Potovanja

Toskana 2014 – za konec

IMG_5124

Še nekaj utrinkov za konec objav o letošnji Toskani.

IMG_4902

IMG_4767

IMG_4830

IMG_4992

IMG_5053

IMG_5148

IMG_4893

IMG_5283

IMG_5260

IMG_5018

IMG_5288

Toskana 2014 – 3. del

IMG_4714

Moram priznati, da sem si obisk Toskane in Umbrije želel tudi iz povsem fotografskega vidika. Resnično mi je žal, ker v osrednji Toskani ni bilo niti enega dne z dobro, kaj šele z odlično svetlobo. Vseeno smo pokrajino doživeli toliko, da lahko mirno rečem, da meni osebno ni nič posebnega. Hribčki sem in tja, kakšna cipresa, kmetije na hribčkih, … Ničesar, kar ne bi mogel (vsaj podobnega) videti ali doživeti tudi pri nas. In vse naokrog sama kulturna krajina, kar je sicer lepo, ampak mi je ohranjena narava bistveno bolj blizu, kot to, kar sem videl v Toskani. Mogoče bi drugače govoril, če bi bila svetloba dobra, kdo ve. No, arhitektura in urbanizem ter zgodovina pa so nekaj, kar je v tem koncu resnično zeloooo posebnega in enkratnega. O tem pa v naslednji objavi. Tokrat nekaj posnetkov kulturne krajine, nad katerimi pa sem bolj ali manj razočaran.

IMG_4480

IMG_4752

IMG_4715

IMG_4494

IMG_4760

Toskana 2014 – 1.del

IMG_4814

Letos sva se odločila za prvo malce daljše potovanje z Gajo in Nejcem. Z našim mini kamperjem smo se namenili obiskati italijanske dežele Toskano, Umbrijo in Marche. Malce nepričakovano so se nam prvi teden pridružili prijatelji, ki so najeli podoben, nekoliko večji kamper. Mohor in Katja imata podobno stara otroka, kar je bilo idealno.

IMG_4987

Potovanje s takim kamperjem, kot ga imamo mi, ni enostavno. Gre za kombi, ki se za spanje spremeni v udoben bivalnik. Sliši se krasno, a vendar ni vse tako preprosto. Prostora znotraj avta je minimalno, še posebej potem, ko se avto pripravi za spanje. En spalni prostor je na strehi avta, ki se dvigne v šotor, drugi je za sprednjimi sedeži, kjer se klop razširi v posteljo. Avto ima kuhalik na plin, hladilnik, umivalnik in 3 predalnike ter dva velika odlagalna prostora. Ima tudi zunanji tuš, webasto gretje in nekaj drugih priboljškov, ki jih imajo avtodomi. Razlika je v tem, da avto nima wc-ja in da je v slabem vremenu težko kaj pametnega početi znotraj avta, ker je tako malo prostora.

IMG_4511

IMG_4784

Potovanje je sicer udobno, saj se voziš podobno, kot z osebnim vozilom, tudi cestnine in trajektnine so ugodne. Manj udobna je vsakodnevna priprava avta za spanje in zjutraj za vožnjo. Otroški sedeži so namreč ogromni in jih je vsak dan potrebno umikati, podobno je z ostalo prtljago, ki jo potebno premikati sem in tja, pa še v pomladnih mesecih jo je precej več, kot poleti. Mi smo si sicer letos kupili veliko zunanjo vrečo, za katero so mi zatrdili, da je nepropustna, a se je ob prvem dežju izkazalo drugače in otroški sedeži so bili mokri, tako da smo jih zaradi slabega vremena sušili kar z webastom. V nadaljevanju sem sedeže ob slabem vremenu pospravljal v šotorski del avta.

IMG_5234

V Italiji je za avtodome super poskrbljeno, obstaja namreč ogromno mest, kjer lahko prenočiš, si doliješ vodo in izprazniš odpadno vodo. A tudi ta mesta pogosto nimajo wc-ja. Odlična spletna stran za iskanje teh prostorov, ki so različno cenovno ugodni, med drugim tudi brezplačni, je nemški Promobil.

IMG_4517

Osebno sem si najbolj želel obiskati narodni park Monti Sibillini, a zaradi slabega vremena je to ostala želja za kdaj drugič. Na sploh je bilo veliko prilagajanja zaradi vremena, različnih želja in različnega časa potovanja med obema družinama. O potovanju pa v naslednji objavi.

IMG_4810

Istra

Za trenutek sva se odklopila od družinskega življenja in si privoščila mini plezalne počitnice v Istri. Pekli so prsti na rokah in nogah, na dan so prihajali spomini izpred let, navdih in motivacija sta bili na vrhunski ravni. Pa tudi domov se je lepo vrniti. Še kdaj.

For a moment we disconnected from our daily family life and we went on a short climbing trip to Istra. Fingers were burning after climbing, memories emerged, inspiration and motivation were on high level. And it was also nice to come back home. We’ll do it again!

