Turna smuka

Srenjski prelaz

Še nikdar nisem na turni smuki toliko malo smučal kot včeraj. Zato pa sem užival v miru in zimski gorski idili.

V mrzlem jutru sem prek Rudnega polja skočil najprej na Uskovnico in proti Čiprju. Snega komaj za vzorec, čez nebo se je vlekla koprena, prsti so nohtali.

Po zgubljanju v gozdovih pod Mesnovo glavo sem le nekako prišel na planino Konjščico, kjer me je prvič ogrelo sonce.

Presenečen sem bil nad skromno snežno odejo, ki jo je popolnoma zbil zadnji dež. Odločim se, da grem pogledat višje pod Draške vrhove, v upanju na boljše razmere.

Na Jezercih sem kljub številnemu obisku Velikega Draškega vrha ocenil, da so razmere zaradi kložastega snega prenevarne, zato sem se obrnil proti Srenjskemu prelazu.

Po kratkem in strmem vzponu sem si končno obetal nekaj smuke, saj je ponavadi smuka za Viševnikom zaradi senčne lege lahko prav uživaška. Toda tokrat je bila tudi tam prav zoprna in nevarna kloža. Ozrem se še proti Malemu Draškemu vrhu, ki se mi tokrat zdi prav nemarno strm, pa čeprav sem ga pred leti že presmučal. Tokrat presenečen opazim 4 gornike, ki se spuščajo z vrha brez cepinov in derez???

Odločim se, da bom pse pustil kar na smučeh in se počasi spustim levo od konte pod Viševnikom. Že po nekaj metrih ugotovim, da sem se odločil prav, saj so razmere res neugodne. Sprehodim se po lažjem svetu okoli Viševnika do Kačjega roba, kjer končno odlepim pse in odsmučam na Rudno polje.

Tudi to je turna smuka, veliko hoje in bore malo smuke. Nisem imel ravno sreče pri izbiri ture, bilo pa je samotno in lepo. Razgledi pa spet ubijalski.

Vikend paket na Pokljuki

Spet sem imel srečo pri izbiri termina za preživetje vikenda na Pokljuki. Družinski paket s prijatelji v topli koči, sankanjem podnevi, kartanjem ponoči, ob jasnem vremenu, čarobnih nočeh in s sladico turne smuke. Tokrat sem celo načrtno naredil nekaj fotk, s katerimi sem tudi resnično zadovoljen.

V teh dneh sem se večkrat spomnil na Edija, ki mu že dolgo obljubljam tak vikend nekje v ali pod gorami, pa nekako ne znamo uskladiti vseh želja in obveznosti. On je tokrat zmrzoval in garal v Istri, mi pa smo se “mučili” v pršiču, delno tudi z njegovo turnosmučarsko opremo, za katero res lepo skrbi. Upam, da mu bom s tole objavo naredil kaj skominov.

Po sneženi noči, ki je prinesla kakih 40cm pršiča, sva z Mohorjem, ki je mimogrede prvič stal na turnih smučeh, odrajsala proti Lipanskemu vrhu. Redko kateri novinec ima na prvi turi take razmere, pa še malo sem ga “nategnil” in mu dejal, da bova hodila kakšno uro. V resnici je bilo hoje za dve uri in pol.

Zaškripalo je pod palcami, hrbet nama je grelo sonce, nad nama so bučale smreke, tišino sva trgala z nenehnimi komentarji o čudovitem dnevu, o smislu gibanja v naravi, o turni smuki, …

Mohor je bil za prvi turnosmučarski vzpon res neverjeten, nobenega jamranja, nobenih problemov s hojo, ki je včasih za začetnika kar neprijetna. Če se samo spomnim naših začetkov, s kratkimi smučmi, brez vedenja o plazovih, ampak samo z eno nebrzdano željo po smuki.

Kmalu nad Lipansko kočo se odprejo veličastni pogledi na Pokljuko in bohinjski del Julijskih Alp. Od tu naprej je vzpon samo še vzdihovanje, a ne zaradi napora, ampak zaradi lepote.

