Aktivnosti

Fujifilm GFX 50R in XT-3

Večina ljudi me pozna kot enega izmed najbolj zaželenih slovenskih poročnih fotografov, kot Instagram influencerja ter večkrat nagrajenega družinskega fotografa.

Malokdo pa ve, da sem dolgoletni Fujifilm ambasador, njihov promotor in gonilna sila terenske (door to door) prodaje Fuji X sistema. Večino časa, ki ga med številnimi mednarodnimi obveznosti preživim v Sloveniji, posvetim prepričevanju slovenskih fotografov, naj za vraga končno zamenjajo njihov zanič sistem (Canon, Nikon, Sony, …) in se odločijo za Fujifilm.

Za dolgoletni trud mi je letošnjega februarja direktor Fujifilm Evropa poslal njihov srednjeformatni sistem, za namene testiranja seveda. Če bi mi bil sistem všeč, bi ga lahko brez kakršnega koli plačila obdržal. Edini pogoj je bil, da pri vsaki objavi na socialnih omrežjih dodam #ilovefuji. Ker sem načelen človek in mi ne bo noben govoril, kaj naj pod svoje objave napišem, sem že v začetku dogovor zavrnil in po testiranju opremo v celoti vrnil. Pa še grd aparat so mi poslali, jaz pa sem na lepoto izredno občutljiv, celo alergičen.

Tako kot pred leti, ko sem testiral njihov Fuji X sistem, so mi tudi tokrat skupaj z opremo poslali manekena Đurota, ki sem se ga zelo razveselil. Predvsem zato, da mi je nosil težko opremo. Ki v bistvu sploh ni težka, ampak sem se od zadnjega najinega srečanja malce postaral, poleg srednjeformatne kamere z objektivi pa so mi poslali še nekaj sladkega iz X serije, in sicer XT-3, 80mm f2.8 macro in 200mm f2. In kaj naj zdaj s tem? Cel kup štoraste, neuporabne robe. Matr, a moj iPhone pa ni dovolj dober? Pa še Đuro ni več maneken, šel je v pokoj, zdaj samo še fotografira. Cela štala!! No, bomo šli vsaj na en lep izlet. Kitzbühel? Monte Carlo? Firence? Na koncu smo šli na Slivnico. Avstrijcem zamerim, ker na mejah gledajo osebne izkaznice, Italijani govorijo čudne stvari na proslavah, Francozi pa niso fotogenični s tistimi rumenimi jopiči.

GFX 50R

O srednjeformatnih kamerah sem do sedaj le bral, tokrat pa sem jo držal v rokah. Ali potrebujem tako kamero? Ne! Ali si jo želim? Ja! Ali bi si jo kupil, če bi imel dovolj denarja? Verjetno ne!

————
Srednjeformatne kamere imajo bistveno večji senzor za zajem fotografije, kot standardne “full-formatne” 35mm zrcalno refleksne kamere (npr. Canon 5D mark IV, Nikon D850, Canon EOS R, Nikon Z6 in Z7, Sony a7III, …). To pomeni, da je zajeta fotografija bistveno boljše kvalitete v smislu detajlev, dinamičnega razpona, … Fujifilmu je uspelo narediti srednjeformatno kamero, ki s standardnim zoom objektivom ne presega teže in velikosti najboljših “full-frame” aparatov, kar je izjemno. Tudi cenovno so blizu, bi skoraj rekel tam-tam. Trenutno je razlika v izbiri objektivov, ki je trenutno pri Fujifilmu še zelo boga. A pogled naprej je lep.
————

Pred odhodom na izlet sem preveril specifikacije GFX 50R in začuden ugotovil, da nima vgrajenega stabilizatorja. Šok. Dobro, bo šel najmlajši član družine tudi zraven, Svit je odličen stabilizator. Če ne drugega, Fujifilm skrbi za kvalitetno preživljanje družinskega časa. Bravo Fuji!

Kar me je dodatno presenetilo že doma, je uporabniška izkušnja srednjeformatne kamere. Za potrebe nastavitve aparata na moje standardne “in-camera” prednastavitve sem potreboval natančno 5 minut. Vse skupaj je tako dolgočasno domače, čisto enako, kot to delam na svoji Fuji XT-1. Mogoče pa Fujiju veliko pomeni uporabnikov čas, bog ve. Uporabniška izkušnja me spominja na uporabo Applovih aparatov, enostavno, a učinkovito.

