Aktivnosti

Debela peč

Lep občutek je, če ima človek v življenju srečo biti starš. In imeti možnost deliti navdušenje nad gorsko naravo tudi s svojimi najbližjimi. Trenutno se zdi, da sva jih uspela navdušiti, okužiti. Seveda se pa nikoli ne ve, kaj prinaša jutrišnji dan. Za zdaj se prilagajamo najmlajšemu, ki pa tudi ni več samo za na pločnik 🙂

Debela peč je za marsikoga “zlajnan” vrh, ampak ne zastonj. Ker je izhodišče na Pokljuki, je že sam začetni ambient lahko krasen za oči in zanimiv za učenje, spoznavanje.

Za otroke je neko ime vrha tako nerazumljivo daleč, tako nerazumljivo neotipljivo, njegova nadmorska višina pa tako nerazumljivo neprimerljiva. Zato se splača potruditi nerazumljivo dolgo pot popestriti z razumljivimi vsebinami. Če ne gre drugače, sladkor iz vrečke skače 🙂

Daleč najboljši recept za prijetno pot na vrh je otroška družba. Kar pa tu pa tam lahko prinese občutek, da te lasten otrok pozna samo takrat, ko je treba odžejati žejo in nahraniti lakoto.

Malo zagrizeš v breg in že si na vrhu. Tam pa razgledi in malica, da te kap.

Kriška gora

Krasen pozno jesenski dan na Kriški gori.

Gorski gozd

Ljudje smo gozdovom zakonsko priznali tri funkcije: ekološko, socialno in gospodarsko. Nad vsemi tremi roko drži karakter lastnika. Ekološko funkcijo smo podarili le tistim gozdovom, ki niso zanimivi z vidika gospodarjenja ali obiskovanja, doživljanja (socialna funkcija). V strmih, nedostopnih grapah, v skoraj navpičnih stenah, v zakotnih legah, mraziščih, na meliščih, labilnih terenih. Redko tudi tam, kjer opravljajo varovalno funkcijo, za potrebe človeka seveda. Socialno funkcijo si razlagamo tako, da kar na počez, kjerkoli hodimo, tečemo, kolesarimo, vozimo, … Če lahko par metrov stran izvajajo strojno sečnjo, zakaj pa ne bi jaz hodil, kjer se mi zljubi? Izropamo gobe, borovnice, jagode, … Ker cel dan delamo, gremo na sprehod ali tek v gozd ponoči, z lučjo. Ne pomislimo, da nekdo v gozdu spi, morda celo gozd sam. Malokdaj pomislimo, da gozd nima samo naštete tri funkcije. Gozd je v bistvu ekosistem, skupek nešteto živih bitij, ki imajo pravico do življenja, tako kot mi. Zato bi morali ljudje poleg dodeljenih funkcij tu pa tam pomisliti tudi na pravice gozda. Gozd ima osnovno pravico biti, obstajati, živeti in umreti na naraven način. Zato je gorski gozd, preko katerega redko seže roka ekonomije, nekaj čudovitega, edinstvenega.

Brez gorskega gozda ni gora in brez gora ni gorskega gozda.

Za človeka imajo mnoge stvari v življenju večjo vrednost, če so lepe, estetske, kontrastne, … Gre za vrednost našega duševnega sveta in nič več kot to. V smislu bistva življenja seveda ni mogoče delati razlik. Če je nekaj nam lepše, še ne pomeni, da je npr. življenje lepega jesenskega macesna več vredno od življenja zanikrne jerebike ali trdoživega ruševja.

Kladivo

Enega najlepših letošnjih poletnih dni smo v okrnjeni družinski sestavi doživeli na Kladivu. Že nekaj minut čez sedem smo bili na vrhu, kjer veter ni bil najbolj prijeten, je bilo pa jutro z razgledom toliko bolj slikovito.

