Aktivnosti

Balkan 2019 – Meteora

Tritedenski poletni družinski roadtrip v fotografijah

Balkan 2019 – 1.del

Balkan 2019 – 2.del

Če se človek vsaj bežno ukvarja z geologijo, z vprašanji o tem, kako je tisto, kar danes vidimo na Zemljinem površju nastalo in zakaj, potem zagotovo kmalu spozna, da ga nič ne more presenetiti. Ampak, mene je Meteora povsem sezula, presenetila na polno. Najprej z geološkega vidika, potem pa še arhitekturnega, tudi duhovnega. Iz povsem vsakdanje okolice kot v pravljici namreč proti nebu kipijo nenavadni konglomeratni stolpi. V bistvu gre za zelo majhno območje (recimo 5x3km), ki pa je tako drugačno od okolice, da ga ni mogoče zgrešiti.

In čeprav zelo dobro vem, da je v osnovi vsak del narave enako vreden, pa je z vidika človekovega vrednotenja delov narave nemogoče izločiti kriterija lepote. Lahko se trudimo okrog objektivnosti kolikor hočemo, ampak, če je nekaj lepo, bo tudi v naših očeh več vredno. Tudi zato, ker je lepota povezana z izjemnostjo drugih kriterijev (velikost, oblika, …). Kaj vse se je moralo v preteklosti sestaviti ravno na pravo mesto, da je nastala Meteora, je pravzaprav pravljično. In česa vse danes sploh ne vidimo več, ker nam je narava s preperevanjem to skrila izpred oči.

Človeška radovednost, verjetno pa tudi zgodovinska potreba po preživetju, je tudi temu svetemu kraju vdahnila človeško dušo in enega od civilizacijskih presežkov. 6 trenutno še delujočih samostanov je arhitekturno čudo, ki ga je prepoznala tudi Unescova komisija. Koliko je bilo v resnici vseh samostanov, pravzaprav nihče ne ve. Tudi vsa zgodovina nastanka samostanov je zavita v tančico skrivnosti, medtem ko je jasno, da je bilo območje poseljeno že v prazgodovini.

Meteora je danes turistična destinacija. Ne glede na res veliko obiskanost, pa je z malo iznajdljivosti, časovnega načrtovanja in uporabe najpreprostejšega mobilnega sredstva (noge) doživeti tudi v poletni sezoni nekaj prav prijetnih dni v tej izvenserijski pokrajini.

Balkan 2019 – Biogorski samostan, Vevčani, Ohrid

Tritedenski poletni družinski roadtrip v fotografijah

Balkan 2019 – 1.del

Od Mavrova po dolini reke Radike proti Debarju in naprej do Ohrida. Biogorski samostan je zelo lep, Vevčani so mesto z zanimivo, samosvojo zgodovino, Ohrid pa je topel za kopanje. Hrana v Makedoniji okusna, cene zanemarljive. Prvič smo doživeli vlom v avto. Kakšen dan več smo zato preživeli ob jezeru, da smo zamenjali šipo in podrobno spoznali makedonski policijski sistem.

Jesenska Istra

Rogla

Rogla. Pot med krošnjami. Mešani občutki. Izjemna arhitektura, povprečno doživetje, dobra interpretacija narave. Ali je taka infrastruktura res potrebna? Z vidika turizma zagotovo. Ali bo to prispevek k drugačnemu razumevanju narave in odnosa do nje, pa težko verjamem. Za večino je to samo lep nedeljski izlet v kombinaciji s kavico v hotelu in kratkim sprehodom. Motoriziran obisk Rogle pa se bo večkratno povečal. Ampak vseeno je to glede na svet, v katerem živimo, turistični razvoj in razcvet prostočasnih dejavnosti, normalna investicija. Kaj pa običajni sprehod po gozdu? A to ni več doživetje?

Zgornje besede ne bi napisal, če ne bi imel osebnih izkušenj. Če se je namreč ob obisku poti med krošnjami kar trlo od ljudi (čez cel dan), pa je lahko človek le korak stran skoraj sam hodil po odlično urejeni škratovi poti, kjer je stik z gozdom bistveno intenzivnejši. Priporočam.

Potep v zaledju Krna

Planina Kuhinja – Planina Leskovica – Rdeči rob – Lužnica – Batognica – Krn – Planina Kuhinja. Rad imam to turo. Če se prav spomnim, sem jo prehodil 5-krat. Priporočam jo vsakomur. Če te poleg rekreacijskih izzivov zanima še kaj drugega, potem to turo težko pozabiš.

