Ales Zdesar

Čas in potrebe

Vsak dan se sprašujem, zakaj odrasli ljudje izgubimo večino radovednosti, iskrivosti, iskrenosti, veselja. Ko gledam otroke in vidim vse naštete lastnosti praktično vsak trenutek, mi to vzbuja lepe občutke. Škoda, da življenje prinese toliko stresa, prekomerne odgovornosti, toliko “nepotrebnih” potreb, da zmanjka časa za zadovoljitev tistih najbolj osnovnih. Zmanjka časa za življenje.

Hiša na kolesih

Spomnim se dni, ko nama je bil z Bojano greh spati v kampu. Postelja je bila plaža, spodmol, skalna luknja v plezališču, mini šotor na ledeniški moreni pod milijoni zvezd. Potem sva v kamp hodila v obdobjih, ko sva bila pogosto med tistimi redkimi gosti, za na prste preštet. Že takrat sva sanjala o tem, da bi imela tisti VW kombi z dvižno streho, Westfalio. Pa ne zato, ker sva nora na pleh, ampak zato, ker sva sanjala o potovanjih. O svobodi. Škoda, ker je svet narobe zasnovan, takrat (ko si mlad) ima človek čas in prazne žepe. Danes pa … In so prišli otroci, en, dva, tri. Ko je bil drugi star dobro leto, sem imel dosti sanjarjenja. Odločen sem bil, da končno nekaj narediva v zvezi z mladostnimi sanjami. In kupili smo prvo hišo na kolesih. Legendarnega Marco Polo-ta, Westfalio.

Še danes se mi kolca po njem, veliko lepega je preživel z nami 🙂 Sicer ni odšel daleč, trenutno ga imajo naši dobri prijatelji. Zaradi novega družinskega člana smo Marcota morali (ima samo dva sedeža zadaj) zamenjali za Nugget-a, tudi Westfalio.

Ker se radi stiskamo, je trenutno še dovolj prostora za vseh pet. V primerjavi z Marcotom je pravi luksuz 🙂 Moram priznati, da nam je tista odločitev pred leti, da si kupimo hišo na kolesih, v marsičem spremenila življenje. Sicer smo bili tako ali tako veliko naokoli, a zadnja leta je malo vikendov v kopni sezoni, vsaj tistih lepih, da nismo nekje na poti. Pogosto zna biti naporno, a se vedno “izplača”. Tak način življenja nam omogoča, da ogromno časa preživimo skupaj. Kot družina, v naravi, v spoznavanju novih krajev, ljudi. Priznam, da si nikoli nisem mislil, da bom toliko časa preživel na morju. Včasih ga v poletni sezoni sploh nisem želel videti. Danes je drugače, otroci na morju uživajo, jaz pa po novem tudi. Šele sedaj začenjam spoznavati vse skrivnosti in lepote podmorskega sveta.

Trenutno je naša hiška na kolesih na remontu. A smo se kljub temu znašli. Letošnji začetek pomladi je navdušujoč, zato smo si zaželeli podaljšanega vikenda ob morju. Poklical sem starega znanca, ki mi je pred kratkim omenil, da oddaja avtodome. Hiša na kolesih je podjetje, ki ima že ime tako simpatično, da je vredno narediti vsaj nekaj klikov na njihovi super spletni strani. Ko sem pregledal široko ponudbo avtodomov, sem imel probleme pri odločitvi. Izkazalo se je, da so problemi sladki. Hiša na kolesih mi je ponudila ogled vozil in svetovanje. Na koncu sem izbral kar največjega, vsaj tako se mi je zdelo. Uslužbenci podjetja so bili izredno ustrežljivi, ob prevzemu sem dobil vse potrebne napotke, avtodom je bil založen z vsemi nujnimi priteklinami in tako sem brez skrbi zapeljal več kot 7m dolgo hišo na cesto. Začetni strah glede velikosti in vožnje je izginil za prvim ovinkom.

