Ales Zdesar

Potep v zaledju Krna

Planina Kuhinja – Planina Leskovica – Rdeči rob – Lužnica – Batognica – Krn – Planina Kuhinja. Rad imam to turo. Če se prav spomnim, sem jo prehodil 5-krat. Priporočam jo vsakomur. Če te poleg rekreacijskih izzivov zanima še kaj drugega, potem to turo težko pozabiš.

Tokrat smo jo čez najbolj slikovite ledeniške morene pri nas mahnili skupaj z Edijem in Ivotom.

Super je po hribih hoditi z ljudmi, ki jih v življenju zanimajo povsem druge stvari. Pa so vseeno zvedavi, vedoželjni, a na nek čisto drug način. Tukaj sem bil namreč vedno v družbi podobno mislečih ljudi, s podobnimi vedenji, zanimanjem. Z mano so bili kolegi geologi, pa biologi, geografi, poznavalci 1. svetovne vojne, lokalci, družil sem se z ljudmi na planini, … Zdaj pa Edo in Ivo. Že ko smo se na parkirišču preoblekli, nisem bil prepričan, a imamo kakšno tekaško tekmo, al gremo v hribe. Kratke hlače, pajkice, neke hi-tech gorsko tekaške palice, ultra lahko nahrbtniki, nizke čevlje, majhna vetrovka, ena majhna čokoladna tablica. Ampak, bil je čudovit dan.

In čeprav sem si v glavi naredil načrt, kaj vse jima bom danes povedal in pojasnil, sem takoj potem, ko smo nad planino Leskovica razvili debato, ki nas je potem spremljala cel dan, načrt pustil v predalu in se prepustil toku dogajanja. V bistvu sem začutil, da bi pokvaril dan z raznimi strokovnimi razlagami in sem se dobesedno držal nazaj. Užival sem v družbi in v dejstvu, da lahko med seboj delimo lepe trenutke v čudovitem okolju.

Kljub temu sem potem doma ugotovil, da smo obdelali ogromno tem: filozofijo, alternativno medicino, reinkarnacijo, geologijo, hidrologijo, zgodovino, pašništvo. Kaj pa ti misliš, Edo? Začuda je tokrat bolj kot ne samo poslušal. Na koncu pa naju je bil sit in si je nadel slušalke. Kaj pa ptičje petje?

Gora Vrh peskov nima po naključju takega imena. Vse naokrog je en sam ljubi pesek, kamor pogledaš. To pa zaradi dejstva, da je tod dolomit, ki je izredno krušljiv in neodporen na vremenske razlike. Če bi ves material obsežnih melišč pod Peski vrnil nazaj na prvotno mesto, bi bile tod gore izredno visoke.

Kako različne obraze imajo lahko gore, je izredno lepo mogoče opazovati na primeru Batognice in Krna, ki sta na severni strani povsem “utrujena” od ledeniškega preoblikovanja.

Vrh Batognice je točka, ki bi jo bolj kot vrh Triglava moral obiskati prav vsak. Tam je čas za razmislek o smiselnosti, potrebnosti, nujnosti vojn. Hkrati se zaveš, da nam je danes neverjetno lepo, da svobodo zares lahko živimo.

Z vrha Krna so Julijske Alpe kot na dlani, zato je kar težko oditi v dolino.

Pogled proti Bavškemu Grintovcu z Mangartom in Jalovcem v ozadju lepo pokaže, kako sta soodvisna živa in neživa narava, kako drevesne vrste uporabljajo naravne pogoje za rast in kako višina vpliva na to, katere vrste rastejo.

Nič ne bi bilo narobe, če bi bilo več takih dni. Ampak življenje je “balance”, a ne?

Dolina Glinščice

Poljub fliša in apnenca je rodil dolino Glinščice, ki si jo danes delita Italija in Slovenija. Medtem ko reka Glinščica v Sloveniji teče večinoma po flišu, pa v Italiji teče v celoti po apnencu.

Prisotnost in različne lastnosti obeh kamnin so spretno uporabili tudi pri gradnji nekdanje železniške proge, ki poteka visoko nad desnim bregom reke. Izjemno tankočutno vtkana arhitektura v naravno okolje!

Tokrat smo jo ubrali peš, kmalu s kolesom, prav gotovo v prihodnje tudi s plezalnim pasom in vrvjo.

