Aktivnosti

Soška pot

22.4.2019

Hoja je najbolj elementarno gibanje. Hoja nas definira, nam omogoča, sporoča, združuje, povezuje, zabava, utruja, predvsem pa nam odpira okno v spoznavanje sveta okrog sebe. Prek Soške poti spoznavamo Trento, njeno naravo, kulturo, spoznavamo Trentarje, spoznavamo sebe.

Od doline do višine

Letošnji april je bil prelep, topel, vabeč, bilo bi ga škoda zapraviti notri. Poleg odseka Soške poti od Loga do Malih korit smo obiskali tudi Zadnjo Trento in njene Zapotoške slapove. Pa končno smo malo pretegnili prste na balvanih pri Plajerju.

Sam, s svojimi mislimi

Ponosna. Upravičeno!

Ledeni čaj

Kekec

Vsako leto znova barvit začetek pomladi. 

V prvi vrsti dolomit, zadaj apnenec. Razlika očitna. 

Majhni v svetem kraju. Naša religija, naše cerkve. 

Spoznaj, začuti, razvij odnos, spoštuj, varuj. 

Gozdna aorta. 

Utrinki s hoje. Utrinki, ki so že v spominu. Utrinki, ki so večni. 

Hoja po balvanih. 

Spomini še živijo. 

Ekologija = naravna meditacija. Povezanost človeka z živo in neživo naravo. 

Vse je zapisano v zvezdah. Vse!

Z otroki v gore

Včasih se v življenju kakšne stvari poklopijo in ima človek občutek, da ima vse skupaj smisel. Tale naslovna fotka, ki krasi nov, posodobljen vodnik “Z otroki v gore” založbe Sidarta je ena taka zadeva. Prejšnji vodnik je naša biblija, knjiga, ki jo s pridom in vrsto let uporabljamo za naše izlete. Nekaj, kar mi je tako ljubo, zdaj na platnici krasi moja fotka, kar lepo godi mojemu egu in daje potrditev smiselnosti fotografske poti, ki sem ji predan že dobrih 10 let. Poleg čisto estetsko/fotografskega pomena naslovnice in knjige (v kateri je še cca 20 mojih fotografij), ima sodelovanje pri tej knjigi tudi globji osebni pomen. Naslovnica lepo povezuje vse tisto, kar mi v življenju veliko pomeni, družino, prijatelje, izlete, gore in območje (Julijske Alpe), s katerimi sem službeno povezan že 12 leto, z dušo pa še kakšno leto dlje 🙂

Najlepša hvala Marku Prezlju, da me je povezal z Janezom Skokom, s katerim je bilo veselje sodelovati.

Udin boršt

Pred domačim pragom imamo veliko gozdno območje na konglomeratu reke Save, t.i. Udin boršt. Sram me je priznati, da ga res slabo poznam. Po drugi strani pa je to priložnost, da ga v naslednjih letih odkrijem in večkrat obiščem. Letos sem dojel, koliko vode skriva v sebi, potočkov, izvirov. Pa koliko spodmolov in celo manjših jam, najdejo se fosili. Avantura počinje!

Geološki podmladek

Jamarji

Slap pod spodmolom. Redkost.

Krk

24.03.2019

Dolgo sem si želel doživeti Krk izven sezone, pohodniško, raziskovalno. Letos končno, najmlajši je toliko zrasel, da zmore nekaj kilometrov peš in to je dovolj, da se že klatimo brez nepotrebnega otroškega nahrbtnika. Krk je tako blizu, da je podaljšan vikend povsem dovolj za noro doživetje. Urejene, označene poti nad Baško so ene najlepših vezi, ki združujejo slikovito pokrajino, sestavljeno iz nepreglednega krša (apnenčastih kamnin), kmetijske krajine (ovčereja), nebeško lepih zalivov, dišečih borovcev, pravih kanjonov, jastrebovih terenov, …

Naš kombi ni pravi avtodom ali statusni simbol, ampak sredstvo za naša doživetja. Marsikaj nam je omogočil.

Roka starša vodi, vzgaja in daje zaupanje.

Ambient

Zaupanje gradi samostojnost

Ostanki trdega življenja

Ekipa

Čas za igro v najlepši igralnici

Na pot v pravi smeri

Moje, tvoje, naše.

Kamnita puščava

V kanjon!

Pogum

Povezan

Vračamo se pozno, a se zdi, da vedno prekmalu.

