj doživeli, če bodo kaj zanimivega videli, spoznali, prijeli, povohali, … Ko to enkrat dojamemo, je svet kar naenkrat lepši. Za vse.

Na Kleku smo bili družinsko prvič, pa je bilo prav prijetno in nič dolgočasno 🙂

Alpe niso le turistična destinacija

SO TUDI IZJEMEN IN RAZNOLIK ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Spodnje besedilo je bilo lani objavljeno v planinskem vestniku. Namen članka je na kratko predstaviti narodne parke v Alpah in primerjati njihov način varovanja in upravljanja.

Cilj varstva narave je njena ohranitev. Tako preprost cilj, pa tako težka pot vodi do tja. In če se mi je pred poklicno potjo na področju varstva narave zdel cilj zelo jasen, dosegljiv, področje varstva narave pa razumljivo, se zdaj, po dobrih desetih letih dela v narodnem parku dobro zavedam, kako kompleksno, zahtevno in družbeno pomembno je varstvo narave ter kako nujna je njena ohranitev. Za vsa živa bitja. In čeprav se zavedanje o pomenu varstva narave povečuje, je človekova želja po razvoju, blaginji in uživanju, tudi in predvsem na račun narave, tako močna, da je vedno korak spredaj. Varstvo narave ima še dodatno težavo, uspehi na tem področju so težko merljivi, sploh v primerjavi z gospodarstvom. Pogosto je uspeh varstva narave dejstvo, da se nič ne zgodi (npr. ne zgradi se elektrarna na Soči). Za ohranitev narave uspeh, za gospodarstvo ravno nasprotno.

ZGODOVINA IN VRSTE ZAVAROVANIH OBMOČIJ NARAVE

Gibanje in prizadevanje človeštva v smeri ohranjanja narave so se v zahodnem svetu začela ob koncu 19. stoletja. V tistem času je dozorelo zavedanje o pomembnosti in vrednosti ohranjene narave, med drugim tudi zaradi naraščanja posledic negativnih učinkov razvoja civilizacije, industrije in porasta števila prebivalstva. V kulturah, ki so živele z naravo oz. v neposrednem stiku z njo, potrebe po formalnem varovanju narave ni bilo, obstajala pa je duhovna, sveta in moralna nedotakljivost delov narave (t.i. sveti kraji). Leta 1872 so ZDA območje Yellowstona v zveznih državah Montana in Wyoming razglasile za prvo zavarovano območje narave v obliki narodnega parka, katerega ustanovni namen je bil formiranje javnega območja za obiskovanje, občudovanje in rekreacijo. Obiskovanje in doživljanje je poleg varovanja narave še vedno eden izmed osnovnih namenov večine izmed že več kot 1000 narodnih parkov, ki so danes v več kot 100 državah sveta.

Narodni park je le eden od številnih načinov zavarovanja delov narave. Z zavarovanjem del narave dobi pravno zaščito v obliki pravnega akta (odlok, uredba, zakon), znotraj območja velja poseben režim, omejitve in pravila. Poleg širših območnih zavarovanj se lahko zavarujejo tudi posamezne živalske ali rastlinske vrste, genski material, ekosistemi, torej živa narava in življenjski prostori (biodiverziteta) ali pa deli ožji deli narave, ki imajo vrednostne lastnosti, kot npr. jezera, reke, naravna okna, fosili, tudi krajina …, torej neživa narava (naravne vrednote).

