Gorništvo

Rogla

Rogla. Pot med krošnjami. Mešani občutki. Izjemna arhitektura, povprečno doživetje, dobra interpretacija narave. Ali je taka infrastruktura res potrebna? Z vidika turizma zagotovo. Ali bo to prispevek k drugačnemu razumevanju narave in odnosa do nje, pa težko verjamem. Za večino je to samo lep nedeljski izlet v kombinaciji s kavico v hotelu in kratkim sprehodom. Motoriziran obisk Rogle pa se bo večkratno povečal. Ampak vseeno je to glede na svet, v katerem živimo, turistični razvoj in razcvet prostočasnih dejavnosti, normalna investicija. Kaj pa običajni sprehod po gozdu? A to ni več doživetje?

Zgornje besede ne bi napisal, če ne bi imel osebnih izkušenj. Če se je namreč ob obisku poti med krošnjami kar trlo od ljudi (čez cel dan), pa je lahko človek le korak stran skoraj sam hodil po odlično urejeni škratovi poti, kjer je stik z gozdom bistveno intenzivnejši. Priporočam.

Potep v zaledju Krna

Planina Kuhinja – Planina Leskovica – Rdeči rob – Lužnica – Batognica – Krn – Planina Kuhinja. Rad imam to turo. Če se prav spomnim, sem jo prehodil 5-krat. Priporočam jo vsakomur. Če te poleg rekreacijskih izzivov zanima še kaj drugega, potem to turo težko pozabiš.

Tokrat smo jo čez najbolj slikovite ledeniške morene pri nas mahnili skupaj z Edijem in Ivotom.

Super je po hribih hoditi z ljudmi, ki jih v življenju zanimajo povsem druge stvari. Pa so vseeno zvedavi, vedoželjni, a na nek čisto drug način. Tukaj sem bil namreč vedno v družbi podobno mislečih ljudi, s podobnimi vedenji, zanimanjem. Z mano so bili kolegi geologi, pa biologi, geografi, poznavalci 1. svetovne vojne, lokalci, družil sem se z ljudmi na planini, … Zdaj pa Edo in Ivo. Že ko smo se na parkirišču preoblekli, nisem bil prepričan, a imamo kakšno tekaško tekmo, al gremo v hribe. Kratke hlače, pajkice, neke hi-tech gorsko tekaške palice, ultra lahko nahrbtniki, nizke čevlje, majhna vetrovka, ena majhna čokoladna tablica. Ampak, bil je čudovit dan.

In čeprav sem si v glavi naredil načrt, kaj vse jima bom danes povedal in pojasnil, sem takoj potem, ko smo nad planino Leskovica razvili debato, ki nas je potem spremljala cel dan, načrt pustil v predalu in se prepustil toku dogajanja. V bistvu sem začutil, da bi pokvaril dan z raznimi strokovnimi razlagami in sem se dobesedno držal nazaj. Užival sem v družbi in v dejstvu, da lahko med seboj delimo lepe trenutke v čudovitem okolju.

Kljub temu sem potem doma ugotovil, da smo obdelali ogromno tem: filozofijo, alternativno medicino, reinkarnacijo, geologijo, hidrologijo, zgodovino, pašništvo. Kaj pa ti misliš, Edo? Začuda je tokrat bolj kot ne samo poslušal. Na koncu pa naju je bil sit in si je nadel slušalke. Kaj pa ptičje petje?

Gora Vrh peskov nima po naključju takega imena. Vse naokrog je en sam ljubi pesek, kamor pogledaš. To pa zaradi dejstva, da je tod dolomit, ki je izredno krušljiv in neodporen na vremenske razlike. Če bi ves material obsežnih melišč pod Peski vrnil nazaj na prvotno mesto, bi bile tod gore izredno visoke.

Kako različne obraze imajo lahko gore, je izredno lepo mogoče opazovati na primeru Batognice in Krna, ki sta na severni strani povsem “utrujena” od ledeniškega preoblikovanja.

Vrh Batognice je točka, ki bi jo bolj kot vrh Triglava moral obiskati prav vsak. Tam je čas za razmislek o smiselnosti, potrebnosti, nujnosti vojn. Hkrati se zaveš, da nam je danes neverjetno lepo, da svobodo zares lahko živimo.