Pomlad v Bohinju

16.03.2019

Vodo še vedno lahko pijemo iz potokov, če si npr. v Bohinju ali Trenti, pa še tu in tam. Včasih je bilo to čisto normalno, danes je redko. Od vsega je najbolj zanimivo dejstvo, da smo se s tem ljudje sprijaznili. Pač. Lahko bi bilo pa drugač!

Pazi, kje hodiš!

A res lahko pijem? Ja, res.

Ne le dobrina, tudi umetnik.

Otroci

RAZGLED. Gledaš in najdeš sebe.

Spoznavna hoja

09.03.2019

Če že imamo vsaj malo morske obale, je prav, da jo tudi spoznamo. Najbolje peš. Naredili smo krog z začetkom v Strunjanu (simpatične soline), nadaljevali mimo Fiese v Piran, se pridružili promenadi do Portoroža in se skozi železniški tunel Paranzane vrnili v Strunjan. Recimo, da je bilo to nekje 12km. V bistvu imamo prav lepo in raznoliko obalo. Tam, kjer je zaradi vse nepotrebne infrastrukture najgrša (Portorož), je bilo največ ljudi, tam, kjer pa je najbolj naravna in najlepša, pa najmanj (med Strunjanom in Piranom). Nekako se nismo zlili z našimi pohodnimi raznobarvnimi cunjami z obmorsko eleganco. Počutili smo se kot tujerodne vrste s palicami trsja. A imeli smo se neskončno lepo in se ob tem seveda zabavali.

Uglasitev telesa in duha

Velika izbira pohodniških palic

Razpad sistema je nujen za življenje

Po razgled

Obleka naredi človeka

Terasa v Piranu

Biologija in ekologija

Otroški Red bull

Primer dobre prakse

Vsi doma

Kontrast

Povezani

Planina Obranca

Enega letošnjih najlepših pomladanskih hribovskih izletov smo preživeli na vzhodnem robu planote Mežakla, na planini Obranca. Razgibana pot je ponudila toliko zanimivih naravnih posebnosti, da so se otroci zabavali prav vso pot navzgor in navzdol. Balvani za gib, um in pogum, kamniti stožci za razumevanje uporabe kamna v gradnji, strma pot za zanesljiv korak in ples v skalah, bukov gozd za dotik, planina za stik, jesensko listje pa za plavanje. Čudovito.

Klek

Otroci so čudovit sopotnik tudi v hribih. Ampak le takrat, ko naš ego potisnemo v stran in se prilagodimo njihovi hitrosti, fizični sposobnosti in seveda razmišljanju. Majhni otroci namreč gore ne dojemajo kot mi, kot cilj, športno turo, rekreacijsko dejavnost. Sprašujejo se, če se bodo lahko igrali, če bodo lahko kaj doživeli, če bodo kaj zanimivega videli, spoznali, prijeli, povohali, … Ko to enkrat dojamemo, je svet kar naenkrat lepši. Za vse.

Na Kleku smo bili družinsko prvič, pa je bilo prav prijetno in nič dolgočasno 🙂

Fujifilm GFX 50R in XT-3

Večina ljudi me pozna kot enega izmed najbolj zaželenih slovenskih poročnih fotografov, kot Instagram influencerja ter večkrat nagrajenega družinskega fotografa.

Malokdo pa ve, da sem dolgoletni Fujifilm ambasador, njihov promotor in gonilna sila terenske (door to door) prodaje Fuji X sistema. Večino časa, ki ga med številnimi mednarodnimi obveznosti preživim v Sloveniji, posvetim prepričevanju slovenskih fotografov, naj za vraga končno zamenjajo njihov zanič sistem (Canon, Nikon, Sony, …) in se odločijo za Fujifilm.

Za dolgoletni trud mi je letošnjega februarja direktor Fujifilm Evropa poslal njihov srednjeformatni sistem, za namene testiranja seveda. Če bi mi bil sistem všeč, bi ga lahko brez kakršnega koli plačila obdržal. Edini pogoj je bil, da pri vsaki objavi na socialnih omrežjih dodam #ilovefuji. Ker sem načelen človek in mi ne bo noben govoril, kaj naj pod svoje objave napišem, sem že v začetku dogovor zavrnil in po testiranju opremo v celoti vrnil. Pa še grd aparat so mi poslali, jaz pa sem na lepoto izredno občutljiv, celo alergičen.

