Potovanja

Ajne šone urlaub

22.06.2019

Včasih se zgodi, da napaka prinese tudi kaj dobrega. Bojana se je namreč pri iskanju informacij o načrtovanem dopustu v dolini Lesachtal zatipkala in je naredila plan za dolino Lechtal. Obe sta sicer v Avstriji, ampak dobrih 300km narazen. Ker imamo radi presenečenja, nismo oklevali in se odpravili na dolgo pot povsem na zahod Avstrije. Avtoceste smo spustili in že med vožnjo uživali v čudovitih razgledih na Alpe in njene mnogotere doline.

Plansee

Čeprav utrujeni od vožnje in brez prave volje, smo se vseeno odločili, da s kolesom malo raziščemo zanimivo jezero Plansee. Ker je bila pot lepa, nas je kar potegnilo in naredili smo cel krog okrog jezera, se skopali in navdušeni zakorakali v kar se je na koncu izkazalo enega najlepših dopustov “ever”.

Lechtal – vasica Vorderhornbach

Namestili smo se v majhnem kampu na robu vasice Vorderhornbach in potem cel teden kombija nisem premaknil. Kot gosti kampa smo dobili posebno kartico, s katero smo bili upravičeni do uporabe avtobusov, žičnic, bazenov po bližnjih vasicah, ogledov naravnih znamenitosti, … Kakšna zadevo je bilo potrebno malenkost doplačati, a ni omembe vredno.

Kamp premore tudi krasen majhen bazen, v katerem vode ne klorirajo, ampak je povsem brez dodatkov. Res simpatično urejen kamp.

Za največje veselje pa je poskrbel namakalni sistem na sosednjem nogometnem igrišču.

Kolesarjenje

Dolina Lech je razmeroma široka, dolga dobrih 50km, razlika v nadmorski višini med spodnjim in zgornjim koncem pa je le dobrih 200m, kar je idealno za družinsko kolesarjenje. In res smo skoraj vsak dan naredili kakšno kolesarsko turo po odlično urejenih kolesarskih stezah, ki so večinoma asfaltne poti, prav nič pa nikogar ne motijo tudi daljši makedamski odseki. Seveda obstajajo tudi MTB ture po stranskih dolinah, do planin, po gozdovih, … Bistvo je, da je vse zelo dobro urejeno in označeno.

Vsak si kolesarjenje lahko priredi po svojih zmožnostih, saj je vedno možno uporabiti avtobus, če zmanjka volje in kondicije. Ampak odsotnost kondicije in starostne omejitve v Avstriji premagujejo s tehnologijo. Vsaj 90% koles je namreč električnih.

Planine

Ker je dolina znana kot smučarska destinacija, je možno poleti uporabiti žičnice za sicer kar dolg dostop do planin. Razsežnosti so res neverjetne, zato je možno kljub temu, da je del gora nad dolino “onesnaženih” s smučišči in infrastrukturo, na vse strani opazovati nedotaknjeno gorsko naravo in kulturno krajino s planinami.

Obiskali smo še nekaj stranskih dolin s slapovi, velikimi visečimi brvmi čez soteske, pa seveda kakšen bazen v popoldanskem času.

Reka Lech in kmetijstvo

Glavno rdečo nit dolini dajeta neokrnjena reka Lech s povsem naravno strugo ter kmetijstvo. Kmetijstvo je glavna dejavnost, turizem pa prinaša dodano vrednost. Lepo je videti, da travnike ne gnojijo, sena pa ne zavijajo v plastične vreče. Zato so travniki raznovrstni cvetoči, naravnost čudoviti.

Pot nazaj

Če hočeš dopust psihološko malenkost podaljšati, potem je fajn pot nazaj razbiti na par dni. Ustavili smo se, spet nenačrtovano, nekako po ženskem instinktu, na čudovitem robu sicer umetnega jezera. Kat težko je bilo oditi.

Krimmlski slapovi

Čisto za konec pa še pod tuš. Pod mogočne Krimmlske slapove. Kljub precejšnjemu obisku to ni skalilo neprecenljive izkušnje mogočnosti narave. Boljšega zaključka si ne bi želel.