20140314-IMG_3617

20140315-IMG_3628

20140315-IMG_3631

Potepanj ni nikoli dovolj

Še en lep vikend, še eno potepanje, tokrat morsko.

20130906-IMG_6333

20130908-IMG_6461

20130908-IMG_6459

20130907-IMG_6396

Hvar

Vrnili smo se s krasnega dopusta. Kakšno besedo več v prihodnji objavi. Na tritedenski poti nisem imel občutka, da sem kaj veliko fotografiral, pa se je vseeno nabralo prek 700 fotografij. Več ali manj za v družinski album. Le enkrat sem si zvečer privoščil kakšne pol ure, da sem malce resneje iskal primeren kader in da sem počakal na primerno svetlobo. S seboj sem imel samo najmanjše stojalo, s katerim je težko kaj pametnega naredit, za silo pa le je. Otok Hvar je na strani, kjer je vasica Sveta Nedelja, najlepši, skoraj pravljični, zato smo se za konec dopusta odpravili tja in par dni dihali tisti posebni zrak tam doli. Na plaži pa sem le uspel ujeti lep posnetek za piko na i.

IMG_2322

Ticket to ride

Potovanje je čudež sodobnega sveta. Omogoča nam obisk krajev, kjer smo živeli prejšnja življenja. In tudi, ko smo na obisku, potujemo, se prevažamo od kraja v kraj. Kako? Na zelo različne, bolj ali manj varne načine. Od vsega je najpomembneje zaupati prevozniku, kar ni vedno najlažje početje. Pa srečno!

Sončni zahod, Madrid, Španija

Pisa, Italija

Amsterdam, kolesarsko središče sveta.

“New York style” v Limi, Peru

Neskončnost, Črna puščava, Maroko

Duhovna pot, Ladakh

Alpinistični vlak, Snowdon, Wales

Avto-cerkev, Peru

Coca cola, can’t beat the feeling, Fes, Maroko

New Delhi, Indija – kjer je kaos najboljši red

Dva prevoza v enem, Zanskar, Indija

Impro kamper, Ailefroide, Francija

Aviovlak, Amsterdam, Nizozemska

Zaupati moraš očem v ogledalu, Boulmane du Dades, Maroko

NP Vanoise

Še zadnja objava s potepanja po NP Vanoise. Joža se je izkazal za odličnega sopotnika, 12 ur v avtu je minilo kar prehitro, toliko zgodb je bilo potrebno pritresti iz spomina.

Tale serija fotografij je iz osrednjega dela narodnega parka, ki se vije pod Grande Casse, najvišjo goro tega področja. Nič preveč ne morem nakladati, bilo je namreč čudovito.

Zadnji dve fotografiji pa sta nastali že na poti proti domu, na prelazu med Francijo in Italijo, po katerem imajo psi bernardinci ime. Od tam je prelep pogled na Mont Blanc.

Pralognan la Vanoise

Kot obljubljeno še nekaj vtisov z narodnega parka Vanoise. Če primerjam vtise izpred let, ko sva z Bojano za kratek čas obiskala južneje ležeči park Ecrins, lahko rečem, da sem bil tokrat kar malo razočaran. Francozi so večino vznožij svojih mogočnih Alp prepustili smučarskemu turizmu, zato je poletni pogled na proge in infrastrukturo zastrašujoč. Zatrepe dolin in izhodiščne točke za smučarijo ter pohodniški turizem krasijo turistične vasice brez vsakršne duše. Taka je tudi vasica Pralognan la Vanoise, kjer sva z Jožetom razstavljala svoje fotografije v družbi mojstrov, kot je npr. Philippe Bousseaud. Vasica, ki sva se je naveličala po dobri uri, potem pa sva jo raje mahnila v hrib.

Jutranji utrip na tržnici in otvoritev razstave

Varovanje narave se začne takoj nad žičnicami, nekje na višini 2000m, tam je tudi meja narodnega parka. Kjer se konča apetit kapitala, se začne varstvo narave, torej tam, kje je sicer na pogled lepo, vendar je tam ponavadi manjša biodiverziteta (raznolikost vrst) v primerjavi z dolinsko, kjer bi varstvo narave moralo res delovati. A to je že druga tema. Raje poglejmo, kako izgleda narava parka Vanoise.

Vode je zaradi prisotnosti ledenikov in večinoma nekraške podlage povsod dovolj

Ledeniško preoblikovana gorska pokrajina z morenskimi nanosi, travniki, rjavimi meramorfnimi kamninami, snežišči, slapovi, so glavne značilnosti razgledov

Všeč mi je bila njihova planinska koča na višini cca. 2600m, imenujejo jih “Refuge”, ki jo sestavljajo trije zelo lepo oblikovani objekti (kuhinja, hiša za oskrbnike in spalnica za goste).

