Turna smuka

Komna

Saj vem, da se zdim marsikomu težak, ker mi ni vseeno, na kakšen način in s kom si želim doživljati gore. A vsi vemo, da človek ne more iz svoje kože, v tem primeru tudi noče 🙂

Zame je zimska Komna nekaj prav posebnega, nekaj, kar se ne da ravno primerjati s katerokoli zimsko gorsko pokrajino. Zato mi je pomembno, da jo obiščem takrat, ko je vsaj približno lepo vreme. Ker v megli pač Komne ni.

Je pa tudi res, da je letos verjetno ne bi doživel, če ne bi bil dvodnevni obisk že dolgo nazaj organiziran. Bilo nas je veliko, od tu in tam, vsi poznani, a vsak s povsem drugačnimi cilji, občutki, željami, zmožnostmi. Zabava je bila super, druženje tudi, a tisto, kar mi bo resnično ostalo v spominu je čudovita pokrajina Komne in doživljanje le-te na smučeh. Tisti, ki so šli zraven, razumejo, ostali bodo imeli popravni izpit 🙂

Prva turna smuka

Nedeljski dan mi bo za vedno ostal v spominu. Družinsko smo (razen najmlajšega) opravili prvi skupni turni smuk. Sicer prave turnosmučarske opreme za otroke nimamo, a se da z voljo tudi drugače.

Midva na turnih smučeh s psi in otroško smučarsko opremo na ramenih, otroka pa peš. Njuna motivacija je bila zaradi pričakovanja velika in zlahka smo v idiličnem vremenu in snežnih razmerah zmogli čez tistih nekaj senožeti pod Storžičem. Pretiravanje za prvič res ni prišlo v poštev.

Še pred začetkom hoje sva seveda preverila snežne razmere, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi že prvi stik s turno smuko otroka odvrnil od te lepe dejavnosti. Izkazalo se je, da so razmere “sprejemljive”. Kakšnih 15-20cm malce bolj kompaktnega pršiča na trdi podlagi in zelo blag naklon. “Sprejemljive” zato, ker je potrebno biti pozoren na dolžino otroških smuči, ki se v takšnem snegu bistveno drugače obnašajo od odraslih, saj so zelooooo kratke in včasih komaj da pogledajo ven iz snežne odeje. Posledično je veliko težje obvladovati smuko.

S snegom obložene smreke, razgledi, sledi zajca in srne v snegu, čudovito bela pokrajina okrog nas, vse je prispevalo k res pravemu doživetju. Na vrhu senožeti pa malica in priprava na spust.

Nekaj zavojev je bilo potrebnih, da sta se otroka prilagodila povsem drugačnemu smučanju, kot na “speglanih” smučarskih progah, ki sta jih navajena. Pa je vseeno šlo, z nasmeškom na licu. In spomini bodo za vedno!

Svačica

Ne vem s čim smo si danes zaslužili tak krasen turnosmučarski dan? Pri teh letih človek ne verjame več v podarjene stvari, mogoče od danes spet. Še včeraj zvečer je kazalo na ne prav posrečen izlet v neznano. To se zgodi takrat, ko se po nekem čudnem naključju zberejo štirje možakarji, ki so skupaj pred 100 leti v naših hribih zarisali tu pa tam kakšen zavidanja vreden zavoj in nimajo pojma, kje naj zapravijo nedeljsko dopoldne. Izvzet je prvi črnogorski turni smučar, ki v nasprotju z napisanimi resnicami o tem narodu, vsaj 2-krat na teden turno smuča. Zaradi prenasičenosti mu zmanjkuje ciljev, zato se je lotil težkih prvenstvenih spustov s Kališča. Ni manjkalo veliko, pa bi zaradi sočutnosti skoraj podlegel njegovim privlačnim ciljem, če nas ne bi rešil helfer (bergfuhrer), ki se je pojavil od nikjer in začel navijati za Begunjščico, saj jo je včeraj povohal od blizu. A kaj, ko tretjemu v navezi, partizanu, ni do karavanške lepotice, on bi Javornik ali pa Goli vrh. Potem sem pa tu še jaz, meni je vseeno, samo da grem, pa da je varno, pa da je kratko, pa da ni daleč za vozit, pa da niso južna pobočja, ker je skorja, pa da ne gremo v mirna območja, da ne bomo splašili živali, … Ja, pa helfer mora biti ob 11 doma. 3/4 upokojenskega društva je vrhunsko slabo fizično pripravljenih, črnogorec kvari povprečje. Sodeluje pa v povprečju (tudi 3/4) javnih uslužbencev na turi, zaradi česar se je vedelo, kdo plača pijačo po turi, gospodarstvo je namreč v občutni konjukturi. Po naključju je gospodarstvenik pozabil gotovino, kartica ne prime v tujini, pa je zadevo poravnal stavkajoči zgodovinar.

