Aktivnosti

Nad Vipavo

Veliko je lepih krajev po Sloveniji, vendar pa se v nekatere konce vračamo spet in spet. Kraški rob in Vipavska dolina sta stalnici naših potepov.

 

Smisel življenja je življenje

Minljivost je za človeka pogosto mučna tema, skoraj tabu, nekaj, čemur bi se radi na vsak način izognili. Skozi zgodovino vztrajno iščemo eliksir, a nam ne uspeva prav dobro. Iščemo rešitve skozi verovanje v posmrtno življenje, v reinkarnacijo, v vse, kar nas bi nekako naredilo večne. A kaj, ko je ena od osnovnih zakonitosti življenja prav to, da posameznikovo življenje ni večno. Še več, tudi nobena vrsta (živalska ali rastlinska), ki je kadarkoli v zgodovini živela na Zemlji, ni živela od začetka do danes, ni bila večna. Vse izumrejo. Prej ali slej. Ampak prav vse so in imajo pomen za življenje na sploh. Da življenje sploh je.

Čeprav smo si vrste na Zemlji zelo različne, pa imamo vsi skupno lastnost. To je težnja po biti. Želja živeti, preživeti in narediti vse, da bi ohranili svojo vrsto, se torej razmnoževati. In človek je danes najuspešnejša vrsta, verjetno ne zaradi zelo uspešnega in kakorkoli posebnega načina razmnoževanja, ampak zaradi možganov, ki nam jih je podarila narava.

Zavedanje o tem, da ta trenutek živimo zaradi tistih, ki so živeli pred nami in da je naše življenje pomembno zato, da bo jutri spet življenje za nami, nam lahko pomaga pri razmišljanju o minljivosti življenja in spraševanju o tem, zakaj sploh smo, kaj je smisel življenja. Zame je smisel življenja življenje samo. Kako ga živiš, pa je drugo vprašanje.

Ali vidiš moško glavo?

Pomladna Istra

Pomladni vikend odklopi so skupaj s tistimi jesenskimi bistveno manj stresni, pa precej bolj barviti, raznoliki, rekreativno obarvani in navdihujoči, kot poletna noriščnica ob morju in drugih kopalnih vodah.

Če si pustiš, da te kraji, narava in ljudje nagovorijo brez prevelikih predhodnih pričakovanj, potem se domov nikoli ne boš vrnil slabe volje. Tudi če ne boš dosegel ciljev, ki si jih zastavil v glavi. Naučiti se je potrebno želje sproti prilagajati in svoje potrebe uskladiti s trenutno situacijo in ljudmi, ki si delijo skupno doživetje.

Velikokrat sploh ni važno kam, kdaj in kako, ampak s kom greš in koliko si dovoliš, da se te izkušnja dotakne. Seveda je potrebno za doživetje marsikaj narediti, fizično in psihično, a vedno je vse poplačano za trud. Za lepimi fotografijami doživetij se namreč mnogokrat skriva gora “nezanimivih in nenavdihujočih” početij. Ampak že planiramo kam gremo naslednji vikend!

Tokrat so se na senzor ujeli utrinki kolesarjenja po Parenzani med Motovunom in Vižinado.

Kršičevec

Nekje tam za vogalom, kjer burja upogiba drevesa, kjer je kamen zvesti spremljevalec, kjer je voda le privid, kjer so krave bele, kjer tišina nima konkurence. Kjer se zdi, da je življenje še vedno življenje. Približno tam nekje je vas Juršče. Nad vasjo pa v daljavi hrib Kršičevec.

Ni čisto blizu in ni prav posebej daleč. Ni strmo, je pa neznansko lepo. Nalašč za družinski izlet. Nalašč za to, da se ti zvečer zdi življenje v mestu brez pomena, brez smisla. Samo lažje je.

Začetno navdušenje je bilo potrebno spraviti na papir. Tudi imena tistih nekaj pičlih živih prebivalcev, ki so se prav ta hip prikazali izpod snežne odddeje.

Plezanje, objemanje 14-debelne lipe, vragolije na zaplatah snega, skrivališča v opuščenih kamnitih objektih, … Pa tudi samo hoja, ki je seveda tu pa tam otrokom hudičevo dolgočasna. Na koncu se pa vedno izplača, preverjeno!

Tako preprost izlet, pa tako bogata izkušnja.

