Potovanja

Potepanj ni nikoli dovolj

Še en lep vikend, še eno potepanje, tokrat morsko.

20130906-IMG_6333

20130908-IMG_6461

20130908-IMG_6459

20130907-IMG_6396

Hvar

Vrnili smo se s krasnega dopusta. Kakšno besedo več v prihodnji objavi. Na tritedenski poti nisem imel občutka, da sem kaj veliko fotografiral, pa se je vseeno nabralo prek 700 fotografij. Več ali manj za v družinski album. Le enkrat sem si zvečer privoščil kakšne pol ure, da sem malce resneje iskal primeren kader in da sem počakal na primerno svetlobo. S seboj sem imel samo najmanjše stojalo, s katerim je težko kaj pametnega naredit, za silo pa le je. Otok Hvar je na strani, kjer je vasica Sveta Nedelja, najlepši, skoraj pravljični, zato smo se za konec dopusta odpravili tja in par dni dihali tisti posebni zrak tam doli. Na plaži pa sem le uspel ujeti lep posnetek za piko na i.

IMG_2322

Ticket to ride

Potovanje je čudež sodobnega sveta. Omogoča nam obisk krajev, kjer smo živeli prejšnja življenja. In tudi, ko smo na obisku, potujemo, se prevažamo od kraja v kraj. Kako? Na zelo različne, bolj ali manj varne načine. Od vsega je najpomembneje zaupati prevozniku, kar ni vedno najlažje početje. Pa srečno!

Sončni zahod, Madrid, Španija

Pisa, Italija

Amsterdam, kolesarsko središče sveta.

“New York style” v Limi, Peru

Neskončnost, Črna puščava, Maroko

Duhovna pot, Ladakh

Alpinistični vlak, Snowdon, Wales

Avto-cerkev, Peru

Coca cola, can’t beat the feeling, Fes, Maroko

New Delhi, Indija – kjer je kaos najboljši red

Dva prevoza v enem, Zanskar, Indija

Impro kamper, Ailefroide, Francija

Aviovlak, Amsterdam, Nizozemska

Zaupati moraš očem v ogledalu, Boulmane du Dades, Maroko

NP Vanoise

Še zadnja objava s potepanja po NP Vanoise. Joža se je izkazal za odličnega sopotnika, 12 ur v avtu je minilo kar prehitro, toliko zgodb je bilo potrebno pritresti iz spomina.

Tale serija fotografij je iz osrednjega dela narodnega parka, ki se vije pod Grande Casse, najvišjo goro tega področja. Nič preveč ne morem nakladati, bilo je namreč čudovito.

Zadnji dve fotografiji pa sta nastali že na poti proti domu, na prelazu med Francijo in Italijo, po katerem imajo psi bernardinci ime. Od tam je prelep pogled na Mont Blanc.

Pralognan la Vanoise

Kot obljubljeno še nekaj vtisov z narodnega parka Vanoise. Če primerjam vtise izpred let, ko sva z Bojano za kratek čas obiskala južneje ležeči park Ecrins, lahko rečem, da sem bil tokrat kar malo razočaran. Francozi so večino vznožij svojih mogočnih Alp prepustili smučarskemu turizmu, zato je poletni pogled na proge in infrastrukturo zastrašujoč. Zatrepe dolin in izhodiščne točke za smučarijo ter pohodniški turizem krasijo turistične vasice brez vsakršne duše. Taka je tudi vasica Pralognan la Vanoise, kjer sva z Jožetom razstavljala svoje fotografije v družbi mojstrov, kot je npr. Philippe Bousseaud. Vasica, ki sva se je naveličala po dobri uri, potem pa sva jo raje mahnila v hrib.