Po pravici povedano, pa me razni uporabniški cukrčki, bonusi, napredek tehnike, … prav veliko ne zanima. Nekako mi je bližje Hodaličeva bela majica in kavbojke. Torej, važno, da je na aparatu zaslonka, čas zaklopa, dober senzor in odlična leča. Vse ostalo lahko je, ni pa nujno. No, tu pa Fujifilm GFX 50R trga gate, razbija mit, meče čeljust na tla, odpira usta do nezavesti, oh in ah in sploh. Kvaliteta fotografije je resnično osupljiva. Če povem po pravici, sem se ob pregledu fotografij kar malce ustrašil. Prvič se mi je namreč zgodilo, da tistega, kar sem videl na ekranu, nisem doživel na izletu. Moje oči praviloma vidijo bolje od aparatovega senzorja. A ne od Gfx 50r. Ni šans. Kot bi fotografiral “long exposure” sredi dneva. Toliko detajlov, kontrastov, dinamičnega razpona, ostrine, … Ni vredno napisat niti ene besede več. Edina omejitev je moja domača računalniška oprema. Mora biti namreč zelo zmogljiva, fotke so velike, obdelava pa zahteva dosti delovnega spomina. Kaj češ, napredek tehnike, jaz pa še vedno v beli majici in kavbojkah 🙂

No, kako torej. Bi imel GFX 50R? Ja, itak. A jo res rabiš? Seveda, za Instagram in Fb, nujno!!! Z veseljem bom vse objave podpisoval z “ilovefuji”.

XT-3 in Fujinon 200mm f2

Najprej dejstva. Še vedno sem ponosen lastnik kamere Fujifilm XT-1. Ne padam ravno na vsakoletne novosti, predvsem pa znam realno oceniti, za katere potrebe uporabljam kamero. Pa četudi se pogosto zgodi, da imam na fotografskih delavnicah, ki jih vodim, najstarejši, v očeh mnogih tudi najslabši fotoaparat. No ja.

Priznam pa tudi, da mi je XT-3 zbudil pozornost. Ne vem zakaj sem si mislil, da bo kvaliteta fotografije te kamere bistveno boljša od XT-1. Senzor je novejši, ima malo več pixlov, ampak še vedno je APSC velikosti. Zato čudeža žal ni bilo. Naredil sem kratek, a potrjeno znanstveni primerjalni test obeh kamer, na katero je bil pritrjen Fujijev izjemni makro objektiv, Fujinon 80mm f2.8. Jaz kakšne razlike nisem opazil, lahko bi celo rekel, da je v nekaterih primerih fotka iz XT-1 malenkost boljša (ostrejša, bolj kontrastna). Lahko pa je razlika tudi v tem, da se mi je pri fotografiranju z XT-3 zatresla roka 🙂

Torej, obvezno kupi XT-3, če še nimaš Fujija! Če imaš doma kakšno starejšo verzijo Fujija in bi rad najnovejšega, pa premisli. Ali boš dobil kvalitetnejšo fotografijo, boljši dinamični razpon, boljšo kvaliteto pri visokih ISO vrednosti, ostrejšo fotko, …? Verjetno malenkost že, a bistveno ne. Raje preveri ali mogoče potrebuješ kakšen boljši objektiv. Se mi zdi, da boš v tem primeru zagotovo videl občutnejšo razliko v kvaliteti fotografij. Dober objektiv bo do konca izkoristil zmogljivosti senzorja, kateregakoli. Moram pa vseeno priznati, da je XT-3 proti XT-1 kot Barcelona proti Mariboru. Saj Maribor je simpatičen, ampak Barcelona je pa top. XT-3 ima sistem ostrenja kot iz drugega planeta, njegov video je kot fullHD proti VHS. Kar pa je mene najbolj navdušilo, je dejstvo, da so postali objektivi iz prve serije (imam 35mm f1.4 in 60mm f2.4) kar naenkrat bistveno bolj uporabni, saj neverjetno hitro ostrijo, če jih seveda primerjam z XT-1.

Kaj pa 200mm f2?
Vrhunski objektiv, v vseh pogledih. Tudi lep je 🙂 Kvalitetna izdelava, tiho in hitro ostrenje, kvaliteta fotografije osupljiva. Ampak jaz nisem pravi naslov za podajanje verodostojne ocene. Po pravici povedano, bi objektiv zagotovo ostajal doma, čeprav bi mi ga nekdo “šenkal”. Pač nisem tak tip fotografa, ki bi na špancir v naravo tako velik in težak objektiv. Za strastne naravoslovce (fotografiranje živali) in za športne fotografe pa je ta objektiv čisto krotek, v primerjavi s podobnimi pravzaprav majhen in lahek.

