Ales Zdesar

Zimske počitnice z avtodomom

Zadnjih osem let smo vedno kratke zimske počitnice preživeli na Pokljuki. In vedno je bilo čudovito, vsi imamo lepe spomine, otroci pa so tudi letos navijali za ta kraški biser pod gorami. Ko sva neko sončno januarsko nedeljo z Bojano tekla na smučeh v Ratečah, sva na parkirišču opazila lepo število avtodomov in ideja je bila tu. Letošnje zimske počitnice bomo preživeli v Zgornjesavski dolini, z avtodomom! Ker naš mali Nugget ni ravno trisobni apartma, smo tako kot lani najeli večji avtodom pri podjetju Hiša na kolesih.

Moram biti pošten. Tak način preživljanja zimskih počitnic ni za vsakogar. Pa ne zaradi denarja oz. stroškov, kar je seveda predpogoj. Na prvi pogled romantično početje bi bilo lahko za marsikoga zelo stresno. Na zunaj se avtodom zdi velik in udoben, vendar v notranjosti ni vse tako, kot si človek, navajen udobja, predstavlja. A za tiste, ki se imate radi, za družine, ki so tudi v vsakdanjem življenju veliko skupaj in nimajo težav preživljati čas v skupnem prostoru, verjetno ni boljše izbire. Za nas je bil najeti avtodom luksus na potenco.

Prednosti, ki jih počitnice z avtodomom v zimskem času prinašajo, so npr. za družine z majhnimi otroci resnično velike. Ko mora najmlajši na popoldanski počitek, ni potrebne nobene vožnje in premikanja celotne družine v hotel, apartma ali karkoli drugega. Ko si zaželimo teka na smučeh, se zapeljemo do izhodišča, ko zamenjamo smučišče, prav tako, ko si zaželimo kosila, ni daleč. Ali pa možnost, da eden od staršev teče na smučeh, dva otroka se igrata na snegu, tretji se slabše počuti in počiva v avtodomu, drugi starš pa malo bluzi in fotografira. In Zgornjesavska dolina je za kratke počitnice idealna, premiki so nekaj kilometrski, PZA-ji (prostori za avtodome) so v Kranjski Gori in Planici, ambient z gorsko kuliso pa navdihujoč.

Za bazo smo izbrali Planico, srečo smo imeli z vremenom, noči pa so bile zaradi lune še bolj romantične.

Seveda nismo šli na počitnice zaradi tega, da bomo v avtodomu. Avtodom je le nujno potrebna infrastruktura zato, da imaš kje spati, jesti in opravljati potrebo. Drugače pa smo dneve preživljali zunaj do poznega večera. In kakšni večeri so to bili.

No, tudi dnevi so bili kičasti, da je bilo energije za smučanje, sankanje, tek na smučeh in hojo na pretek. Vsi skupaj smo bili navdušeni.

Živimo v času, ko imamo za izbiro načina preživljanja počitnic ogromno možnosti. Seveda, če si počitnice sploh lahko privoščimo. Če ste kdaj vsaj za hip pomislili, da bi bilo preživljanje počitnic z avtodomom tisto pravo za vas, potem ne odlašajte. Poskusite, drugače ne boste nikoli vedeli. Pa vendar, ne najemajte avtodoma zaradi preživljanja časa v avtodomu ali pa zato, ker je to trenutno popularna zadeva. Avtodom najemite zaradi drugačnega doživljanja sveta okrog sebe, posebne svobode, ki jo prinaša in zaradi tkanja družinskih/prijateljskih/partnerskih vezi. Pa srečno!