Če gre na turo večje število ljudi, se po mojih izkušnjah že v avtu začuti, ali bo tura fajn ali ne. V dvomih zaradi zgoraj opisanih nesnežnih razmer, sem se čakajoč zaskrbljeno in premraženo oziral za svojim prevozom. Ko so vsi trije mahajoč odbrzeli mimo mene sem vedel, da bo čudovit dan. Že v avtu nas ni bilo za ustavit, pozitivna energija in neumnosti na kvadrat. Seveda ni šlo brez ogleda vseh bunkerjev na poti v Bodental, za katere pač nikoli prej ni bilo časa. Edina stalnica teh izletov so malenkosti, ki nam jih vsakodnevno očitajo žene, pa jim ne verjamemo. Helfer je hotel na turno smuko brez smuči, črnogorec je pozabil osebno izkaznico, partizan je vzel vsega preveč, jaz pa sem namesto čutarice s čajem vzel camelbak, ki mi je zmrznil prvo minuto.

Ne vem sicer, kdaj smo se odločili, kam sploh gremo, ali pred Ljubeljskim tunelom ali za njim. Kakorkoli, iz slovenske megle smo zapeljali v zamejsko sonce. Na izhodišču -12 stopinj, zimska pravljica in suh sneg kamorkoli seže pogled.

Že 5 metrov od avta smo vedeli, kaj nas čaka. Nekakšen topel občutek me je prevzel, čeprav se potem skoraj cel čas vzpona nisem mogel ogreti. Niti se ne spomnim, kdaj sem s tako lahkoto prišel na kakšen turnosmučarski vrh. Smučina je bila kot avtocesta, želja po smučanju zaradi abstinence pa premočna, da bi razmišljal o kakšnem naporu. No, pa tudi razmere so bile varne vsaj toliko, kolikor so sploh v hribih lahko.

Na sedlu je kar prehitro vsega konec, zato jo s črnogorcem mahneva še na Svačico, s smučmi dokler gre, potem pa peš po ozkem, a varnem robu.

Navzdol je bil ples po morju pršiča. Danes bi kot Sahara vode potreboval kakšne elanove ripstick smuče, a žal sem se moral zadovoljiti s svojimi sulicami tipa Bojan Križaj. In resnično nam ni bilo nič hudega, vriskali smo, na trenutke pa sem celo začutil pri sebi in ostalih, da skoraj ne verjamemo, kako nore so razmere.


Foto: Edo Krnič

Fotografij smučanja po pršiču ni, škoda bi bilo to doživetje spraviti na senzor. Fotografije se niti približati ne bi mogle občutkom. In prav je tako.

Kljub prvovrstnemu turnosmučarskemu dnevu pa vem, da mi bo ta dan v spominu ostal predvsem zaradi druženja s prijatelji. V gorah se vezi močneje stkejo, pa tudi brez prijateljev gore niso iste. Brez njih so samo lepo skalovje, čudovit ambient, krasna kulisa, brez doživetij, brez spominov: Gore so nemi spomeniki izjemnega dela narave, dušo pa jim podarimo ljudje.


Od leve proti desni: helfer, črnogorec, naravovarstvenik, partizan

Planina na Kalu

Tokratna tura je bila ena od tistih, ko se enakovredno združita čudovita pokrajina in enkratna družba. Mogoče se človeku zaradi dobre družbe zdi vse skupaj še malce lepše. V petek smo se tako z vlakom odpeljali do Mosta na Soči, v Tolminu prvič tisti dan v kafiču Paradiso popili kavo in se odpeljali do Tolminskih Raven, ene najbolj samotnih, a glede na ambient ene najlepših vasi v Julijcih. Čez pašnike, na katerih je bil sneg dobro predelan smo tihoma, vsak s svojimi mislimi oddrseli v bukov gozd.

