Kolesarjenje

Nekoč je bilo – transport v Indiji

5 let nazaj sva z Bojano prvič odšla na kolesarsko potovanje. Izbrala sva si kar visokoleteč cilj, prekolesariti državico Ladakh na severu Indije v bližini meje s Pakistanom. Priprave so bile kar naporne, predvsem je bilo potrebno veliko logistike, ker potuješ z velikimi škatlami. Ker se torej od leta 2004 nisem lotil pisati članka o najinem potovanju, razen skromne objave na svojem blogu, bom skušal strniti vtise v parih zapisih. Današnji bo govoril o transportu na poti.

transport-1

V kolesarski trgovini sva dobila prazne škatle za transport koles. Pakiranje koles ni bilo najbolj zabavno opravilo, ampak je šlo. Bolj naju je skrbel transport z letali in kasneje z lokalnimi avtobusi. Na Brniku sem prek nekih vez celo sam spremljal natovarjanje škatel na letalo, da ne bi že v začetku prišlo do kakšnih poškodb. Z letali torej nisva imela nobenih težav, tja in nazaj. Imela sva pa drobceno težavo z uslužbenko letalske agencije na letališču v Delhiju, in sicer na poti nazaj. Zavedala sva se, da je potrebno za prtljago, težjo od 20 kg doplačati. Najina prtljaga je imela blizu 30kg. Uslužbenka je torej zahtevala kar mastno doplačilo, midva pa sva se izgovarjala na vse mogoče načine, od tega, da sva brez denarja, da sva študenta, itd. Nič, ni se premaknila. Potem sva zahtevala nadrejenega. Povabil naju je v pisrano in v petih minutah smo bili zmenjeni. Doplačala sva minimalno, najverjetneje kar njemu v lasten žep. To je Indija.  Najino potovanje se je začelo v New Delhi-ju, kjer kar naenkrat ostaneš sredi velemesta sam s temi ogromnimi škatlami, utrujen od poti in z željo po takojšnjem nadaljevanju poti na sever države. Prvi prevoz je bil z oldtimerjem v območje mesta, kjer naj bi bile agencije, ki so ponujale karte za avtobusne prevoze.

transport-21

V eni izmed agencij sva preživela prvi zanimiv dan. Najprej so naju skušali prepričati, da v Manali (mesto na severu, kjer sva načrtovala začetek kolesarskega dela poti) ne pelje noben avtobus. Raje naj bi vzela terensko vozilo. Seveda nama je bilo takoj jasno, kam pes taco moli. Po dolgem pregovarjanju sva končno dobila avtobusne karte. Opozorila sva tudi na najini veliki škatli in dobila sva odgovor: “No problem”. Do avtobusne postaje naju bo odpeljal eden izmed uslužbencev agencije. Ko se je ura avtobusnega odhoda že nevarno bližala, sva povprašala po prevozu. In kar naenkrat: “Big problem, your boxes, big boxes.” Po nekaj minutni zmedi, dviganju pritiska, sva uspela zlesti v eno čisto navadno rikšo. Prizor, v katerem sedi Bojana na zadnjem sedežu skupaj s škatlo, ki na pol gleda iz rikše in z menoj na prvem sedežu, skoraj v objemu voznika in z desno roko na škatli, ki je bila samo položena na platneno streho rikše, je bil naravnost neverjeten. Kako smo uspeli priti do avtobusne, ki sploh ni bila avtobusna, mi še danes ni jasno.

transport-20

Da zaplet ne bi bil preveč dolgočasen, naju s škatlami niso pustili na avtobus, kljub najinima vnaprej plačanima kartama. Spet prepir, pregovarjanje in nato avtobus spelje brez naju. Takrat pa povzdignem glas in kot bi odrezal. Vse smo se zmenili v eni minuti. Škatle so romale na streho avtobusa, midva pa na ločene sedeže v avtobusu. Ne vem sicer, zakaj, ampak morala sva sedeti narazen. Pri tem pa je Bojani zavrelo in se je brez pomislekov takoj prisedla k meni.