Jutranji utrip na tržnici in otvoritev razstave

Varovanje narave se začne takoj nad žičnicami, nekje na višini 2000m, tam je tudi meja narodnega parka. Kjer se konča apetit kapitala, se začne varstvo narave, torej tam, kje je sicer na pogled lepo, vendar je tam ponavadi manjša biodiverziteta (raznolikost vrst) v primerjavi z dolinsko, kjer bi varstvo narave moralo res delovati. A to je že druga tema. Raje poglejmo, kako izgleda narava parka Vanoise.

Vode je zaradi prisotnosti ledenikov in večinoma nekraške podlage povsod dovolj

Ledeniško preoblikovana gorska pokrajina z morenskimi nanosi, travniki, rjavimi meramorfnimi kamninami, snežišči, slapovi, so glavne značilnosti razgledov

Všeč mi je bila njihova planinska koča na višini cca. 2600m, imenujejo jih “Refuge”, ki jo sestavljajo trije zelo lepo oblikovani objekti (kuhinja, hiša za oskrbnike in spalnica za goste).

Na poti v dolino sva izkoristila lepo svetlobo in zaradi fotografiranja porabila več časa kot za vzpon.

Joj, skoraj bi pozabil na gorsko cvetje. Kamor si pogledal, povsod je cvetelo.

Naredil se je lep večer, ki sva ga preživela ob odlični hrani in kresu ob koncu junija. Zanimivo.

V naslednji objavi pa še nekaj fotografij iz osrednjega dela narodnega parka Vanoise.

Nekoč je bilo – še zadnjič Ladakh

Kolesarjenje je lep šport. Še lepše je potovati s kolesom. Najlepše pa potovati s kolesom v daljnje kraje s človekom, ki ga imaš najraje.

end-8

Težko je v nekaj objavah opisati vse, kar se nama je dogajalo na poti in verjetno to tudi ni namen, saj je prav, da tisti najlepši spomini ostanejo le za naju. Bilo je tudi nekaj težkih trenutkov, ko so ovinki postajali neskončni, ko je Bojanin želodec protestiral na vsakih nekaj km, ko sva po klancu navzdol proti vetru gonila celih 7km/h, ko mi je zobobol onemogočil gastronomskega uživanja ob prostem dnevu in ko mi je po nekaj kilometrih potem, ko sem celo uro popravljal počeno špico, počila še druga.

end-9

end-7

Če danes gledam nazaj, so bile težave v bistvu ščepec soli na tej prelepi avanturi. Vedno se bom spominjal samo lepih trenutkov in tistih nepozabnih vzdihov za vsakim ovinkom, ko se je prikazala nova pokrajina, nova naselja, novi ljudje.

end-5

Velikokrat sem že napisal, da so zame potovanja najboljša šola, šola življenja. In vedno znova spoznavam, da svet ni le eden, svetov je več. Kako drugačno življenje živijo ljudje v Ladakhu od našega zahodnega vsakdana, prikazujejo naslednje fotografije. In če samo pomislim, kako minimalen vpliv imajo ljudje v teh krajih na okolje, potem se mi življenje pri nas za trenutek prav zagnusi.

Priprava ječmenovih zrn se opravlja na prepost, a učinkovit način.

end-4

Marelice sušijo na granitnih skalnih blokih.

end-11

Za kurjavo so dovolj jakovi iztrebki.

end-10

Vsakdanja prehrana je jakovo maslo.

end-15

Tole pa je znamenita tsampa in čapati (kruh).

end-14

Vedno, ko se vrnem domov s potovanja, potrebujem čas, da se ponovno navadim “navadnega” življenja. Tisto obdobje so mi vsi ljudje doma in v službi malo čudni, njihovi problemi in mnenja nenavadna, nesmiselna, brezvezna. Takrat še močneje začutim razliko med povsem civiliziranim svetom in tistim, ki je bližje naravi, bližje duhovnim vrednotam življenja.

end-18

Pomislim tudi na nestrpne ljudi, ki hočejo imeti tisto sekundo vse, kar si zaželijo in jih primerjam s tistimi, ki jih vidim na potovanjih. Tam je mnogokje medicinska oskrba več sto km daleč, novo oblačilo pa kot lepe sanje. Na eni strani so ti ljudje lahko srečni, da niso ujeti v ustroj sodobnega sveta, po drugi strani pa je njihovo življenje še kako težko.