Trudiva se, da bi gore otrokom približala kot svet, kjer lahko izživijo svojo igrivost, radoživost, svojo raziskovalno strast in izkusijo v živo zgodbe o Kekcu. Zato vrhovi gora niso naš cilj, to postanejo sčasoma. Potem, ko varen in zanesljiv korak pridobijo na grbinastih travnikih planin ob vznožju, v gorskih gozdovih, na kravjih poteh. Če bodo vzljubili ta svet, potem ga bodo lahko tudi spoštovali. Zato je pomembno, da se potrudimo odgovoriti na njihova vprašanja, jim prisluhniti in skupaj spoznavati gorski svet.

Gore niso samo vrh, ni samo pot do vrha. Gore so tudi dišeče rože, siv apnenec, nežne iglice macesna, mrzla studenčnica, ptičje petje, rezek zrak, tišina, ki jo slišiš in močan prepih na vrhu. Gore so tudi prepadi, strme trave, krušljiva skala, poledenel sneg.

Doživetje in občutki se združijo na vrhu. Z vrha je svet tako majhen, problemi v dolini pogosto bizarni. Tisto, kar se nam zdi v dolini tako zapleteno in nejasno, je na vrhu gore zelo enostavno, preprosto. Glava je čista, kakor da bi zagnal “disk cleanup”.

Čudovit dan je bil.

Jesenska Istra

Približno enkrat na leto si vzameva vikend zase. Vedno je občutek tak, kot bi se vrnila 10 in več let nazaj, ko sva brezskrbno sopihala po svetu. Čas, ki ga ne pozabiš in v katerem so se stkale večne vezi. Tovrstne vikende nameniva plezanju in kolesarjenju, dvema ljubeznima, ki sta rasli skupaj z najino. Zaradi bližine in prvovrstnih plezalno-kolesarskih možnosti, tudi v kombinaciji z jesenskim plavanjem v morju, je Istra idealna izbira.

Na neskončno lepem pomolu nad Limskim kanalom sem v nekem zamaknjenem stanju, potem ko sva se pošteno naplezala, okopala in nasitila brbončice v čezokusni lokalni “konobi”, razmišljal o vrednosti tistega razgleda na nepredstavljivo lepo okolico. Koliko je vredna neokrnjena narava, taka, kot je npr. na območju Limskega kanala (ni povsem neokrnjena, a vseeno dokaj blizu: v kanalu so gojišča rib, na obali je gostilna, v stenah so navrtane smeri za plezanje, …)? Nekaj časa sem se trudil z merili, s stopnjami, z oceno vrednosti, a zaman. Potem sem se spraševal, koliko pomeni meni, kaj dobim od neokrnjene narave, predvsem v smislu duševne hrane, da o fizikalni vrednosti niti ne govorim (zrak, voda, hrana, …). Ni šlo. Lahko sem le ugotovil, da vrednosti ni mogoče oceniti. Vrednost neokrnjene narave je neprecenljiva. Je nekaj, kar enostavno mora biti. Kar je pravica. Najprej pravica narave same, da je lahko taka, kot si želi, brez človekovega vpliva. In nato pravica človeka, da lahko neokrnjeno naravo doživi. Na način, da je čim manj škodljiv. In da je korist le na duševni ravni. Lahko govoriti, a težje narediti, vem.

Najini kratki pobegi od vsakdanjega sveta so, priznam, za marsikoga ciganski, za naju pa nujno potrebni za mestni odklop in “naravni” priklop. Prespiva zunaj ali vsaj blizu temu. Pa ne zaradi stroškov, ampak zaradi občutka stika s tistim, kar smo zdavnaj izgubili. Za nama nikoli ne ostane nič, vsaj nič takšnega, kar ne sodi v naravno okolje. V podporo lokalcem tu pa tam kupiva kaj domačega, obiščeva lokalno gostilno.

