Aktivnosti

Učilnica in igralnica v naravi

Gore so učilnica in igralnica v naravi. Pa pozitivno vplivajo na družabnost!

Možic in Slatnik

Doživljanje gorskega sveta s svojimi otroki je eden izmed najlepših obdobij spoznavanja z gorami. Prenašanja znanja, izkušenj, vedenja in navdušenja je lahko sicer naporno, a vedno poplačano z nepozabnimi doživetji. To je obdobje, ko časovnice na tablah ne pomenijo prav veliko, ko je zanimivo tisto, kar včasih tudi opazil nisi, ko je veliko več vprašanj, kot odgovorov in ko ponos ni vezan le na lastne dosežke.

Vrhovi nad Soriško planino so odličen poligon za družinske gorniške podvige. Dostopni, prijazni, zanimivi (ostaline Rapalske meje, eldorado cvetja, ovce, …), razgledni, a hkrati dovolj strmi, da otroke navajamo na previden korak, na zanesljivo hojo.

Soška pot

Pomladni meseci so za obisk najlepše daljinske peš poti v Sloveniji verjetno najprimernejši. Znosna vročina, zasneženi vrhovi Julicev, mogočna Soča, zelen oklep bukovih gozdov, cvetoči travniki in sadno drevje, samota na poti in dolgi dnevi. Prvi dan smo prehodili zgornji del poti, drugi dan pa smo le malo pohajkovali okrog velikih korit in za konec naredili še krog okoli korit na Lepenjici. Z besedami se na da dobro opisati, kako lepa dneva sta za nami. In čeprav Sočo in njene pritoke ter dolino Trente na splošno dobro poznam, pa me vedno znova očara in začara.

Nad Vipavo

Veliko je lepih krajev po Sloveniji, vendar pa se v nekatere konce vračamo spet in spet. Kraški rob in Vipavska dolina sta stalnici naših potepov.

 

Smisel življenja je življenje

Minljivost je za človeka pogosto mučna tema, skoraj tabu, nekaj, čemur bi se radi na vsak način izognili. Skozi zgodovino vztrajno iščemo eliksir, a nam ne uspeva prav dobro. Iščemo rešitve skozi verovanje v posmrtno življenje, v reinkarnacijo, v vse, kar nas bi nekako naredilo večne. A kaj, ko je ena od osnovnih zakonitosti življenja prav to, da posameznikovo življenje ni večno. Še več, tudi nobena vrsta (živalska ali rastlinska), ki je kadarkoli v zgodovini živela na Zemlji, ni živela od začetka do danes, ni bila večna. Vse izumrejo. Prej ali slej. Ampak prav vse so in imajo pomen za življenje na sploh. Da življenje sploh je.

Čeprav smo si vrste na Zemlji zelo različne, pa imamo vsi skupno lastnost. To je težnja po biti. Želja živeti, preživeti in narediti vse, da bi ohranili svojo vrsto, se torej razmnoževati. In človek je danes najuspešnejša vrsta, verjetno ne zaradi zelo uspešnega in kakorkoli posebnega načina razmnoževanja, ampak zaradi možganov, ki nam jih je podarila narava.

Zavedanje o tem, da ta trenutek živimo zaradi tistih, ki so živeli pred nami in da je naše življenje pomembno zato, da bo jutri spet življenje za nami, nam lahko pomaga pri razmišljanju o minljivosti življenja in spraševanju o tem, zakaj sploh smo, kaj je smisel življenja. Zame je smisel življenja življenje samo. Kako ga živiš, pa je drugo vprašanje.

Ali vidiš moško glavo?

Pomladna Istra

Pomladni vikend odklopi so skupaj s tistimi jesenskimi bistveno manj stresni, pa precej bolj barviti, raznoliki, rekreativno obarvani in navdihujoči, kot poletna noriščnica ob morju in drugih kopalnih vodah.

Če si pustiš, da te kraji, narava in ljudje nagovorijo brez prevelikih predhodnih pričakovanj, potem se domov nikoli ne boš vrnil slabe volje. Tudi če ne boš dosegel ciljev, ki si jih zastavil v glavi. Naučiti se je potrebno želje sproti prilagajati in svoje potrebe uskladiti s trenutno situacijo in ljudmi, ki si delijo skupno doživetje.