Narodni parki imajo zaradi območnega načina varovanja narave še prav posej pomembno vlogo, saj zaradi pokrivanja širših delov narave omogočajo nemoten razvoj naravnih procesov v večjem obsegu. Izmed širših zavarovanih območij poleg narodnih parkov poznamo še regijske parke, v tujini največkrat pod imeni “regional” ali “nature” park ter krajinske parke, pogosto v tujini poimenovane “protected lendscape areas”. V primerjavi z narodnimi parki gre za praviloma nekoliko manjša območja, v katerih je tudi manjši del t.i. neokrnjene narave, medtem ko le-ta v narodnih parkih prevladuje. Še nekoliko manjša območja so t.i. naravni rezervati in spomeniki, v tujini pod imenom “nature reserve”, ki imajo najstrožje režime varovanja, saj gre za najpomembnejše dele narave, pogosto so locirani tudi znotraj narodnih parkov. V Triglavskem narodnem parku je tako npr. 46 ožjih zavarovanih območij v obliki naravnih rezervatov in spomenikov (npr. Mala Pišnica, Martuljška skupina, Dolina Triglavskih jezer, Pokljuška soteska, …). Obstaja še cela vrsta drugih zavarovanj, med katerimi so najbolj znana zavarovanja pod okriljem Unesca ter številna druga območja varovane narave, ki jih pokrivajo posebni državni predpisi in številne mednarodne konvencije, direktive in sporazumi (Natura2000 območja, Alpska konvencija, Bonnska konvencija, CITES itd.).

Prav nepregledna množica predpisov na področju varovanja narave, številna in raznolika zavarovana območja, posebne kontinentalne, državne, regijske in lokalne ureditve ter široka paleta imenoslovja pogosto prinašajo zmedo in nejasnosti, uporabnikom delajo težave pri razumevanju pomena, stopnje in ciljev zavarovanega območja, kar pogosto prispeva tudi k nezaželenemu obnašanju v teh območjih. Že od leta 1948 se Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) trudi vzpostaviti enoten mednarodni sistem kategorizacije zavarovanih območij narave. Pri tem je bolj ali manj uspešna, saj mora poleg nacionalnih, regionalnih in mednarodnih interesov, tako političnih kot nevladnih upoštevati tudi popolnoma razdrobljeno in pogosto nepovezano znanstveno sfero na področju varstva in preučevanja narave, ki je naravo razdrobila na koščke ter jo pospravila v navidezne predalčke, zaradi česar jo bistveno težje uspešno varuje. Slovenija se v grobem drži IUCN sistema kategorizacije zavarovanih območij narave. Ker pa omenjeni sistem ni mednarodna obveza, so primerjave zavarovanih območij narave med seboj tema, ki jo je potrebno vedno obravnavati z veliko mero razumevanja, znanja in strpnosti.

NARODNI PARKI V ALPAH

Primerjava med narodnimi parki v Alpah je zaradi geografsko zaključenega območja ustreznejša, a vseeno nehvaležna, primerjati namreč geološko, botanično, zoološko, podnebno in kulturno tako različna območja med seboj skoraj nima smisla. Pa vendar imajo narodni parki v Alpah skupne značilnosti prav na področju varstva narave in njenega upravljanja, saj varujejo na državnih ravneh naravno najbolj ohranjena območja v Alpah, večinoma tudi skušajo slediti IUCN kategorijam in kriterijem. Poleg naravnih in kulturnih razlik je različen način varovanja in upravljanja parkov posledica zapletene zgodovine nastajanja zavarovanih območij po različnih državah, političnih sistemov, socialnih, ekonomskih in drugih razmer. Varstvo narave je namreč družbeni konsenz in zato zelo odvisen od volje družbe in politike za zagotovitev učinkovitega varovanja. V zadnjih letih je veliko dela pri reševanju skupne problematike narodnih parkov in drugih zavarovanih območij v Alpah prispevala organizacija Alparc, ki združuje vsa zavarovana območja v Alpah v prizadevanju k čim učinkovitejšemu varstvu narave in upravljanju zavarovanih območij.

V Alpah je 13 narodnih parkov, po eden v Sloveniji (Triglavski narodni park), Švici (Swiss National Park) in Nemčiji (Berchtesgaden National Park), po trije v Avstriji (National park Hohe Tauern, Kalkalpen in Gesäuse) in Franciji (National park Ecrins, Vanoise in Mercantour) ter štirje v Italiji (National park Gran Paradiso, Stelvio, Val Grande in Dolomiti Bellunesi). Najstarejši je Švicarski narodni park, ustanovljen leta 1914, ki mu sledita Gran Paradiso in Vanoise (1922). Predhodnik današnjega Triglavskega narodnega parka je nastal leta 1924 v Dolini Triglavskih jezer, vendar ni šlo za pravi narodni park, temveč se je območje zavarovalo z zakupno pogodbo. V pravnem smislu pravi narodni park smo dobili leta 1961, ostali narodni parki v Alpah pa so nastali po letu 1970.