Moram biti pošten. Zaradi zgodovine preživljanja dopustov (glej prvi odstavek) sem se tokrat vsaj na začetku počutil nelagodno. Kot da ne sodim v ta svet velikih avtodomov in vsega razkošja, ki ga prinašajo. A ko smo prvi večer potem, ko se je zunaj kar precej shladilo, prižgali gretje ter preživeli krasen družinski večer kakih 30m od morja, na toplem, sem se sprostil. Užival sem in uživali smo. Otroci pa so bili kot v sedmih nebesih. Žal jim je bilo edino, da avtodom ni naš. Pri Hiši na kolesih poskrbijo tudi za tovrstne “otroške” želje, saj avtodome med drugim prodajajo ali oddajajo v dolgoročni najem.

Avtodomarstvo je res način življenja. Predvsem zelo dobro povezuje družino, saj se morajo vsi člani prilagajati, pomagati in sodelovati. In za obdobja, ko je ponoči zunaj mraz ali pa so dnevi zelo kratki, je velik avtodom oz. tak, ki ima vse potrebno (kopalnica, kuhinja, dovolj postelj) za nekaj dni kolikor toliko udobnega preživetja, najboljša izbira. Kaj pa vi? Boste tudi potovali s Hišo na kolesih? Priporočam!

Triglavski narodni park

Skoraj istočasno s spletno stranjo vi2.si je dan ugledala prenovljena in vsebinsko popolnoma drugačna spletna stran – spletna stran Triglavskega narodnega parka.

Proces nastajanja je bil sicer dolg in naporen, a bilo je tudi lepo sodelovati in soustvarjati spletišče našega edinega narodnega parka. Vabljeni na ogled, prebiranje in sodelovanje na dogodkih, prireditvah, delavnicah, …

Vi2.si – poročna fotografija

Danes (14.2.2017 – dan sv. Valentina) je najbrž pravi trenutek za predstavitev ponudbe poročne fotografije, za katero sem zelo vesel, da je nastala v partnerstvu z Juretom Frelihom, dolgoletnim fotografskim prijateljem. Kdo bi si mislil, da mi bo tisti klic leta 2008, ko sem Jureta poklical za fotografiranje moje poroke, spremenil življenje. Danes mi2 ponujava vi2.si poročno fotografiranje.

Konkurenca na področju poročne fotografije je v Sloveniji izjemna. Pa to ne mislim v slabem smislu. Resnično je v Sloveniji ogromno res dobrih poročnih fotografov. Tudi osebno jih nekaj med njimi poznam in vsi po vrsti so tudi krasni ljudje (Matjaž in Ana Corel, Aleks Kus, Matej Meglič, Grega Šajn, Aljoša Videtič, Jure Pirc, Matjaž Očko, …). Občudujem tudi delo nekaterih, ki jih žal še nisem imel možnosti spoznati (Samo Rovan, Iva Novak, Romina in Anže – Aluna weddings, Andraž in Nejc – Happy moments, …). Resnično kapo dol.

Ne samo, da je konkurenca izjemna, tudi veliko jo je. No, saj je tudi porok veliko. In zakaj za božjo voljo bi nekdo potem izbral naju za fotografiranje poroke?

Mi2 sva zaljubljenca v fotografijo, a prvenstveno moža, očeta, prijatelja. Fotografija naju je združila ravno na poroki, ljubezen do narave, ljudi in vsega lepega pa nosiva s seboj že od nekdaj. Karakterno različna, a s podobnimi cilji, ljubeznijo do fotografije in polno pozitivne energije. Vse kar znava, posebej pa strast in navdušenje, sva združila in vama nudiva v obliki poročne fotografije.

Seveda pa poročne pare tudi/predvsem zanima, če je poročni fotograf zanesljiv, odgovorna oseba, zaupanja vreden človek. Na tem mestu bi lahko uporabil vse marketinške in poslovne prijeme, s katerimi bi opisal najino izjemnost na teh področjih, a kaj, ko sva le človeka. Na poti na vajino poroko nama lahko poči guma, lahko se na tisto prelepo jutro zbudiva z vročino, zna biti, da nama vsaj eden od šestih otrok pobruha fotografsko opremo (če imata vsak po tri otroke, potem sta verjetno vsaj malce odgovorna?), … Je pa tudi res, da za vse našteto obstajajo rešitve (back up opreme, back up fotografa (saj sva dva), pogodba, …).