Z vrha Krna so Julijske Alpe kot na dlani, zato je kar težko oditi v dolino.

Pogled proti Bavškemu Grintovcu z Mangartom in Jalovcem v ozadju lepo pokaže, kako sta soodvisna živa in neživa narava, kako drevesne vrste uporabljajo naravne pogoje za rast in kako višina vpliva na to, katere vrste rastejo.

Nič ne bi bilo narobe, če bi bilo več takih dni. Ampak življenje je “balance”, a ne?

Dolina Glinščice

Poljub fliša in apnenca je rodil dolino Glinščice, ki si jo danes delita Italija in Slovenija. Medtem ko reka Glinščica v Sloveniji teče večinoma po flišu, pa v Italiji teče v celoti po apnencu.

Prisotnost in različne lastnosti obeh kamnin so spretno uporabili tudi pri gradnji nekdanje železniške proge, ki poteka visoko nad desnim bregom reke. Izjemno tankočutno vtkana arhitektura v naravno okolje!

Tokrat smo jo ubrali peš, kmalu s kolesom, prav gotovo v prihodnje tudi s plezalnim pasom in vrvjo.

Bistvo se skriva v detajlih in Glinščica jih ima kar nekaj 🙂

Velika planina

Gozdne sladkarije

Barvit, da ga mama najde

Tudi brez drona se da

V pravi smeri?

Kosilnice počivajo

1:1

Živo – neživo

Arhitektura, ki posnema naravno okolje

Mlekarna

Oštevilčena brezosebnost

Vodni relief

Skromnost bi se lahko prenesla tudi v dolino

Videti, ne samo gledati

Tehtnica ne laže. Ena jagoda se je nesramno zredila.

Kriški podi

Tako majhni v divjih oceanih nekdanjega sveta

Tako zatopljeni v svoje misli, da skoraj zgrešimo čudežni pozdrav iz stene

Veliko nas je, ampak koliko je šele kamna

Za robom je … vse, razen tistega, kar si mislil, da je

Ruševje ima smolo. Toliko ga je, pa še nadležen je po vrhu. Zato redko opazimo njegovo lepoto. Njegov izreden pomen!

Ostal je tu, pa sploh ne bi smel

Skregani

Danes na jedilniku tudi nevihte. Kuhamo

Tekma

Vse različno, vse isto

Kača

Pada gori, teče doli

Modra Jupol barva, 100%

Ljubeljska Baba

20.06.2019

Spet doma

Veliko poti so krave že ubrale

Vertikale

Zgornjesavski vikend

08.06.2019

Odnos in spoštovanje do česarkoli lahko zgradiš le v primeru, da zadevo spoznaš dovolj dobro, da začneš do nje nekaj čutiti, jo razumeti. Da jo izkusiš. Lahko te pritegne, lahko pa tudi ne. Lahko zgradiš pozitiven, lahko negativen odnos.

Gradnja odnosa prek izkušenj

Zdi se mi prav, da otrokom omogočimo graditi odnose, ne samo pozitivne, tudi negativne. Skozi izkušnje. Za katere se je potrebno tudi potruditi. Čeprav je včasih prepričevanje težko, pa se vedno znova izkaže, da so otroci vedno, ko morajo vložiti več truda, kot mislijo, da je prav, zadovoljni, saj spoznajo, da je trud poplačan, vreden in so pogosto presenečeni nad dejstvom, da zmorejo. Da lahko.

Gozdna učna pot

Lep pomladni vikend smo izkoristili za spoznavanje Zgornjesavske doline in Belopeških jezer. Peš in s kolesom. Lepo domovino imamo. Naši otroci to že počasi čutijo.

V vodnem kraljestvu

Slapovi pridejo in grejo, so samo trenutek, podobno kot naše življenje

Vodo si delimo, vode si ne prisvajamo

Življenjski sopotniki

Plastično doživljanje narave. Kdo ima večjo pravico? Posameznik na SUP-u ali več ljudi, ki bi radi doživeli naravo brez SUP-a? Kaj je javni interes?