Komna

Saj vem, da se zdim marsikomu težak, ker mi ni vseeno, na kakšen način in s kom si želim doživljati gore. A vsi vemo, da človek ne more iz svoje kože, v tem primeru tudi noče 🙂

Zame je zimska Komna nekaj prav posebnega, nekaj, kar se ne da ravno primerjati s katerokoli zimsko gorsko pokrajino. Zato mi je pomembno, da jo obiščem takrat, ko je vsaj približno lepo vreme. Ker v megli pač Komne ni.

Je pa tudi res, da je letos verjetno ne bi doživel, če ne bi bil dvodnevni obisk že dolgo nazaj organiziran. Bilo nas je veliko, od tu in tam, vsi poznani, a vsak s povsem drugačnimi cilji, občutki, željami, zmožnostmi. Zabava je bila super, druženje tudi, a tisto, kar mi bo resnično ostalo v spominu je čudovita pokrajina Komne in doživljanje le-te na smučeh. Tisti, ki so šli zraven, razumejo, ostali bodo imeli popravni izpit 🙂

Prva turna smuka

Nedeljski dan mi bo za vedno ostal v spominu. Družinsko smo (razen najmlajšega) opravili prvi skupni turni smuk. Sicer prave turnosmučarske opreme za otroke nimamo, a se da z voljo tudi drugače.

Midva na turnih smučeh s psi in otroško smučarsko opremo na ramenih, otroka pa peš. Njuna motivacija je bila zaradi pričakovanja velika in zlahka smo v idiličnem vremenu in snežnih razmerah zmogli čez tistih nekaj senožeti pod Storžičem. Pretiravanje za prvič res ni prišlo v poštev.

Še pred začetkom hoje sva seveda preverila snežne razmere, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi že prvi stik s turno smuko otroka odvrnil od te lepe dejavnosti. Izkazalo se je, da so razmere “sprejemljive”. Kakšnih 15-20cm malce bolj kompaktnega pršiča na trdi podlagi in zelo blag naklon. “Sprejemljive” zato, ker je potrebno biti pozoren na dolžino otroških smuči, ki se v takšnem snegu bistveno drugače obnašajo od odraslih, saj so zelooooo kratke in včasih komaj da pogledajo ven iz snežne odeje. Posledično je veliko težje obvladovati smuko.

S snegom obložene smreke, razgledi, sledi zajca in srne v snegu, čudovito bela pokrajina okrog nas, vse je prispevalo k res pravemu doživetju. Na vrhu senožeti pa malica in priprava na spust.

Nekaj zavojev je bilo potrebnih, da sta se otroka prilagodila povsem drugačnemu smučanju, kot na “speglanih” smučarskih progah, ki sta jih navajena. Pa je vseeno šlo, z nasmeškom na licu. In spomini bodo za vedno!

Zimske počitnice z avtodomom

Zadnjih osem let smo vedno kratke zimske počitnice preživeli na Pokljuki. In vedno je bilo čudovito, vsi imamo lepe spomine, otroci pa so tudi letos navijali za ta kraški biser pod gorami. Ko sva neko sončno januarsko nedeljo z Bojano tekla na smučeh v Ratečah, sva na parkirišču opazila lepo število avtodomov in ideja je bila tu. Letošnje zimske počitnice bomo preživeli v Zgornjesavski dolini, z avtodomom! Ker naš mali Nugget ni ravno trisobni apartma, smo tako kot lani najeli večji avtodom pri podjetju Hiša na kolesih.

Moram biti pošten. Tak način preživljanja zimskih počitnic ni za vsakogar. Pa ne zaradi denarja oz. stroškov, kar je seveda predpogoj. Na prvi pogled romantično početje bi bilo lahko za marsikoga zelo stresno. Na zunaj se avtodom zdi velik in udoben, vendar v notranjosti ni vse tako, kot si človek, navajen udobja, predstavlja. A za tiste, ki se imate radi, za družine, ki so tudi v vsakdanjem življenju veliko skupaj in nimajo težav preživljati čas v skupnem prostoru, verjetno ni boljše izbire. Za nas je bil najeti avtodom luksus na potenco.