Meni se je celoten vzpon smejalo skorajda do ušes, ker sem vedel, kaj naju čaka navzdol. In nisem se zmotil. Na vrhu sem sicer pomislil še na enega prijatelja, Luksija in njegove sanje o naj smučki, ki jasno ne obstaja. Sem se pa tisti dan strinjal z njegovo teorijo, da bi moral imeti za vsake razmere druge smuči. Ta dan bi rabil “ta široke”, ampak potem pa ne vem, če bi sploh preživel od užitka.

Ob plavanju po nedotaknjenem pršiču sem bil prepričan, da tako dobre “pele” še nisem doživel, a kaj ko sem to izjavil skorajda vsakič, ko so bile podobne razmere. In spet sem izjavil, da je turna smuka najlepše početje v naravi, a kaj ko sem enako oznako prilepil plezanju in kolesarjenju. Ne vem, če se bom lahko do konca življenja odločil za eno od naštetih. Upam, da ne, ker bo to pomenilo, da vse troje še vedno počnem.

Za zaključek pa še nekaj utrinkov tega nepozabnega vikenda.

Dočakal

Malokdaj je v hribih tako lepo, kot je bilo včeraj. In ravno takrat pozabim doma fotoaparat. Je že tako prav, saj sem užival tudi brez njega 100/uro. Kaj bi nakladal in razpredal, ko pa je včerajšnjo turo tako lepo v besedi in sliki opisal in orisal Edo: http://www.lukazoja.si/?p=2199

Čakam

…na primeren trenutek za kaj takega,

s takšnimi ljudmi.

Turna smuka

Pri turni smuki ni lepo samo navzdol, včasih je celo lepše navzgor. Oboje hkrati? Redko, ampak zato toliko bolj noro. In ko ti enkrat ni dovolj, nalepiš pse in ponoviš zadevo.

Sobotni Javornik je ponudil prav vse, kar turna smuka združuje. Odlično družbo, odlične razmere, orle nad glavo (dobesedno), sonce na licih, veter v laseh in razgled za bogove.

Javornik

Ob trenutnih razmerah v visokogorju, trenutnem času, ki ga namenjam turni smuki in trenutnih svežih informacijah, si izberem za cilj Javornik nad Lomom pri Tržiču. Tokrat sam in priznam, da je pasalo. Ni bilo čakanja drugih in čakanja name.

V oblačnem in mrzlem (-10 stopinj) jutru jo s parkirišča, kjer je izhodišče za Dom pod Storžičem, mahnem po vlaki skozi gozd in čez senožeti do gozdne ceste, ki pelje do planine Javornik. Malo pod Belo pečjo je meja med turobnim in sijočim. Jutro postane čudovito belo in sončno. Tokrat jo s ceste uberem po povsem novi poti, ki me po soncu in strmih klancih pripelje na vrh po JZ strani.

Četrt na deseto sem na vrhu, v družbi še štirih turnih smučarjev. Spoznam Markota, takoj opazim žolno, ki jo ima pripeto okoli prsi. Kar malo me je sram, ko pomislim, da sam še vedno nisem investiral v svojo varnost. Spregovoriva nekaj besed, potem pa skupina že hiti naprej, za bližnji gozdi rob, v pričakovanju nezvoženega pršiča.

Sam se odločim, da bom odsmučal kar po skoraj že povsod zvoženem pobočju, ker sem na vzponu že spoznal, da danes od smučarije ne bo veliko. Sedim in razmišljam o turnem smučanju, varnosti. Spomnim se lanskega leta, skoraj natanko leto je že, ko nas je pod Višem odnesel plaz. Takrat sem spoznal, kako te plaz hitro preseneti, nepripravljenega, kakšno moč ima, kako nemočnega sem se počutil in kako sem začutil tisti piš konca. Lani se je srečno izteklo.

Poceni šola, brez posledic, s strahom v hlačah. In seveda izkušnjo, ki mi je dala misliti. Premišljevanje prekine truma turnih smučarjev, ki se zgrinja na vrh z vseh strani. Res je lep dan, čeprav so razmere za smučanje čisto zanič.