Skalni velikani nad gozdnimi velikani

Konec dneva. Konec tudi za nekdanji način urejanja kulturne krajine

Trajnostna mobilnost, ki jo vztrajno izriva netrajnostna baterijska prihodnost

Čakajoč na tovor

Začetek najdaljše vodne poti

Nekdo ni škrtaril z zeleno barvo

Soška pot

22.4.2019

Hoja je najbolj elementarno gibanje. Hoja nas definira, nam omogoča, sporoča, združuje, povezuje, zabava, utruja, predvsem pa nam odpira okno v spoznavanje sveta okrog sebe. Prek Soške poti spoznavamo Trento, njeno naravo, kulturo, spoznavamo Trentarje, spoznavamo sebe.

Od doline do višine

Letošnji april je bil prelep, topel, vabeč, bilo bi ga škoda zapraviti notri. Poleg odseka Soške poti od Loga do Malih korit smo obiskali tudi Zadnjo Trento in njene Zapotoške slapove. Pa končno smo malo pretegnili prste na balvanih pri Plajerju.

Sam, s svojimi mislimi

Ponosna. Upravičeno!

Ledeni čaj

Kekec

Vsako leto znova barvit začetek pomladi. 

V prvi vrsti dolomit, zadaj apnenec. Razlika očitna. 

Majhni v svetem kraju. Naša religija, naše cerkve. 

Spoznaj, začuti, razvij odnos, spoštuj, varuj. 

Gozdna aorta. 

Utrinki s hoje. Utrinki, ki so že v spominu. Utrinki, ki so večni. 

Hoja po balvanih. 

Spomini še živijo. 

Ekologija = naravna meditacija. Povezanost človeka z živo in neživo naravo. 

Vse je zapisano v zvezdah. Vse!

Z otroki v gore

Včasih se v življenju kakšne stvari poklopijo in ima človek občutek, da ima vse skupaj smisel. Tale naslovna fotka, ki krasi nov, posodobljen vodnik “Z otroki v gore” založbe Sidarta je ena taka zadeva. Prejšnji vodnik je naša biblija, knjiga, ki jo s pridom in vrsto let uporabljamo za naše izlete. Nekaj, kar mi je tako ljubo, zdaj na platnici krasi moja fotka, kar lepo godi mojemu egu in daje potrditev smiselnosti fotografske poti, ki sem ji predan že dobrih 10 let. Poleg čisto estetsko/fotografskega pomena naslovnice in knjige (v kateri je še cca 20 mojih fotografij), ima sodelovanje pri tej knjigi tudi globji osebni pomen. Naslovnica lepo povezuje vse tisto, kar mi v življenju veliko pomeni, družino, prijatelje, izlete, gore in območje (Julijske Alpe), s katerimi sem službeno povezan že 12 leto, z dušo pa še kakšno leto dlje 🙂

Najlepša hvala Marku Prezlju, da me je povezal z Janezom Skokom, s katerim je bilo veselje sodelovati.

Krk

24.03.2019

Dolgo sem si želel doživeti Krk izven sezone, pohodniško, raziskovalno. Letos končno, najmlajši je toliko zrasel, da zmore nekaj kilometrov peš in to je dovolj, da se že klatimo brez nepotrebnega otroškega nahrbtnika. Krk je tako blizu, da je podaljšan vikend povsem dovolj za noro doživetje. Urejene, označene poti nad Baško so ene najlepših vezi, ki združujejo slikovito pokrajino, sestavljeno iz nepreglednega krša (apnenčastih kamnin), kmetijske krajine (ovčereja), nebeško lepih zalivov, dišečih borovcev, pravih kanjonov, jastrebovih terenov, …

Naš kombi ni pravi avtodom ali statusni simbol, ampak sredstvo za naša doživetja. Marsikaj nam je omogočil.

Roka starša vodi, vzgaja in daje zaupanje.

Ambient

Zaupanje gradi samostojnost

Ostanki trdega življenja

Ekipa

Čas za igro v najlepši igralnici

Na pot v pravi smeri

Moje, tvoje, naše.

Kamnita puščava

V kanjon!

Pogum

Povezan

Vračamo se pozno, a se zdi, da vedno prekmalu.