Kolesarjenje

Gravel ni samo modna muha

Namesto uvoda

Če se jaz navdušujem nad gravel kolesarjenjem, potem to ne more biti modna muha. Vozim namreč 20 let star kombi, ki nima centralnega zaklepanja. Zdaj je verjetno vse jasno.

Ta zapis je zato samo preprosta kolesarska izkušnja, ki jo delim zaradi iskrenega navdušenja. Nad gravel kolesarjenjem.

Opredelitev problema

Pa še malo o iskrenosti. Jaz nisem kolesar, kot ga je moč danes razumeti v kontekstu povprečnega rekreativnega kolesarja v SLO. Kolesarim toliko, kot kolesarji zadnjih nekaj petkov v Ljubljani. Veliko več ne. Zadnjih deset let je bilo kolo bolj kot ne zaprašena slika v garaži. In medtem, ko sem se pred dvema letoma odločil, da si po 25 letih zaslužim, v teh letih pa celo privoščim novo kolo, se je v kolesarstvu zgodilo marsikaj. Roglič je nehal skakati in se je usedel na kolo, razvilo pa se je tudi t.i. gravel kolesarjenje. Ampak jaz tudi pred dvema letoma, ko sem kupoval novo kolo, nisem vedel za to čudno ime. Mene je pač prijelo, da bi spet malo potoval s kolesom. Da bo kolo vsestransko, da bom z njim vozil po cestah in po makedamih. Želje po vožnji po planinskih poteh, trailih, … pa nimam. In da bo kolo doma spet naslednjih 20 let.

Rešitev problema

Zato sem se odločil za potovalno, popolnoma jekleno kolo. Kupil sem Fuji touring kolo in tako s potovalnim kolesom spoznal čare gravel kolesarjenja. Življenje pa je dobilo nov smisel. Lahko se bere tudi tako, da sem dobil novo igračo. Kakorkoli že. Uporabljam tudi Fuji fotografsko opremo. Zdaj pa si naj vsak misli, kar hoče. Na tem mestu se moram zahvaliti še Marku Duriniju (duridostudio) za prepotrebne nasvete pred nakupom.

Občutki za feeling

V zadnjih dveh letih sem naredil toliko kilometrov, kot verjetno prej v celem življenju. Pa je teh kilometrov vseeno bistveno manj, kot jih ima npr. najbolj len rekreativni kolesar ekipe lokala Trenča iz Stražišča. Sem pa naredil veliko lepih kilometrov, ki so prijali moji duši. S tem kolesom sem namreč ponovno občutil vso lepoto kolesarjenja. Tisti veter v laseh, pokrajino, ki v ravno pravšnji hitrosti beži mimo tebe, utrip srca na strmem klancu, doživljanje kulturne krajine, gozdov, hribov, dolin, …

S prejšnjim prastarim hardtail gorskim kolesom sem se po asfaltnih cestah do makedamskih izhodišč vedno neizmerno matral (najbolj psihično), zdaj uživam. Z novim kolesom sem prevozil bolj ali manj vse tiste gorsko kolesarske ture, ki sem jih nekoč s pravim gorskim kolesom. Le da zdaj uživam na celotni turi in ne samo na majhnem delu. Tehnično je sicer sedaj težje speljati kakšen slabši strm razbit odsek, se pač malo bolj potrudim. In pilim tehniko vožnje. Od vsega je najbolj zahtevna vožnja nazaj v dolino. Tu je razlika med gravel in MTB kolesom najbolj očitna. Hvala bogu nisem nikoli užival v vožnji navzdol, nikoli nisem čutil potrebe po lovljenju flowa, polaganju ovinkov, … Zato sem ta minus vzel kot sprejemljiv kompromis. Ki pa se več kot izniči na ravnih odsekih, ali pa na lepih strmih makedamih, seveda na asfaltu. Tukaj gravel kolo zasije. Še nikoli se nisem tako udobno, lagodno in uživaško počutil na nobenem kolesu. Pa sem kolesaril (končno se bom pohvalil) tudi po poteh, kjer marsikdo tudi sanja ne. Po Himalaji. Ampak pustimo to. Gravel me je na nek način zasvojil. Iščem poljske poti, gozdne ceste, pa tudi ožje utrjene stezice, boljše in slabše makedame, odmaknjene asfaltne poti po odročnih krajih. Na Jamnik grem npr. po stari cesti, ali pa po cesti, vendar ne zavijem potem domov, pač pa grem še na Mohor in se nato spustim v Besnico. Poezija. Ni mi potrebno z avtom do izhodišča (pogosto vidim lastnike fulijev pod hribi, kjer so traili), ker bi mi bilo mučno voziti po cesti, ampak se doma usedem na kolo in grem. Huda okoljska zavest! Nenačrtovana seveda.