Svačica

Ne vem s čim smo si danes zaslužili tak krasen turnosmučarski dan? Pri teh letih človek ne verjame več v podarjene stvari, mogoče od danes spet. Še včeraj zvečer je kazalo na ne prav posrečen izlet v neznano. To se zgodi takrat, ko se po nekem čudnem naključju zberejo štirje možakarji, ki so skupaj pred 100 leti v naših hribih zarisali tu pa tam kakšen zavidanja vreden zavoj in nimajo pojma, kje naj zapravijo nedeljsko dopoldne. Izvzet je prvi črnogorski turni smučar, ki v nasprotju z napisanimi resnicami o tem narodu, vsaj 2-krat na teden turno smuča. Zaradi prenasičenosti mu zmanjkuje ciljev, zato se je lotil težkih prvenstvenih spustov s Kališča. Ni manjkalo veliko, pa bi zaradi sočutnosti skoraj podlegel njegovim privlačnim ciljem, če nas ne bi rešil helfer (bergfuhrer), ki se je pojavil od nikjer in začel navijati za Begunjščico, saj jo je včeraj povohal od blizu. A kaj, ko tretjemu v navezi, partizanu, ni do karavanške lepotice, on bi Javornik ali pa Goli vrh. Potem sem pa tu še jaz, meni je vseeno, samo da grem, pa da je varno, pa da je kratko, pa da ni daleč za vozit, pa da niso južna pobočja, ker je skorja, pa da ne gremo v mirna območja, da ne bomo splašili živali, … Ja, pa helfer mora biti ob 11 doma. 3/4 upokojenskega društva je vrhunsko slabo fizično pripravljenih, črnogorec kvari povprečje. Sodeluje pa v povprečju (tudi 3/4) javnih uslužbencev na turi, zaradi česar se je vedelo, kdo plača pijačo po turi, gospodarstvo je namreč v občutni konjukturi. Po naključju je gospodarstvenik pozabil gotovino, kartica ne prime v tujini, pa je zadevo poravnal stavkajoči zgodovinar.

Če gre na turo večje število ljudi, se po mojih izkušnjah že v avtu začuti, ali bo tura fajn ali ne. V dvomih zaradi zgoraj opisanih nesnežnih razmer, sem se čakajoč zaskrbljeno in premraženo oziral za svojim prevozom. Ko so vsi trije mahajoč odbrzeli mimo mene sem vedel, da bo čudovit dan. Že v avtu nas ni bilo za ustavit, pozitivna energija in neumnosti na kvadrat. Seveda ni šlo brez ogleda vseh bunkerjev na poti v Bodental, za katere pač nikoli prej ni bilo časa. Edina stalnica teh izletov so malenkosti, ki nam jih vsakodnevno očitajo žene, pa jim ne verjamemo. Helfer je hotel na turno smuko brez smuči, črnogorec je pozabil osebno izkaznico, partizan je vzel vsega preveč, jaz pa sem namesto čutarice s čajem vzel camelbak, ki mi je zmrznil prvo minuto.

Ne vem sicer, kdaj smo se odločili, kam sploh gremo, ali pred Ljubeljskim tunelom ali za njim. Kakorkoli, iz slovenske megle smo zapeljali v zamejsko sonce. Na izhodišču -12 stopinj, zimska pravljica in suh sneg kamorkoli seže pogled.

Že 5 metrov od avta smo vedeli, kaj nas čaka. Nekakšen topel občutek me je prevzel, čeprav se potem skoraj cel čas vzpona nisem mogel ogreti. Niti se ne spomnim, kdaj sem s tako lahkoto prišel na kakšen turnosmučarski vrh. Smučina je bila kot avtocesta, želja po smučanju zaradi abstinence pa premočna, da bi razmišljal o kakšnem naporu. No, pa tudi razmere so bile varne vsaj toliko, kolikor so sploh v hribih lahko.

Na sedlu je kar prehitro vsega konec, zato jo s črnogorcem mahneva še na Svačico, s smučmi dokler gre, potem pa peš po ozkem, a varnem robu.

Navzdol je bil ples po morju pršiča. Danes bi kot Sahara vode potreboval kakšne elanove ripstick smuče, a žal sem se moral zadovoljiti s svojimi sulicami tipa Bojan Križaj. In resnično nam ni bilo nič hudega, vriskali smo, na trenutke pa sem celo začutil pri sebi in ostalih, da skoraj ne verjamemo, kako nore so razmere.


Foto: Edo Krnič

Fotografij smučanja po pršiču ni, škoda bi bilo to doživetje spraviti na senzor. Fotografije se niti približati ne bi mogle občutkom. In prav je tako.