transport-9

16 ur vožnje nisem zatisnil oči, ker je bila vožnja en sam rodeo. Gas, bremza, gas. Nonstop. In ob misli, da najini škatli nista na strehi niti privezani, me je zmrazilo. Srečno se je končalo, uf! V nadaljevanju sva se načrtno izogibala prevozom z avtobusi. Pa vendar se novim zapletom nisva mogla izogniti. Ko sva se že vračala nazaj proti New Delhiju, smo se sredi noči ustavili skupaj še z enim avtobusom, ki je celotno pot peljal za nami. Dobili smo ukaz, da se premestimo iz enega v drug avtobus. Brez razloga, pojasnila, itd. Potem se je celo izkazalo, da naš novi voznik ne zna priti v New Delhi. Peljali smo se čez polja, zaselke, vasi in končno prispeli do velemesta. Ko je že kazalo, da je vse za nami, nas avtobus ni odložil na avtobusni postaji, temveč kar nekje sredi mestne džungle. Ma, saj ne moreš verjeti. Spet sva ostala ob robu ceste, sama z najinimi “big boxes”. Ostali so takoj dobili prevoz, nama ni hotel nihče ustaviti. Na koncu se sicer vse reši, vendar nikar na tako pot s pomanjkanjem zdravih živcev in hitro jezo.

Ves ostali del najinega 6 tedenskega potovanja sva bolja ali manj prekolesarila. Bolja ali manj zato, ker sva del poti kar prepešačila. Kako? Kaj pa kolesa? Kolesa so romala na konjski hrbet. Raje peš kot z avtobusom! Bil je krasen 6 dnevni treking.

transport-10

transport-6

transport-4

transport-5

transport-7

Z gorskim kolesom na Jošta

jost09-2 (Large)

Kranjčani in okolišani se radi podamo na Sv. Jošt, hrib nad Kranjem, kamor je včasih za prvomajsko proslavo hodil tudi predsednik SFRJ, tovariš Tito. Spominjam se dneva, ko sem prvič sopihal s kolesom po asfaltni cesti iz Stražišča proti Čepuljam in naprej proti Javorniku. Že prvi klanci so nesramno strmi, ko pa zaviješ iz vasi Javornik na desno proti vrhu Jošta, pa se cesta postavi dobesedno pokonci. Noge so pekle, pljuča so hlastala za zrakom. Končno sem premagal klanec in vrh sem imel že na dosegu roke, potem pa… Potem pa zadnji klanec do vrha, ki je nesramno žleht. Na zadnjem ovinku je vedno tudi nekaj hinavskega peska, kjer ti kolesa ob nepazljivosti hitro zdrsnejo v prazno. Na vrh sem prišel totalno izžet, uničen. Tak je tipičen kolesarski Jošt. Obstajajo pa seveda makedamske alternative.

jost09-3 (Large)

Ena izmed njih je vzpon s severne strani, torej s strani Besnice. Za vzpon je obvezna uporaba gorskega kolesa, saj je pot v večini makedamska, v krajšem delu sledi gozdni vlaki, vršnji del pa poteka po klasičnem asfaltnem pristopu. Besnico zapustiš pri smerokazu za ribogojnico, potem pa ves čas slediš odlično utrjeni makedamski cesti. Na vseh odcepih greš naravnost. Kmalu se pot začne dvigovati in če ti breg tisti hip še ne ustreza, se lahko zapodiš med borovnice, ki jih je tod okoli na tone.

jost09-5 (Large)

Nadaljuješ zložno vzpenjanje do izravnave, kjer na levi zagledaš svoj cilj – cerkev Sv. Jošta.

jost09-6 (Large)

Cesta se izravna in naredi dolg ovinek na levo. Po dobrem kilometru vožnje po ravnem se desno odcepi strma gozdna vlaka, kjer prvič na turi zagrizeš strmo v breg.

jost09-7 (Large)

Vlaka se večkrat izravna in spet postavi pokonci. Na strmejših delih je vlaka kar zoprna, ker je polno debelih skal, ki otežujejo vožnjo. Kratek in sladek vzpon pripelje do vodnega zajetja nad vasico Javornik, kjer se priključiš asfaltni cesti. Sledi konkreten vzpon do vrha Jošta z vsemi že prej opisanimi klanci in mukami.