end-17

end-6

Zato ljudje iščejo uteho v veri oz. načinu življenja, ki jim prinaša neko upanje za prihodnost.

end-3

end-12

end-13

In verjemite, da sem na potovanjih videl nasmehe, ki so kljub težkim razmeram tako iskreni, da te zaboli srce.

end-23

Še eno razliko čutim na potovanjih. Občudovanje narave in kulturne krajine je le strast popotnika in turista. Prebivalci svoj kraj domejajo drugače. Predvsem jim narava prinaša dobrine za preživetje. Ampak prepričan pa sem, da se je tako tankočutna, nenasilna in odprta religija, kot je budizem, lahko razvila le tu, na Tibetanski planoti, tudi zaradi obširne, razsežne pokrajine in njenih lepot.

end-16

end-19

Tako, naj bo dovolj o Ladakhu, tej čudoviti pokrajini s srčnimi, z budizmom prežetimi ljudmi. Upam, da sem Ladakh uspel prikazati kot deželo, v katero se je vredno odpraviti zaradi razumevanja drugačnosti življenja, pokrajine in kulture. V Ladakh se ne odpravljajte na lov za štemplji v vašem potnem listu ali pa zaradi osvojitve visokih prelazov, tudi ne zaradi zapolnitve žepa kakšni od novodobnih evropskih agencij, ki ponujajo vrhunska doživetja za vrhunsko ceno. Ladakh je za potovanje enostaven, ni velik, ni nevaren, zato se odpravite kar sami. Le tako se boste vrnili z bogato izkušnjo, ki bo obogatila vaše življenje in življenja ljudi okrog vas.

end-1

Nekoč je bilo – Pokrajina v Ladakhu

Z Bojano sva si vedno močno želela doživeti Tibet. Ker pa je Tibet težko doživeti po svoje, brez prisotnosti vodičev, brez dovoljenj in drugih nevšečnosti s Kitajci, sva se odločila obiskati Ladakh. Ladakh je geografsko že del Tibetanske planote, zato sva upala, da bodo občutki res pravi. In nisva se motila, v trenutku, ko sva resnično s kolesi zapeljala na streho sveta, so nama prišle solze na oči. Ne vem zakaj, ampak ta pokrajina nama je res nekaj posebnega. Za mnoge je to ena sama puščoba, en sam nič, za naju ravno nasprotno. Prostranstva, ki jih doživiš v teh krajih, ti vzbudijo tako močan občutek svobode, da ti resnično zastane dih, pokrajina te poskra vase, počutiš se majhnega in nemočnega, da začneš spoštovati naravo kot tisto božjo silo.

pokrajina-20

pokrajina-3

Ladakh, kot tudi vsa Tibetanska planota, je zelo sušna dežela. Gorski grebeni, ki se dvigujejo nad južneje ležečo indijsko nižino, zaustavijo večino vlažnih zračnih tokov, tako da na planoto redko zaide kakšna vremenska motnja. V bistvu gre za visokogrosko puščavo. Erozija je zaradi ekstremnih temperaturnih razlik in vetra vseskozi na delu, ustvarja pa neverjetne oblike.

pokrajina-8

pokrajina-26

Povsod tam, kjer je v zaledju še vedno večni sneg in ledeniki, pusto pokrajino v zelene oaze spremenijo ledeniški potoki in človek s svojim namakalnim pristopom. Ledeniki so edini vir pitne vode oz. vode nasploh. Zelene oaze tvorijo take kontraste, da skorajda bolijo oči.