IMG_6306

IMG_6309

Takoj, ko smo zapustili gozd, se je odprl pogled na Tolminski Migovec in Planino na Kalu. Istočasno so se razpotegnile megle in posijalo je sonce. Kot za nagrado.

IMG_6323

IMG_6327

Ko smo pridrajsali na rob Planine na Kalu, smo se lahko zazrli v dolino Tolminke in v Krnsko pogorje, nad katerim so se veselo podile meglice.

IMG_6333

IMG_6350

Prevzeti od razgledov smo kar tako malo pohajkovali po grebenu gor in dol. Svet pod Tolminskim Migovcem pa ni zanimiv in lep samo “od zunaj”, temveč predvsem “od znotraj”. Ravno lansko leto je uspelo jamarjem v večni temi brezen in jam pod Migovcem povezati sistem, ki je trenutno najdaljši jamski sistem v Sloveniji z več kot 25 km dolžine. Neverjetno, tolminskemu Migovcu bi lahko rekli “votla gora”.

IMG_6362

Kar je sledilo, verjetno ni več turnosmučarska klasika, temveč turnosmučarski prestiž. Na ležalnikih pred jamarsko bajto smo na toplem sončku uživali v gostoljubju enega od tistih, ki poznajo globine tega območja skoraj bolj kot površje. Samo nam je pripravil pašto, čaj, zelišča, kavo, tobak, … Še pred poslasticami smo si na hitro privoščili užitkarske zavoje na strmini pod kočo. Joj, kako nam je bilo težko!!

Planina na Kalu

IMG_6346

IMG_6365

Samo nam je skuhal pašto

IMG_6375

Plaža na planini, v ozadju Migovec

IMG_6386

Tanja in Samo, sodelavca

IMG_6384

Jože in Edo, bivši sodelavec in večni bratranec

IMG_6403

IMG_6395

IMG_6407

Da ne bi bilo vsega prehitro konec, smo posopihali še v breg proti Migovcu in se v pravi pomladanski smuki odpeljali v Tolminske Ravne. A konec dneva je bil še daleč, zvečer je sledilo Jožetovo predavanje o etiki obiskovanja gorskega sveta, ki me vedno znova spomni, da kljub današnjemu času romantično obiskovanje gora ni nekaj preživetega. Seveda pa smo precej časa namenili obisku tistega jutranjega kafiča Paradiso, v katerem je tudi Edo naposled kapituliral, saj je ob zadnjem obisku dejal, da zdaj pa tudi on ne bo več naročil kave. Nenavadno, ampak resnično.

IMG_6411

IMG_6417

[vimeo 61035894 nolink]

Štart v sezono

Včeraj smo štartali v turnosmučarsko sezono. Za začetek si vedno rad privoščim Javornik (Ženiklovec). Zato, ker je blizu, ker so čudoviti razgledi, ker hodiš pod s snegom obteženimi smrekami, ker je tišina, mir, …

20121209-P1110911

Tokratna ekipa je bila usmiljenja vredna. Z nami je bil novinec, ki je z motivacijo zaključil po prvem klancu in človek, ki dobi tudi na Javorniku višinsko bolezen. Vzrok za oboje je pomanjkanje jutranje kave, čeprav se mi dozdeva, da sem ju zjutraj videl s kozarčkoma “coffee to go” v roki.

20121209-P1110872

Na Tržiškem koncu zadnjo serijo ni padlo veliko snega, pa vendar smo celo pot gazili kot zmešani. Udiralo se je pošteno, ne pomnim kdaj nazadnje tako. A kaj, ko spodaj ni nobene podlage, pršič pa vrhunski.

20121209-P1110885

20121209-P1110895

Sam sem užival v prekrasnem dnevu in potihoma upal tudi na dobro smuko, ki je na koncu ni bilo, razen par kratkih odsekov.