Poleg 13 narodnih parkov je v Alpah preko 400 drugih zavarovanih območij narave (87 naravnih, t.i. “nature” parkov, 288 naravnih rezervatov, 4 UNESCO območja, 13 biosfernih rezervatov, …). Vsa zavarovana območja pokrivajo okrog 23% celotnega območja Alp.

DOSTOPNOST NARODNIH PARKOV

Slovenci imamo v splošnem pozitivno mnenje o Triglavskem narodnem parku, večina se zaveda izjemnosti, ohranjenosti in tudi lepot tega območja. Pogosto smo ponosni na park, vseeno pa je moč zaznati tudi nekaj nerazumevanja, neustreznih primerjav s podobnimi zavarovanji v tujini ter tu pa tam tudi negodovanje in nestrinjanje z načinom upravljanja in varovanja. Nekateri bi območje parka bistveno strožje varovali, drugim se zdi vsaka omejitev odveč, najraje pa s prstom kažemo na drug drugega. Izkušnje kažejo, da ima narodni park pozitivno noto le do trenutka, ko režimi začnejo neposredno vplivati na našo lastnino, na naše želje, potrebe, dejavnosti. Takrat je varstvo narave največkrat samo ovira. Menim, da to izhaja iz nerazumevanja in nepoznavanja ciljev in namenov narodnega parka, zaradi družbe in njenih trenutnih norm ter seveda tudi zaradi načina, kako narodni park varujemo.

Za vse narodne parke v Alpah velja, da so odprti, torej imajo prost dostop za vsakogar pod enakimi pogoji. To pomeni, da vstopnin ni. Vstopnine so vezane le na posamezna ožja območja narave znotraj parka, ki jih je človek posebej uredil za ogledovanje in bi bila brez infrastrukture nedostopna. V ameriške narodne parke se praviloma vstopa prek plačljivih vstopnih točk, kar je zagotovilo za bistveno lažje upravljanje in nadziranje narodnega parka. Za odprte narodne parke, posebej za tiste, ki imajo številne dostope, tudi iz več strani, z gosto infrastrukturno mrežo, je osnovna težava ta, da se obiskovalci pogosto sploh ne zavedajo, da so vstopili v zavarovano območje, kjer veljajo posebna pravila in to kljub razmeroma številni informacijski infrastrukturi. Ker imajo parki v Alpah tudi notranjo conacijo (osrednje in robno območje) nastopi dodatna težava še z označitvijo meje osrednjega območja.

Zelo pomembno vlogo pri učinkovitem upravljanju predstavlja lastništvo zemljišč v narodnem parku. Na Finskem je npr. pogoj za ustanovitev narodnega parka 100% lastništvo države. V Alpah je država 100% lastnik v narodnem parku Berchtesgaden (Nemčija) in narodnih parkih Stelvio ter Gran Paradiso (Italija). V ostalih parkih so lastniška razmerja bolj pestra, kar seveda povzroča težave pri upravljanju. V Triglavskem narodnem parku je več kot 50% zemljišč v zasebni lasti, le 22% pa v državni lasti, pri čemer Javni zavod Triglavski narodni park lahko upravlja le 1% državnih zemljišč. Ker narodni park prinaša določene omejitve pri upravljanju z nepremičninami, se pogosto pojavlja nezadovoljstvo lastnikov zemljišč. Krovni zakon, torej Zakon o ohranjanju narave sicer predvideva odškodnine zaradi omejitev in prepovedi, vendar sistem praviloma ne deluje. Avstrija za obstoj narodnega parka Gesause letno plačuje slab milijon € nadomestila lastnikom zemljišč znotraj parka.

