Izleti

Planina Obranca

Enega letošnjih najlepših pomladanskih hribovskih izletov smo preživeli na vzhodnem robu planote Mežakla, na planini Obranca. Razgibana pot je ponudila toliko zanimivih naravnih posebnosti, da so se otroci zabavali prav vso pot navzgor in navzdol. Balvani za gib, um in pogum, kamniti stožci za razumevanje uporabe kamna v gradnji, strma pot za zanesljiv korak in ples v skalah, bukov gozd za dotik, planina za stik, jesensko listje pa za plavanje. Čudovito.

Fujifilm GFX 50R in XT-3

Večina ljudi me pozna kot enega izmed najbolj zaželenih slovenskih poročnih fotografov, kot Instagram influencerja ter večkrat nagrajenega družinskega fotografa.

Malokdo pa ve, da sem dolgoletni Fujifilm ambasador, njihov promotor in gonilna sila terenske (door to door) prodaje Fuji X sistema. Večino časa, ki ga med številnimi mednarodnimi obveznosti preživim v Sloveniji, posvetim prepričevanju slovenskih fotografov, naj za vraga končno zamenjajo njihov zanič sistem (Canon, Nikon, Sony, …) in se odločijo za Fujifilm.

Za dolgoletni trud mi je letošnjega februarja direktor Fujifilm Evropa poslal njihov srednjeformatni sistem, za namene testiranja seveda. Če bi mi bil sistem všeč, bi ga lahko brez kakršnega koli plačila obdržal. Edini pogoj je bil, da pri vsaki objavi na socialnih omrežjih dodam #ilovefuji. Ker sem načelen človek in mi ne bo noben govoril, kaj naj pod svoje objave napišem, sem že v začetku dogovor zavrnil in po testiranju opremo v celoti vrnil. Pa še grd aparat so mi poslali, jaz pa sem na lepoto izredno občutljiv, celo alergičen.

Tako kot pred leti, ko sem testiral njihov Fuji X sistem, so mi tudi tokrat skupaj z opremo poslali manekena Đurota, ki sem se ga zelo razveselil. Predvsem zato, da mi je nosil težko opremo. Ki v bistvu sploh ni težka, ampak sem se od zadnjega najinega srečanja malce postaral, poleg srednjeformatne kamere z objektivi pa so mi poslali še nekaj sladkega iz X serije, in sicer XT-3, 80mm f2.8 macro in 200mm f2. In kaj naj zdaj s tem? Cel kup štoraste, neuporabne robe. Matr, a moj iPhone pa ni dovolj dober? Pa še Đuro ni več maneken, šel je v pokoj, zdaj samo še fotografira. Cela štala!! No, bomo šli vsaj na en lep izlet. Kitzbühel? Monte Carlo? Firence? Na koncu smo šli na Slivnico. Avstrijcem zamerim, ker na mejah gledajo osebne izkaznice, Italijani govorijo čudne stvari na proslavah, Francozi pa niso fotogenični s tistimi rumenimi jopiči.

GFX 50R

O srednjeformatnih kamerah sem do sedaj le bral, tokrat pa sem jo držal v rokah. Ali potrebujem tako kamero? Ne! Ali si jo želim? Ja! Ali bi si jo kupil, če bi imel dovolj denarja? Verjetno ne!

————
Srednjeformatne kamere imajo bistveno večji senzor za zajem fotografije, kot standardne “full-formatne” 35mm zrcalno refleksne kamere (npr. Canon 5D mark IV, Nikon D850, Canon EOS R, Nikon Z6 in Z7, Sony a7III, …). To pomeni, da je zajeta fotografija bistveno boljše kvalitete v smislu detajlev, dinamičnega razpona, … Fujifilmu je uspelo narediti srednjeformatno kamero, ki s standardnim zoom objektivom ne presega teže in velikosti najboljših “full-frame” aparatov, kar je izjemno. Tudi cenovno so blizu, bi skoraj rekel tam-tam. Trenutno je razlika v izbiri objektivov, ki je trenutno pri Fujifilmu še zelo boga. A pogled naprej je lep.
————

Pred odhodom na izlet sem preveril specifikacije GFX 50R in začuden ugotovil, da nima vgrajenega stabilizatorja. Šok. Dobro, bo šel najmlajši član družine tudi zraven, Svit je odličen stabilizator. Če ne drugega, Fujifilm skrbi za kvalitetno preživljanje družinskega časa. Bravo Fuji!