Pred spustom se še enkrat razgledam naokoli, Javornik ima namreč totalno razgledno lego. Ker vem, da spet nekaj dni ne bom videl sonca, skušam trenutke čim bolj izkoristiti. V daljavi se vidi Dobrča, zadaj julijci s Triglavom na čelu.

Pa “spihani” Storžič. In na spodnji fotki Kočna in hribi nad Jezerskim.

Sledil je le še spust v meglo, zgoraj sem ujel še nekaj pršičastih zavojev, se nato dolgočasil pri cestni vožnji in na koncu preklinjal na kložastih senožetih. V celoti gledano pa je bil dananšji Javornik odlična kondicijska tura s sončnim pridihom.

Mrežce

Včasih ne vem več, komu naj se zahvalim za to srečo, da me v življenju vedno obdajajo neverjetno pozitivni in dobri ljudje. Mogoče le moje oči vidijo tako, mogoče le moja duša čuti tako, ampak vendarle. Bojano mi je poslala srečna zvezda, prav tako malo Gajo. Zanju sem od vsega najbolj hvaležen.
Potem so tu vsi sorodniki, o vsakem bi lahko napisal svojo zgodbo, vsak ima posebno mesto pri meni. Pa prijatelji, takih ne najdeš daleč naokoli. Kako sem pristal v trenutni službi, ki je zame sanjska, pa mi tudi ni čisto jasno. Na koncu omenim še sodelavce, spet neverjetni ljudje, med njimi imam nekaj tudi pravih prijateljev. Dva še posebej. Tanja in Jože sta na isti frekvenci, kjer koli nas družijo službene obveznosti, povsod tam tišimo skupaj. Enostavno se čutimo, imamo podobne poglede na svet, na službo, odnose in podobno. Lani smo ustanovili ferajn znotraj zavoda. Jože je alpinist stare šole, ko so se varovali čez pas in ramo, Tanja pa novopečena alpinistka. Jaz sem v tej druščini kvazi alpinist, ki njune prevelike apetite spravlja na realna tla, tako da raje izpeljemo kakšno turo za dušo, kot pa da bi pisali junaške zgodbe.

Včeraj smo udarili eno večerno smuko na Mrežce. Za mene je bil to prvi obisk Mrežc, za njiju nevestavečkateripovrsti.

Vse je kazalo na to, da se bo naredil fantastičen večer.

Nikjer niti sapice vetra, mraz znosen, pršiča vse polno naokoli.

Na temenu Mrežc so se v ozadju pokazali z večernim soncem ožarjeni velikani Julijskih Alp. Čeprav vsi trije kar dobro poznamo naše gore, pa smo vseeno pošteno vzdihovali ob pogledih.

Mali Draški vrh

Planika

Osrčje Julijcev

Vrh je kar prekmalu prišel. Sonce se je hitro spuščalo za zaveso gora, zato smo se hitro preoblekli in pripravili za spust. Kljub mrazu je bilo nujno še malo poškljocati.

Pokljuka s planino Javornik

Igra vetra in snega

Karavanke in Kamniške Alpe, spodaj Lipanca

Smučali smo po globokem pršiču, zaradi blagega naklona celo preglobokem. Tanja se je nekajkrat z oči v oči srečala s strukturo snega, Jože pa s trdnostjo smrekovih vej. Dan smo zaključili ob poslušanju pravljice o Zlatorogu. Kaj več bi si človek lahko še želel?

Rodica je kraljica!