Tako kot pred leti, ko sem testiral njihov Fuji X sistem, so mi tudi tokrat skupaj z opremo poslali manekena Đurota, ki sem se ga zelo razveselil. Predvsem zato, da mi je nosil težko opremo. Ki v bistvu sploh ni težka, ampak sem se od zadnjega najinega srečanja malce postaral, poleg srednjeformatne kamere z objektivi pa so mi poslali še nekaj sladkega iz X serije, in sicer XT-3, 80mm f2.8 macro in 200mm f2. In kaj naj zdaj s tem? Cel kup štoraste, neuporabne robe. Matr, a moj iPhone pa ni dovolj dober? Pa še Đuro ni več maneken, šel je v pokoj, zdaj samo še fotografira. Cela štala!! No, bomo šli vsaj na en lep izlet. Kitzbühel? Monte Carlo? Firence? Na koncu smo šli na Slivnico. Avstrijcem zamerim, ker na mejah gledajo osebne izkaznice, Italijani govorijo čudne stvari na proslavah, Francozi pa niso fotogenični s tistimi rumenimi jopiči.

GFX 50R

O srednjeformatnih kamerah sem do sedaj le bral, tokrat pa sem jo držal v rokah. Ali potrebujem tako kamero? Ne! Ali si jo želim? Ja! Ali bi si jo kupil, če bi imel dovolj denarja? Verjetno ne!

————
Srednjeformatne kamere imajo bistveno večji senzor za zajem fotografije, kot standardne “full-formatne” 35mm zrcalno refleksne kamere (npr. Canon 5D mark IV, Nikon D850, Canon EOS R, Nikon Z6 in Z7, Sony a7III, …). To pomeni, da je zajeta fotografija bistveno boljše kvalitete v smislu detajlev, dinamičnega razpona, … Fujifilmu je uspelo narediti srednjeformatno kamero, ki s standardnim zoom objektivom ne presega teže in velikosti najboljših “full-frame” aparatov, kar je izjemno. Tudi cenovno so blizu, bi skoraj rekel tam-tam. Trenutno je razlika v izbiri objektivov, ki je trenutno pri Fujifilmu še zelo boga. A pogled naprej je lep.
————

Pred odhodom na izlet sem preveril specifikacije GFX 50R in začuden ugotovil, da nima vgrajenega stabilizatorja. Šok. Dobro, bo šel najmlajši član družine tudi zraven, Svit je odličen stabilizator. Če ne drugega, Fujifilm skrbi za kvalitetno preživljanje družinskega časa. Bravo Fuji!

Kar me je dodatno presenetilo že doma, je uporabniška izkušnja srednjeformatne kamere. Za potrebe nastavitve aparata na moje standardne “in-camera” prednastavitve sem potreboval natančno 5 minut. Vse skupaj je tako dolgočasno domače, čisto enako, kot to delam na svoji Fuji XT-1. Mogoče pa Fujiju veliko pomeni uporabnikov čas, bog ve. Uporabniška izkušnja me spominja na uporabo Applovih aparatov, enostavno, a učinkovito.

Po pravici povedano, pa me razni uporabniški cukrčki, bonusi, napredek tehnike, … prav veliko ne zanima. Nekako mi je bližje Hodaličeva bela majica in kavbojke. Torej, važno, da je na aparatu zaslonka, čas zaklopa, dober senzor in odlična leča. Vse ostalo lahko je, ni pa nujno. No, tu pa Fujifilm GFX 50R trga gate, razbija mit, meče čeljust na tla, odpira usta do nezavesti, oh in ah in sploh. Kvaliteta fotografije je resnično osupljiva. Če povem po pravici, sem se ob pregledu fotografij kar malce ustrašil. Prvič se mi je namreč zgodilo, da tistega, kar sem videl na ekranu, nisem doživel na izletu. Moje oči praviloma vidijo bolje od aparatovega senzorja. A ne od Gfx 50r. Ni šans. Kot bi fotografiral “long exposure” sredi dneva. Toliko detajlov, kontrastov, dinamičnega razpona, ostrine, … Ni vredno napisat niti ene besede več. Edina omejitev je moja domača računalniška oprema. Mora biti namreč zelo zmogljiva, fotke so velike, obdelava pa zahteva dosti delovnega spomina. Kaj češ, napredek tehnike, jaz pa še vedno v beli majici in kavbojkah 🙂

No, kako torej. Bi imel GFX 50R? Ja, itak. A jo res rabiš? Seveda, za Instagram in Fb, nujno!!! Z veseljem bom vse objave podpisoval z “ilovefuji”.