Prednosti, ki jih počitnice z avtodomom v zimskem času prinašajo, so npr. za družine z majhnimi otroci resnično velike. Ko mora najmlajši na popoldanski počitek, ni potrebne nobene vožnje in premikanja celotne družine v hotel, apartma ali karkoli drugega. Ko si zaželimo teka na smučeh, se zapeljemo do izhodišča, ko zamenjamo smučišče, prav tako, ko si zaželimo kosila, ni daleč. Ali pa možnost, da eden od staršev teče na smučeh, dva otroka se igrata na snegu, tretji se slabše počuti in počiva v avtodomu, drugi starš pa malo bluzi in fotografira. In Zgornjesavska dolina je za kratke počitnice idealna, premiki so nekaj kilometrski, PZA-ji (prostori za avtodome) so v Kranjski Gori in Planici, ambient z gorsko kuliso pa navdihujoč.

Za bazo smo izbrali Planico, srečo smo imeli z vremenom, noči pa so bile zaradi lune še bolj romantične.

Seveda nismo šli na počitnice zaradi tega, da bomo v avtodomu. Avtodom je le nujno potrebna infrastruktura zato, da imaš kje spati, jesti in opravljati potrebo. Drugače pa smo dneve preživljali zunaj do poznega večera. In kakšni večeri so to bili.

No, tudi dnevi so bili kičasti, da je bilo energije za smučanje, sankanje, tek na smučeh in hojo na pretek. Vsi skupaj smo bili navdušeni.

Živimo v času, ko imamo za izbiro načina preživljanja počitnic ogromno možnosti. Seveda, če si počitnice sploh lahko privoščimo. Če ste kdaj vsaj za hip pomislili, da bi bilo preživljanje počitnic z avtodomom tisto pravo za vas, potem ne odlašajte. Poskusite, drugače ne boste nikoli vedeli. Pa vendar, ne najemajte avtodoma zaradi preživljanja časa v avtodomu ali pa zato, ker je to trenutno popularna zadeva. Avtodom najemite zaradi drugačnega doživljanja sveta okrog sebe, posebne svobode, ki jo prinaša in zaradi tkanja družinskih/prijateljskih/partnerskih vezi. Pa srečno!

Svačica

Ne vem s čim smo si danes zaslužili tak krasen turnosmučarski dan? Pri teh letih človek ne verjame več v podarjene stvari, mogoče od danes spet. Še včeraj zvečer je kazalo na ne prav posrečen izlet v neznano. To se zgodi takrat, ko se po nekem čudnem naključju zberejo štirje možakarji, ki so skupaj pred 100 leti v naših hribih zarisali tu pa tam kakšen zavidanja vreden zavoj in nimajo pojma, kje naj zapravijo nedeljsko dopoldne. Izvzet je prvi črnogorski turni smučar, ki v nasprotju z napisanimi resnicami o tem narodu, vsaj 2-krat na teden turno smuča. Zaradi prenasičenosti mu zmanjkuje ciljev, zato se je lotil težkih prvenstvenih spustov s Kališča. Ni manjkalo veliko, pa bi zaradi sočutnosti skoraj podlegel njegovim privlačnim ciljem, če nas ne bi rešil helfer (bergfuhrer), ki se je pojavil od nikjer in začel navijati za Begunjščico, saj jo je včeraj povohal od blizu. A kaj, ko tretjemu v navezi, partizanu, ni do karavanške lepotice, on bi Javornik ali pa Goli vrh. Potem sem pa tu še jaz, meni je vseeno, samo da grem, pa da je varno, pa da je kratko, pa da ni daleč za vozit, pa da niso južna pobočja, ker je skorja, pa da ne gremo v mirna območja, da ne bomo splašili živali, … Ja, pa helfer mora biti ob 11 doma. 3/4 upokojenskega društva je vrhunsko slabo fizično pripravljenih, črnogorec kvari povprečje. Sodeluje pa v povprečju (tudi 3/4) javnih uslužbencev na turi, zaradi česar se je vedelo, kdo plača pijačo po turi, gospodarstvo je namreč v občutni konjukturi. Po naključju je gospodarstvenik pozabil gotovino, kartica ne prime v tujini, pa je zadevo poravnal stavkajoči zgodovinar.

Če gre na turo večje število ljudi, se po mojih izkušnjah že v avtu začuti, ali bo tura fajn ali ne. V dvomih zaradi zgoraj opisanih nesnežnih razmer, sem se čakajoč zaskrbljeno in premraženo oziral za svojim prevozom. Ko so vsi trije mahajoč odbrzeli mimo mene sem vedel, da bo čudovit dan. Že v avtu nas ni bilo za ustavit, pozitivna energija in neumnosti na kvadrat. Seveda ni šlo brez ogleda vseh bunkerjev na poti v Bodental, za katere pač nikoli prej ni bilo časa. Edina stalnica teh izletov so malenkosti, ki nam jih vsakodnevno očitajo žene, pa jim ne verjamemo. Helfer je hotel na turno smuko brez smuči, črnogorec je pozabil osebno izkaznico, partizan je vzel vsega preveč, jaz pa sem namesto čutarice s čajem vzel camelbak, ki mi je zmrznil prvo minuto.