Kobilja glava

Razglednik nad Tolminom, natančneje nad Ljubinjem, nad Planino Stador, … Krasen travnat vrh, ki nas je gostil v izdihljajih leta 2018. Izkoristili smo možnost vožnje z avtovlakom iz Bohinjske Bistrice do Mosta na Soči. Predlagam, da namesto raznih “Božičkovih” vlakov in vožnje s starimi vlaki, vašim otrokom in tudi sebi privoščite vsaj enkrat vožnjo skozi legendarni Bohinjski tunel ter Baško grapo. Tudi sama proga je izjemen kulturni spomenik železniške infrastrukture. Takih simpatičnih kamnitih tunelov ter mostov ni moč najti nikjer drugje v Sloveniji.

Čeprav tu pa tam strma pot, pa je v celoti gledano to ena najbolj razgibanih, razglednih in “odpihnjenih” poti na vrhove ob južnem pragu Julijcev.

Iskali smo sicer sonce, a nas je spremljala visoka koprenasta oblačnost, ki je izlet spremenila v pravo zimsko gorniško turo. Na vrhu pa “himalajski veter”, ki se bo otrokom za vedno vtisnil v spomin.

Tu pa tam je za otroke pot navzgor naporna, a pot navzdol je vedno “nora”. Nikoli ni dovolj navihanosti, poskočnosti, radovednosti, …

Odlična tura za “brezsnežne” zime. A se vseeno veselim pomladnega ali zgodnje poletnega obiska, ko bo cvetni parfum na vrhuncu 🙂

Korzika 2018 – Cap Corse

Lani sem imel kar prav, ko sem kot naslov objave o obisku Korzike naslovil s Korzika 2017. Letos smo namreč dopust ponovno preživeli na tem goratem otoku. Pravijo, da ni ravno fajn pogrevati juhe, ampak za Korziko to ne velja. Če smo lani raziskovali osrednji in južni del, smo letos našo hiško obrnili najprej proti severu, na Cap Corse.

Ta del otoka je zelo redko poseljen, nekaj majhnih vasic pa je čudovito vtkanih v naravno okolje. In tudi sredi najvišje poletne turistične sezone, lahko tod brez težav preživiš nekaj krasnih dni.

Korzika je resnično fajn za tiste, ki kampirajo ali pa imajo majhno hiško na kolesih. Kampi so preprosti, prijetni in pogosti. Rad imam dopuste, ko so vse pritekline sodobnega sveta in potrebe zmanjšane na minimum, takrat čutim največjo svobodo. Spali smo v kampih ali pa na PZA-jih, preprostih parkiriščih ob morju. Trgovin je sicer malo, ampak se vse potrebno dobi. Še posebej je luštno zjutraj, ko ti pripeljejo sveže bagete in rogljičke.

Korzičani so prijetni, a samosvoji ljudje. Videti je, da si vzamejo čas zase, za svoje potrebe, predvsem pa za druženje, skupno prehranjevanje in jasno, za balinanje. Nasploh je eno od najprijetnejših spoznanj, kako neverjetno vitki so Francozi. Težko vidiš koga s prekomerno težo.

Otroci so resnično hvaležen sopotnik na potovanjih. Ne komplicirajo, na glas in po pravici pa povejo, kaj imajo radi. Zato smo največ časa preživeli na plažah, ker pač radi plavajo, se potapljajo, na Korziki pa zelooo uživajo v valovih.

Debela peč

Lep občutek je, če ima človek v življenju srečo biti starš. In imeti možnost deliti navdušenje nad gorsko naravo tudi s svojimi najbližjimi. Trenutno se zdi, da sva jih uspela navdušiti, okužiti. Seveda se pa nikoli ne ve, kaj prinaša jutrišnji dan. Za zdaj se prilagajamo najmlajšemu, ki pa tudi ni več samo za na pločnik 🙂

Debela peč je za marsikoga “zlajnan” vrh, ampak ne zastonj. Ker je izhodišče na Pokljuki, je že sam začetni ambient lahko krasen za oči in zanimiv za učenje, spoznavanje.