Kar me je dodatno presenetilo že doma, je uporabniška izkušnja srednjeformatne kamere. Za potrebe nastavitve aparata na moje standardne “in-camera” prednastavitve sem potreboval natančno 5 minut. Vse skupaj je tako dolgočasno domače, čisto enako, kot to delam na svoji Fuji XT-1. Mogoče pa Fujiju veliko pomeni uporabnikov čas, bog ve. Uporabniška izkušnja me spominja na uporabo Applovih aparatov, enostavno, a učinkovito.

Po pravici povedano, pa me razni uporabniški cukrčki, bonusi, napredek tehnike, … prav veliko ne zanima. Nekako mi je bližje Hodaličeva bela majica in kavbojke. Torej, važno, da je na aparatu zaslonka, čas zaklopa, dober senzor in odlična leča. Vse ostalo lahko je, ni pa nujno. No, tu pa Fujifilm GFX 50R trga gate, razbija mit, meče čeljust na tla, odpira usta do nezavesti, oh in ah in sploh. Kvaliteta fotografije je resnično osupljiva. Če povem po pravici, sem se ob pregledu fotografij kar malce ustrašil. Prvič se mi je namreč zgodilo, da tistega, kar sem videl na ekranu, nisem doživel na izletu. Moje oči praviloma vidijo bolje od aparatovega senzorja. A ne od Gfx 50r. Ni šans. Kot bi fotografiral “long exposure” sredi dneva. Toliko detajlov, kontrastov, dinamičnega razpona, ostrine, … Ni vredno napisat niti ene besede več. Edina omejitev je moja domača računalniška oprema. Mora biti namreč zelo zmogljiva, fotke so velike, obdelava pa zahteva dosti delovnega spomina. Kaj češ, napredek tehnike, jaz pa še vedno v beli majici in kavbojkah 🙂

No, kako torej. Bi imel GFX 50R? Ja, itak. A jo res rabiš? Seveda, za Instagram in Fb, nujno!!! Z veseljem bom vse objave podpisoval z “ilovefuji”.

XT-3 in Fujinon 200mm f2

Najprej dejstva. Še vedno sem ponosen lastnik kamere Fujifilm XT-1. Ne padam ravno na vsakoletne novosti, predvsem pa znam realno oceniti, za katere potrebe uporabljam kamero. Pa četudi se pogosto zgodi, da imam na fotografskih delavnicah, ki jih vodim, najstarejši, v očeh mnogih tudi najslabši fotoaparat. No ja.

Priznam pa tudi, da mi je XT-3 zbudil pozornost. Ne vem zakaj sem si mislil, da bo kvaliteta fotografije te kamere bistveno boljša od XT-1. Senzor je novejši, ima malo več pixlov, ampak še vedno je APSC velikosti. Zato čudeža žal ni bilo. Naredil sem kratek, a potrjeno znanstveni primerjalni test obeh kamer, na katero je bil pritrjen Fujijev izjemni makro objektiv, Fujinon 80mm f2.8. Jaz kakšne razlike nisem opazil, lahko bi celo rekel, da je v nekaterih primerih fotka iz XT-1 malenkost boljša (ostrejša, bolj kontrastna). Lahko pa je razlika tudi v tem, da se mi je pri fotografiranju z XT-3 zatresla roka 🙂

Torej, obvezno kupi XT-3, če še nimaš Fujija! Če imaš doma kakšno starejšo verzijo Fujija in bi rad najnovejšega, pa premisli. Ali boš dobil kvalitetnejšo fotografijo, boljši dinamični razpon, boljšo kvaliteto pri visokih ISO vrednosti, ostrejšo fotko, …? Verjetno malenkost že, a bistveno ne. Raje preveri ali mogoče potrebuješ kakšen boljši objektiv. Se mi zdi, da boš v tem primeru zagotovo videl občutnejšo razliko v kvaliteti fotografij. Dober objektiv bo do konca izkoristil zmogljivosti senzorja, kateregakoli. Moram pa vseeno priznati, da je XT-3 proti XT-1 kot Barcelona proti Mariboru. Saj Maribor je simpatičen, ampak Barcelona je pa top. XT-3 ima sistem ostrenja kot iz drugega planeta, njegov video je kot fullHD proti VHS. Kar pa je mene najbolj navdušilo, je dejstvo, da so postali objektivi iz prve serije (imam 35mm f1.4 in 60mm f2.4) kar naenkrat bistveno bolj uporabni, saj neverjetno hitro ostrijo, če jih seveda primerjam z XT-1.