Na poti v dolino sva izkoristila lepo svetlobo in zaradi fotografiranja porabila več časa kot za vzpon.

Joj, skoraj bi pozabil na gorsko cvetje. Kamor si pogledal, povsod je cvetelo.

Naredil se je lep večer, ki sva ga preživela ob odlični hrani in kresu ob koncu junija. Zanimivo.

V naslednji objavi pa še nekaj fotografij iz osrednjega dela narodnega parka Vanoise.

Nekoč je bilo – še zadnjič Ladakh

Kolesarjenje je lep šport. Še lepše je potovati s kolesom. Najlepše pa potovati s kolesom v daljnje kraje s človekom, ki ga imaš najraje.

end-8

Težko je v nekaj objavah opisati vse, kar se nama je dogajalo na poti in verjetno to tudi ni namen, saj je prav, da tisti najlepši spomini ostanejo le za naju. Bilo je tudi nekaj težkih trenutkov, ko so ovinki postajali neskončni, ko je Bojanin želodec protestiral na vsakih nekaj km, ko sva po klancu navzdol proti vetru gonila celih 7km/h, ko mi je zobobol onemogočil gastronomskega uživanja ob prostem dnevu in ko mi je po nekaj kilometrih potem, ko sem celo uro popravljal počeno špico, počila še druga.

end-9

end-7

Če danes gledam nazaj, so bile težave v bistvu ščepec soli na tej prelepi avanturi. Vedno se bom spominjal samo lepih trenutkov in tistih nepozabnih vzdihov za vsakim ovinkom, ko se je prikazala nova pokrajina, nova naselja, novi ljudje.

end-5

Velikokrat sem že napisal, da so zame potovanja najboljša šola, šola življenja. In vedno znova spoznavam, da svet ni le eden, svetov je več. Kako drugačno življenje živijo ljudje v Ladakhu od našega zahodnega vsakdana, prikazujejo naslednje fotografije. In če samo pomislim, kako minimalen vpliv imajo ljudje v teh krajih na okolje, potem se mi življenje pri nas za trenutek prav zagnusi.

Priprava ječmenovih zrn se opravlja na prepost, a učinkovit način.

end-4

Marelice sušijo na granitnih skalnih blokih.

end-11

Za kurjavo so dovolj jakovi iztrebki.

end-10

Vsakdanja prehrana je jakovo maslo.

end-15

Tole pa je znamenita tsampa in čapati (kruh).

end-14

Vedno, ko se vrnem domov s potovanja, potrebujem čas, da se ponovno navadim “navadnega” življenja. Tisto obdobje so mi vsi ljudje doma in v službi malo čudni, njihovi problemi in mnenja nenavadna, nesmiselna, brezvezna. Takrat še močneje začutim razliko med povsem civiliziranim svetom in tistim, ki je bližje naravi, bližje duhovnim vrednotam življenja.

end-18

Pomislim tudi na nestrpne ljudi, ki hočejo imeti tisto sekundo vse, kar si zaželijo in jih primerjam s tistimi, ki jih vidim na potovanjih. Tam je mnogokje medicinska oskrba več sto km daleč, novo oblačilo pa kot lepe sanje. Na eni strani so ti ljudje lahko srečni, da niso ujeti v ustroj sodobnega sveta, po drugi strani pa je njihovo življenje še kako težko.

end-17

end-6

Zato ljudje iščejo uteho v veri oz. načinu življenja, ki jim prinaša neko upanje za prihodnost.

end-3

end-12

end-13

In verjemite, da sem na potovanjih videl nasmehe, ki so kljub težkim razmeram tako iskreni, da te zaboli srce.

end-23

Še eno razliko čutim na potovanjih. Občudovanje narave in kulturne krajine je le strast popotnika in turista. Prebivalci svoj kraj domejajo drugače. Predvsem jim narava prinaša dobrine za preživetje. Ampak prepričan pa sem, da se je tako tankočutna, nenasilna in odprta religija, kot je budizem, lahko razvila le tu, na Tibetanski planoti, tudi zaradi obširne, razsežne pokrajine in njenih lepot.

end-16

end-19

Tako, naj bo dovolj o Ladakhu, tej čudoviti pokrajini s srčnimi, z budizmom prežetimi ljudmi. Upam, da sem Ladakh uspel prikazati kot deželo, v katero se je vredno odpraviti zaradi razumevanja drugačnosti življenja, pokrajine in kulture. V Ladakh se ne odpravljajte na lov za štemplji v vašem potnem listu ali pa zaradi osvojitve visokih prelazov, tudi ne zaradi zapolnitve žepa kakšni od novodobnih evropskih agencij, ki ponujajo vrhunska doživetja za vrhunsko ceno. Ladakh je za potovanje enostaven, ni velik, ni nevaren, zato se odpravite kar sami. Le tako se boste vrnili z bogato izkušnjo, ki bo obogatila vaše življenje in življenja ljudi okrog vas.

end-1