Kljub prvovrstnemu turnosmučarskemu dnevu pa vem, da mi bo ta dan v spominu ostal predvsem zaradi druženja s prijatelji. V gorah se vezi močneje stkejo, pa tudi brez prijateljev gore niso iste. Brez njih so samo lepo skalovje, čudovit ambient, krasna kulisa, brez doživetij, brez spominov: Gore so nemi spomeniki izjemnega dela narave, dušo pa jim podarimo ljudje.


Od leve proti desni: helfer, črnogorec, naravovarstvenik, partizan

Fotografija in narava

Gore imam rad. Lepe so, privlačne, pa tudi kdaj strašljive in skrivnostne. Zaradi moje ljubezni do gora ne morem reči, da sem ljubitelj narave, da sem zato kaj posebnega. Rad imam vso naravo in močno čutim, da sem njen del. Nočem ločevati med človekom in naravo, pa čeprav je to danes zelo težko. Velikokrat tudi čutim, kako močno je današnja civilizacija zarisala nevidno mejo med človekom in »ostalo« naravo. Priznam tudi, da so dobrine civilizacije preveč mikavne, da bi se jim lahko ognil. Še več, uživam v njih. Skušam razumeti, da smo ljudje edinstveni po tem, da smo sposobni ustvariti kulturo, civilizacijo, ki je enkratna in čudovita. Vseeno se težko sprijaznim z dejstvom, da smo se postavili nad vsa druga živa bitja in da zaradi zadovoljevanja svojih potreb škodujemo drugim. To me vedno nekako žre. A kaj, ko so večinoma moja dejanja največkrat drugačna od mojih misli, prepričanj, … Spremeniti dejstva, da sem človek, ne morem.

Mi je pa fotografija pomagala, da vidim in doživljam svet okrog sebe drugače, kot prej. Bistveno lepše. Da ne omenjam, česa vse sem se skozi ukvarjanje s fotografijo naučil. Prepričan sem tudi, da ima za področje, s katerim se tudi poklicno ukvarjam, torej varstvom narave, fotografija neizmeren vpliv in pomen. Danes žal ugotavljam, da se zaradi pridobivanja všečnosti na družabnih omrežjih, turistične promocije ali poslovnih priložnosti, pogosto tudi fotografije, ki bi lahko imele drugačno sporočilo, uporabljajo ali zlorabljajo za namene, ki lahko škodujejo naravi. Po drugi strani pa ima ravno zaradi izjemne moči družabnih omrežjih varstvo narave prvič v zgodovini neslutene možnosti za “brezplačno” promocijo in izobraževanje, ki bi doseglo bistveno večji krog ljudi, kot kadarkoli prej.

Geološke značilnosti Krnskega pogorja

Krnsko pogorje je impozantna gorska skupina, ki poteka v smeri SZ-JV od Krnčice do Rdečega roba in jo od preostalih delov Julijskih Alp ločijo tri vodne lepotice, torej z juga in zahoda smaragdna Soča, na severu Lepena in na vzhodu skrivnostna Tolminka.

Krn

Planina Leskovca

Rdeči rob

Navzven kaže Krnska skupina, ki se kot velikanska pregrada dviguje nad Sočo, dva popolnoma različna obraza. Na jugu se strma travnata pobočja zajedajo prav do grebena, še najbolj položen obraz kaže prav južno pobočje Krna oz. Krnska plošča, ki je nekoliko zamaknjena proti vzhodu. Povsod drugje so strmine tako hude, da so redkokje prehodne. Na severni strani grebena je podoba precej bolj pusta in kamnita. Tod kraljujejo obsežni kraški podi (V Laštah), kamnite izravnave, prepolne škrapelj, žlebičev, brezen in jam. Družbo jim pod Šmohorjem in Peski delajo pahljačasta, široka melišča, ki se stekajo v Dolino jezera v Lužnici in dokazujejo, da gore »umirajo«.