XT-3 in Fujinon 200mm f2

Najprej dejstva. Še vedno sem ponosen lastnik kamere Fujifilm XT-1. Ne padam ravno na vsakoletne novosti, predvsem pa znam realno oceniti, za katere potrebe uporabljam kamero. Pa četudi se pogosto zgodi, da imam na fotografskih delavnicah, ki jih vodim, najstarejši, v očeh mnogih tudi najslabši fotoaparat. No ja.

Priznam pa tudi, da mi je XT-3 zbudil pozornost. Ne vem zakaj sem si mislil, da bo kvaliteta fotografije te kamere bistveno boljša od XT-1. Senzor je novejši, ima malo več pixlov, ampak še vedno je APSC velikosti. Zato čudeža žal ni bilo. Naredil sem kratek, a potrjeno znanstveni primerjalni test obeh kamer, na katero je bil pritrjen Fujijev izjemni makro objektiv, Fujinon 80mm f2.8. Jaz kakšne razlike nisem opazil, lahko bi celo rekel, da je v nekaterih primerih fotka iz XT-1 malenkost boljša (ostrejša, bolj kontrastna). Lahko pa je razlika tudi v tem, da se mi je pri fotografiranju z XT-3 zatresla roka 🙂

Torej, obvezno kupi XT-3, če še nimaš Fujija! Če imaš doma kakšno starejšo verzijo Fujija in bi rad najnovejšega, pa premisli. Ali boš dobil kvalitetnejšo fotografijo, boljši dinamični razpon, boljšo kvaliteto pri visokih ISO vrednosti, ostrejšo fotko, …? Verjetno malenkost že, a bistveno ne. Raje preveri ali mogoče potrebuješ kakšen boljši objektiv. Se mi zdi, da boš v tem primeru zagotovo videl občutnejšo razliko v kvaliteti fotografij. Dober objektiv bo do konca izkoristil zmogljivosti senzorja, kateregakoli. Moram pa vseeno priznati, da je XT-3 proti XT-1 kot Barcelona proti Mariboru. Saj Maribor je simpatičen, ampak Barcelona je pa top. XT-3 ima sistem ostrenja kot iz drugega planeta, njegov video je kot fullHD proti VHS. Kar pa je mene najbolj navdušilo, je dejstvo, da so postali objektivi iz prve serije (imam 35mm f1.4 in 60mm f2.4) kar naenkrat bistveno bolj uporabni, saj neverjetno hitro ostrijo, če jih seveda primerjam z XT-1.

Kaj pa 200mm f2?
Vrhunski objektiv, v vseh pogledih. Tudi lep je 🙂 Kvalitetna izdelava, tiho in hitro ostrenje, kvaliteta fotografije osupljiva. Ampak jaz nisem pravi naslov za podajanje verodostojne ocene. Po pravici povedano, bi objektiv zagotovo ostajal doma, čeprav bi mi ga nekdo “šenkal”. Pač nisem tak tip fotografa, ki bi na špancir v naravo tako velik in težak objektiv. Za strastne naravoslovce (fotografiranje živali) in za športne fotografe pa je ta objektiv čisto krotek, v primerjavi s podobnimi pravzaprav majhen in lahek.

Kobilja glava

Razglednik nad Tolminom, natančneje nad Ljubinjem, nad Planino Stador, … Krasen travnat vrh, ki nas je gostil v izdihljajih leta 2018. Izkoristili smo možnost vožnje z avtovlakom iz Bohinjske Bistrice do Mosta na Soči. Predlagam, da namesto raznih “Božičkovih” vlakov in vožnje s starimi vlaki, vašim otrokom in tudi sebi privoščite vsaj enkrat vožnjo skozi legendarni Bohinjski tunel ter Baško grapo. Tudi sama proga je izjemen kulturni spomenik železniške infrastrukture. Takih simpatičnih kamnitih tunelov ter mostov ni moč najti nikjer drugje v Sloveniji.

Čeprav tu pa tam strma pot, pa je v celoti gledano to ena najbolj razgibanih, razglednih in “odpihnjenih” poti na vrhove ob južnem pragu Julijcev.

Iskali smo sicer sonce, a nas je spremljala visoka koprenasta oblačnost, ki je izlet spremenila v pravo zimsko gorniško turo. Na vrhu pa “himalajski veter”, ki se bo otrokom za vedno vtisnil v spomin.

Tu pa tam je za otroke pot navzgor naporna, a pot navzdol je vedno “nora”. Nikoli ni dovolj navihanosti, poskočnosti, radovednosti, …

Odlična tura za “brezsnežne” zime. A se vseeno veselim pomladnega ali zgodnje poletnega obiska, ko bo cvetni parfum na vrhuncu 🙂