Tokrat smo jo čez najbolj slikovite ledeniške morene pri nas mahnili skupaj z Edijem in Ivotom.

Super je po hribih hoditi z ljudmi, ki jih v življenju zanimajo povsem druge stvari. Pa so vseeno zvedavi, vedoželjni, a na nek čisto drug način. Tukaj sem bil namreč vedno v družbi podobno mislečih ljudi, s podobnimi vedenji, zanimanjem. Z mano so bili kolegi geologi, pa biologi, geografi, poznavalci 1. svetovne vojne, lokalci, družil sem se z ljudmi na planini, … Zdaj pa Edo in Ivo. Že ko smo se na parkirišču preoblekli, nisem bil prepričan, a imamo kakšno tekaško tekmo, al gremo v hribe. Kratke hlače, pajkice, neke hi-tech gorsko tekaške palice, ultra lahko nahrbtniki, nizke čevlje, majhna vetrovka, ena majhna čokoladna tablica. Ampak, bil je čudovit dan.

In čeprav sem si v glavi naredil načrt, kaj vse jima bom danes povedal in pojasnil, sem takoj potem, ko smo nad planino Leskovica razvili debato, ki nas je potem spremljala cel dan, načrt pustil v predalu in se prepustil toku dogajanja. V bistvu sem začutil, da bi pokvaril dan z raznimi strokovnimi razlagami in sem se dobesedno držal nazaj. Užival sem v družbi in v dejstvu, da lahko med seboj delimo lepe trenutke v čudovitem okolju.

Kljub temu sem potem doma ugotovil, da smo obdelali ogromno tem: filozofijo, alternativno medicino, reinkarnacijo, geologijo, hidrologijo, zgodovino, pašništvo. Kaj pa ti misliš, Edo? Začuda je tokrat bolj kot ne samo poslušal. Na koncu pa naju je bil sit in si je nadel slušalke. Kaj pa ptičje petje?

Gora Vrh peskov nima po naključju takega imena. Vse naokrog je en sam ljubi pesek, kamor pogledaš. To pa zaradi dejstva, da je tod dolomit, ki je izredno krušljiv in neodporen na vremenske razlike. Če bi ves material obsežnih melišč pod Peski vrnil nazaj na prvotno mesto, bi bile tod gore izredno visoke.

Kako različne obraze imajo lahko gore, je izredno lepo mogoče opazovati na primeru Batognice in Krna, ki sta na severni strani povsem “utrujena” od ledeniškega preoblikovanja.

Vrh Batognice je točka, ki bi jo bolj kot vrh Triglava moral obiskati prav vsak. Tam je čas za razmislek o smiselnosti, potrebnosti, nujnosti vojn. Hkrati se zaveš, da nam je danes neverjetno lepo, da svobodo zares lahko živimo.

Z vrha Krna so Julijske Alpe kot na dlani, zato je kar težko oditi v dolino.

Pogled proti Bavškemu Grintovcu z Mangartom in Jalovcem v ozadju lepo pokaže, kako sta soodvisna živa in neživa narava, kako drevesne vrste uporabljajo naravne pogoje za rast in kako višina vpliva na to, katere vrste rastejo.

Nič ne bi bilo narobe, če bi bilo več takih dni. Ampak življenje je “balance”, a ne?

Dolina Glinščice

Poljub fliša in apnenca je rodil dolino Glinščice, ki si jo danes delita Italija in Slovenija. Medtem ko reka Glinščica v Sloveniji teče večinoma po flišu, pa v Italiji teče v celoti po apnencu.

Prisotnost in različne lastnosti obeh kamnin so spretno uporabili tudi pri gradnji nekdanje železniške proge, ki poteka visoko nad desnim bregom reke. Izjemno tankočutno vtkana arhitektura v naravno okolje!

Tokrat smo jo ubrali peš, kmalu s kolesom, prav gotovo v prihodnje tudi s plezalnim pasom in vrvjo.