20121209-P1110907

20121209-P1110899

20121209-P1110898

Za začetek več kot dobro in če se po takem začetku pozna celotna sezona, potem bo juhuhu.

20121209-P1110905

Turna smuka – Križ

Ponedeljek, 26.03.2012.

Od zadnje skupne ture je Ediju pognalo nekaj sivih las (kar pa ne prizna), vsaj tri otroke več imamo skupaj, Blaž je bil vmes direktor in stečajni upravitelj, prevzel je škofjeloško državljanstvo, jaz sem menjal službe, zrasel mi je trebuh, zaradi narave svoje službe pa so Julijske Alpe tudi takrat, ko sem na dopustu, službeni teren. Čeprav je torej minilo nekaj let, so me takoj, ko je zjutraj Blaž pripeljal na avtobusno s Hyundai Lantro wagon (neznan letnik) in sem se komaj zbasal v povsem poln avto (rolke, sumljive ledraste torbe, stare cunje, …), v katerem so na kasetofonu prepevali Placebo, Chemical brothers in ostala druščina, prevzeli tisti stari občutki in vse je bilo tako kot pred mnogimi leti. Smeh od začetka do konca. Sam sem pozitivc, a šele v njuni družbi vidim, kaj pomeni  biti pozitiven. Nekako se ujamemo. Onadva bi celo pot delala pavze, jaz jih malo priganjam, čeprav zdaj samo z besedami, ker jih itak ne morem loviti. V zameno jima malo povem, kje sploh smo, kateri je oni in tisti vrh, zakaj hodita po afriških tleh, itd. Uravnotežena druščina.

Zagrizemo v breg, do snega imamo vsaj 5 pavz, dvakrat na veliko potrebo, dvakrat menjamo cunje, kakšen dim tud paše po jutranji kavi na bencinski. Za in pred nami pa se je naslikalo čudovito jutro.

Blaž

V Vratih je suho kot poper, ne duha ne sluha o kakšni snežni odeji, o zimi, tako da sploh ne morem verjeti, da bomo za ovinkom stopili na sneg.

Takole v hribih se namesto v gostilni fantom odvežejo jeziki in povemo si vse tisto, kar si v zadnjih letih ob bežnih srečanjih niti ne omenimo. Blebetamo huje kot vse ženske skupaj.

Edo, v ozadju dolina Vrata

Blaž

Nekaj časa še mučimo noge in ramena, potem pa spet počitek in končno smuči na noge.

 

V mislih celo pot premlevam, da je turna smuka sama po sebi sicer ena najlepših dejavnosti v naravi, a je predvsem lepa zaradi družbe v enkratnem ambientu. Vezi, ki se stkejo med prijatelji v gorah so nekaj edinstvenega, enostavno lepega.

Proti vrhu ju vse bolj in bolj gledam v hrbet, česar nisem bil navajen, a življenje se obrača in mi z njim. Enkrat si spredaj, drugič zadaj. Vrhunec že tako lepega vzpona je zadnji del, ko se vzpenjaš po širokem hrbtu, kjer se ti odprejo pogledi na

Razor

Pihavec in v ozadju Vršac, Kanjavec in Zelnarice

Kriške pode, Zadnjiški ozebnik in Lepo Špičje

in na lepotca

Potem pa smučamo, razmere kot smetana na torti, ko ne veš al bi se smejal al jokal. In ubereš nekaj vmes, spuščaš čudne glasove zadovoljstva, mrmraš pri sebi in si govoriš, da si največji idiot, ker bi lahko bil tukaj že v petek, pa soboto in nedeljo. In ker nočemo, da je vsega tako hitro konec, nazaj v klanec pa se nam ne ljubi, se zopet parkiramo in sončimo, klepetamo, meditiramo.

Blaž se izkaže še z retro stilom, nima le oldtimerja na štirih kolesih, temveč tudi telefon in fotoaparat, za katerega je izdelal lastni pokrovček. Ob tej priložnosti se zahvaljuje Radenski za izreden doprinos pri njegovem fotografskem razvoju, Alpini pa za 25 letno zaščito pred mrazom.