Kaj pa druge najine lastnosti, ki vaju lahko prepričajo v izbiro?
Oba sva poročena, tako da vama bova z veseljem delila nasvete, če bosta hotela dobre, lahko pa tudi kakšno slabo.
Ne pojeva preveč, še manj popijeva. Lahko se zgodi, da bosta celo prišparala.
Včasih naju zasrbijo pete in ob dobri muziki na ohceti bi znala malce pomigati z ritjo in nogami 🙂

Saj res, kaj pa fotografije? Ali znata fotografirati? Imata sploh kaj izkušenj? Jure ima za seboj 10+ let izkušenj s fotografiranjem porok, Aleš 3+ leta. Oba sva fotografa skupaj vsaj 30 let. Oglejta si fotografije na spletni strani vi2.si. Če so vama fotografije všeč, potem bomo lahko prijatelji, in sicer poslovni, lahko pa se celo zgodi, da bomo postali pravi prijatelji. Če pa vama fotografije niso všeč, potem naju prosim priporočita prijateljem, lahko se namreč zgodi, da imajo boljši fotografski okus 🙂

Torej, če vaju zanima ne le strogi poslovno – fotografski odnos s poročnima fotografoma, temveč tudi prijetno druženje na dan poroke, pa tudi pred in po poroki (predporočno fotografiranje, izdelava albuma), če bi rada imela zgodbo poročnega dne in ne le nastavljene poročne fotografije, če imata kakšne nore ideje (posebne lokacije, motivi, kadri, …), če sta zabavna, sproščena in odprta, … Potem pokličita, pišita, priletita, … Če se ne najdeta v opisanem, ali pa vama najine fotografije in ponudba niso pisane na kožo, potem nimata prav težkega dela. Fotografov je polno in z veliko verjetnostjo bosta našla takega, ki bo naredil čudovite poročne fotografije. Pa srečno izbiro.

Kulturni dan

Bil je lep dan za druženje, za obisk prenatrpanega Kranja in vedno očarljive Ljubljane.

Bled al’ Boh’n

Zame Bohinj, vedno in zmeraj. Zakaj? Zato!

Ampak zadnjič pa je, priznam, zmagal Bled. Takih juter ni veliko. Padal je dež, ampak nekaj je bilo v zraku. Volan ni hotel zaviti na parkirišče pred službo, brez posebnega razloga je avto vozil naprej, do Zake. Tam pa tole. Kakor, da bi se nekdo malo pohecal.

Mrzla zima

Mraz ima dva obraza, tistega zoprnega in hudičevo lepega. No, pa še mešanega (boleče prijetnega), tistega, ko se ti zanohtani prsti “talijo” 🙂 Letos se je splačalo vzeti kakšen dan za obisk ledenega kraljestva. Ni vsaka zima tako zmrznjena. Imel sem srečo, da sem lahko izlet združil s prijetnim druženjem. Mislim, da sem bil prvič v vlogi darila (mislite si, kar želite). Ampak se tudi za trenutek nisem počutil tako. Z Božotom se poznava že nekaj let in tokrat sva prvič skupaj cel dan preživela s fotografsko opremo. In kako sem vesel, da mi ni potrebno več nositi vse tiste steklovine in magnezijevih škatel od Canona ali Nikona. Hvala Fuji.

Jutro ne bi moglo biti lepše, verjetno pa tudi ne še bolj mrzlo, kot je bilo. Še Sava je delovala kot savna.

Najprej Peričnik. Ta gmota ledu in ledenih sveč je tako impresivna, da lahko samo gledaš in se čudiš. Najprej sploh ne najdeš načina, kako se bi ga lotil, s fotografskega vidika mislim. Če nimaš ultra širokokotnika, se sploh ni potrebno truditi. Najbolje pa se je prepustiti in ujeti kakšen detajl.

Tudi zgornji Peričnik je bil lep. Sploh v kombinaciji z že obsijanim gozdom. Sveče dol, drevesa pa gor – čudna je tale narava.

Takoj, ko sonce obsije slap, je čas, da jo mahneš nazaj v dolino. Začuda so šele takrat ljudje začeli prihajati. Tudi prav. Midva jo mahneva do naslednjega slapu. Slap Šum predstavlja konec soteske Vintgar. Tudi ta je suvereno zamrznil. In kakšen lepotec je bil!