Korzika 2018

Korzika 2018 – Cap Corse

Lani sem imel kar prav, ko sem kot naslov objave o obisku Korzike naslovil s Korzika 2017. Letos smo namreč dopust ponovno preživeli na tem goratem otoku. Pravijo, da ni ravno fajn pogrevati juhe, ampak za Korziko to ne velja. Če smo lani raziskovali osrednji in južni del, smo letos našo hiško obrnili najprej proti severu, na Cap Corse.

Ta del otoka je zelo redko poseljen, nekaj majhnih vasic pa je čudovito vtkanih v naravno okolje. In tudi sredi najvišje poletne turistične sezone, lahko tod brez težav preživiš nekaj krasnih dni.

Korzika je resnično fajn za tiste, ki kampirajo ali pa imajo majhno hiško na kolesih. Kampi so preprosti, prijetni in pogosti. Rad imam dopuste, ko so vse pritekline sodobnega sveta in potrebe zmanjšane na minimum, takrat čutim največjo svobodo. Spali smo v kampih ali pa na PZA-jih, preprostih parkiriščih ob morju. Trgovin je sicer malo, ampak se vse potrebno dobi. Še posebej je luštno zjutraj, ko ti pripeljejo sveže bagete in rogljičke.

Korzičani so prijetni, a samosvoji ljudje. Videti je, da si vzamejo čas zase, za svoje potrebe, predvsem pa za druženje, skupno prehranjevanje in jasno, za balinanje. Nasploh je eno od najprijetnejših spoznanj, kako neverjetno vitki so Francozi. Težko vidiš koga s prekomerno težo.

Otroci so resnično hvaležen sopotnik na potovanjih. Ne komplicirajo, na glas in po pravici pa povejo, kaj imajo radi. Zato smo največ časa preživeli na plažah, ker pač radi plavajo, se potapljajo, na Korziki pa zelooo uživajo v valovih.

Korzika 2017

Korzika 2017 sem napisal zato, ker verjamem, da se bomo na ta fantastičen otok še vrnili, če bo to le možno. Pravzaprav ne vem, zakaj smo toliko časa odlašali za prvi obisk, saj nam je korziška pokrajina pisana na kožo – gore, neokrnjene reke, gozdovi, morje, dobra hrana, luštni kampi, … No, navdušeni smo bili.

Sicer povsem drugačni dopustniški plani za konec avgusta so se tisto soboto zjutraj ob vremenski napovedi obrnili na glavo, v nekaj minutah sva se odločila za Korziko, kupila karte za trajekt in v ponedeljek smo našo hiško na kolesih že usmerili proti francoskemu otoku. Nimam namena na dolgo in široko razpredati, kje vse smo bili, kaj vse smo počeli in kaj vse Korzika ponuja. V splošnem lahko rečem le, da je ta otok še vedno pristen, divji, odlična destinacija za aktivne dopustnike, popotnike, … Ne vem zakaj, ampak imel sem občutek, da sem se vrnil v osemdeseta leta, ko je bilo vse bolj sproščeno, bolj kul, nezakomplicirano, navdihujoče. Na Korziki ni vse spedenano v nulo, ni instant turizma, ne dopuščajo razvoja hotelov tik ob ali na plažah, ne pustijo turizmu, da bi uničil njihovo bistvo. Resnično navdihujoče. Plaže, mesta, reke, gore so čudovite.

Najprej smo spoznavali osrednjo Korziko, s krasnimi dolinami in resnično neverjetnimi rekami. Zaradi več ali manj granitne podlage, se voda lažje in hitreje segreje, zato je kopanje v tolmunih prav prijetno. Kaj šele skakanje po lepo zaobljenih skalah in balvanih.

Mesteca so majhna, ohranjajo njihovo stavbno tipologijo, značilno pozidavo, … Da ne govorim o raznolikosti, izjemnih legah, …

Odlična zmes ohranjene narave in kulturne krajine, ki jo kleni domačini skrbno čuvajo.

Kampi simpatični, majhni, ugodni, preprosti, z dušo. Končno spet tisto pravo kampiranje!!

Plaže nič posebnega 🙂

Otroci so trpeli 🙂

Težko bi dejal, da je bil to spet eden od dopustov, bilo je namreč pravcato potovanje. V petnajstih dneh na otoku smo zamenjali 9 lokacij, spoznali marsikaj novega, predvsem pa smo preživeli kakovosten čas skupaj v izjemnem okolju.