Da pa je res vse minilo v maniri starih cajtov, je Edo kot že ničkolikokrat do sedaj vsaj eno stvar na turi izgubil (tokrat rokavico), Blaž pa je znova pokazal, kako je imeti srečo v nesreči. Na enem od zadnjih smučljivih delov, na najbolj strmem odseku, se je malce pogovoril z rušjem in zdrsnil. Odpelo mu je smučo, ki je z nadzemeljsko hitrostjo letela proti nama z Edijem (Edo je mislil, da je plaz), a tik pred nama odskočila in se zapičila v sneg. Zjutraj sem oba sicer vprašal, kaj naredita, ko se jima odpne smučka, saj na smučah nimata niti trakov niti bremz, pa sta mi v smehu in s 100% prepričanjem odgovorila, da se to njima nikdar ne zgodi.

Verjetno bi še danes ležali na tisti mehki travi pod Dolkovo glavo, za katero bi rad Blaž vedel, kdo opravlja košnjo??, če ne bi Stenar pojedel sonca in nas pregnal v dolino.

Nekaj vtisov s ture pa na Edijevem blogu.

 

Nekoč je bilo – JZ grapa v Storžiču

Ne vem zakaj te ture nisem nikoli objavil, pa imam nanjo tako lepe spomine. Kakih šest let nazaj smo se trije nadebudni turni smučarji odpravili na Storžič po JZ grapi. To je nezgrešljiva grapa, ki se spušča iz predvrha vse do vasice Povlje in jo vsak dan gledam iz okna stanovanja in iz avta, ko se vozim na šiht. Ko jo gledaš takole od daleč, si misliš, da tam ne bi nikoli niti poizkusil smučat, ampak ko prideš bližje ni nič kaj posebej groznega. Le pristop se vleče, še posebno, če se predira, kot se je tisti dan. Žal nismo ujeli najlepših razmer za hojo in še posebej smučanje, ampak tura je bila res prava hribovska. Takrat sem hodil na ture večkrat z Blažem in Edijem, dvema največjima flegmatikoma, kar jih lahko srečaš. Edo je tiste dni na ture nosil pol svojega stanovanja, bil je opremljen kot himalajci v sedemdesetih, niti sledu o “light and fast”. Blaž pa je bil tak, da bi z vrha smučal tja, kamor bi mu rekel, nič ga ni preveč zanimalo kako in kaj, važno, da smučamo. Pogrešam tiste cajte, pogrešam pekoče noge, svež zrak, adrenalin, druženje s prijatelji, pogrešam hribe.

Velo polje, 2. dan

Jutro na Velem polju. Pogledaš skozi okno, še enkrat preveriš, če prav vidiš in potem uživaš v prebujanju jutra.

Škednjevec

Stogovi

Triglav in Mišelj vrh

Triglav

Naši obrati so bili skrajno počasni, zato smo s hojo pričeli šele nekaj pred deveto, ko je snegu že postalo vroče.

Velska dolina je dolga, še posebej v tropski vročini, ki smo ji bili priča tisti dan.

A bil je res kičast dan, pogled proti Hribarcam pa uuuuufffff.

Vrh Kanjavca bo na moj obisk moral še malo počakati, vročina me je zdelala tako močno, da sem popolnoma dehidiral. Obrnil sem na sedlu, ne daleč od vrha.

Smučarski tereni so tod neverjetni, saj lahko zavijaš kjerkoli po svoji volji in znanju, nižje po Velski dolini pa je naklon ravno pravšen, da se lagodno pripelješ do planine.

Triglav z zahoda

“Najlepši” del ture te čaka na povratku, ko pogledaš proti Bohinjskim vratcem nad Vodnikovim domom in potihem upaš, da ti pa ja ne bo treba še v tisti klanec. Iz sanj se zbudiš nekje na polovici vzpona, ko spoznaš, da sedlo res ni več daleč.

Tako, bil je lep konec tedna, lep zaključek turnosmučarske sezone, z eno majhno napako. Fizična priprava na taki turi namreč ne sme biti ovira, ampak prednost. Naslednjič ne bom ponovil te napake.

Velo polje, 1. dan

Zadnji vikend je končno naš službeni ferajn uspel izvesti dvodnevno turnosmučarsko turo. Žal se sam spet nisem uspel izmuzniti iz vseh obveznosti in sem dopoldne v Bohinju še predaval nadobudnim interpretatorjem. Tako sem šele ob dvanajstih štartal s Krme, kjer je dobesedno vse teklo od vročine.