Velikokrat sploh ni važno kam, kdaj in kako, ampak s kom greš in koliko si dovoliš, da se te izkušnja dotakne. Seveda je potrebno za doživetje marsikaj narediti, fizično in psihično, a vedno je vse poplačano za trud. Za lepimi fotografijami doživetij se namreč mnogokrat skriva gora “nezanimivih in nenavdihujočih” početij. Ampak že planiramo kam gremo naslednji vikend!

Tokrat so se na senzor ujeli utrinki kolesarjenja po Parenzani med Motovunom in Vižinado.

Kršičevec

Nekje tam za vogalom, kjer burja upogiba drevesa, kjer je kamen zvesti spremljevalec, kjer je voda le privid, kjer so krave bele, kjer tišina nima konkurence. Kjer se zdi, da je življenje še vedno življenje. Približno tam nekje je vas Juršče. Nad vasjo pa v daljavi hrib Kršičevec.

Ni čisto blizu in ni prav posebej daleč. Ni strmo, je pa neznansko lepo. Nalašč za družinski izlet. Nalašč za to, da se ti zvečer zdi življenje v mestu brez pomena, brez smisla. Samo lažje je.

Začetno navdušenje je bilo potrebno spraviti na papir. Tudi imena tistih nekaj pičlih živih prebivalcev, ki so se prav ta hip prikazali izpod snežne odddeje.

Plezanje, objemanje 14-debelne lipe, vragolije na zaplatah snega, skrivališča v opuščenih kamnitih objektih, … Pa tudi samo hoja, ki je seveda tu pa tam otrokom hudičevo dolgočasna. Na koncu se pa vedno izplača, preverjeno!

Tako preprost izlet, pa tako bogata izkušnja.

Komna

Saj vem, da se zdim marsikomu težak, ker mi ni vseeno, na kakšen način in s kom si želim doživljati gore. A vsi vemo, da človek ne more iz svoje kože, v tem primeru tudi noče 🙂

Zame je zimska Komna nekaj prav posebnega, nekaj, kar se ne da ravno primerjati s katerokoli zimsko gorsko pokrajino. Zato mi je pomembno, da jo obiščem takrat, ko je vsaj približno lepo vreme. Ker v megli pač Komne ni.

Je pa tudi res, da je letos verjetno ne bi doživel, če ne bi bil dvodnevni obisk že dolgo nazaj organiziran. Bilo nas je veliko, od tu in tam, vsi poznani, a vsak s povsem drugačnimi cilji, občutki, željami, zmožnostmi. Zabava je bila super, druženje tudi, a tisto, kar mi bo resnično ostalo v spominu je čudovita pokrajina Komne in doživljanje le-te na smučeh. Tisti, ki so šli zraven, razumejo, ostali bodo imeli popravni izpit 🙂

Prva turna smuka

Nedeljski dan mi bo za vedno ostal v spominu. Družinsko smo (razen najmlajšega) opravili prvi skupni turni smuk. Sicer prave turnosmučarske opreme za otroke nimamo, a se da z voljo tudi drugače.

Midva na turnih smučeh s psi in otroško smučarsko opremo na ramenih, otroka pa peš. Njuna motivacija je bila zaradi pričakovanja velika in zlahka smo v idiličnem vremenu in snežnih razmerah zmogli čez tistih nekaj senožeti pod Storžičem. Pretiravanje za prvič res ni prišlo v poštev.

Še pred začetkom hoje sva seveda preverila snežne razmere, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi že prvi stik s turno smuko otroka odvrnil od te lepe dejavnosti. Izkazalo se je, da so razmere “sprejemljive”. Kakšnih 15-20cm malce bolj kompaktnega pršiča na trdi podlagi in zelo blag naklon. “Sprejemljive” zato, ker je potrebno biti pozoren na dolžino otroških smuči, ki se v takšnem snegu bistveno drugače obnašajo od odraslih, saj so zelooooo kratke in včasih komaj da pogledajo ven iz snežne odeje. Posledično je veliko težje obvladovati smuko.

