Aktivnosti

Gravel ni samo modna muha

Namesto uvoda

Če se jaz navdušujem nad gravel kolesarjenjem, potem to ne more biti modna muha. Vozim namreč 20 let star kombi, ki nima centralnega zaklepanja. Zdaj je verjetno vse jasno.

Ta zapis je zato samo preprosta kolesarska izkušnja, ki jo delim zaradi iskrenega navdušenja. Nad gravel kolesarjenjem.

Opredelitev problema

Pa še malo o iskrenosti. Jaz nisem kolesar, kot ga je moč danes razumeti v kontekstu povprečnega rekreativnega kolesarja v SLO. Kolesarim toliko, kot kolesarji zadnjih nekaj petkov v Ljubljani. Veliko več ne. Zadnjih deset let je bilo kolo bolj kot ne zaprašena slika v garaži. In medtem, ko sem se pred dvema letoma odločil, da si po 25 letih zaslužim, v teh letih pa celo privoščim novo kolo, se je v kolesarstvu zgodilo marsikaj. Roglič je nehal skakati in se je usedel na kolo, razvilo pa se je tudi t.i. gravel kolesarjenje. Ampak jaz tudi pred dvema letoma, ko sem kupoval novo kolo, nisem vedel za to čudno ime. Mene je pač prijelo, da bi spet malo potoval s kolesom. Da bo kolo vsestransko, da bom z njim vozil po cestah in po makedamih. Želje po vožnji po planinskih poteh, trailih, … pa nimam. In da bo kolo doma spet naslednjih 20 let.

Rešitev problema

Zato sem se odločil za potovalno, popolnoma jekleno kolo. Kupil sem Fuji touring kolo in tako s potovalnim kolesom spoznal čare gravel kolesarjenja. Življenje pa je dobilo nov smisel. Lahko se bere tudi tako, da sem dobil novo igračo. Kakorkoli že. Uporabljam tudi Fuji fotografsko opremo. Zdaj pa si naj vsak misli, kar hoče. Na tem mestu se moram zahvaliti še Marku Duriniju (duridostudio) za prepotrebne nasvete pred nakupom.

Občutki za feeling

V zadnjih dveh letih sem naredil toliko kilometrov, kot verjetno prej v celem življenju. Pa je teh kilometrov vseeno bistveno manj, kot jih ima npr. najbolj len rekreativni kolesar ekipe lokala Trenča iz Stražišča. Sem pa naredil veliko lepih kilometrov, ki so prijali moji duši. S tem kolesom sem namreč ponovno občutil vso lepoto kolesarjenja. Tisti veter v laseh, pokrajino, ki v ravno pravšnji hitrosti beži mimo tebe, utrip srca na strmem klancu, doživljanje kulturne krajine, gozdov, hribov, dolin, …

S prejšnjim prastarim hardtail gorskim kolesom sem se po asfaltnih cestah do makedamskih izhodišč vedno neizmerno matral (najbolj psihično), zdaj uživam. Z novim kolesom sem prevozil bolj ali manj vse tiste gorsko kolesarske ture, ki sem jih nekoč s pravim gorskim kolesom. Le da zdaj uživam na celotni turi in ne samo na majhnem delu. Tehnično je sicer sedaj težje speljati kakšen slabši strm razbit odsek, se pač malo bolj potrudim. In pilim tehniko vožnje. Od vsega je najbolj zahtevna vožnja nazaj v dolino. Tu je razlika med gravel in MTB kolesom najbolj očitna. Hvala bogu nisem nikoli užival v vožnji navzdol, nikoli nisem čutil potrebe po lovljenju flowa, polaganju ovinkov, … Zato sem ta minus vzel kot sprejemljiv kompromis. Ki pa se več kot izniči na ravnih odsekih, ali pa na lepih strmih makedamih, seveda na asfaltu. Tukaj gravel kolo zasije. Še nikoli se nisem tako udobno, lagodno in uživaško počutil na nobenem kolesu. Pa sem kolesaril (končno se bom pohvalil) tudi po poteh, kjer marsikdo tudi sanja ne. Po Himalaji. Ampak pustimo to. Gravel me je na nek način zasvojil. Iščem poljske poti, gozdne ceste, pa tudi ožje utrjene stezice, boljše in slabše makedame, odmaknjene asfaltne poti po odročnih krajih. Na Jamnik grem npr. po stari cesti, ali pa po cesti, vendar ne zavijem potem domov, pač pa grem še na Mohor in se nato spustim v Besnico. Poezija. Ni mi potrebno z avtom do izhodišča (pogosto vidim lastnike fulijev pod hribi, kjer so traili), ker bi mi bilo mučno voziti po cesti, ampak se doma usedem na kolo in grem. Huda okoljska zavest! Nenačrtovana seveda.