jost09-12 (Large)

Če imaš torej rad mir, razgibane makedamske poti, razglede in gorsko kolesarstvo, potem je opisana tura lep večerni zaključek dneva.

jost09-19 (Large)

jost09-22 (Large)

jost09-23 (Large)

jost09-24 (Large)

Spet na kolesu

Ja, točno dve leti je že od kolesarskega potovanja po Ladakhu. Kar ne morem verjeti, da sva biciklirala po tako čudovitem svetu, kot je Sevena Indija. Spet bi se vrnil nazaj in doživljal trenutke, ko sva prečila gorske prelaze, spala v šotoru na najbolj norih camp prostorih, klela slab makedam na poti, štela kose zelenjave v ‘zelenjavnem rižu’, vdihavala lepoto pokrajine in redek zrak, delila smeh z ladaškimi otroci in doživljala svobodo gibanja na kolesu. Trudila sva se potovati brez posebnih ciljev, toda s smislom. Smisel pa je bil doživljati trenutke, majhne in velike, čudne in smešne, vesele in jokave, … Včasih, a le redko, ob kakšnem mirnem jutru v zraku zavoham kraje, hrano in ljudi Ladakha. Takrat močno podoživljam čas preživet v tej himalajski pokrajini.
Skoraj dve leti so najine kolesarske torbe nabirale prah, v soboto pa so zopet dobile priložnost, da se izkažejo. Za štiri dni sva v družbi najinega prijatelja odkolesarila na zahod Slovenije. Iz Radovljice smo se prek Trbiža dvignili do Rabeljskega jezera, ki je na začudenje zelo toplo in v teh dneh doživlja invazijo turisov. Čez prelaz Predel smo se spustili do trdnjave Kluže, kjer smo v njeni bližini preživeli prvo noč pod zvezdami. Drugi dan smo obiskali vas Podbelo ob Nadiži in se namakali v tej obmejni kopalni reki ter se sončili na balvanih. Ta dan nas je prvič oprala nevihta. Prespali smo na lepi jasi v bližini kampa. Testenine, bučke in kisla smetana so popadali v želodce in nas napolnili z energijo. In energijo smo naslednji dan nujno potrebovali. Iz Kobarida smo se namreč dvignili na greben Kolovrata (višina cca 1200m). Strmina od začetka do konca klanca (10 km) ne popusti niti za hip. Naklon se giblje okrog 14%, zato smo s torbami na kolesih le s težavo sopihali v strme klance. Povrhu pa je bilo tako peklensko vroče, da smo večkrat izkoristili senco dreves za počitek in mrzle izvire za osvežitev. Ob razgledih in spustu smo na napore pozabili, končna osvežitev pa je prišla v reki Idrijci ob kraju Bača pri Modreju. Sledila je večerna vožnja proti Cerknem in kampiranje ob Idrijci. Tudi nevihta z močnim nalivom in grmenjem ni dotolkla našega razpoloženja, medtem ko smo se stiskali v premajhnem šotoru. Jutro zadnjega dne je bilo vlažno in vroče. Prek Cerkna smo se dvignili do smučišča in se spustili v Železnike. Okrog ene ure popoldne, ob največji vročini in sopari smo začeli še z zadnjim vzponom na Dražgoše in Jamnik. Od asfalta je puhtelo, sonce je nažigalo, strmina ni popustila. Redki ljudje ob cesti so si verjetno mislili svoje ob pogledu na naše početje. Vožnjo smo zaklučili v Radovljici, utrujena telesa pa smo prepustili Blejskemu jezeru.
Štirje dnevi so ravno toliko, da začutiš veter v laseh in na trenutke odklop možganov, vendar odločno premalo za totalni odklop. So pa štirje dnevi spet načeli vprašanja in spraševanja o smiselnosti vsega početja našega sveta. Zakaj tako??, zakaj ne drugače??. Vem samo, da bi lahko bilo življenje precej drugačno. In ta misel mi je všeč. Zelo všeč!!