Bistvo se skriva v detajlih in Glinščica jih ima kar nekaj 🙂

Balkan 2019 – Mavrovo

Letošnji poletni dopust smo preživeli na Balkanu, roadtripu po Makedoniji, Grčiji in Albaniji. Seveda smo te tri med seboj popolnoma različne države le okusili, se jih bežno dotaknili, tako da še ne morem napisati objav tipa “10 nebeških plaž na Lefkadi, na katerih za lep selfi sploh ni treba plavati” in “Top 5 bencinskih črpalk v Albaniji”. Lahko pa delim nekaj občutkov in predvsem fotk, pa si boste sami ustvarili sliko, kako in kaj, če boste seveda hoteli.

Letos sva pri pripravi na pot dokončno obupala nad internetom oz. informacijami, ki smetijo eno od najpomembnejših iznajdb človeštva do danes. Informacij je sicer ogromno, vendar je uporabnih res malo. Kakšnega dobrega potopisa skoraj ni več, več ali manj se vse vrti okoli neke navidezne všečnosti brez vsebine. Vse je oh in sploh in vse je aj in naj, amazing scenery, the best trip od our lifetime, most beautiful food in the world, … No, tudi popotniški filestyle in okusi so se očitno spremenili. Ali pa tudi mi na daleč ne izgledamo več kot popotniki, ampak turisti, ki jih verodostojen domačin v Skopju ob vprašanju, kje bi se dalo pojesti kakšno dobro domačo hrano pošlje v restavracije najbližje veleblagovnice!? Takoj smo zbežali ven iz Skopja in končno zadihali ob jezeru Mavrovo. Čas se je tam ustavil in priklopili smo naše možgane na prave frekvence lepe narave in preprostih ljudi. Zame je to bistvo vsakega potovanja, vsakega dopusta, izleta, preživljanja prostega časa. Preprostost v lepi, čim bolj neokrnjeni naravi, v objemu žive kulturne krajine, kjer lahko srečam preproste ljudi. To je vse, in največ.

Bella Italija

Že dalj časa sva planirala krajši jesenski kolesarski dopust. Nekaj, da bi zadostilo in nasitilo nemirno dušo, ki hrepeni po spoznavanju novih krajev z vetrom v laseh. Ni mi čisto jasno, kako in zakaj sva izbrala San Marino, ampak bil je zadetek v polno. Od prvotnega sanjarjenja o večdnevni kolesarski turi od San Marina do Ancone sicer ni ostalo prav veliko, izkazalo pa se je, da so naju razumne odločitve pripeljale do nepozabnih trenutkov v delu Italije, kjer si roko podajajo zahodna obala Jadranskega morja, reka Pad z njenimi prijateljicami in predgorje Apeninov. Vse skupaj prežeto s kmetijsko krajino in italijansko kulturo, ki se tu pa tam prav prileže. Če dodam, da ta predel Italije turistično ni vroča točka, potem si že lahko načrtujete naslednje počitnice 🙂

Na poti do San Marina leži cela paleta manjših “Benetk”, ki kar kličejo k spoznavanju in preživljanju brezskrbnih uric. Chioggia, Comacchio, Cesenatio in verjetno še kakšno mestece imajo zagotovo trenutno več pristne duše, kot prenatrpane Benetke. V prvi vrsti ribiške vasice so lahko dostopne, slikovite, domače in posebne, da boste zagotovo navdušeni. Če ne drugega vas bo prepričala odlična kava, okusni piadini in ribja hrana, ki ji ni para daleč naokoli. Za prste obliznit.

San Marino je samostojna, čisto majhna država znotraj Italije in leži na meji med pokrajinama Emilia-Romagna in Marke. Slikovito gričevnato pokrajino zaznamujejo nekakšni skalni osamelci, ki so posledica narivanja debelih skladov kamnin. Na enem od teh leži tudi mesto San Marino, ki slovi po svojih obrambnih stolpih. Mesto ima fenomenalen ambient, utrip in dušo. Mene je navdušil.