Vroča Strava

Tako kot sem nenačrtovano padel v gravel sceno, sem vzporedno nenadejano spoznal tudi Stravo. Vroča gospodična globalna Strava (Strava Global Heatmap) mi je omogočila strastno odkrivanje novih poti. Seveda sem na Stravi dobil tudi “uničujočo” primerjavo mojih zmogljivosti z ostalimi kolegi iz lokala Trenča. Ok, ker oni še ne razumejo dobro, kaj je to gravel, jih lahko zavajam s širino plaščev in posledično manjši povprečni hitrosti. Ker pa sem na Stravi spoznal tudi Mateja Zalarja, sem končno brez zadržkov sprejel dejstvo, da sem slab. A kaj, ko tako neizmerno uživam.

Spoznanje in spraševanje

Ker sem informacije o gravel kolesarjenju in gravel kolesih začel zares dojemati šele potem, ko sem si kupil kolo, sem se začel spraševati, če sem si sploh kupil pravo kolo. Olje na ogenj priliva še drugi Matej (Mejovšek), ki vedno, ko se srečava, servira informacije o nekih hudih Trek gravel kolesih. Govori pa s tako strastjo, da zasvojenost kar gori iz njegovih oči. Jaz pa imam “težkega” jeklenega potovalnega konjička, s katerim sem ne glede na vse te informacije super zadovoljen. Pravilno odločitev sem letos potrdil dvakrat.

Prvič na Hvaru, ko sem na dopustu prevozil vse tisto, kar se vrednega in lepega z gravel kolesom na Hvaru lahko prevozi. Kolo se je namreč obneslo neverjetno dobro. Nisem imel niti ene najmanjše težavice, jeklen okvir se na zahtevnih makedamskih poteh odlično obnese, absorbira tresljaje, … Udobna geometrija potovalnega kolesa me je reševala pred problemi v hrbtu, užival sem v “potovalnih” razgledih, oprema na kolesu je delovala bp. Nobene počene zračnice, prerezanih plaščev, … Bilo je sanjsko. Drugo potrditev sem dobil med vzponom na Jakob. Naključno jutranje srečanje na križišču pred Preddvorom s prav tako gravel navdušencem Žanom Kuraltom se je izkazalo za priložnost preizkusiti pravo gravel kolo. Malo pred vrhom Jakoba sva z Žanom zamenjala kolesi. Njegovo kolo je sicer precej lažje, tehnično boljše opremljeno, ampak mi je delovalo togo, neudobno. Seveda so to pavšalne ocene, pa vendarle.

Za koga je gravel?

Najprej za Klemna (Marklja), Edota (Lukazoja) in Jureta (Freliha). Pa mogoče še za koga.

Sam vidim mnogo kolesarjev, ki se mučijo po asfaltu s hardail MTB kolesi. Taisti gredo potem še na kakšen hrib, tu pa tam na kakšen makedam, zelo redko na kakšno stezico. In potem razmišljajo o nakupu novega MTB kolesa!? Rad bi jim sporočil, da naj vsaj poskusijo gravel kolo, lahko tudi potovalno. Prepričan sem, da bodo nehali razmišljati o novem MTB kolesu. Potem je tu cela falanga cestnih kolesarjev, ki nimajo radi prometnih stisk na cestah in bi se radi umaknili na stranske ceste, ki bi radi spoznali neke nove kraje, osvojili kakšen nov hrib, …

Ja, vsak dan več nas bo, s tem pa tudi vse več gužve na stran poteh 🙂

Iskanje meteorita v okolici Novega mesta

Namesto na Komni, sem pristal v Mirni peči. Saj tudi meteorit, ki je na ozemlje Slovenije padel 28.2. letos, ni vedel, da bo pristal tu nekje v bližini. Na Bojanovem blogu sem zasledil, da bo to soboto organizirana iskalna akcija, zato sem nagovoril še Nejca, on pa sošolca. Pa smo šli, iskat nekaj, kar je priletelo iz vesolja. Najbolj sem užival v navdušenju dveh tretješolcev, njuni domišljiji, naivnosti in prikupni nevednosti.

Dobili smo se pred osnovno šolo v Mirni peči, kjer je Bojan v uvodu predstavil način iskanja po skupinah in 500 metrskih kvadrantih.

Bog ve, če bi sploh kdaj v življenju obiskal te kraje, če ne bi v ta okoliš padli koščki razpadlega meteorita. Verjetno ne. Zato je bilo kljub temu, da nam ni uspelo najti niti koščka, iskanje zanimivo. Pokrajina pa tudi. Prav lep dan je bil. Še lepši pa naslednji, ko smo zvedeli, da so dobrih 300m od kraja, kjer je iskala naša skupina, že pred dnevi našli kos meteorita. Kar je potrdilo izračune padca in določitev območja iskanja.