S snegom obložene smreke, razgledi, sledi zajca in srne v snegu, čudovito bela pokrajina okrog nas, vse je prispevalo k res pravemu doživetju. Na vrhu senožeti pa malica in priprava na spust.

Nekaj zavojev je bilo potrebnih, da sta se otroka prilagodila povsem drugačnemu smučanju, kot na “speglanih” smučarskih progah, ki sta jih navajena. Pa je vseeno šlo, z nasmeškom na licu. In spomini bodo za vedno!

Zimske počitnice z avtodomom

Zadnjih osem let smo vedno kratke zimske počitnice preživeli na Pokljuki. In vedno je bilo čudovito, vsi imamo lepe spomine, otroci pa so tudi letos navijali za ta kraški biser pod gorami. Ko sva neko sončno januarsko nedeljo z Bojano tekla na smučeh v Ratečah, sva na parkirišču opazila lepo število avtodomov in ideja je bila tu. Letošnje zimske počitnice bomo preživeli v Zgornjesavski dolini, z avtodomom! Ker naš mali Nugget ni ravno trisobni apartma, smo tako kot lani najeli večji avtodom pri podjetju Hiša na kolesih.

Moram biti pošten. Tak način preživljanja zimskih počitnic ni za vsakogar. Pa ne zaradi denarja oz. stroškov, kar je seveda predpogoj. Na prvi pogled romantično početje bi bilo lahko za marsikoga zelo stresno. Na zunaj se avtodom zdi velik in udoben, vendar v notranjosti ni vse tako, kot si človek, navajen udobja, predstavlja. A za tiste, ki se imate radi, za družine, ki so tudi v vsakdanjem življenju veliko skupaj in nimajo težav preživljati čas v skupnem prostoru, verjetno ni boljše izbire. Za nas je bil najeti avtodom luksus na potenco.

Prednosti, ki jih počitnice z avtodomom v zimskem času prinašajo, so npr. za družine z majhnimi otroci resnično velike. Ko mora najmlajši na popoldanski počitek, ni potrebne nobene vožnje in premikanja celotne družine v hotel, apartma ali karkoli drugega. Ko si zaželimo teka na smučeh, se zapeljemo do izhodišča, ko zamenjamo smučišče, prav tako, ko si zaželimo kosila, ni daleč. Ali pa možnost, da eden od staršev teče na smučeh, dva otroka se igrata na snegu, tretji se slabše počuti in počiva v avtodomu, drugi starš pa malo bluzi in fotografira. In Zgornjesavska dolina je za kratke počitnice idealna, premiki so nekaj kilometrski, PZA-ji (prostori za avtodome) so v Kranjski Gori in Planici, ambient z gorsko kuliso pa navdihujoč.

Za bazo smo izbrali Planico, srečo smo imeli z vremenom, noči pa so bile zaradi lune še bolj romantične.

Seveda nismo šli na počitnice zaradi tega, da bomo v avtodomu. Avtodom je le nujno potrebna infrastruktura zato, da imaš kje spati, jesti in opravljati potrebo. Drugače pa smo dneve preživljali zunaj do poznega večera. In kakšni večeri so to bili.

No, tudi dnevi so bili kičasti, da je bilo energije za smučanje, sankanje, tek na smučeh in hojo na pretek. Vsi skupaj smo bili navdušeni.

Živimo v času, ko imamo za izbiro načina preživljanja počitnic ogromno možnosti. Seveda, če si počitnice sploh lahko privoščimo. Če ste kdaj vsaj za hip pomislili, da bi bilo preživljanje počitnic z avtodomom tisto pravo za vas, potem ne odlašajte. Poskusite, drugače ne boste nikoli vedeli. Pa vendar, ne najemajte avtodoma zaradi preživljanja časa v avtodomu ali pa zato, ker je to trenutno popularna zadeva. Avtodom najemite zaradi drugačnega doživljanja sveta okrog sebe, posebne svobode, ki jo prinaša in zaradi tkanja družinskih/prijateljskih/partnerskih vezi. Pa srečno!