Kaj pa 200mm f2?
Vrhunski objektiv, v vseh pogledih. Tudi lep je 🙂 Kvalitetna izdelava, tiho in hitro ostrenje, kvaliteta fotografije osupljiva. Ampak jaz nisem pravi naslov za podajanje verodostojne ocene. Po pravici povedano, bi objektiv zagotovo ostajal doma, čeprav bi mi ga nekdo “šenkal”. Pač nisem tak tip fotografa, ki bi na špancir v naravo tako velik in težak objektiv. Za strastne naravoslovce (fotografiranje živali) in za športne fotografe pa je ta objektiv čisto krotek, v primerjavi s podobnimi pravzaprav majhen in lahek.

Kobilja glava

Razglednik nad Tolminom, natančneje nad Ljubinjem, nad Planino Stador, … Krasen travnat vrh, ki nas je gostil v izdihljajih leta 2018. Izkoristili smo možnost vožnje z avtovlakom iz Bohinjske Bistrice do Mosta na Soči. Predlagam, da namesto raznih “Božičkovih” vlakov in vožnje s starimi vlaki, vašim otrokom in tudi sebi privoščite vsaj enkrat vožnjo skozi legendarni Bohinjski tunel ter Baško grapo. Tudi sama proga je izjemen kulturni spomenik železniške infrastrukture. Takih simpatičnih kamnitih tunelov ter mostov ni moč najti nikjer drugje v Sloveniji.

Čeprav tu pa tam strma pot, pa je v celoti gledano to ena najbolj razgibanih, razglednih in “odpihnjenih” poti na vrhove ob južnem pragu Julijcev.

Iskali smo sicer sonce, a nas je spremljala visoka koprenasta oblačnost, ki je izlet spremenila v pravo zimsko gorniško turo. Na vrhu pa “himalajski veter”, ki se bo otrokom za vedno vtisnil v spomin.

Tu pa tam je za otroke pot navzgor naporna, a pot navzdol je vedno “nora”. Nikoli ni dovolj navihanosti, poskočnosti, radovednosti, …

Odlična tura za “brezsnežne” zime. A se vseeno veselim pomladnega ali zgodnje poletnega obiska, ko bo cvetni parfum na vrhuncu 🙂

Soška pot

Pomladni meseci so za obisk najlepše daljinske peš poti v Sloveniji verjetno najprimernejši. Znosna vročina, zasneženi vrhovi Julicev, mogočna Soča, zelen oklep bukovih gozdov, cvetoči travniki in sadno drevje, samota na poti in dolgi dnevi. Prvi dan smo prehodili zgornji del poti, drugi dan pa smo le malo pohajkovali okrog velikih korit in za konec naredili še krog okoli korit na Lepenjici. Z besedami se na da dobro opisati, kako lepa dneva sta za nami. In čeprav Sočo in njene pritoke ter dolino Trente na splošno dobro poznam, pa me vedno znova očara in začara.

Nad Vipavo

Veliko je lepih krajev po Sloveniji, vendar pa se v nekatere konce vračamo spet in spet. Kraški rob in Vipavska dolina sta stalnici naših potepov.

 

Smisel življenja je življenje

Minljivost je za človeka pogosto mučna tema, skoraj tabu, nekaj, čemur bi se radi na vsak način izognili. Skozi zgodovino vztrajno iščemo eliksir, a nam ne uspeva prav dobro. Iščemo rešitve skozi verovanje v posmrtno življenje, v reinkarnacijo, v vse, kar nas bi nekako naredilo večne. A kaj, ko je ena od osnovnih zakonitosti življenja prav to, da posameznikovo življenje ni večno. Še več, tudi nobena vrsta (živalska ali rastlinska), ki je kadarkoli v zgodovini živela na Zemlji, ni živela od začetka do danes, ni bila večna. Vse izumrejo. Prej ali slej. Ampak prav vse so in imajo pomen za življenje na sploh. Da življenje sploh je.