Vroča Strava

Tako kot sem nenačrtovano padel v gravel sceno, sem vzporedno nenadejano spoznal tudi Stravo. Vroča gospodična globalna Strava (Strava Global Heatmap) mi je omogočila strastno odkrivanje novih poti. Seveda sem na Stravi dobil tudi “uničujočo” primerjavo mojih zmogljivosti z ostalimi kolegi iz lokala Trenča. Ok, ker oni še ne razumejo dobro, kaj je to gravel, jih lahko zavajam s širino plaščev in posledično manjši povprečni hitrosti. Ker pa sem na Stravi spoznal tudi Mateja Zalarja, sem končno brez zadržkov sprejel dejstvo, da sem slab. A kaj, ko tako neizmerno uživam.

Spoznanje in spraševanje

Ker sem informacije o gravel kolesarjenju in gravel kolesih začel zares dojemati šele potem, ko sem si kupil kolo, sem se začel spraševati, če sem si sploh kupil pravo kolo. Olje na ogenj priliva še drugi Matej (Mejovšek), ki vedno, ko se srečava, servira informacije o nekih hudih Trek gravel kolesih. Govori pa s tako strastjo, da zasvojenost kar gori iz njegovih oči. Jaz pa imam “težkega” jeklenega potovalnega konjička, s katerim sem ne glede na vse te informacije super zadovoljen. Pravilno odločitev sem letos potrdil dvakrat.

Prvič na Hvaru, ko sem na dopustu prevozil vse tisto, kar se vrednega in lepega z gravel kolesom na Hvaru lahko prevozi. Kolo se je namreč obneslo neverjetno dobro. Nisem imel niti ene najmanjše težavice, jeklen okvir se na zahtevnih makedamskih poteh odlično obnese, absorbira tresljaje, … Udobna geometrija potovalnega kolesa me je reševala pred problemi v hrbtu, užival sem v “potovalnih” razgledih, oprema na kolesu je delovala bp. Nobene počene zračnice, prerezanih plaščev, … Bilo je sanjsko. Drugo potrditev sem dobil med vzponom na Jakob. Naključno jutranje srečanje na križišču pred Preddvorom s prav tako gravel navdušencem Žanom Kuraltom se je izkazalo za priložnost preizkusiti pravo gravel kolo. Malo pred vrhom Jakoba sva z Žanom zamenjala kolesi. Njegovo kolo je sicer precej lažje, tehnično boljše opremljeno, ampak mi je delovalo togo, neudobno. Seveda so to pavšalne ocene, pa vendarle.

Za koga je gravel?

Najprej za Klemna (Marklja), Edota (Lukazoja) in Jureta (Freliha). Pa mogoče še za koga.

Sam vidim mnogo kolesarjev, ki se mučijo po asfaltu s hardail MTB kolesi. Taisti gredo potem še na kakšen hrib, tu pa tam na kakšen makedam, zelo redko na kakšno stezico. In potem razmišljajo o nakupu novega MTB kolesa!? Rad bi jim sporočil, da naj vsaj poskusijo gravel kolo, lahko tudi potovalno. Prepričan sem, da bodo nehali razmišljati o novem MTB kolesu. Potem je tu cela falanga cestnih kolesarjev, ki nimajo radi prometnih stisk na cestah in bi se radi umaknili na stranske ceste, ki bi radi spoznali neke nove kraje, osvojili kakšen nov hrib, …