Ne vem sicer, kdaj smo se odločili, kam sploh gremo, ali pred Ljubeljskim tunelom ali za njim. Kakorkoli, iz slovenske megle smo zapeljali v zamejsko sonce. Na izhodišču -12 stopinj, zimska pravljica in suh sneg kamorkoli seže pogled.

Že 5 metrov od avta smo vedeli, kaj nas čaka. Nekakšen topel občutek me je prevzel, čeprav se potem skoraj cel čas vzpona nisem mogel ogreti. Niti se ne spomnim, kdaj sem s tako lahkoto prišel na kakšen turnosmučarski vrh. Smučina je bila kot avtocesta, želja po smučanju zaradi abstinence pa premočna, da bi razmišljal o kakšnem naporu. No, pa tudi razmere so bile varne vsaj toliko, kolikor so sploh v hribih lahko.

Na sedlu je kar prehitro vsega konec, zato jo s črnogorcem mahneva še na Svačico, s smučmi dokler gre, potem pa peš po ozkem, a varnem robu.

Navzdol je bil ples po morju pršiča. Danes bi kot Sahara vode potreboval kakšne elanove ripstick smuče, a žal sem se moral zadovoljiti s svojimi sulicami tipa Bojan Križaj. In resnično nam ni bilo nič hudega, vriskali smo, na trenutke pa sem celo začutil pri sebi in ostalih, da skoraj ne verjamemo, kako nore so razmere.


Foto: Edo Krnič

Fotografij smučanja po pršiču ni, škoda bi bilo to doživetje spraviti na senzor. Fotografije se niti približati ne bi mogle občutkom. In prav je tako.

Kljub prvovrstnemu turnosmučarskemu dnevu pa vem, da mi bo ta dan v spominu ostal predvsem zaradi druženja s prijatelji. V gorah se vezi močneje stkejo, pa tudi brez prijateljev gore niso iste. Brez njih so samo lepo skalovje, čudovit ambient, krasna kulisa, brez doživetij, brez spominov: Gore so nemi spomeniki izjemnega dela narave, dušo pa jim podarimo ljudje.


Od leve proti desni: helfer, črnogorec, naravovarstvenik, partizan

Korzika 2017

Korzika 2017 sem napisal zato, ker verjamem, da se bomo na ta fantastičen otok še vrnili, če bo to le možno. Pravzaprav ne vem, zakaj smo toliko časa odlašali za prvi obisk, saj nam je korziška pokrajina pisana na kožo – gore, neokrnjene reke, gozdovi, morje, dobra hrana, luštni kampi, … No, navdušeni smo bili.

Sicer povsem drugačni dopustniški plani za konec avgusta so se tisto soboto zjutraj ob vremenski napovedi obrnili na glavo, v nekaj minutah sva se odločila za Korziko, kupila karte za trajekt in v ponedeljek smo našo hiško na kolesih že usmerili proti francoskemu otoku. Nimam namena na dolgo in široko razpredati, kje vse smo bili, kaj vse smo počeli in kaj vse Korzika ponuja. V splošnem lahko rečem le, da je ta otok še vedno pristen, divji, odlična destinacija za aktivne dopustnike, popotnike, … Ne vem zakaj, ampak imel sem občutek, da sem se vrnil v osemdeseta leta, ko je bilo vse bolj sproščeno, bolj kul, nezakomplicirano, navdihujoče. Na Korziki ni vse spedenano v nulo, ni instant turizma, ne dopuščajo razvoja hotelov tik ob ali na plažah, ne pustijo turizmu, da bi uničil njihovo bistvo. Resnično navdihujoče. Plaže, mesta, reke, gore so čudovite.

Najprej smo spoznavali osrednjo Korziko, s krasnimi dolinami in resnično neverjetnimi rekami. Zaradi več ali manj granitne podlage, se voda lažje in hitreje segreje, zato je kopanje v tolmunih prav prijetno. Kaj šele skakanje po lepo zaobljenih skalah in balvanih.