To so v bistvu zelo lepi trenutki za znanost, za poznavanje delovanja narave. Vse dni sem z zanimanjem spremljal dogajanje in objave, potem pa sem na MMC-jevi strani prebral novico o najdbi meteorita, pod katero je bilo za tako novico neverjetno veliko komentarjev. In sem jih prebral. Neverjetno, kaj ljudje mislijo in pišejo. Od kritik na Bojana in njegov edini pravi namen nabiranja medijske pozornosti, do nerazumljivih lastniških pravic do meterorita. Prav simpatičen narod smo.

Sezona 2020

… se je začela zgodaj. Sredi februarja. Tudi ni slabo. Mesečev zaliv in Savudrija.

Kamenjak

Dvodnevno novoletno potepanje po Kamenjaku je pomenilo priklapljanje naše duše nazaj k surovi, preprosti, dišeči, vetrovni, šumeči, občutljivi, a vseeno močni naravi. Ko začutiš, da si.

Brijoni za prvi dan novega leta

Prvi dan novega leta smo preživeli na safariju otočja Brioni. Če se ne motim, sem bil sploh prvič na Brionih. Brijoni so eden izmed osmih narodnih parkov na Hrvaškem. 13 otočkov je bilo od nekdaj privlačno za eminentne goste in je več kot 100 let že namenjeno za turizem. Zato ne preseneča, da je prvotna narava večinoma preoblikovana. Namesto avtohtonih živali se tod pasejo zebre, sloni, jeleni lopatarji. Ampak bil je pa prelep dan.

Balkan 2019 – Meteora

Tritedenski poletni družinski roadtrip v fotografijah

Balkan 2019 – 1.del

Balkan 2019 – 2.del

Če se človek vsaj bežno ukvarja z geologijo, z vprašanji o tem, kako je tisto, kar danes vidimo na Zemljinem površju nastalo in zakaj, potem zagotovo kmalu spozna, da ga nič ne more presenetiti. Ampak, mene je Meteora povsem sezula, presenetila na polno. Najprej z geološkega vidika, potem pa še arhitekturnega, tudi duhovnega. Iz povsem vsakdanje okolice kot v pravljici namreč proti nebu kipijo nenavadni konglomeratni stolpi. V bistvu gre za zelo majhno območje (recimo 5x3km), ki pa je tako drugačno od okolice, da ga ni mogoče zgrešiti.

In čeprav zelo dobro vem, da je v osnovi vsak del narave enako vreden, pa je z vidika človekovega vrednotenja delov narave nemogoče izločiti kriterija lepote. Lahko se trudimo okrog objektivnosti kolikor hočemo, ampak, če je nekaj lepo, bo tudi v naših očeh več vredno. Tudi zato, ker je lepota povezana z izjemnostjo drugih kriterijev (velikost, oblika, …). Kaj vse se je moralo v preteklosti sestaviti ravno na pravo mesto, da je nastala Meteora, je pravzaprav pravljično. In česa vse danes sploh ne vidimo več, ker nam je narava s preperevanjem to skrila izpred oči.

Človeška radovednost, verjetno pa tudi zgodovinska potreba po preživetju, je tudi temu svetemu kraju vdahnila človeško dušo in enega od civilizacijskih presežkov. 6 trenutno še delujočih samostanov je arhitekturno čudo, ki ga je prepoznala tudi Unescova komisija. Koliko je bilo v resnici vseh samostanov, pravzaprav nihče ne ve. Tudi vsa zgodovina nastanka samostanov je zavita v tančico skrivnosti, medtem ko je jasno, da je bilo območje poseljeno že v prazgodovini.

Meteora je danes turistična destinacija. Ne glede na res veliko obiskanost, pa je z malo iznajdljivosti, časovnega načrtovanja in uporabe najpreprostejšega mobilnega sredstva (noge) doživeti tudi v poletni sezoni nekaj prav prijetnih dni v tej izvenserijski pokrajini.

Balkan 2019 – Biogorski samostan, Vevčani, Ohrid

Tritedenski poletni družinski roadtrip v fotografijah

Balkan 2019 – 1.del

Od Mavrova po dolini reke Radike proti Debarju in naprej do Ohrida. Biogorski samostan je zelo lep, Vevčani so mesto z zanimivo, samosvojo zgodovino, Ohrid pa je topel za kopanje. Hrana v Makedoniji okusna, cene zanemarljive. Prvič smo doživeli vlom v avto. Kakšen dan več smo zato preživeli ob jezeru, da smo zamenjali šipo in podrobno spoznali makedonski policijski sistem.