Ja, vsak dan več nas bo, s tem pa tudi vse več gužve na stran poteh 🙂

Jesenska Istra

Bella Italija

Že dalj časa sva planirala krajši jesenski kolesarski dopust. Nekaj, da bi zadostilo in nasitilo nemirno dušo, ki hrepeni po spoznavanju novih krajev z vetrom v laseh. Ni mi čisto jasno, kako in zakaj sva izbrala San Marino, ampak bil je zadetek v polno. Od prvotnega sanjarjenja o večdnevni kolesarski turi od San Marina do Ancone sicer ni ostalo prav veliko, izkazalo pa se je, da so naju razumne odločitve pripeljale do nepozabnih trenutkov v delu Italije, kjer si roko podajajo zahodna obala Jadranskega morja, reka Pad z njenimi prijateljicami in predgorje Apeninov. Vse skupaj prežeto s kmetijsko krajino in italijansko kulturo, ki se tu pa tam prav prileže. Če dodam, da ta predel Italije turistično ni vroča točka, potem si že lahko načrtujete naslednje počitnice 🙂

Na poti do San Marina leži cela paleta manjših “Benetk”, ki kar kličejo k spoznavanju in preživljanju brezskrbnih uric. Chioggia, Comacchio, Cesenatio in verjetno še kakšno mestece imajo zagotovo trenutno več pristne duše, kot prenatrpane Benetke. V prvi vrsti ribiške vasice so lahko dostopne, slikovite, domače in posebne, da boste zagotovo navdušeni. Če ne drugega vas bo prepričala odlična kava, okusni piadini in ribja hrana, ki ji ni para daleč naokoli. Za prste obliznit.

San Marino je samostojna, čisto majhna država znotraj Italije in leži na meji med pokrajinama Emilia-Romagna in Marke. Slikovito gričevnato pokrajino zaznamujejo nekakšni skalni osamelci, ki so posledica narivanja debelih skladov kamnin. Na enem od teh leži tudi mesto San Marino, ki slovi po svojih obrambnih stolpih. Mesto ima fenomenalen ambient, utrip in dušo. Mene je navdušil.

Okolica San Marina ni nič manj vredna raziskovanja. In na kolesu je to čudovita izkušnja, ki pa zahteva mirne živce, saj pogled na strme klance ni najbolj prijeten. Zdi se, da bi skoraj pozabili na ovinke, ceste so namreč speljane “po Tržiško”, naravnost navzgor. Obiskala sva San Leo in Monte Grillo. Krasno!!

Južno od San Marina se začenja pokrajina Marke, ki je malenkost bolj gričevnata kot Toskana, pa tudi nekoliko bolj gozdnata, vsaj v predelu okrog slikovitega mesta Urbino. Priporočam kolesarsko turo skozi sotesko Furlo in vzpon na Urbino.

Kratek dopust popestri tudi kopanje v morju, ki je v septembru prav prijetno toplo. Za tiste, ki premorejo avtodom pa je Italija itak ena od najbolj prijaznih držav, saj so PZA-ji oz. camperstop-i prav kjerkoli ti duša poželi. Njihova urejenost, simpatičnost in preprostost pa je pravi balzam proti pretiravanju z umetelno urejenimi kampi v naši južni soseščini (kamor seveda tudi nadvse radi zavijemo).

Ciao ragazzi, se vidimo!!

Če bo slučajno kdo načrtoval krajše kolesarske izlete v tem koncu, je tukaj nekaj najinih predlogov:

Comacchio

San Leo

Monte Grillo

Furlo in Urbino

Jesenska Istra

Približno enkrat na leto si vzameva vikend zase. Vedno je občutek tak, kot bi se vrnila 10 in več let nazaj, ko sva brezskrbno sopihala po svetu. Čas, ki ga ne pozabiš in v katerem so se stkale večne vezi. Tovrstne vikende nameniva plezanju in kolesarjenju, dvema ljubeznima, ki sta rasli skupaj z najino. Zaradi bližine in prvovrstnih plezalno-kolesarskih možnosti, tudi v kombinaciji z jesenskim plavanjem v morju, je Istra idealna izbira.

Na neskončno lepem pomolu nad Limskim kanalom sem v nekem zamaknjenem stanju, potem ko sva se pošteno naplezala, okopala in nasitila brbončice v čezokusni lokalni “konobi”, razmišljal o vrednosti tistega razgleda na nepredstavljivo lepo okolico. Koliko je vredna neokrnjena narava, taka, kot je npr. na območju Limskega kanala (ni povsem neokrnjena, a vseeno dokaj blizu: v kanalu so gojišča rib, na obali je gostilna, v stenah so navrtane smeri za plezanje, …)? Nekaj časa sem se trudil z merili, s stopnjami, z oceno vrednosti, a zaman. Potem sem se spraševal, koliko pomeni meni, kaj dobim od neokrnjene narave, predvsem v smislu duševne hrane, da o fizikalni vrednosti niti ne govorim (zrak, voda, hrana, …). Ni šlo. Lahko sem le ugotovil, da vrednosti ni mogoče oceniti. Vrednost neokrnjene narave je neprecenljiva. Je nekaj, kar enostavno mora biti. Kar je pravica. Najprej pravica narave same, da je lahko taka, kot si želi, brez človekovega vpliva. In nato pravica človeka, da lahko neokrnjeno naravo doživi. Na način, da je čim manj škodljiv. In da je korist le na duševni ravni. Lahko govoriti, a težje narediti, vem.