Kje drugje bi lahko zaključila dan, kot v njegovem veličastnem kraljestvu, Bohinju (hvala Luka za nasvet)? Tam, kjer se izliva Savica v jezero, tam je nastala prava pravcata naravna umetnina. Kosi starejšega ledu so se ujeli v mlajši led, na katerem so bili vidni sledovi valovanja. Ledena geologija!

Matr, kakšen dan je bil!

Okraševanje

Tam okrog novega leta (+- mesec gor ali dol) povprečni državljan zahodne civilizacije zboli za zaenkrat še neozdravljivo boleznijo – okraševanjem hiše (tudi stanovanja v bloku) in njene okolice, s sadnimi in drugimi drevesi ter grmovjem vred (po latinsko zarniconavsakobajtico). Nisem še zasledil analize, ki bi navrgla višino zneskov, ki jo za to zahrbtno boleznijo zapravijo sicer smejoči se bolniki. To je v bistvu edina bolezen, ob kateri so vsi veseli in za katero ni kriva prazna zdravstvena blagajna ali zdravstven sistem.

Zadnja leta je prvovrstni dogodek prižiganje lučk v mestih in tekmovanje v najlepše okrašenem središču mesta. Saj priznam, lepo je. Takrat se tre ljudi. Verjetno bo držalo, da sem čudak, saj se vsako leto izognem zgoraj opisani nalezljivi bolezni, pa tudi prireditve ob prižiganju lučk mi niso blizu. Potrditev o čudaštvu je prizor, ko sam stojim nekje na polju in zrem v nekaj, kar se po vsej verjetnosti večini ljudi zdi butasto. V ivje, v brezčasno okrasitev narave. Pa ljudje mislimo, da znamo lepo okraševati. Smešno.

Začutiti spoštovanje

Zaledeneli slapovi, soteske, reke, … nosijo neko mistiko v sebi. Nepredstavljiva lepota se skriva v teh stvaritvah narave, a hkrati nosijo v sebi strašljivost, nedotakljivost, nedostopnost, odmaknjenost. Prav zato je ledeni oklep tako privlačen. Že poleti je slap Peričnik mogočen, človek čuti, kako divja in neukrotljiva stran narave kar pritiska na njegova ramena. Ko Peričnik zaledeni, takrat s cmokom v grlu pod zaledenelimi svečami zreš v njegovo obličje in verjetno bi prav na tem mestu zlahka vsakdo izkusil besedo spoštovanje.

Fotografija je inspiracija

Hvaležen sem fotografiji, da me je zadnja leta nekako ustavila pri bezljanju, da mi je omogočila, da lahko svet okoli sebe dojemam bolj polno, da ga dojemam, kot eno z vsem. Pravzaprav so trenutki, ko iščem motiv in primerno kompozicijo eni od najbolj intenzivnih čustvenih izkušenj, ki jih poznam. Takrat se mi zgodi, da čutim neizmerno hvaležnost samo za to, da sem, da sem živ in lahko čutim svet okrog sebe. Takrat okolica okrog mene ni le lepa kulisa za moja doživetja. Takrat okolica dobi pomen, kamen ni samo kamen, drevo ni le drevo in voda ni samo voda. Fotografija mi je omogočila prvinski stik z naravo. Spoznal sem, da je lov za dobro fotografijo le obstranskega pomena, poglavitni so mi občutki pri fotografiranju.

Vsi ti občutki so pripomogli k temu, da se lažje izražam. Tako skozi fotografijo, kot pisano besedo. Zadnjič mi je uspelo v nekaj stavkov zaobjeti tudi bistvo večnega vprašanja, ki si ga zastavljam/o v službi. Zakaj imamo narodni park in zakaj ga varujemo? Suhoparne razlage o pomembnosti tega prostora z vidika izjemnosti, enkratnosti, tipičnosti, ohranjenosti, … mi niso dovolj. Zato sem zapisal:

Narave si ne prisvajamo, ampak z njo živimo, jo spoštujemo in občudujemo. Če si dovolimo, da nas nagovori, če smo dovolj radovedni, da jo spoznamo, ni nobenega dvoma, da nas bo prevzela in navdušila. Zgradili bomo spoštljiv odnos do živih in neživih delov tega edinstvenega alpskega prostora. In nikoli več se ne bomo vprašali, zakaj ga je potrebno varovati.