Jesenska Istra

Rogla

Rogla. Pot med krošnjami. Mešani občutki. Izjemna arhitektura, povprečno doživetje, dobra interpretacija narave. Ali je taka infrastruktura res potrebna? Z vidika turizma zagotovo. Ali bo to prispevek k drugačnemu razumevanju narave in odnosa do nje, pa težko verjamem. Za večino je to samo lep nedeljski izlet v kombinaciji s kavico v hotelu in kratkim sprehodom. Motoriziran obisk Rogle pa se bo večkratno povečal. Ampak vseeno je to glede na svet, v katerem živimo, turistični razvoj in razcvet prostočasnih dejavnosti, normalna investicija. Kaj pa običajni sprehod po gozdu? A to ni več doživetje?

Zgornje besede ne bi napisal, če ne bi imel osebnih izkušenj. Če se je namreč ob obisku poti med krošnjami kar trlo od ljudi (čez cel dan), pa je lahko človek le korak stran skoraj sam hodil po odlično urejeni škratovi poti, kjer je stik z gozdom bistveno intenzivnejši. Priporočam.

Potep v zaledju Krna

Planina Kuhinja – Planina Leskovica – Rdeči rob – Lužnica – Batognica – Krn – Planina Kuhinja. Rad imam to turo. Če se prav spomnim, sem jo prehodil 5-krat. Priporočam jo vsakomur. Če te poleg rekreacijskih izzivov zanima še kaj drugega, potem to turo težko pozabiš.

Tokrat smo jo čez najbolj slikovite ledeniške morene pri nas mahnili skupaj z Edijem in Ivotom.

Super je po hribih hoditi z ljudmi, ki jih v življenju zanimajo povsem druge stvari. Pa so vseeno zvedavi, vedoželjni, a na nek čisto drug način. Tukaj sem bil namreč vedno v družbi podobno mislečih ljudi, s podobnimi vedenji, zanimanjem. Z mano so bili kolegi geologi, pa biologi, geografi, poznavalci 1. svetovne vojne, lokalci, družil sem se z ljudmi na planini, … Zdaj pa Edo in Ivo. Že ko smo se na parkirišču preoblekli, nisem bil prepričan, a imamo kakšno tekaško tekmo, al gremo v hribe. Kratke hlače, pajkice, neke hi-tech gorsko tekaške palice, ultra lahko nahrbtniki, nizke čevlje, majhna vetrovka, ena majhna čokoladna tablica. Ampak, bil je čudovit dan.

In čeprav sem si v glavi naredil načrt, kaj vse jima bom danes povedal in pojasnil, sem takoj potem, ko smo nad planino Leskovica razvili debato, ki nas je potem spremljala cel dan, načrt pustil v predalu in se prepustil toku dogajanja. V bistvu sem začutil, da bi pokvaril dan z raznimi strokovnimi razlagami in sem se dobesedno držal nazaj. Užival sem v družbi in v dejstvu, da lahko med seboj delimo lepe trenutke v čudovitem okolju.

Kljub temu sem potem doma ugotovil, da smo obdelali ogromno tem: filozofijo, alternativno medicino, reinkarnacijo, geologijo, hidrologijo, zgodovino, pašništvo. Kaj pa ti misliš, Edo? Začuda je tokrat bolj kot ne samo poslušal. Na koncu pa naju je bil sit in si je nadel slušalke. Kaj pa ptičje petje?

Gora Vrh peskov nima po naključju takega imena. Vse naokrog je en sam ljubi pesek, kamor pogledaš. To pa zaradi dejstva, da je tod dolomit, ki je izredno krušljiv in neodporen na vremenske razlike. Če bi ves material obsežnih melišč pod Peski vrnil nazaj na prvotno mesto, bi bile tod gore izredno visoke.

Kako različne obraze imajo lahko gore, je izredno lepo mogoče opazovati na primeru Batognice in Krna, ki sta na severni strani povsem “utrujena” od ledeniškega preoblikovanja.

Vrh Batognice je točka, ki bi jo bolj kot vrh Triglava moral obiskati prav vsak. Tam je čas za razmislek o smiselnosti, potrebnosti, nujnosti vojn. Hkrati se zaveš, da nam je danes neverjetno lepo, da svobodo zares lahko živimo.

Z vrha Krna so Julijske Alpe kot na dlani, zato je kar težko oditi v dolino.

Pogled proti Bavškemu Grintovcu z Mangartom in Jalovcem v ozadju lepo pokaže, kako sta soodvisna živa in neživa narava, kako drevesne vrste uporabljajo naravne pogoje za rast in kako višina vpliva na to, katere vrste rastejo.

Nič ne bi bilo narobe, če bi bilo več takih dni. Ampak življenje je “balance”, a ne?