Najini kratki pobegi od vsakdanjega sveta so, priznam, za marsikoga ciganski, za naju pa nujno potrebni za mestni odklop in “naravni” priklop. Prespiva zunaj ali vsaj blizu temu. Pa ne zaradi stroškov, ampak zaradi občutka stika s tistim, kar smo zdavnaj izgubili. Za nama nikoli ne ostane nič, vsaj nič takšnega, kar ne sodi v naravno okolje. V podporo lokalcem tu pa tam kupiva kaj domačega, obiščeva lokalno gostilno.

Skozi leta nenehnega kampiranja spoznavam, kako kruto je turizem in predvsem turistična infrastruktura zarezala v naravno okolje. Nekdaj idilični kampi so postali mondena letovišča s tlakovanimi površinami, bazeni, vodnimi parki, umetno travo, plastičnimi hišicami in betonsko obalo. Človek je vso to navlako, ki jo zahteva udobje, prenesel iz domačega kavča na dopust. Dobesedno in še več. Na račun nekdaj neokrnjene narave. Pri čemer se kot v posmeh tovrstni novodobni kampi oglašujejo kot preživljanje počitnic v neokrnjeni naravi. Kakšen nateg! Kampi so bili dolgo časa nek kompromis za ljudi, ki so hoteli doživeti naravno okolje s še sprejemljivo stopnjo civilizirane ureditve (predvsem komunalna ureditev in zasilna prenočišča – šotori, avtodomi). Danes so to le sanje. A očitno si to večina ljudi želi, drugače si ne znam razlagati, zakaj je tako. No, eden od razlogov je zagotovo tudi skokovito naraščanje gostov, kar zahteva določene ureditve. Trdim pa, da se človek v kakšni ohranjeni istrski vasici počuti veliko bolj prizemljeno, kot v enem izmed TOP 5 kampov leta 2018.

Če sem prej omenil pravico, naj končam z odgovornostjo. Pravica brez odgovornosti je kot utrinek na nebu. V istem trenutku, ko zažari, ga ni več. Če bomo odgovorno ravnali, potem bo pravica do neokrnjene narave lahko zasijala v vsej svoji vrednosti 🙂

Pomladna Istra

Pomladni vikend odklopi so skupaj s tistimi jesenskimi bistveno manj stresni, pa precej bolj barviti, raznoliki, rekreativno obarvani in navdihujoči, kot poletna noriščnica ob morju in drugih kopalnih vodah.

Če si pustiš, da te kraji, narava in ljudje nagovorijo brez prevelikih predhodnih pričakovanj, potem se domov nikoli ne boš vrnil slabe volje. Tudi če ne boš dosegel ciljev, ki si jih zastavil v glavi. Naučiti se je potrebno želje sproti prilagajati in svoje potrebe uskladiti s trenutno situacijo in ljudmi, ki si delijo skupno doživetje.

Velikokrat sploh ni važno kam, kdaj in kako, ampak s kom greš in koliko si dovoliš, da se te izkušnja dotakne. Seveda je potrebno za doživetje marsikaj narediti, fizično in psihično, a vedno je vse poplačano za trud. Za lepimi fotografijami doživetij se namreč mnogokrat skriva gora “nezanimivih in nenavdihujočih” početij. Ampak že planiramo kam gremo naslednji vikend!

Tokrat so se na senzor ujeli utrinki kolesarjenja po Parenzani med Motovunom in Vižinado.