Mesteca so majhna, ohranjajo njihovo stavbno tipologijo, značilno pozidavo, … Da ne govorim o raznolikosti, izjemnih legah, …

Odlična zmes ohranjene narave in kulturne krajine, ki jo kleni domačini skrbno čuvajo.

Kampi simpatični, majhni, ugodni, preprosti, z dušo. Končno spet tisto pravo kampiranje!!

Plaže nič posebnega 🙂

Otroci so trpeli 🙂

Težko bi dejal, da je bil to spet eden od dopustov, bilo je namreč pravcato potovanje. V petnajstih dneh na otoku smo zamenjali 9 lokacij, spoznali marsikaj novega, predvsem pa smo preživeli kakovosten čas skupaj v izjemnem okolju.

Črna gora

Svet je zato tako lep, ker je tako različen. Pa ni samo raznolika, pestra in posebna le pokrajina, zelo se razlikujejo tudi ljudje, njihov način življenja, verovanje, odnosi, hrana, … Letos sem imel srečo, da sem lahko za hip doživel tisto pravo Črno goro, gorato, težko dostopno, navezano na pašništvo, na planine (katune). Spoznal sem temelj Črne gore, njeno identiteto, ki pa tako kot marsikje drugje po svetu relativno hitro in vztrajno tone v pozabo.

Nekoč edina resna panoga Črne gore, ekstenzivna živinoreja, ki je močno povezana s planinsko pašo, danes umira. Katuni se spreminjajo v počitniška naselja, tisti težje dostopni so že zdavnaj le kup ruševin. Vztrajajo starejši ljudje, zelo redko mlajša generacija še vidi smisel v tem početju. Vasi, brez katerih poletnega pašništva v hribih ni, se praznijo, ljudje množično odhajajo v Podgorico, ki je iz mesteca z 12.000 prebivalci po drugi svetovni vojni zraslo v moderno prestolnico z več kot 200.000 prebivalci.

Nekako človek spozna, da je bilo življenje na planinah tako težko, da je skoraj vsaka alternativa boljša od tega. Zdaj v planinah smisel vidi le turizem, ki pa ne prinaša le pozitivne stvari, temveč ima vedno s seboj neko čudno, nepredvidljivo prtljago. Kako se bodo planine razvijale v prihodnje, nihče pravzaprav ne ve. Se pa vsaj nekateri trudijo, da bi jih ohranili, razvijali, negovali. In prav s temi ljudmi sem obiskal Kučka korita, Širokar, Komove in Durmitor.

Obvezni dnevni rituali

Narava je čudovita, kjerkoli ji človek pusti dihati. Ponekod sem se počutil zelo domačega, saj je razvoj kamnin na las podoben tistemu v Julijskih Alpah.

Malo smo hodili, zaradi velikih razdalj in slabih cest pa bistveno več (preveč) časa preživeli v Toyoti

Dih jemajoče lokacije planin

In seveda krasni ljudje

Ob spodnji fotografiji mogoče še nekaj besed o upravljanju planin in načinu predelave mleka v sir. V nasprotju z našimi planinami, ki so več ali manj last srenj oz. agrarnih skupnosti, so njihove planine razdeljene glede na družinske rodove in se več ali manj tudi tako imenujejo (Katun Petrovića, Vujadinovića katun, Savovića katun, …). Predeleva mleka v sir je bistveno enostavnejši postopek, kot pri nas. Imajo tako ovčje, kot kravje mleko, pogosto ga kar mešajo. V še tolpo, ravnokar pomolženo mleko dodajo sirilo in počakajo dobre pol ure, da se začne proces sirjenja (mleka ne segrevajo). Potem podobno kot pri nas ločijo trdi del od preostanka, pri čemer že oblikujejo manjše hlebce. Ne ukvarjajo se z nobenim stranskim produktom, ne izdelujejo skute, ne uporabljajo sirotke, … Te hlebce potem položijo v posebni prostor na lesene hlode, kjer z obtežitvijo dosežejo, da preostala tekočina odteče. Še isti dan hlebce položijo v lesene čebre, jih posolijo in pustijo zoreti. To je to. Končni izdelek je mehak slani sir, meni pa je bil najbolj všeč res tisti najbolj mladi, ki še ni posoljen in spravljen v čebre. Skupaj s čokolado je bila izvrstna sladica ali pa kar zajtrk.

Posebna zahvala pa Ivanu, Petru, Mateju in Žigi za odlično vzdušje in deljenje izkušenj, znanj, smeha, časa … Doživetje ostane, ostalo pa počasi zbledi.