pokrajina-9

pokrajina-11

pokrajina-7

Kolesarjenje nama je omogočilo, da sva se potikala po različnih višinskih pasovih in tako sva lahko doživela v sicer monotoni pokrajini precejšnjo raznolikost. Spustila sva se do sotočja reke Ind in Zanskar,

pokrajina-23

se dvignila do ledeniškega jezeka izpod Nun-a in Kun-a,

pokrajina-19

okušala prah ledeniških moren,

pokrajina-5

si privoščila kratke rokave na višinah nad 4000m,

pokrajina-10

ovinkarila po mogočnih rečnih dolinah z ledeniškimi kapami nad seboj.

pokrajina-4

Zaradi geološko gledano mladega gorstva, kot je Himalaja, so prizori na poti včasih res fantastični. Dvigovanje debelih skladovnic kamnin, njihovo gubanje, narivanje, prelamlanje ter njihova pestrost, sestava, plastovitost ustvarjajo skupaj z nedavno ledeniško in še vedno prisotno hudourniško, vetrno in temperaturno ter kemično erozijo, skorajda umetniške prizore.

pokrajina-15

pokrajina-12

pokrajina-13

pokrajina-24

Na koncu ostane le upanje, da nama bo še kdaj dano doživeti kaj tako lepega.

pokrajina-2

pokrajina-1

pokrajina-17

Nekoč je bilo – ljudje v Ladakhu

ljudje-10

Na potovanjih so najlepša doživetja povezana s srečanji z domačini. Šele ob stiku z ljudmi lahko v popolnosti doživiš pokrajino, saj so ljudje vedno odsev dežele, v kateri živijo.

ljudje-8

Ladakh je budistična dežela, kjer je vera način življenja. Povsod v Ladakhu se zato počutiš prijetno, ljudje te pozdravljajo s simpatičnim “Jule” (izgovor: džuleeee) in se smejijo, navkljub škrbastim zobem.

ljudje-13

Seveda se tudi v Ladakhu ljudje ločije na menihe in tiste navadne ljudi. Vsaj eden od otrok v družini se pridruži samostanu in se pri osemnajstih letih nato odloči za življenje v samostanu ali izven njega. Do osemnajstega leta pa je samostan šola. Ostali otroci pomagajo pri delu na polju.

ljudje-17

Delo na poljih je primitivno, s prastarimi orodji, a vedno s pesmijo v ustih in nasmehom na obrazu.

ljudje-7

Še posebno glasno odmeva po vasi za časa mletja ječmena, ki je njihova glavna sestavina v prehrani. Iz ječmena namreč izdelujejo njihovo najbolj priljubljeno jed – tsampo.

ljudje-12

Posebna zgodba potovanj so otroci. Z njimi imaš največ stika. Usmerijo te, ko se na poti izgubiš,

ljudje-4

prosijo za kakšen svinčnik,

ljudje-3

se zabavajo ob pogledih na tvoja oblačila in frizuro,

ljudje-18

opazujejo te kot bitje z drugega planeta,

ljudje-19

ali pa te pogledajo tako čutno, da se ti stopi srce.

ljudje-2

Ladačanke imajo zelo rade nakit. In vam povem, nakita je na tone, pa tudi lep je, brez dvoma.

ljudje-1

Največ se za nakit uporabljajo najrazličnejši turkizi v kombinaciji z rdečimi koralami.

ljudje-14

Značilne so tudi volnene kape v rjavi barvi.

ljudje-20

ljudje-15

Zahodni del Ladakha je muslimanski. Tudi v tem delu so ljudje že skoraj nadležno prijazni. Spremenijo pa se obrazne poteze in človek takoj ve, da je v drugem svetu.

ljudje-6

ljudje-11

Za konec pa še fotografija, katere ponosna lastnica je Bojana in je verjetno najboljša fotka iz celotne najine zbirke posnetkov, narejenih v Ladakhu. Predvsem je fotografija močna zaradi izrazov na obrazih otrok. Pri tem naj še dodam, da so bile fotografije, ki jih zadnje dni objavljam v sklopu potovanja v Ladakhu, posnete s kompaktnim digitalcem in na dia filme s Canonom EOS 300 ter potem nekatere boljše, večina pa slabše skenirane v digitalno obliko.