Okolica San Marina ni nič manj vredna raziskovanja. In na kolesu je to čudovita izkušnja, ki pa zahteva mirne živce, saj pogled na strme klance ni najbolj prijeten. Zdi se, da bi skoraj pozabili na ovinke, ceste so namreč speljane “po Tržiško”, naravnost navzgor. Obiskala sva San Leo in Monte Grillo. Krasno!!

Južno od San Marina se začenja pokrajina Marke, ki je malenkost bolj gričevnata kot Toskana, pa tudi nekoliko bolj gozdnata, vsaj v predelu okrog slikovitega mesta Urbino. Priporočam kolesarsko turo skozi sotesko Furlo in vzpon na Urbino.

Kratek dopust popestri tudi kopanje v morju, ki je v septembru prav prijetno toplo. Za tiste, ki premorejo avtodom pa je Italija itak ena od najbolj prijaznih držav, saj so PZA-ji oz. camperstop-i prav kjerkoli ti duša poželi. Njihova urejenost, simpatičnost in preprostost pa je pravi balzam proti pretiravanju z umetelno urejenimi kampi v naši južni soseščini (kamor seveda tudi nadvse radi zavijemo).

Ciao ragazzi, se vidimo!!

Če bo slučajno kdo načrtoval krajše kolesarske izlete v tem koncu, je tukaj nekaj najinih predlogov:

Comacchio

San Leo

Monte Grillo

Furlo in Urbino

Morči

Velika planina

Gozdne sladkarije

Barvit, da ga mama najde

Tudi brez drona se da

V pravi smeri?

Kosilnice počivajo

1:1

Živo – neživo

Arhitektura, ki posnema naravno okolje

Mlekarna

Oštevilčena brezosebnost

Vodni relief

Skromnost bi se lahko prenesla tudi v dolino

Videti, ne samo gledati

Tehtnica ne laže. Ena jagoda se je nesramno zredila.

Kriški podi

Tako majhni v divjih oceanih nekdanjega sveta

Tako zatopljeni v svoje misli, da skoraj zgrešimo čudežni pozdrav iz stene

Veliko nas je, ampak koliko je šele kamna

Za robom je … vse, razen tistega, kar si mislil, da je

Ruševje ima smolo. Toliko ga je, pa še nadležen je po vrhu. Zato redko opazimo njegovo lepoto. Njegov izreden pomen!

Ostal je tu, pa sploh ne bi smel

Skregani

Danes na jedilniku tudi nevihte. Kuhamo

Tekma

Vse različno, vse isto

Kača

Pada gori, teče doli

Modra Jupol barva, 100%

Ajne šone urlaub

22.06.2019

Včasih se zgodi, da napaka prinese tudi kaj dobrega. Bojana se je namreč pri iskanju informacij o načrtovanem dopustu v dolini Lesachtal zatipkala in je naredila plan za dolino Lechtal. Obe sta sicer v Avstriji, ampak dobrih 300km narazen. Ker imamo radi presenečenja, nismo oklevali in se odpravili na dolgo pot povsem na zahod Avstrije. Avtoceste smo spustili in že med vožnjo uživali v čudovitih razgledih na Alpe in njene mnogotere doline.

Plansee

Čeprav utrujeni od vožnje in brez prave volje, smo se vseeno odločili, da s kolesom malo raziščemo zanimivo jezero Plansee. Ker je bila pot lepa, nas je kar potegnilo in naredili smo cel krog okrog jezera, se skopali in navdušeni zakorakali v kar se je na koncu izkazalo enega najlepših dopustov “ever”.

Lechtal – vasica Vorderhornbach

Namestili smo se v majhnem kampu na robu vasice Vorderhornbach in potem cel teden kombija nisem premaknil. Kot gosti kampa smo dobili posebno kartico, s katero smo bili upravičeni do uporabe avtobusov, žičnic, bazenov po bližnjih vasicah, ogledov naravnih znamenitosti, … Kakšna zadevo je bilo potrebno malenkost doplačati, a ni omembe vredno.

Kamp premore tudi krasen majhen bazen, v katerem vode ne klorirajo, ampak je povsem brez dodatkov. Res simpatično urejen kamp.

Za največje veselje pa je poskrbel namakalni sistem na sosednjem nogometnem igrišču.