Otovorjen s skorajda vso fotografsko opremo (le kaj zavraga sem mislil???) sem le stežka pridobival na višini.

Pogled nazaj v dolino je popolnoma pomladanski, navzgor se zima še drži. V zatrepu doline zavijem proti Bohinjskim vratcem.

Skozi lep macesnov gozd se spretno izognem ogromnim plazovinam izpod Draških vrhov.

Vročina na vzponu me skorajda popolnoma izčrpa, zato z zadnjimi močmi prilezem na sedlo.

S sedla se odprejo pogledi na Velsko dolino in vrhove nad njo. Se je splačalo malo potruditi.

Smuke se niti ne bom spominjal, to namreč ni bila smuka v pravem pomenu besede, bolj plavanje in borba za preživetje.

Tole sicer ni bilo naše prenočišče, saj smo si privoščili Kardeljevo rezidenco, vseeno pa je ambient identičen, torej Triglav na levo zadaj, Vernar na desno. Vodnikov dom pod Bohinjskimi vratci je v zimski sobi tudi gostil peščico smučarjev.

Že od doma sem se veselil večernega fotkanja, toda ni bilo res prave “štimunge”, potem pa sem v ponedeljek pri pregledovanju fotografij še ugotovil, da sem imel cel vikend ISO nastavljen na 800. Butec!!! Vseeno mi je uspelo nekaj posneti.

Triglav z macesnom

Macesni, rušje, sneg, skale

Sonce, sence, grbine, vertikala

“Zvečerni” Triglav

Detajl

ku, ku Vernar

Južna grapa v Vrtači

Lepi dnevi so tudi z mojih turnih smuči, cepina, derez in čelade pobrisali prah. Že dolgo sva z Edijem planirala kakšno turnosmučarsko turo. Odločila sva se za Vrtačo, za njeno južno grapo, ki jo vsak jasen dan gledam iz službene kuhinje. Večer pred turo sem sicer malenkost v dvomih glede izbire smeri, ker je moja trenutna kondicijska pripravljenost na psu. A z motivacijo in izkušnjami se da tudi ta del prelisičiti.

Ob natikanju pancarjev na Ljubelju razložim Ediju delovanje plazovne žolne, ki jo ima danes celo s seboj, na vzponu na Zelenico pa še način iskanja zasutega pod plazom. Toliko o najini varnosti na turi, a razmere so bile danes daleč od nevarnih, zato ima Edo še čas, da se bolj poglobi v delovanje žolne. Načrtoval sem 2.30 ure vzpona, izkazalo se je, da sva na vrh prilezla po skoraj štirih urah. Mimo Zelenice sva se spustila do Smokuške planine in potem na sedlo Šija. Od tam pa proti vstopu v južno grapo, ki pripelje direktno va vrh. Zadnjih sto višinskih metrov se mi je zdelo, da plezam toliko časa, kolikor sem porabil za celo turo. Skoraj sem že obupal, pa sem pomislil, da moj vzpon v živo spremljajo sodelavci iz kuhinje ali pa prek teleskopa, zato sem skorajda poletel na vrh.

Smučala sva le zgornji del grape, ožjega sva preabručala, lahko bi dejali, da sva se prešvercala čez. Razmere so bile zelo neugodne, zato si nisva privoščila napak. Najbolj nevarni odsek celotne ture je bilo prečenje strmih trav do speglanega smučišča, na katerih je Edo skorajda oddrvel v dolino. Potem pa joj, prejoj. Smuka kot iz pravljice, po putru, skoraj v plesnem ritmu. Na Zelenici obvezna kava in Cocacola ter natančna analiza. Do avta sva nato odplesala še eno čudovito vijuganje.

Z Edijem je v hribih vedno lepo, vedno izbereva kakšen zanimiv cilj, danes pa sem dobil občutek, da je postal že kar izkušen gornik in turni smučar. Danes je bil Edo “leader”, kar je bilo res lepo videti.

Foto: Edo Krnič

Par besed in fotk pa še na Edijevem blogu: www.lukazoja.si