ljudje-5

Nekoč je bilo – samostani v Ladakhu

Ladakh je dežela prelazov in gomp. Gompe so drugo ime za budistične samostane. Zaradi svojstvene lege Ladakha na severu Indije, ta majhna budistična dežela ni bila deležna kitajskega genocida in uničevanja kulture, kot ga je doživel Tibet. Gompe so zato povečini odlično ohranjene, njihove lokacije pa so včasih osupljive.

samostani-3

Samostan Lamayuru je eden najbolj fotogeničnih budističnih samostanov na sploh. Leži na obrobju nekoč velikanskega jezera, katerega ostanki so izoblikovali današnjo čudovito okolico.

samostani-7

Prvotno je bil samostan zgrajen iz petih stavb, od katerih je danes ohranjena le osrednja. Še vedno je v samostanu kakšnih 150 menihov.

samostani-13

samostani-1

Lamayuru leži že precej na zahodu Ladakha, v bližini pakistanske meje. Bolj se bližamo Pakistanu, večji je vpliv muslimanske vere. Del budističnega prebivalstva Ladakha je v preteklosti sprejelo muslimansko vero in nastala je zanimiva kombinacija. V dolini Zanskar tako naletimo na kraje, kjer si budistični samostani in mošeje podajajo roke. Pri tem pa v oči bode gromozanska razlika v oblikovanju gomp in mošej. Gompe se namreč tesno prilagajajo naravnemu okolju, medtem ko mošeje nekako “sekajo ven”.

samostani-27

samostani-20

Mošeja v Padumu se ne more primerjati z gompo v Phuktalu.

samostani-28

V nadaljevanju podajam še nekaj primerov slikovitosti gomp v Ladakhu. Na naslednji fotografiji je Tikse gompa v bližini Leh-a, glavnega mesta Ladakha.

samostani-14

Pa samostan v Zanskarju, nad reko Zanskar.

samostani-11

Gompa v Rangdumu, prav tako v dolini Zanskar, pod mogočnima sedemtisočakoma Nun in Kun.

samostani-10

Na koncu pa še nekaj utrinkov budističnih templjev v Leh-u.

samostani-24

samostani-17

samostani-15

samostani-2

Nekoč je bilo – prelazi v Ladakhu

prelazi-19

Rothang La (3978m)
Baralacha La (4883m)
Lachlung La (5060m)
Taglang La (5328m)
Fotu La (4147m)
Namika La (3760m)
Pensi La (4450m)

V tem vrstnem redu so si sledili prelazi, ki so nama bili bolj kot nek dosežek, začetek spusta. Na prelazu se je vedno odprl nek nov pogled v novo dolino, na nove vrhove.

prelazi-6

Včasih je šlo bolje v klanec enemu, drugič drugemu. Spet sva nato en dan kar poletela do vrha, naslednji dan pa sva se komaj privlekla na vrh.

prelazi-4

prelazi-9

Včasih se nama je zdel vrh blizu, pa se je izkazalo, da je prekleto daleč, spet drugič se na vrhu skorajda nisva ustavila.

prelazi-14

Vedno pa so naju pričakali razni vzpodbudni napisi in obvezne molilne zastavice.

prelazi-30

prelazi-13

Ponovno ne morem mimo dejstva, da je potovanje s kolesom tudi na višinah precej prijetnejše kot v avtobusu ali jeep-u. Prvi del najine kolesarske poti, ki jo je terenski avto opravil v 2 dneh (cca 500km), sva midva prekolesarila v 9 dneh. Najini obrazi na vrhu prelazov so izžarevali srečo, zadovoljstvo in rahlo utrujenost, pogled na izmujčene obraze na meji bruhanja v terenskih avtomobilih pa so dokaz o vplivanju višine na človeka. Prehitro dvigovanje na precejšnjo višino je lahko resnično zelo neprijetna izkušnja.

prelazi-29