Pašniki pod Krnom

Krn

Obsežna pašna območja Krnskih planin

Pogled iz Rdečega roba proti Dolini jezera v Lužnici

Melišča pod Peski

Tako kot je Krnska skupina posebna, lepa in imenitna na pogled, se njena imenitnost kaže tudi v geološki zgradbi. Beli in sivi apnenci, ki gradijo skoraj celotno Krnsko skupino, so nastajali več kot 1000 km južneje od mesta, kjer danes kraljujejo nad Sočo. Pred več kot 200 milijoni let je bila namreč podoba Zemlje precej drugačna od današnje, in s tem tudi razporeditev oceanov in kopnega. Celotna trdna zemeljska skorja namreč »plava« na tekoči magmi, ki gradi notranjost Zemlje. Popotovanje kontinentov lahko primerjamo s plavanjem ledenih plošč po morju.

Nekje na območju današnjega Ekvatorja se je v času triasa (220 milijonov let in več nazaj) bohotil ocean Tetida, v katerem so nastajale kamnine Julijskih Alp. Kamnine Krnskega pogorja so nastajale v zelo plitvem morju, v medplimskem pasu, kjer se je iz vode izločal kalcijev karbonat (CaCO3) in se odlagal na dno v obliki apnenčevega mulja, iz katerega je skozi tisočletja nastajal apnenec. V takem apnencu so lepo vidne tanke bele plasti oz. bele lise, ki so posledica delovanja cijanobakterij, ki živijo v takih okoljih. V nekoliko globjem morju, še vedno ne globjem od 20m, so živele velike megalodontidne školjke, ki so po odmrtju padle v apnenčevo blato in se v najrazličnejših presekih ohranile kot fosilni ostanki, velikokrat tudi v obliki srca. Teh ostankov je na območju Krnskega pogorja še posebej veliko. Na prav poseben način so ohranjene školjke v Dolini jezera v Lužnici. Zapolnjene so namreč z rdečim sedimentom, včasih tudi s sigo. Gre za posebnost, ki ji pravimo neptunska zapolnitev. Že ime nam pove, da gre za rdeči sediment, ki je nastal v morju, Neptun je namreč rimski bog morja. Apnenec s školjkami je bil podobno kot danes že enkrat prej v geološki zgodovini dvignjen na površje, kjer je zakraseval. Školjčne lupine je voda izlužila, na njihovo mesto se je začela odlagati siga. Potem je bil apnenec s školjkami ponovno potopljen v morje. V prazne školjčne lupine, delno zapolnjene s sigo se je odložil rdeč morski sediment, ki se je tekom geološke zgodovine strdil. Apnenec je bil nato ponovno dvignjen na današnje mesto.

Stromatolitni apnenci (delo cianobakterij)

Megalodontidne školjke

Amonit

Lupina amonitne hišice je nadomeščena z manganom

Tudi drugje v Dolini jezera v Lužnici lahko med belim apnencem opazujemo dolge razpoke, zapolnjene z rdečim sedimentom. Takim zapolnitvam pravimo neptunski dajki in so podobnega nastanka kot rdeče zapolnitve megalodontidnih školjk. Razpoke v apnencu so nastale zaradi tektonskih dogajanj, potresov, premikov.

Neptunski dajki

Večji del apnencev v Krnskem pogorju je plastnatih, plasti pa so različno debele. Plast apnenca pomeni dobo odlaganja apnenčevega mulja, ki je bilo po daljšem obdobju odlaganja za kratek čas prekinjeno in to danes opazujemo kot stike med plastmi. Nekateri apnenci, kot npr. tisti, ki gradi vrh Triglava, niso plastoviti, saj se odlaganje apnenca v zelo dolgem obdobju ni prekinilo. Takim apnencem pravimo masivni apnenci.