VARSTVENA OBMOČJA

Večina narodnih parkov v Alpah ima notranjo conacijo, ki se deli na osrednje in robno območje parka, pri čemer naj bi osrednje območje po kriterijih IUCN obsegalo vsaj 75% območja parka. Osrednja območja so namenjena izključno varstvu narave oz. omogočanju razvoja naravnih procesov brez vpliva človeka in v katerem so prepovedane vse gospodarske dejavnosti, razen tradicionalnega gorskega pašništva, dopustne so tudi znanstvene raziskave in obiskovanje območja pod določenimi pogoji. V robnih območjih so dopustne tradicionalne gospodarske dejavnosti (gospodarjenje z gozdovi, kmetijstvo, lov, …). Švicarski narodni park, Stelvio in Gran Paradiso imajo celotno območje parka opredeljeno kot osrednje območje. Triglavski narodni park je na področju conacije posebnost, saj ima tri varstvena območja. Prvo (37,5%) in drugo (38,6%) varstveno območje predstavljata osrednje območje, tretje (23,9%) varstveno območje predstavlja robno območje. Posebnost tudi zaradi tega, ker je v drugem varstvenem območju, ki je del osrednjega območja, dopustno gospodarjenje z gozdom in lov. Prav v nobenem drugem alpskem parku lov ni dopusten v osrednjem območju parka. Načrtovanje in upravljanje z lovom ter gospodarjenje z gozdom je v večini parkov urejeno s strani upravljavca parka, medtem ko v Triglavskem narodnem parku javni zavod le delno upravlja področje lova, načrtuje pa ga v celoti Zavod za gozdove, ki upravlja tudi z gozdom.

Navedeni odstotki sicer ne prikazujejo najbolj realne primerjave, saj je npr. prvo varstveno območje Triglavskega narodnega parka, ki je del osrednjega območja in kjer lov in gospodarjenje z gozdom nista dopustna, v hektarjih precej večji kot celotno območje naslednjih narodnih parkov: Gesause, Berchtesgaden, Kalkaplen, Švicarski n.p., Val Grande, Dolomiti Bellunesi. Glede na majhnost Slovenije in glede na delež Alpskega gorovja znotraj Slovenije, je ta podatek izjemen in neprimerljiv z ostalimi alpskimi državami. Slovenija ima z enim narodnim parkom zavarovanih 4% celotnega območja države, skoraj celotne Vzhodne Julijske Alpe, kar glede na navezanost Slovencev na gorski svet (najgostejša mreža planinskih poti in planinskih koč med vsemi narodnimi parki v Alpah), pritisk turizma in raznovrstnih športnih in rekreacijskih dejavnosti vpliva na izzive in probleme z upravljanjem Triglavskega narodnega parka.

ZUNANJE MEJE PARKOV

Omeniti je potrebno še en pomemben vidik upravljanja narodnih parkov, in sicer opredelitev zunanjih mej parka. Narodni parki v Alpah, ki so nastali razmeroma pozno, v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej nemški, vsi avstrijski in deloma italijanski, so tudi zaradi izkušenj že obstoječih narodnih parkov v Alpah zunanje meje parka zarisali zelo preudarno oz. “varno”. V park niso vključevali nobenih naselij ter nobene pomembnejše infrastrukture (npr. smučišča, turistične ceste, …). V teh parkih tudi ni stalno naseljenih prebivalcev. Na ta način so izločili številne konfliktne situacije, s katerimi se soočajo starejši parki, predvsem francoski in tudi Triglavski narodni park. V avstrijskih in nemškem parku so zaradi nekonfliktnih situacij, pa tudi zaradi drugačnih družbenih razmer lahko razvili nadzorno službo, ki deluje prvenstveno kot vodniška služba in prekrškovnih pristojnosti sploh nima. Drugje so nadzorniki tudi prekrškovni organ.