Za otroke je neko ime vrha tako nerazumljivo daleč, tako nerazumljivo neotipljivo, njegova nadmorska višina pa tako nerazumljivo neprimerljiva. Zato se splača potruditi nerazumljivo dolgo pot popestriti z razumljivimi vsebinami. Če ne gre drugače, sladkor iz vrečke skače 🙂

Daleč najboljši recept za prijetno pot na vrh je otroška družba. Kar pa tu pa tam lahko prinese občutek, da te lasten otrok pozna samo takrat, ko je treba odžejati žejo in nahraniti lakoto.

Malo zagrizeš v breg in že si na vrhu. Tam pa razgledi in malica, da te kap.

Kriška gora

Krasen pozno jesenski dan na Kriški gori.

Gorski gozd

Ljudje smo gozdovom zakonsko priznali tri funkcije: ekološko, socialno in gospodarsko. Nad vsemi tremi roko drži karakter lastnika. Ekološko funkcijo smo podarili le tistim gozdovom, ki niso zanimivi z vidika gospodarjenja ali obiskovanja, doživljanja (socialna funkcija). V strmih, nedostopnih grapah, v skoraj navpičnih stenah, v zakotnih legah, mraziščih, na meliščih, labilnih terenih. Redko tudi tam, kjer opravljajo varovalno funkcijo, za potrebe človeka seveda. Socialno funkcijo si razlagamo tako, da kar na počez, kjerkoli hodimo, tečemo, kolesarimo, vozimo, … Če lahko par metrov stran izvajajo strojno sečnjo, zakaj pa ne bi jaz hodil, kjer se mi zljubi? Izropamo gobe, borovnice, jagode, … Ker cel dan delamo, gremo na sprehod ali tek v gozd ponoči, z lučjo. Ne pomislimo, da nekdo v gozdu spi, morda celo gozd sam. Malokdaj pomislimo, da gozd nima samo naštete tri funkcije. Gozd je v bistvu ekosistem, skupek nešteto živih bitij, ki imajo pravico do življenja, tako kot mi. Zato bi morali ljudje poleg dodeljenih funkcij tu pa tam pomisliti tudi na pravice gozda. Gozd ima osnovno pravico biti, obstajati, živeti in umreti na naraven način. Zato je gorski gozd, preko katerega redko seže roka ekonomije, nekaj čudovitega, edinstvenega.

Brez gorskega gozda ni gora in brez gora ni gorskega gozda.

Za človeka imajo mnoge stvari v življenju večjo vrednost, če so lepe, estetske, kontrastne, … Gre za vrednost našega duševnega sveta in nič več kot to. V smislu bistva življenja seveda ni mogoče delati razlik. Če je nekaj nam lepše, še ne pomeni, da je npr. življenje lepega jesenskega macesna več vredno od življenja zanikrne jerebike ali trdoživega ruševja.

Kladivo

Enega najlepših letošnjih poletnih dni smo v okrnjeni družinski sestavi doživeli na Kladivu. Že nekaj minut čez sedem smo bili na vrhu, kjer veter ni bil najbolj prijeten, je bilo pa jutro z razgledom toliko bolj slikovito.

Trudiva se, da bi gore otrokom približala kot svet, kjer lahko izživijo svojo igrivost, radoživost, svojo raziskovalno strast in izkusijo v živo zgodbe o Kekcu. Zato vrhovi gora niso naš cilj, to postanejo sčasoma. Potem, ko varen in zanesljiv korak pridobijo na grbinastih travnikih planin ob vznožju, v gorskih gozdovih, na kravjih poteh. Če bodo vzljubili ta svet, potem ga bodo lahko tudi spoštovali. Zato je pomembno, da se potrudimo odgovoriti na njihova vprašanja, jim prisluhniti in skupaj spoznavati gorski svet.

Gore niso samo vrh, ni samo pot do vrha. Gore so tudi dišeče rože, siv apnenec, nežne iglice macesna, mrzla studenčnica, ptičje petje, rezek zrak, tišina, ki jo slišiš in močan prepih na vrhu. Gore so tudi prepadi, strme trave, krušljiva skala, poledenel sneg.

Doživetje in občutki se združijo na vrhu. Z vrha je svet tako majhen, problemi v dolini pogosto bizarni. Tisto, kar se nam zdi v dolini tako zapleteno in nejasno, je na vrhu gore zelo enostavno, preprosto. Glava je čista, kakor da bi zagnal “disk cleanup”.

Čudovit dan je bil.