Plastoviti apnenci

Geološka posebnost, ki kar bode v oči, predvsem iz južne strani, je vrh Rdečega roba. Rdeči rob nima zaman takega imena, sredi belega in sivega apnenca je namreč vgnetena gmota rdečkastega lapornatega apnenca, ki je poleg geološke posebnosti tudi botanična oaza. Težko je to gmoto gledati od daleč, zato je nujen vzpon po krožni poti, ki ponuja izjemne poglede na gorske vence nad dolino reke Tolminke. Obiskovalec bo presenečen nad trdnostjo na pogled sicer zelo razrahljane kamnine in nad pestrostjo in barvitostjo gorskega cvetja. Skok v geološko preteklost razkriva, da je rdeči lapornati apnenec Rdečega roba za 140 milijonov let mlajši od okoliškega sivega in belega triasnega apnenca. Seveda se nam takoj zastavi vprašanje, kako sta na enem mestu lahko združeni kamnini, med katerimi je tolikšna starostna razlika. Nastanek te zanimive geološke lokacije je povezan z dvema procesoma. Ob precej močnem prelomu, ki poteka v smeri SZ-JV, je rdeče lapornate apnence, ki so kredne starosti, ob prelomu premaknilo iz oddaljenega mesta na današnje. Razumljivo bi bilo, da bi se te rdeče kamnine pojavljale tudi kje drugje ob prelomu. Tu pa nastopi drug, zelo važen proces in sicer erozija, ki je večino teh rdečih lapornatih apnencev že odnesla v dolino. Na nekaterih mestih, npr. na sedlu med krnico pod Rdečim robom in jezerom v Lužnici, se rdeče plasti ponovno pojavijo na površini.

Rdeči rob

Na Rdečem robu se skriva še ena posebnost. Pod lapornatim apnencem, ki je zaradi premika ob prelomu »narezan« na zelo tanke plasti, naletimo na zaporedje kamnin v obliki fliša, podobnega kot ga lahko opazujemo na slovenski obali (Strunjanski fliš). Fliš ni kamnina, ampak zaporedje kamnin, nastalih z podzemnimi plazovi, na robovih med plitvim in globokim morjem. Plazovi so se podobno kot na kopnem v globokem morju ustavljali v obliki pahljač, v katerih se je material sortirano odložil, zato v flišu dobimo zaporedje konglomeratov ali breč, peščenjakov, lapornatih apnencev in apnencev.

Fliš pod Rdečim robom

Dolgo zatem, ko so kamnine Krnskega pogorja nastale, so jih tektonske sile začele iz kraja nastanka premikati proti današnji legi. Tektonika plošč, najmogočnejša Zemljina sila, ki gradi gorovja in spreminja lego in oblikovanost kontinentov, je izoblikovala tudi Alpe. Na dolgi poti, ki je potekala pod površjem, so se kamnine »utrudile«, nagubale, razpokale, prevrnile, spremenile. Ob pritiskih so se lahko tudi cele skladovnice, visoke tudi več tisoč metrov, narinile ena na drugo. Tudi Krnska gorska skupina je bila narinjena iz severa proti jugu. Prav velikanski narivi in nagnjenost plasti so vplivali na današnjo zunanjo podobo te skupine.

Jezero v Lužnici

Skalni osamelec Pod Peski

Melišča Pod Peski

Zunanjo podobo pa je skozi vsa dolga leta izoblikovala tudi erozija, voda, veter, sneg, zmrzal, sonce, … Mnogo kamnin, ki so gradile Julijske Alpe, je erozija že odnesla in le domišljamo si lahko, kako visoke so bile Alpe nekoč in kam vse je odneslo material. Izmed zunanjih dejavnikov so najmočneje preoblikovali podobo pokrajine ledeniki. Ti so obrusili stene gora, zgladili, poglobili in razširili doline, premaknili ogromne količine materiala in jih odložili v obliko čelnih in bočnih moren (več o morenah pod Krnom najdete tule – Ledeniške morene pod Krnom) .

Ledeniki so po vsej verjetnosti vplivali tudi na današnjo podobo Krnske strehe, ki naj bi nastala ob velikem podoru med ledenimi dobami. Po umiku ledenikov so na sicer povsem prepustnem apnenčastem površju ostala nekatera visokogorska jezera, ki so posledica kombinacije več dejavnikov, in sicer bolj neprepustnih plasti pod jezeri, v katerih se je naknadno odložila jezerska kreda, ki dodatno vpliva na neprepustnost in bližina melišč, ki svojim materialom zasipajo še preostale razpoke, ki bi lahko povzročile odtekanje vode. Krnsko in Dupeljsko jezero ter Jezero v Lužnici so torej posledica geoloških, tektonskih, ledeniških in klimatskih dejavnikov.