Skozi leta nenehnega kampiranja spoznavam, kako kruto je turizem in predvsem turistična infrastruktura zarezala v naravno okolje. Nekdaj idilični kampi so postali mondena letovišča s tlakovanimi površinami, bazeni, vodnimi parki, umetno travo, plastičnimi hišicami in betonsko obalo. Človek je vso to navlako, ki jo zahteva udobje, prenesel iz domačega kavča na dopust. Dobesedno in še več. Na račun nekdaj neokrnjene narave. Pri čemer se kot v posmeh tovrstni novodobni kampi oglašujejo kot preživljanje počitnic v neokrnjeni naravi. Kakšen nateg! Kampi so bili dolgo časa nek kompromis za ljudi, ki so hoteli doživeti naravno okolje s še sprejemljivo stopnjo civilizirane ureditve (predvsem komunalna ureditev in zasilna prenočišča – šotori, avtodomi). Danes so to le sanje. A očitno si to večina ljudi želi, drugače si ne znam razlagati, zakaj je tako. No, eden od razlogov je zagotovo tudi skokovito naraščanje gostov, kar zahteva določene ureditve. Trdim pa, da se človek v kakšni ohranjeni istrski vasici počuti veliko bolj prizemljeno, kot v enem izmed TOP 5 kampov leta 2018.

Če sem prej omenil pravico, naj končam z odgovornostjo. Pravica brez odgovornosti je kot utrinek na nebu. V istem trenutku, ko zažari, ga ni več. Če bomo odgovorno ravnali, potem bo pravica do neokrnjene narave lahko zasijala v vsej svoji vrednosti 🙂

Planine pod Košuto

5 stvari, na katere morate paziti, če boste zašli z otroci v gore:

– v hribih je svež, čist zrak!!
– v hribih tu pa tam ni dostopa do interneta!!!
– v hribih se lahko celo zadihaš!
– v hribih je možno gozdne sadeže (jagode, borovnice, maline, …) jesti brez, da bi jih prej 3-krat umil!!
– v hribih se otroci zabavajo brez igrač in igral!!

Premislite, preden se podate v ta čuden svet.

Učilnica in igralnica v naravi

Gore so učilnica in igralnica v naravi. Pa pozitivno vplivajo na družabnost!

Možic in Slatnik

Doživljanje gorskega sveta s svojimi otroki je eden izmed najlepših obdobij spoznavanja z gorami. Prenašanja znanja, izkušenj, vedenja in navdušenja je lahko sicer naporno, a vedno poplačano z nepozabnimi doživetji. To je obdobje, ko časovnice na tablah ne pomenijo prav veliko, ko je zanimivo tisto, kar včasih tudi opazil nisi, ko je veliko več vprašanj, kot odgovorov in ko ponos ni vezan le na lastne dosežke.

Vrhovi nad Soriško planino so odličen poligon za družinske gorniške podvige. Dostopni, prijazni, zanimivi (ostaline Rapalske meje, eldorado cvetja, ovce, …), razgledni, a hkrati dovolj strmi, da otroke navajamo na previden korak, na zanesljivo hojo.

Soška pot

Pomladni meseci so za obisk najlepše daljinske peš poti v Sloveniji verjetno najprimernejši. Znosna vročina, zasneženi vrhovi Julicev, mogočna Soča, zelen oklep bukovih gozdov, cvetoči travniki in sadno drevje, samota na poti in dolgi dnevi. Prvi dan smo prehodili zgornji del poti, drugi dan pa smo le malo pohajkovali okrog velikih korit in za konec naredili še krog okoli korit na Lepenjici. Z besedami se na da dobro opisati, kako lepa dneva sta za nami. In čeprav Sočo in njene pritoke ter dolino Trente na splošno dobro poznam, pa me vedno znova očara in začara.

Nad Vipavo

Veliko je lepih krajev po Sloveniji, vendar pa se v nekatere konce vračamo spet in spet. Kraški rob in Vipavska dolina sta stalnici naših potepov.