Jesenska Istra

Približno enkrat na leto si vzameva vikend zase. Vedno je občutek tak, kot bi se vrnila 10 in več let nazaj, ko sva brezskrbno sopihala po svetu. Čas, ki ga ne pozabiš in v katerem so se stkale večne vezi. Tovrstne vikende nameniva plezanju in kolesarjenju, dvema ljubeznima, ki sta rasli skupaj z najino. Zaradi bližine in prvovrstnih plezalno-kolesarskih možnosti, tudi v kombinaciji z jesenskim plavanjem v morju, je Istra idealna izbira.

Na neskončno lepem pomolu nad Limskim kanalom sem v nekem zamaknjenem stanju, potem ko sva se pošteno naplezala, okopala in nasitila brbončice v čezokusni lokalni “konobi”, razmišljal o vrednosti tistega razgleda na nepredstavljivo lepo okolico. Koliko je vredna neokrnjena narava, taka, kot je npr. na območju Limskega kanala (ni povsem neokrnjena, a vseeno dokaj blizu: v kanalu so gojišča rib, na obali je gostilna, v stenah so navrtane smeri za plezanje, …)? Nekaj časa sem se trudil z merili, s stopnjami, z oceno vrednosti, a zaman. Potem sem se spraševal, koliko pomeni meni, kaj dobim od neokrnjene narave, predvsem v smislu duševne hrane, da o fizikalni vrednosti niti ne govorim (zrak, voda, hrana, …). Ni šlo. Lahko sem le ugotovil, da vrednosti ni mogoče oceniti. Vrednost neokrnjene narave je neprecenljiva. Je nekaj, kar enostavno mora biti. Kar je pravica. Najprej pravica narave same, da je lahko taka, kot si želi, brez človekovega vpliva. In nato pravica človeka, da lahko neokrnjeno naravo doživi. Na način, da je čim manj škodljiv. In da je korist le na duševni ravni. Lahko govoriti, a težje narediti, vem.

Najini kratki pobegi od vsakdanjega sveta so, priznam, za marsikoga ciganski, za naju pa nujno potrebni za mestni odklop in “naravni” priklop. Prespiva zunaj ali vsaj blizu temu. Pa ne zaradi stroškov, ampak zaradi občutka stika s tistim, kar smo zdavnaj izgubili. Za nama nikoli ne ostane nič, vsaj nič takšnega, kar ne sodi v naravno okolje. V podporo lokalcem tu pa tam kupiva kaj domačega, obiščeva lokalno gostilno.

Skozi leta nenehnega kampiranja spoznavam, kako kruto je turizem in predvsem turistična infrastruktura zarezala v naravno okolje. Nekdaj idilični kampi so postali mondena letovišča s tlakovanimi površinami, bazeni, vodnimi parki, umetno travo, plastičnimi hišicami in betonsko obalo. Človek je vso to navlako, ki jo zahteva udobje, prenesel iz domačega kavča na dopust. Dobesedno in še več. Na račun nekdaj neokrnjene narave. Pri čemer se kot v posmeh tovrstni novodobni kampi oglašujejo kot preživljanje počitnic v neokrnjeni naravi. Kakšen nateg! Kampi so bili dolgo časa nek kompromis za ljudi, ki so hoteli doživeti naravno okolje s še sprejemljivo stopnjo civilizirane ureditve (predvsem komunalna ureditev in zasilna prenočišča – šotori, avtodomi). Danes so to le sanje. A očitno si to večina ljudi želi, drugače si ne znam razlagati, zakaj je tako. No, eden od razlogov je zagotovo tudi skokovito naraščanje gostov, kar zahteva določene ureditve. Trdim pa, da se človek v kakšni ohranjeni istrski vasici počuti veliko bolj prizemljeno, kot v enem izmed TOP 5 kampov leta 2018.

Če sem prej omenil pravico, naj končam z odgovornostjo. Pravica brez odgovornosti je kot utrinek na nebu. V istem trenutku, ko zažari, ga ni več. Če bomo odgovorno ravnali, potem bo pravica do neokrnjene narave lahko zasijala v vsej svoji vrednosti 🙂

Planine pod Košuto

5 stvari, na katere morate paziti, če boste zašli z otroci v gore:

– v hribih je svež, čist zrak!!
– v hribih tu pa tam ni dostopa do interneta!!!
– v hribih se lahko celo zadihaš!
– v hribih je možno gozdne sadeže (jagode, borovnice, maline, …) jesti brez, da bi jih prej 3-krat umil!!
– v hribih se otroci zabavajo brez igrač in igral!!

Premislite, preden se podate v ta čuden svet.

Učilnica in igralnica v naravi

Gore so učilnica in igralnica v naravi. Pa pozitivno vplivajo na družabnost!