Jezero v Lužnici

Krnsko jezero

Dupeljsko jezero

Tako kot drugje v Julijskih Alpah je tudi v Krnskem pogorju moč na površju spremljati vpliv vode na apnenčevo površje. Še posebej je to izrazito na severni strani Krna, v območju »V Laštah«, kjer je visokogorski kras moč opazovati v vsej svoji lepoti. Tako padavinska voda, še posebej pa snežnica, topita apnenec in ustvarjata oblike, ki se jim lahko človek le čudi. Raznovrstne oblike žlebičev, škrapelj, meandrov, razpok, brezen, jam, si lahko ogledujemo brez, da bi nas motilo rastje.

V Laštah

Korzika 2017

Korzika 2017 sem napisal zato, ker verjamem, da se bomo na ta fantastičen otok še vrnili, če bo to le možno. Pravzaprav ne vem, zakaj smo toliko časa odlašali za prvi obisk, saj nam je korziška pokrajina pisana na kožo – gore, neokrnjene reke, gozdovi, morje, dobra hrana, luštni kampi, … No, navdušeni smo bili.

Sicer povsem drugačni dopustniški plani za konec avgusta so se tisto soboto zjutraj ob vremenski napovedi obrnili na glavo, v nekaj minutah sva se odločila za Korziko, kupila karte za trajekt in v ponedeljek smo našo hiško na kolesih že usmerili proti francoskemu otoku. Nimam namena na dolgo in široko razpredati, kje vse smo bili, kaj vse smo počeli in kaj vse Korzika ponuja. V splošnem lahko rečem le, da je ta otok še vedno pristen, divji, odlična destinacija za aktivne dopustnike, popotnike, … Ne vem zakaj, ampak imel sem občutek, da sem se vrnil v osemdeseta leta, ko je bilo vse bolj sproščeno, bolj kul, nezakomplicirano, navdihujoče. Na Korziki ni vse spedenano v nulo, ni instant turizma, ne dopuščajo razvoja hotelov tik ob ali na plažah, ne pustijo turizmu, da bi uničil njihovo bistvo. Resnično navdihujoče. Plaže, mesta, reke, gore so čudovite.

Najprej smo spoznavali osrednjo Korziko, s krasnimi dolinami in resnično neverjetnimi rekami. Zaradi več ali manj granitne podlage, se voda lažje in hitreje segreje, zato je kopanje v tolmunih prav prijetno. Kaj šele skakanje po lepo zaobljenih skalah in balvanih.

Mesteca so majhna, ohranjajo njihovo stavbno tipologijo, značilno pozidavo, … Da ne govorim o raznolikosti, izjemnih legah, …

Odlična zmes ohranjene narave in kulturne krajine, ki jo kleni domačini skrbno čuvajo.

Kampi simpatični, majhni, ugodni, preprosti, z dušo. Končno spet tisto pravo kampiranje!!

Plaže nič posebnega 🙂

Otroci so trpeli 🙂

Težko bi dejal, da je bil to spet eden od dopustov, bilo je namreč pravcato potovanje. V petnajstih dneh na otoku smo zamenjali 9 lokacij, spoznali marsikaj novega, predvsem pa smo preživeli kakovosten čas skupaj v izjemnem okolju.

Črna gora

Svet je zato tako lep, ker je tako različen. Pa ni samo raznolika, pestra in posebna le pokrajina, zelo se razlikujejo tudi ljudje, njihov način življenja, verovanje, odnosi, hrana, … Letos sem imel srečo, da sem lahko za hip doživel tisto pravo Črno goro, gorato, težko dostopno, navezano na pašništvo, na planine (katune). Spoznal sem temelj Črne gore, njeno identiteto, ki pa tako kot marsikje drugje po svetu relativno hitro in vztrajno tone v pozabo.