Bistvo se skriva v detajlih in Glinščica jih ima kar nekaj 🙂

Bella Italija

Že dalj časa sva planirala krajši jesenski kolesarski dopust. Nekaj, da bi zadostilo in nasitilo nemirno dušo, ki hrepeni po spoznavanju novih krajev z vetrom v laseh. Ni mi čisto jasno, kako in zakaj sva izbrala San Marino, ampak bil je zadetek v polno. Od prvotnega sanjarjenja o večdnevni kolesarski turi od San Marina do Ancone sicer ni ostalo prav veliko, izkazalo pa se je, da so naju razumne odločitve pripeljale do nepozabnih trenutkov v delu Italije, kjer si roko podajajo zahodna obala Jadranskega morja, reka Pad z njenimi prijateljicami in predgorje Apeninov. Vse skupaj prežeto s kmetijsko krajino in italijansko kulturo, ki se tu pa tam prav prileže. Če dodam, da ta predel Italije turistično ni vroča točka, potem si že lahko načrtujete naslednje počitnice 🙂

Na poti do San Marina leži cela paleta manjših “Benetk”, ki kar kličejo k spoznavanju in preživljanju brezskrbnih uric. Chioggia, Comacchio, Cesenatio in verjetno še kakšno mestece imajo zagotovo trenutno več pristne duše, kot prenatrpane Benetke. V prvi vrsti ribiške vasice so lahko dostopne, slikovite, domače in posebne, da boste zagotovo navdušeni. Če ne drugega vas bo prepričala odlična kava, okusni piadini in ribja hrana, ki ji ni para daleč naokoli. Za prste obliznit.

San Marino je samostojna, čisto majhna država znotraj Italije in leži na meji med pokrajinama Emilia-Romagna in Marke. Slikovito gričevnato pokrajino zaznamujejo nekakšni skalni osamelci, ki so posledica narivanja debelih skladov kamnin. Na enem od teh leži tudi mesto San Marino, ki slovi po svojih obrambnih stolpih. Mesto ima fenomenalen ambient, utrip in dušo. Mene je navdušil.

Okolica San Marina ni nič manj vredna raziskovanja. In na kolesu je to čudovita izkušnja, ki pa zahteva mirne živce, saj pogled na strme klance ni najbolj prijeten. Zdi se, da bi skoraj pozabili na ovinke, ceste so namreč speljane “po Tržiško”, naravnost navzgor. Obiskala sva San Leo in Monte Grillo. Krasno!!

Južno od San Marina se začenja pokrajina Marke, ki je malenkost bolj gričevnata kot Toskana, pa tudi nekoliko bolj gozdnata, vsaj v predelu okrog slikovitega mesta Urbino. Priporočam kolesarsko turo skozi sotesko Furlo in vzpon na Urbino.

Kratek dopust popestri tudi kopanje v morju, ki je v septembru prav prijetno toplo. Za tiste, ki premorejo avtodom pa je Italija itak ena od najbolj prijaznih držav, saj so PZA-ji oz. camperstop-i prav kjerkoli ti duša poželi. Njihova urejenost, simpatičnost in preprostost pa je pravi balzam proti pretiravanju z umetelno urejenimi kampi v naši južni soseščini (kamor seveda tudi nadvse radi zavijemo).

Ciao ragazzi, se vidimo!!

Če bo slučajno kdo načrtoval krajše kolesarske izlete v tem koncu, je tukaj nekaj najinih predlogov:

Comacchio

San Leo

Monte Grillo

Furlo in Urbino

Morči

Velika planina

Gozdne sladkarije

Barvit, da ga mama najde

Tudi brez drona se da

V pravi smeri?

Kosilnice počivajo

1:1

Živo – neživo

Arhitektura, ki posnema naravno okolje

Mlekarna

Oštevilčena brezosebnost

Vodni relief

Skromnost bi se lahko prenesla tudi v dolino

Videti, ne samo gledati

Tehtnica ne laže. Ena jagoda se je nesramno zredila.

Kriški podi

Tako majhni v divjih oceanih nekdanjega sveta

Tako zatopljeni v svoje misli, da skoraj zgrešimo čudežni pozdrav iz stene

Veliko nas je, ampak koliko je šele kamna

Za robom je … vse, razen tistega, kar si mislil, da je

Ruševje ima smolo. Toliko ga je, pa še nadležen je po vrhu. Zato redko opazimo njegovo lepoto. Njegov izreden pomen!

Ostal je tu, pa sploh ne bi smel

Skregani

Danes na jedilniku tudi nevihte. Kuhamo

Tekma

Vse različno, vse isto

Kača

Pada gori, teče doli

Modra Jupol barva, 100%