Čeprav smo si vrste na Zemlji zelo različne, pa imamo vsi skupno lastnost. To je težnja po biti. Želja živeti, preživeti in narediti vse, da bi ohranili svojo vrsto, se torej razmnoževati. In človek je danes najuspešnejša vrsta, verjetno ne zaradi zelo uspešnega in kakorkoli posebnega načina razmnoževanja, ampak zaradi možganov, ki nam jih je podarila narava.

Zavedanje o tem, da ta trenutek živimo zaradi tistih, ki so živeli pred nami in da je naše življenje pomembno zato, da bo jutri spet življenje za nami, nam lahko pomaga pri razmišljanju o minljivosti življenja in spraševanju o tem, zakaj sploh smo, kaj je smisel življenja. Zame je smisel življenja življenje samo. Kako ga živiš, pa je drugo vprašanje.

Ali vidiš moško glavo?

Pomladna Istra

Pomladni vikend odklopi so skupaj s tistimi jesenskimi bistveno manj stresni, pa precej bolj barviti, raznoliki, rekreativno obarvani in navdihujoči, kot poletna noriščnica ob morju in drugih kopalnih vodah.

Če si pustiš, da te kraji, narava in ljudje nagovorijo brez prevelikih predhodnih pričakovanj, potem se domov nikoli ne boš vrnil slabe volje. Tudi če ne boš dosegel ciljev, ki si jih zastavil v glavi. Naučiti se je potrebno želje sproti prilagajati in svoje potrebe uskladiti s trenutno situacijo in ljudmi, ki si delijo skupno doživetje.

Velikokrat sploh ni važno kam, kdaj in kako, ampak s kom greš in koliko si dovoliš, da se te izkušnja dotakne. Seveda je potrebno za doživetje marsikaj narediti, fizično in psihično, a vedno je vse poplačano za trud. Za lepimi fotografijami doživetij se namreč mnogokrat skriva gora “nezanimivih in nenavdihujočih” početij. Ampak že planiramo kam gremo naslednji vikend!

Tokrat so se na senzor ujeli utrinki kolesarjenja po Parenzani med Motovunom in Vižinado.

Kršičevec

Nekje tam za vogalom, kjer burja upogiba drevesa, kjer je kamen zvesti spremljevalec, kjer je voda le privid, kjer so krave bele, kjer tišina nima konkurence. Kjer se zdi, da je življenje še vedno življenje. Približno tam nekje je vas Juršče. Nad vasjo pa v daljavi hrib Kršičevec.

Ni čisto blizu in ni prav posebej daleč. Ni strmo, je pa neznansko lepo. Nalašč za družinski izlet. Nalašč za to, da se ti zvečer zdi življenje v mestu brez pomena, brez smisla. Samo lažje je.

Začetno navdušenje je bilo potrebno spraviti na papir. Tudi imena tistih nekaj pičlih živih prebivalcev, ki so se prav ta hip prikazali izpod snežne odddeje.

Plezanje, objemanje 14-debelne lipe, vragolije na zaplatah snega, skrivališča v opuščenih kamnitih objektih, … Pa tudi samo hoja, ki je seveda tu pa tam otrokom hudičevo dolgočasna. Na koncu se pa vedno izplača, preverjeno!

Tako preprost izlet, pa tako bogata izkušnja.

Prva turna smuka

Nedeljski dan mi bo za vedno ostal v spominu. Družinsko smo (razen najmlajšega) opravili prvi skupni turni smuk. Sicer prave turnosmučarske opreme za otroke nimamo, a se da z voljo tudi drugače.

Midva na turnih smučeh s psi in otroško smučarsko opremo na ramenih, otroka pa peš. Njuna motivacija je bila zaradi pričakovanja velika in zlahka smo v idiličnem vremenu in snežnih razmerah zmogli čez tistih nekaj senožeti pod Storžičem. Pretiravanje za prvič res ni prišlo v poštev.

Še pred začetkom hoje sva seveda preverila snežne razmere, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi že prvi stik s turno smuko otroka odvrnil od te lepe dejavnosti. Izkazalo se je, da so razmere “sprejemljive”. Kakšnih 15-20cm malce bolj kompaktnega pršiča na trdi podlagi in zelo blag naklon. “Sprejemljive” zato, ker je potrebno biti pozoren na dolžino otroških smuči, ki se v takšnem snegu bistveno drugače obnašajo od odraslih, saj so zelooooo kratke in včasih komaj da pogledajo ven iz snežne odeje. Posledično je veliko težje obvladovati smuko.