Pomladni Balkan – utrinki

Še nekaj utrinkov z našega prvomajskega potepanja po Jugi. Mostar ima krasno staro jedro in dušo, Dubrovnik je itak zvezda Jadrana, Kotor je daleč najlepši del Črnogorske obale, Budva se mi smili, Ada Bojana je plaža, ki nima konca, Skadarsko jezero je zeleni raj, pogled z Lovčena v Kotor pa jemlje dih. Drugače pa znam po tem kratkem potovanju pravljico Pekarna Mišmaš gladko na pamet. Svetlanine otroške stvaritve so nasploh svetlobna leta pred ostalimi klasičnimi pravljicami, ki so v bistvu celo grozne, strašljive in brez pravih sporočil.

20150426-IMG_7360-1

20150426-IMG_7393-2

20150426-IMG_7395-3

20150426-IMG_7397-4

20150427-IMG_7491-9

20150427-IMG_7481-8

20150427-IMG_7474-6

20150427-IMG_7517-10

20150428-IMG_7557-11

20150428-IMG_7581-12

20150428-IMG_7608-13

20150430-IMG_7711-27

20150430-IMG_7706-26

20150430-IMG_7699-24

20150430-IMG_7679-18

20150430-IMG_7680-19

20150430-IMG_7686-21

20150430-IMG_7689-22

20150430-IMG_7712-28

20150430-IMG_7716-32

Pomladni Balkan – Plitvička jezera

Prvi postanek na naši kratki avanturi so bila Plitvička jezera. Super destinacija za obisk z otroki. Krasna narava, čudovito speljane poti, ladjice, prav poseben avtobus, jama, … Ne znam si sicer predstavljati, kako je tu v visoki sezoni, saj se takrat ne bi želel srečati s skupino vzhodno azijskih turistov (ki jih imam sicer rad) na ozkih lesenih potkah. Njihova vnema in ihta je naravnost občudovanja vredna. Ker gre za narodni park, seveda ne morem iz svoje kože in skušam najti primerjave z našim parkom. Vendar je težko. Razlika v velikosti in v upravljanju je bistvena. Veliko lažje je upravljati majhne površine in v njih upravljati tudi s celotno turistično infrastrukturo. V TNP je upravljavcev poti ogromno, naš park je brezplačno dostopen vsakomur. Deli našega parka so podobno kot Plitvice urejene s turistično infrastrukturo in tam je tudi vstopnina (npr. Blejski Vintgar, Tolminska korita, slap Savica, korita Mostnice, …) . Vendar s to infrastrukturo upravljajo lokalna turistična društva (za lokalno gospodarstvo je to dobro), urejene niso niti koncesije, nič. Ampak to je druga zgodba. Mi smo se na Plitvicah imeli prav super.

20150425-IMG_7238-1

20150425-IMG_7240-2

20150425-IMG_7250-6

20150425-IMG_7254-8

20150425-IMG_7259-10

20150425-IMG_7266-13

20150425-IMG_7267-14

20150425-IMG_7299-17

20150425-IMG_7320-21

20150425-IMG_7335-23

20150425-IMG_7346-26

20150425-IMG_7347-27

Pomladni Balkan – uvod

Veliko ljudi nima možnosti potovati. To je v bistvu domena premožnejšega dela prebivalstva našega planeta. In tega se je dobro zavedati. Slovenci imamo tako lepo in raznoliko deželo, da nam sploh ne bi bilo treba potovati. To je le moje osebno mnenje. Ampak, če imaš v življenju možnost potovati, potem je to možnost dobro izkoristiti. Da lahko na lastne oči spoznaš, kako raznolik je naš planet in kako različno živimo ljudje na njem.

20150428-IMG_7597-92

Za letošnjo prvomajsko potepanje smo izbrali obalni del ex Jugoslavije. Imeli smo le en teden časa, ki smo ga hoteli čim bolje izkoristiti, ob tem pa načrtovati potovanje tako, da bo dovolj časa za spoznavanje krajev, ki smo jih obiskali ter dovolj časa za prosto zabavo otrok ob morju ali drugje v naravi. Hvaležen sem dejstvu, da kot družina izredno dobro funkcioniramo in na potovanju nimamo nobenih težav z jamranjem, tečnarjenjem, hitenjem, priganjanjem, živčnostjo, … Z Bojano delujeva usklajeno in otroka to čutita, nudiva pa jima tudi obilo časa za igro, zato sta čudovita sopotnika.