Jaka Primožič

Verjetno je trajalo kakšno leto, mogoče malce manj, da smo se uskladili za termin fotografiranja. Bratranec Edo me je prosil, če bi fotografiral kolesarskega mladinskega upa, ki je slučajno sin sestre Edijeve prve žene (tudi edine). Pa je bilo krivo vreme, pa moje obveznosti, pa Jaka na pripravah, pa Edo na pripravah, pa zima, pa … Potem pa čudovit pomladni dan, Besnica, Jamnik, krasna družba in motivacija za delo. Verjetno je bilo prvič, da sem fotografiral športnika, zato ni presežkov, je bilo pa samo druženje presežek, kar edino šteje ob koncu dneva. O Jaku in njegovi neverjetni predanosti pa prosim, da si preberete članek: http://www.lukazoja.si/?p=8473

Uživancija

Vikend nostalgije. Po štirih letih spet sama, brez dveh prestolonaslednikov, na potepanju, tako kot v prejšnjem življenju. Tokrat sva imela rezidenco v Zazidu, kraški vasici, kjer se čas ustavi. Na obisku v luštnem plezalsko – kolesarskem hostlu Xaxiz, kamor se bova še vračala. En dan kolesarjenje, en dan plezanje. Oba dneva obujanje spominov.

P1120407

Kraško kolesarsko krožno turo prek čudovitih vasic sva nekoč že doživela, v soboto je šlo nekoliko težje. Toda kolesarska potepanja ostanejo v krvi, zato ni bilo težko stisniti zobe in pregristi tiste klance, da bi uživala v razgledih in vetru v laseh.

P1120412

O hostlu bi lahko na dolgo in na široko, a bo bolje, da ga doživite sami, da spoznate prijetno družino, ki ga vodi in obenem dobite cmok v grlo, ko slišite, kako naša država precej raje in zajetneje podpira klasični masovni hotelski turizem, kot da bi omogočila lažje preživetje majhnim turističnim oazam, brez vpliva na okolje. Bemtiš tale naša “dolina šentflorjanska”.

P1120414

P1120441

P1120446

P1120452

V nedeljo pa že zjutraj toplo sonce v Črnem kalu in plezanje v mravljišču. Začuda naju številčnost plezalcev ni motila, preveč dela sva imela s svojim plezanjem.

P1120471

P1120481

Za konec pa še sprehod po Osapski dolini in skok nazaj v objem malih koštrunov. Spoznanje, da znava še vedno brez težav, z užitkom, preživeti nekaj dni v dvoje, je zelo lepo.

P1120482

P1120503

P1120506

Še fotografski info: tokrat vse posneto s kompaktom – Panasonic Lumox LX-3, odlična igrača.

Nekoč je bilo – še zadnjič Ladakh

Kolesarjenje je lep šport. Še lepše je potovati s kolesom. Najlepše pa potovati s kolesom v daljnje kraje s človekom, ki ga imaš najraje.

end-8

Težko je v nekaj objavah opisati vse, kar se nama je dogajalo na poti in verjetno to tudi ni namen, saj je prav, da tisti najlepši spomini ostanejo le za naju. Bilo je tudi nekaj težkih trenutkov, ko so ovinki postajali neskončni, ko je Bojanin želodec protestiral na vsakih nekaj km, ko sva po klancu navzdol proti vetru gonila celih 7km/h, ko mi je zobobol onemogočil gastronomskega uživanja ob prostem dnevu in ko mi je po nekaj kilometrih potem, ko sem celo uro popravljal počeno špico, počila še druga.

end-9

end-7

Če danes gledam nazaj, so bile težave v bistvu ščepec soli na tej prelepi avanturi. Vedno se bom spominjal samo lepih trenutkov in tistih nepozabnih vzdihov za vsakim ovinkom, ko se je prikazala nova pokrajina, nova naselja, novi ljudje.

end-5

Velikokrat sem že napisal, da so zame potovanja najboljša šola, šola življenja. In vedno znova spoznavam, da svet ni le eden, svetov je več. Kako drugačno življenje živijo ljudje v Ladakhu od našega zahodnega vsakdana, prikazujejo naslednje fotografije. In če samo pomislim, kako minimalen vpliv imajo ljudje v teh krajih na okolje, potem se mi življenje pri nas za trenutek prav zagnusi.