VARSTVENI REŽIMI

Najstrožji režim varovanja ima Švicarski narodni park. Njihovo osnovno vodilo je, da se narave ne vznemirja. V zimskem času je zato v celoti prepovedano izvajati kakršnokoli športno aktivnost (turno smučanje, alpinizem, krpljanje, …) . V kopni sezoni je dopustno hoditi izključno po označenih poteh. V parku ni dopustni ničesar premikati, trgati, odstranjevati, … Vstop za pse je prepovedan. Kolesarjenje, letenje po zraku (jadralno padalstvo, motorna letala, …), jahanje konj, kopanje, potapljanje, soteskanje, uporaba plovil je prepovedana. Bistvo delovanja zaposlenih v parku je spremljanje naravnih procesov ter izvajanje raziskav.

Zaradi zunanje podobnosti območij, ki je posledica podobne geološke sestave (triasne sedimentne kamnine), zaradi podobnih nadmorskih višin, katere posledica je tudi gozdnatost območij, sem nekoliko podrobneje primerjal upravljanje Triglavskega narodnega parka z narodnima parkoma Gesause v Avstriji in Berchtesgaden v Nemčiji.

KULTURNA KRAJINA JE SESTAVNI DEL VARSTVA NARAVE

Nalašč sem za zaključek prihranil eno od najpomembnejših lastnosti Triglavskega narodnega parka, ki je tudi v očeh obiskovalcev ter kolegov iz drugih narodnih parkov v Alpah primerjalna prednost našega parka. Izjemna kulturna krajina Julijskih Alp, njen stik z gorskim gozdom in čarobnimi gorskimi skupinami znotraj Julijcev ter način ohranjenosti prepletanja kulturne krajine z gorsko divjino je nekaj, kar se obiskovalcu Triglavskega narodnega parka neizbrisno vtisne v občutke in spomin, domačinom ter vsem njihovim prednikom pa vsaj za trenutek prizna njihovo vlogo in pomen pri ustvarjanju te navdihujoče dediščine. V območju Triglavskega narodnega parka se ne varuje le narava, temveč tudi kulturna dediščina. Park je nastal namreč v času, ko je bilo varovanje narave in kulture združeno pod eno streho, v en sistem. Prav zato je tako pomembno, da narodni park dojemamo kot celoto, kot preplet izjemne naravne in kulturne krajine. In prav zato je upravljanje takega parka sicer zelo raznoliko, a izjemno naporno delo, kjer je potrebno usklajevati interese varstva narave, varstva kulturne dediščine, izkoriščanja naravnih dobrin, interese lokalnih skupnosti, lastnikov, domačinov ter pritiskov obiskovanja, ki prav zaradi tako dobro ohranjene naravne in kulturne krajine ter želje po doživljanju gorskega sveta z neverjetno hitrostjo narašča.

Rodica

Kakšen dan je v hribih tako, da se zdi vse skupaj smiselno. Sploh ni nobenega vprašanja, kaj če bi bil sneg malo bolj odjužen, kaj če bi šla bolj zgodaj, kaj če bi veter pihal malo manj, … Tako kot je, je the best. Približno tako, kot zgornja fotka. Nadzemeljsko lepo in v družbi, kjer nobena beseda, nobeno dejanje, ni napačno.

V knjigo Čudovita Slovenija sem nekoč zapisal: “Gore so nemi spomeniki izjemnega dela narave, dušo pa jim podarimo ljudje.” Vse svoje gorniške avanture povezujem z ljudmi, s katerimi smo si dogodivščine delili. To je duša gora. Zato mi je današnji svet osvajanja gora s pametnimi urami, ki beležijo vse mogoče nepomembnih podatkov, tuj. Pogosto je bolj pomembno, koliko višincev sem naredil, kot kako se imenuje gora, na kateri sem in katera je sosednja.

Zato se mi zdi zelo pomembno, s kom si deliš ta sveti prostor. V gorah je neverjetno veliko zgodb, naše so le delček tistega, kar je bilo in kar še bo, zato smo lahko hvaležni, da živimo v času, ko lahko gore doživljamo na turnih smučeh, eni od najlepših dejavnosti nasploh.

Si še vzamemo čas, da vsrkamo vso lepoto turne smuke in okolja, v katerem to počnemo? Midva z Edijem (njegov prispevek o turi) si ga!!