20150426-IMG_7410-2

20150426-IMG_7431-7

20150426-IMG_7435-9

Naša pot: Kranj – Plitvička jezera – Mostar – Dubrovnik – Boka Kotorska – Bar – Budva – Ada Bojana – Skadarsko jezero (Virpazar, Rijeka Crnojeviča) – Cetinje – Lovčen – Kotor – Trsteno – Omiš – Kranj

20150427-IMG_7538-10

20150429-IMG_7663-13

IMG_20150429_094040-1

Spali smo po kampih oz. kjer smo se zvečer ustavili. Tokrat (kot že nič kolikokrat) se prav nič nismo vnaprej pripravili, kje bomo spali, a imeli smo srečo in smo prav povsod našli simpatične prostore za kampiranje. Večeri in jutra so bila čudovita, čeprav nas je tu pa tam opral tudi dež.

20150430-IMG_7670-14

20150501-IMG_7771-15

20150502-IMG_7773-16

Vojvodina

Kratek izlet v novembrsko Vojvodino je bil izredno zanimiv. Predvsem zato, ker smo doživeli nekaj mestnega in nekaj kmečkega utripa. Sam sem bil sploh prvič v Srbiji. Če celo življenje živiš med hribi in če ti še kaj več pomenijo, potem je pogled na ravninoooooooo Vojvodine lahko zelo nenavaden. Kmetijska krajina z njivami in tu pa tam kakšno drevo, to je vse, kar vidiš daleč, daleč tja proti horizontu. No, Fruška gora je zato ne samo edini večji grič naokoli, temveč tudi območje, kjer imaš redek stik z gozdom. Resnično nenavadni občutki.

P1140007

Novi Sad pa je vredno doživeti zaradi krasnega utripa v ulici Laze Telečkog, kjer so večeri polni nostalgije in modernih zvokov YU scene. In kjer razvajena pljuča komaj zajemajo z dimom prepolni zrak prepolnega lokala. Neprecenljivo.

P1140102

P1140006

P1140008

P1140013

P1140021

P1140030

P1140032

Pod Fruško goro smo v vasi Grgurevci preživeli lep dan in mrzlo noč ob prijetnem pogovoru z domačini, izjemni kulinariki in spoznanju, kako drugačno življenje živijo prebivalci revnih vasi na podeželju. Kako je nam veliko danega, veliko samoumevnega, kljub nenehnemu jamranju.

P1140037

P1140039

P1140047

P1140061

P1140066

P1140072

P1140074

P1140076

P1140077

P1140083

P1140084

Razlog za obisk pa je bil tisto, kar ljudi kljub takšni drugačnosti tako močno združuje. Ljubezen. Držimo pesti, da zraste v večno.

Toskana 2014 – za konec

IMG_5124

Še nekaj utrinkov za konec objav o letošnji Toskani.

IMG_4902

IMG_4767

IMG_4830

IMG_4992

IMG_5053

IMG_5148

IMG_4893

IMG_5283

IMG_5260

IMG_5018

IMG_5288

Toskana 2014 – 3. del

IMG_4714

Moram priznati, da sem si obisk Toskane in Umbrije želel tudi iz povsem fotografskega vidika. Resnično mi je žal, ker v osrednji Toskani ni bilo niti enega dne z dobro, kaj šele z odlično svetlobo. Vseeno smo pokrajino doživeli toliko, da lahko mirno rečem, da meni osebno ni nič posebnega. Hribčki sem in tja, kakšna cipresa, kmetije na hribčkih, … Ničesar, kar ne bi mogel (vsaj podobnega) videti ali doživeti tudi pri nas. In vse naokrog sama kulturna krajina, kar je sicer lepo, ampak mi je ohranjena narava bistveno bolj blizu, kot to, kar sem videl v Toskani. Mogoče bi drugače govoril, če bi bila svetloba dobra, kdo ve. No, arhitektura in urbanizem ter zgodovina pa so nekaj, kar je v tem koncu resnično zeloooo posebnega in enkratnega. O tem pa v naslednji objavi. Tokrat nekaj posnetkov kulturne krajine, nad katerimi pa sem bolj ali manj razočaran.

IMG_4480

IMG_4752

IMG_4715

IMG_4494

IMG_4760