Priprava ječmenovih zrn se opravlja na prepost, a učinkovit način.

end-4

Marelice sušijo na granitnih skalnih blokih.

end-11

Za kurjavo so dovolj jakovi iztrebki.

end-10

Vsakdanja prehrana je jakovo maslo.

end-15

Tole pa je znamenita tsampa in čapati (kruh).

end-14

Vedno, ko se vrnem domov s potovanja, potrebujem čas, da se ponovno navadim “navadnega” življenja. Tisto obdobje so mi vsi ljudje doma in v službi malo čudni, njihovi problemi in mnenja nenavadna, nesmiselna, brezvezna. Takrat še močneje začutim razliko med povsem civiliziranim svetom in tistim, ki je bližje naravi, bližje duhovnim vrednotam življenja.

end-18

Pomislim tudi na nestrpne ljudi, ki hočejo imeti tisto sekundo vse, kar si zaželijo in jih primerjam s tistimi, ki jih vidim na potovanjih. Tam je mnogokje medicinska oskrba več sto km daleč, novo oblačilo pa kot lepe sanje. Na eni strani so ti ljudje lahko srečni, da niso ujeti v ustroj sodobnega sveta, po drugi strani pa je njihovo življenje še kako težko.

end-17

end-6

Zato ljudje iščejo uteho v veri oz. načinu življenja, ki jim prinaša neko upanje za prihodnost.

end-3

end-12

end-13

In verjemite, da sem na potovanjih videl nasmehe, ki so kljub težkim razmeram tako iskreni, da te zaboli srce.

end-23

Še eno razliko čutim na potovanjih. Občudovanje narave in kulturne krajine je le strast popotnika in turista. Prebivalci svoj kraj domejajo drugače. Predvsem jim narava prinaša dobrine za preživetje. Ampak prepričan pa sem, da se je tako tankočutna, nenasilna in odprta religija, kot je budizem, lahko razvila le tu, na Tibetanski planoti, tudi zaradi obširne, razsežne pokrajine in njenih lepot.

end-16

end-19

Tako, naj bo dovolj o Ladakhu, tej čudoviti pokrajini s srčnimi, z budizmom prežetimi ljudmi. Upam, da sem Ladakh uspel prikazati kot deželo, v katero se je vredno odpraviti zaradi razumevanja drugačnosti življenja, pokrajine in kulture. V Ladakh se ne odpravljajte na lov za štemplji v vašem potnem listu ali pa zaradi osvojitve visokih prelazov, tudi ne zaradi zapolnitve žepa kakšni od novodobnih evropskih agencij, ki ponujajo vrhunska doživetja za vrhunsko ceno. Ladakh je za potovanje enostaven, ni velik, ni nevaren, zato se odpravite kar sami. Le tako se boste vrnili z bogato izkušnjo, ki bo obogatila vaše življenje in življenja ljudi okrog vas.

end-1

Nekoč je bilo – Pokrajina v Ladakhu

Z Bojano sva si vedno močno želela doživeti Tibet. Ker pa je Tibet težko doživeti po svoje, brez prisotnosti vodičev, brez dovoljenj in drugih nevšečnosti s Kitajci, sva se odločila obiskati Ladakh. Ladakh je geografsko že del Tibetanske planote, zato sva upala, da bodo občutki res pravi. In nisva se motila, v trenutku, ko sva resnično s kolesi zapeljala na streho sveta, so nama prišle solze na oči. Ne vem zakaj, ampak ta pokrajina nama je res nekaj posebnega. Za mnoge je to ena sama puščoba, en sam nič, za naju ravno nasprotno. Prostranstva, ki jih doživiš v teh krajih, ti vzbudijo tako močan občutek svobode, da ti resnično zastane dih, pokrajina te poskra vase, počutiš se majhnega in nemočnega, da začneš spoštovati naravo kot tisto božjo silo.

pokrajina-20

pokrajina-3

Ladakh, kot tudi vsa Tibetanska planota, je zelo sušna dežela. Gorski grebeni, ki se dvigujejo nad južneje ležečo indijsko nižino, zaustavijo večino vlažnih zračnih tokov, tako da na planoto redko zaide kakšna vremenska motnja. V bistvu gre za visokogrosko puščavo. Erozija je zaradi ekstremnih temperaturnih razlik in vetra vseskozi na delu, ustvarja pa neverjetne oblike.

pokrajina-8

pokrajina-26

Povsod tam, kjer je v zaledju še vedno večni sneg in ledeniki, pusto pokrajino v zelene oaze spremenijo ledeniški potoki in človek s svojim namakalnim pristopom. Ledeniki so edini vir pitne vode oz. vode nasploh. Zelene oaze tvorijo take kontraste, da skorajda bolijo oči.