S snegom obložene smreke, razgledi, sledi zajca in srne v snegu, čudovito bela pokrajina okrog nas, vse je prispevalo k res pravemu doživetju. Na vrhu senožeti pa malica in priprava na spust.

Nekaj zavojev je bilo potrebnih, da sta se otroka prilagodila povsem drugačnemu smučanju, kot na “speglanih” smučarskih progah, ki sta jih navajena. Pa je vseeno šlo, z nasmeškom na licu. In spomini bodo za vedno!

Zimske počitnice z avtodomom

Zadnjih osem let smo vedno kratke zimske počitnice preživeli na Pokljuki. In vedno je bilo čudovito, vsi imamo lepe spomine, otroci pa so tudi letos navijali za ta kraški biser pod gorami. Ko sva neko sončno januarsko nedeljo z Bojano tekla na smučeh v Ratečah, sva na parkirišču opazila lepo število avtodomov in ideja je bila tu. Letošnje zimske počitnice bomo preživeli v Zgornjesavski dolini, z avtodomom! Ker naš mali Nugget ni ravno trisobni apartma, smo tako kot lani najeli večji avtodom pri podjetju Hiša na kolesih.

Moram biti pošten. Tak način preživljanja zimskih počitnic ni za vsakogar. Pa ne zaradi denarja oz. stroškov, kar je seveda predpogoj. Na prvi pogled romantično početje bi bilo lahko za marsikoga zelo stresno. Na zunaj se avtodom zdi velik in udoben, vendar v notranjosti ni vse tako, kot si človek, navajen udobja, predstavlja. A za tiste, ki se imate radi, za družine, ki so tudi v vsakdanjem življenju veliko skupaj in nimajo težav preživljati čas v skupnem prostoru, verjetno ni boljše izbire. Za nas je bil najeti avtodom luksus na potenco.

Prednosti, ki jih počitnice z avtodomom v zimskem času prinašajo, so npr. za družine z majhnimi otroci resnično velike. Ko mora najmlajši na popoldanski počitek, ni potrebne nobene vožnje in premikanja celotne družine v hotel, apartma ali karkoli drugega. Ko si zaželimo teka na smučeh, se zapeljemo do izhodišča, ko zamenjamo smučišče, prav tako, ko si zaželimo kosila, ni daleč. Ali pa možnost, da eden od staršev teče na smučeh, dva otroka se igrata na snegu, tretji se slabše počuti in počiva v avtodomu, drugi starš pa malo bluzi in fotografira. In Zgornjesavska dolina je za kratke počitnice idealna, premiki so nekaj kilometrski, PZA-ji (prostori za avtodome) so v Kranjski Gori in Planici, ambient z gorsko kuliso pa navdihujoč.

Za bazo smo izbrali Planico, srečo smo imeli z vremenom, noči pa so bile zaradi lune še bolj romantične.

Seveda nismo šli na počitnice zaradi tega, da bomo v avtodomu. Avtodom je le nujno potrebna infrastruktura zato, da imaš kje spati, jesti in opravljati potrebo. Drugače pa smo dneve preživljali zunaj do poznega večera. In kakšni večeri so to bili.

No, tudi dnevi so bili kičasti, da je bilo energije za smučanje, sankanje, tek na smučeh in hojo na pretek. Vsi skupaj smo bili navdušeni.

Živimo v času, ko imamo za izbiro načina preživljanja počitnic ogromno možnosti. Seveda, če si počitnice sploh lahko privoščimo. Če ste kdaj vsaj za hip pomislili, da bi bilo preživljanje počitnic z avtodomom tisto pravo za vas, potem ne odlašajte. Poskusite, drugače ne boste nikoli vedeli. Pa vendar, ne najemajte avtodoma zaradi preživljanja časa v avtodomu ali pa zato, ker je to trenutno popularna zadeva. Avtodom najemite zaradi drugačnega doživljanja sveta okrog sebe, posebne svobode, ki jo prinaša in zaradi tkanja družinskih/prijateljskih/partnerskih vezi. Pa srečno!