Kolesarjenje

Dolina Lech je razmeroma široka, dolga dobrih 50km, razlika v nadmorski višini med spodnjim in zgornjim koncem pa je le dobrih 200m, kar je idealno za družinsko kolesarjenje. In res smo skoraj vsak dan naredili kakšno kolesarsko turo po odlično urejenih kolesarskih stezah, ki so večinoma asfaltne poti, prav nič pa nikogar ne motijo tudi daljši makedamski odseki. Seveda obstajajo tudi MTB ture po stranskih dolinah, do planin, po gozdovih, … Bistvo je, da je vse zelo dobro urejeno in označeno.

Vsak si kolesarjenje lahko priredi po svojih zmožnostih, saj je vedno možno uporabiti avtobus, če zmanjka volje in kondicije. Ampak odsotnost kondicije in starostne omejitve v Avstriji premagujejo s tehnologijo. Vsaj 90% koles je namreč električnih.

Planine

Ker je dolina znana kot smučarska destinacija, je možno poleti uporabiti žičnice za sicer kar dolg dostop do planin. Razsežnosti so res neverjetne, zato je možno kljub temu, da je del gora nad dolino “onesnaženih” s smučišči in infrastrukturo, na vse strani opazovati nedotaknjeno gorsko naravo in kulturno krajino s planinami.

Obiskali smo še nekaj stranskih dolin s slapovi, velikimi visečimi brvmi čez soteske, pa seveda kakšen bazen v popoldanskem času.

Reka Lech in kmetijstvo

Glavno rdečo nit dolini dajeta neokrnjena reka Lech s povsem naravno strugo ter kmetijstvo. Kmetijstvo je glavna dejavnost, turizem pa prinaša dodano vrednost. Lepo je videti, da travnike ne gnojijo, sena pa ne zavijajo v plastične vreče. Zato so travniki raznovrstni cvetoči, naravnost čudoviti.

Pot nazaj

Če hočeš dopust psihološko malenkost podaljšati, potem je fajn pot nazaj razbiti na par dni. Ustavili smo se, spet nenačrtovano, nekako po ženskem instinktu, na čudovitem robu sicer umetnega jezera. Kat težko je bilo oditi.

Krimmlski slapovi

Čisto za konec pa še pod tuš. Pod mogočne Krimmlske slapove. Kljub precejšnjemu obisku to ni skalilo neprecenljive izkušnje mogočnosti narave. Boljšega zaključka si ne bi želel.

Ljubeljska Baba

20.06.2019

Spet doma

Veliko poti so krave že ubrale

Vertikale

Zgornjesavski vikend

08.06.2019

Odnos in spoštovanje do česarkoli lahko zgradiš le v primeru, da zadevo spoznaš dovolj dobro, da začneš do nje nekaj čutiti, jo razumeti. Da jo izkusiš. Lahko te pritegne, lahko pa tudi ne. Lahko zgradiš pozitiven, lahko negativen odnos.

Gradnja odnosa prek izkušenj

Zdi se mi prav, da otrokom omogočimo graditi odnose, ne samo pozitivne, tudi negativne. Skozi izkušnje. Za katere se je potrebno tudi potruditi. Čeprav je včasih prepričevanje težko, pa se vedno znova izkaže, da so otroci vedno, ko morajo vložiti več truda, kot mislijo, da je prav, zadovoljni, saj spoznajo, da je trud poplačan, vreden in so pogosto presenečeni nad dejstvom, da zmorejo. Da lahko.

Gozdna učna pot

Lep pomladni vikend smo izkoristili za spoznavanje Zgornjesavske doline in Belopeških jezer. Peš in s kolesom. Lepo domovino imamo. Naši otroci to že počasi čutijo.

V vodnem kraljestvu

Slapovi pridejo in grejo, so samo trenutek, podobno kot naše življenje

Vodo si delimo, vode si ne prisvajamo

Življenjski sopotniki

Plastično doživljanje narave. Kdo ima večjo pravico? Posameznik na SUP-u ali več ljudi, ki bi radi doživeli naravo brez SUP-a? Kaj je javni interes?

Skalni velikani nad gozdnimi velikani

Konec dneva. Konec tudi za nekdanji način urejanja kulturne krajine

Trajnostna mobilnost, ki jo vztrajno izriva netrajnostna baterijska prihodnost

Čakajoč na tovor

Začetek najdaljše vodne poti

Nekdo ni škrtaril z zeleno barvo