pokrajina-9

pokrajina-11

pokrajina-7

Kolesarjenje nama je omogočilo, da sva se potikala po različnih višinskih pasovih in tako sva lahko doživela v sicer monotoni pokrajini precejšnjo raznolikost. Spustila sva se do sotočja reke Ind in Zanskar,

pokrajina-23

se dvignila do ledeniškega jezeka izpod Nun-a in Kun-a,

pokrajina-19

okušala prah ledeniških moren,

pokrajina-5

si privoščila kratke rokave na višinah nad 4000m,

pokrajina-10

ovinkarila po mogočnih rečnih dolinah z ledeniškimi kapami nad seboj.

pokrajina-4

Zaradi geološko gledano mladega gorstva, kot je Himalaja, so prizori na poti včasih res fantastični. Dvigovanje debelih skladovnic kamnin, njihovo gubanje, narivanje, prelamlanje ter njihova pestrost, sestava, plastovitost ustvarjajo skupaj z nedavno ledeniško in še vedno prisotno hudourniško, vetrno in temperaturno ter kemično erozijo, skorajda umetniške prizore.

pokrajina-15

pokrajina-12

pokrajina-13

pokrajina-24

Na koncu ostane le upanje, da nama bo še kdaj dano doživeti kaj tako lepega.

pokrajina-2

pokrajina-1

pokrajina-17

Nekoč je bilo – ljudje v Ladakhu

ljudje-10

Na potovanjih so najlepša doživetja povezana s srečanji z domačini. Šele ob stiku z ljudmi lahko v popolnosti doživiš pokrajino, saj so ljudje vedno odsev dežele, v kateri živijo.

ljudje-8

Ladakh je budistična dežela, kjer je vera način življenja. Povsod v Ladakhu se zato počutiš prijetno, ljudje te pozdravljajo s simpatičnim “Jule” (izgovor: džuleeee) in se smejijo, navkljub škrbastim zobem.

ljudje-13

Seveda se tudi v Ladakhu ljudje ločije na menihe in tiste navadne ljudi. Vsaj eden od otrok v družini se pridruži samostanu in se pri osemnajstih letih nato odloči za življenje v samostanu ali izven njega. Do osemnajstega leta pa je samostan šola. Ostali otroci pomagajo pri delu na polju.

ljudje-17

Delo na poljih je primitivno, s prastarimi orodji, a vedno s pesmijo v ustih in nasmehom na obrazu.

ljudje-7

Še posebno glasno odmeva po vasi za časa mletja ječmena, ki je njihova glavna sestavina v prehrani. Iz ječmena namreč izdelujejo njihovo najbolj priljubljeno jed – tsampo.

ljudje-12

Posebna zgodba potovanj so otroci. Z njimi imaš največ stika. Usmerijo te, ko se na poti izgubiš,

ljudje-4

prosijo za kakšen svinčnik,

ljudje-3

se zabavajo ob pogledih na tvoja oblačila in frizuro,

ljudje-18

opazujejo te kot bitje z drugega planeta,

ljudje-19

ali pa te pogledajo tako čutno, da se ti stopi srce.

ljudje-2

Ladačanke imajo zelo rade nakit. In vam povem, nakita je na tone, pa tudi lep je, brez dvoma.

ljudje-1

Največ se za nakit uporabljajo najrazličnejši turkizi v kombinaciji z rdečimi koralami.

ljudje-14

Značilne so tudi volnene kape v rjavi barvi.

ljudje-20

ljudje-15

Zahodni del Ladakha je muslimanski. Tudi v tem delu so ljudje že skoraj nadležno prijazni. Spremenijo pa se obrazne poteze in človek takoj ve, da je v drugem svetu.

ljudje-6

ljudje-11

Za konec pa še fotografija, katere ponosna lastnica je Bojana in je verjetno najboljša fotka iz celotne najine zbirke posnetkov, narejenih v Ladakhu. Predvsem je fotografija močna zaradi izrazov na obrazih otrok. Pri tem naj še dodam, da so bile fotografije, ki jih zadnje dni objavljam v sklopu potovanja v Ladakhu, posnete s kompaktnim digitalcem in na dia filme s Canonom EOS 300 ter potem nekatere boljše, večina pa slabše skenirane v digitalno obliko.

ljudje-5