Ko me je Luka ob 4-ih zjutraj poklical in mi dejal, da se mi ne bo pridružil na smuki, nisem bil prav nič razočaran. Po psihično napornem tednu, mi je tudi družba s samim sabo v hribih kar dobro dela. Smer Rodica.

rodica-9 (Large)

Sonce me je ujelo tik pod planino Suha. Joj, kako pogrešam jutra v hribih. Ptiči so žvrgoleli, da le malokdaj tako. Na Rodico me zadnje čase kar pogosto zanese. Enostavno mi je tukaj lepo za znoret.

rodica-5 (Large)

Sneg je sicer umazan in ga hitro pobira, toda je dobro predelan in že na planini sem vedel, da bo smuka odlična.

rodica-13 (Large)

Takoj nad kratkim skokom nad planino že ugledam Malo Rodico. Na nebu pa ovčke. Izredni pogledi.

rodica-14 (Large)

Nikjer naokoli žive duše, začuda, Rodica je namreč eden bolj obleganih turnosmučarskih ciljev.

rodica-16 (Large)

Za vogalom že ugledam vrh. Za 9. maj je še vedno precej zalito. In za zgodnjo uro niti najmanj trdo, temveč ravno prav odjenjano.

rodica-23 (Large)

Tik pod vrhom sem ugledal še dva souživača, ki pa sta se že začela spuščati. Pogled na njune zavoje mi privabi nasmešek na usta. Razmere izgledajo odlične.

rodica-26 (Large)

Tik pod vrhom me zajame močan jugozahodnik, vendar mraza od nikoder. Zjutraj pri avtu je bilo 10 stopinj.

rodica-38 (Large)

Na vrhu naredim par fotk, pojem jabolko …

rodica-42 (Large)

… in tik preden se sonce skrije za oblake, odsmučam v dolino. Zavoji lepi, škoda ker nisem mogel te fantazije deliti še z nekom na licu mesta. Pa drugič.

rodica-43 (Large)

Zgornja slika pove vse o pomladanski turni smuki, spodnja pa, da hitrost ni vse, tud počasi se daleč pride.

rodica-49 (Large)

Več fotk tukaj

Mesnova glava

mesnova_glava-4-large

Rudno polje – Uskovnica – Konjščica – Mesnova glava – Konjščica – Rudno polje. Danes sem imel družbo, ki je že težko boljša. Eden najboljših poznavalcev Julijskih Alp, Jože Mihelič se mi je tokrat pridružil na terenskem ogledu. To je tako, kot bi imel s seboj enciklopedijo, toliko podatkov, zgodb in izkušenj nosi Jože s seboj. In vedno je to pripravljen deliti z drugimi.

mesnova_glava-3-large

Jože je tudi odličen fotograf. V bistvu sem se marsikaj od njega naučil. Vedno pa pravi, da je za dobro fotografijo narave treba hodit v naravo in opazovat okolico. Tako enostavno, pa vendar kar naporno. Kolikokrat je potrebno sneti težak nahrbtnik, menjati objektive, zgodaj vstati, prehoditi n kilometrov, zagristi v hribe, gore, itd.

Jože s pogledom prek Uskovnice na greben Peči.

mesnova_glava-8-large

Ko sem prvič poslušal Jožetovo predavanje ob njegovih diapozitivih, sem doživel enega najbolj ganljivih trenutkov nasploh. O hribih, ljudeh, živalih, vodi, gozdu in rožicah je govoril s tako ljubeznijo, kot bi bili vsi njegovi najbližji sorodniki.

mesnova_glava-15-large

Če žlite tudi sami doživeti podobno izkušnjo, lahko pridete poslušat Jožeta v ponedeljek, 16.3.2009 ob 18.00 v Kinoteko, kjer bo predaval v okviru Gorniškega festivala. Več tukaj, intervju z Jožetom pa tukaj.

mesnova_glava-21-large

Mesnova glava je vrh v grebenu Ablance nad planino Konjščica in je alternativa vrhovom, ki so v trenutnih razmerah bolj nevarni. Na Mesnovo glavo sicer sploh nisva imela namena pristopiti, Jože mi je namreč hotel pokazati Močile, jaso na sedlu, kjer so poleti majhni bajerji. Ker sva malce zgrešila sva se do sedla povzpela prek Mesnove glave.

mesnova_glava-26-large

Razgledi kot pravi Jože “famozni”, čeprav naju je vmes za nekaj minut dosegla tudi snežna ploha. Joj, kako je še vse zalito, kamorkoli pogledaš, res neverjetne količine snega.

mesnova_glava-30-large

Smuka? Po pršiču seveda. Kdor išče ta najde.