Nekoč edina resna panoga Črne gore, ekstenzivna živinoreja, ki je močno povezana s planinsko pašo, danes umira. Katuni se spreminjajo v počitniška naselja, tisti težje dostopni so že zdavnaj le kup ruševin. Vztrajajo starejši ljudje, zelo redko mlajša generacija še vidi smisel v tem početju. Vasi, brez katerih poletnega pašništva v hribih ni, se praznijo, ljudje množično odhajajo v Podgorico, ki je iz mesteca z 12.000 prebivalci po drugi svetovni vojni zraslo v moderno prestolnico z več kot 200.000 prebivalci.

Nekako človek spozna, da je bilo življenje na planinah tako težko, da je skoraj vsaka alternativa boljša od tega. Zdaj v planinah smisel vidi le turizem, ki pa ne prinaša le pozitivne stvari, temveč ima vedno s seboj neko čudno, nepredvidljivo prtljago. Kako se bodo planine razvijale v prihodnje, nihče pravzaprav ne ve. Se pa vsaj nekateri trudijo, da bi jih ohranili, razvijali, negovali. In prav s temi ljudmi sem obiskal Kučka korita, Širokar, Komove in Durmitor.

Obvezni dnevni rituali

Narava je čudovita, kjerkoli ji človek pusti dihati. Ponekod sem se počutil zelo domačega, saj je razvoj kamnin na las podoben tistemu v Julijskih Alpah.

Malo smo hodili, zaradi velikih razdalj in slabih cest pa bistveno več (preveč) časa preživeli v Toyoti

Dih jemajoče lokacije planin

In seveda krasni ljudje

Ob spodnji fotografiji mogoče še nekaj besed o upravljanju planin in načinu predelave mleka v sir. V nasprotju z našimi planinami, ki so več ali manj last srenj oz. agrarnih skupnosti, so njihove planine razdeljene glede na družinske rodove in se več ali manj tudi tako imenujejo (Katun Petrovića, Vujadinovića katun, Savovića katun, …). Predeleva mleka v sir je bistveno enostavnejši postopek, kot pri nas. Imajo tako ovčje, kot kravje mleko, pogosto ga kar mešajo. V še tolpo, ravnokar pomolženo mleko dodajo sirilo in počakajo dobre pol ure, da se začne proces sirjenja (mleka ne segrevajo). Potem podobno kot pri nas ločijo trdi del od preostanka, pri čemer že oblikujejo manjše hlebce. Ne ukvarjajo se z nobenim stranskim produktom, ne izdelujejo skute, ne uporabljajo sirotke, … Te hlebce potem položijo v posebni prostor na lesene hlode, kjer z obtežitvijo dosežejo, da preostala tekočina odteče. Še isti dan hlebce položijo v lesene čebre, jih posolijo in pustijo zoreti. To je to. Končni izdelek je mehak slani sir, meni pa je bil najbolj všeč res tisti najbolj mladi, ki še ni posoljen in spravljen v čebre. Skupaj s čokolado je bila izvrstna sladica ali pa kar zajtrk.

Posebna zahvala pa Ivanu, Petru, Mateju in Žigi za odlično vzdušje in deljenje izkušenj, znanj, smeha, časa … Doživetje ostane, ostalo pa počasi zbledi.

Pokljuški plato

Tisto, kar mene žene vsak dan je želja po spoznavanju novega, nabiranju novih izkušenj, znanj, želja po razumevanju že znanega. Ko človek nebogljeno stoji v Pokljuškem gozdu, se mu niti približno ne sanja, kako obsežen je ta kraški, s smreko porasli plato. In če si vzameš čas, da večji del Pokljuke objameš s pogledom, potem se lahko zgodi, da boš še dolgo v večer pobiral čeljust s tal 🙂

Ozadja

Bolj kot kdajkoli prej človek naravno okolje uporablja za športno dvorano, sobo z razgledom, kot surovino za svoje lažje in bolj udobno življenje in najbolj zaskrbljujoče, za ozadje selfijev.

Socialna omrežja so sicer redke posameznike, ki bi drugače svoje življenjske potrebe zadovoljevali med zidovi, zvabila ven, a istočasno cilje doživljanja naravnega okolja in odnos do njega zbanalizirala na raven selfija.