mesnova_glava-32-large

Hajnževo sedlo in Košutica

Spet je ves prejšnji petek minil v izbiranju prave ture za soboto. Klici sem in tja, sms-i na vsakih nekaj minut, dogovori z Edijem, Klemnom, Luksijem, Tanjo, pregledovanje razmer na spletu, zmeraj koristni nasveti od Bojane, itd. Šele zjutraj ob šestih točno vem, kdo bo zraven, kdo ne in kam gremo. Helfer (Luksi) predlaga Košutico in že grizemo v breg, za nami (Helfer, Partizan in Aleš) pa se blešči vedno lepa Zelenica z Begunjščico in Vrtačo.

hanjzevo_sedlo-4-large

Tako kot se izmenjujejo snežne razmere, tako mi izmenično hodimo peš ali na smučeh. Ob pavzi smo vsi pametni, da letos je pa res ogromno snega.

hanjzevo_sedlo-3-large

In resnično je vse zalito. Ob naglem povišanju temperatur se zato zdi senčna stran Velikega vrha kar primerna izbira. Pred nami je cela kolonija plezalcev, ki se zaganjajo v grape.

hanjzevo_sedlo-7-large

Helfer je čist navdušen, a ne nad gužvo v grapi, ampak nad samimi grapami, ki so super narejene. Skupaj s Partizanom modrujeta in kujeta načrte. V načrtih Helfer vidi izkušenega Edija, da bi skupaj premagala kakšno od grap. Ustrašim se, da ne bodo načrti prehmalu dozoreli in bomo spet brali o kakšni nesrečni prigodi, zato ju brž poženem spet v breg.

hanjzevo_sedlo-13-large

Na Hajnževem sedlu kot vedno nesramno zapiha in pogled nam uide na sončna pobočja Košutice.

hanjzevo_sedlo-15-large

Naš cilj je privlačen in upiranje ne uspe niti Partizanu, ki je že skoraj obupal. Pred leti se mu je namreč smuk s sedla kar nekako zameril. Tokrat je vse drugače, razmere, izkušnje, volja in priganjanje Helferja so naredile svoje.

hanjzevo_sedlo-18-large

Ko smo stopili na sonce se je naše razpoloženje še okrepilo. Povsod naokoli sami vabljivi cilji. S svojo podobo in bližino pa izstopa greben Košute z Velikim vrhom.

hanjzevo_sedlo-25-large

hanjzevo_sedlo-31-large

Proti zahodu pa spet Begunjščica in Vrtača, med njima pa Triglav.

hanjzevo_sedlo-34-large

Naš cilj je bil vzhodni vrh Košutice, ki je dostopen direktno s Hajnževega sedla in ponuja izredno smuko v nekakšnem koluarju povsem v levem delu gore. Pred smuko še obvezna analiza vzpona in predlogi spusta.

hanjzevo_sedlo-36-large

Helfer tik pred spustom Partizanu prizna, da je kljub sivim lasem štiri leta mlajši od njega, ampak nisem prepričan, da mu Partizan verjame. Pri malici pa se potrdi pravilo, da kdor s seboj ne prinese nič, ta na koncu največ poje. Helfer se namreč baše s klobaso še potem, ko sva midva s Partizanom že v smukaški preži.

hanjzevo_sedlo-46-large

Smuka je bila v celoti gledano odlična. Zgoraj že močno odjenjan sneg na trdi podlagi, spodaj pa smo ves čas vijugali po odlično utrjenem snegu. Helfer nama je pokazal, kaj pomeni turnosmučarski slog. Se vidi, kdo ima kilometrino in od koga se je treba še učit.

hanjzevo_sedlo-58-large

Če potegnem črto je bila to ena od lepših “krajših” tur, ki jo bom z veseljem še kdaj ponovil. Je pa dejstvo, da je letos ogromno snega, ki ob otoplitvi čaka, da se odpelje v dolino. Treba bo previdno izbirati ture in se umikati nevarnim pobočjem.

hanjzevo_sedlo-61-large