Čeprav so selfiji obteženi z mavrico najpozitivnejših pridevnikov, ki poleg unikatnih doživetij opevajo tudi lepoto, čudovitost in enkratnost naravnega okolja, pa vedenje ali pa hotenje po vedenju o procesih, stanju in pojavnostih naravnega okolja ne raste sorazmerno s številom selfijev. Njihovi lastniki pa bi, upam si trditi, hitro stopili na stran pobude po izgradnji nove vzpenjače na razgledni hrib, saj bi to pomenilo turistični razvoj, dobrobit človeka in nov unikatni prostor za čudovite selfije. O ozadju za selfije pa kdaj drugič, a ne?

Starejše generacije so imele srečo. Njihove cilje v naravnem okolju niso obremenjevala socialna omrežja. Ta so bila vezana na dotik roke ali največ na pogled. Ker so se morali za dosego ciljev malo bolj potruditi, je bila nagrada slajša. Ostalo je več časa tudi za posluh, za razmislek, za tkanje odnosa do naravnega okolja. Odnos rodi spoštovanje, ta pa varovanje. Tistega, kar imaš rad. Ozadja.

Bomo varovali naravno okolje, naše igrišče, ozadje, ali pa bomo varovali le našo pravico do selfijev? Je to danes sploh še retorično vprašanje?

Sveta Trojica

Dvakrat se obrneš in že je jesen pred durmi. Še dobro, da je tako lepa, da ji ne moreš nič zameriti. Še celo rad jo imaš, pa čeprav ti je zoprno, ker veš, da je zaprla vrata poletju in da bodo jutri v Ljubljani že prižigali lučke. In še dvakrat se obrneš, pa so štiri leta mimo od našega zadnjega obiska Svete Trojice.

Slovenija je res top država. Če je na Gorenjskem oblačno, v slabi uri zlahka pristaneš v čisto drugem okolju, med npr. presihajočimi kraškimi jezeri ob reki Pivki. In skočiš na Sv. Trojico. Lahko obiščeš tudi zanimivo razstavo o presihajočih jezerih in krajinskem parku v Slovenski vasi. Karkoli od tega te ne bo pustilo ravnodušnega.

Sveta Trojica je čudovit, razgleden vrh, vreden večkratnega obiska. Je za mlade, stare, za hitre, počasne, za pohodnike in kolesarje.

Se da raziskovati, kaj spoznati in z burjo pokramljati.

Se da nabrati tudi šipek, kakšno gobo. Le pazi, da ne stopiš v medvedje iztrebke, teh je kar precej. Pa srečno.

V planine

Najbolj preprostih, aktivnih, intenzivnih, doživetih in navdihujočih dopustniških družinskih dni smo letos preživeli pod Košuto. Tam, kjer se dotikata povsem naraven gorski svet in človek s svojo kmetijsko dejavnostjo, s pašništvom, z načinom življenja. Zanimivo je, da je ta meja skoraj nevidna, da se planine s svojo dejavnostjo kar nekako zlijejo z vrhovi nad seboj. Bistveno drugače, kot npr. kakšen turistični objekt, ki navzven ponuja prvovrstna doživetja, od katerih pa ni duha in sluha, seveda, če si resnično pripravljen kaj doživeti.

Na voljo ni bilo nobenih brošur, zemljevidov, vodnikov, internetne strani, opisov poti, poletnega programa, … Začuda tudi wi-fija ni. Celo za signal se je potrebno malce sprehoditi do točke, kjer lahko pokličeš domov. No, toliko stvari je bilo za početi, da ni bilo niti časa za kakšna sprogramirana doživetja. Otrokom je bilo tako lepo, da niso hoteli domov.

Planinske poti, levo in desno ter seveda navzgor in navzdol

Balvani za plezanje in igro

Cvetje za vohanje, spoznavanje in občudovanje

Domače živali za tkanje odnosov do vseh živih bitij, za pobiranje jajc in molžo mleka

Voda, za žejo in igro

Saj je dopust na morju čisto simpatičen, ampak v hribih je pa neprimerljivo lepše, čudovito.