Članki

Alpe niso le turistična destinacija

SO TUDI IZJEMEN IN RAZNOLIK ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Spodnje besedilo je bilo lani objavljeno v planinskem vestniku. Namen članka je na kratko predstaviti narodne parke v Alpah in primerjati njihov način varovanja in upravljanja.

Cilj varstva narave je njena ohranitev. Tako preprost cilj, pa tako težka pot vodi do tja. In če se mi je pred poklicno potjo na področju varstva narave zdel cilj zelo jasen, dosegljiv, področje varstva narave pa razumljivo, se zdaj, po dobrih desetih letih dela v narodnem parku dobro zavedam, kako kompleksno, zahtevno in družbeno pomembno je varstvo narave ter kako nujna je njena ohranitev. Za vsa živa bitja. In čeprav se zavedanje o pomenu varstva narave povečuje, je človekova želja po razvoju, blaginji in uživanju, tudi in predvsem na račun narave, tako močna, da je vedno korak spredaj. Varstvo narave ima še dodatno težavo, uspehi na tem področju so težko merljivi, sploh v primerjavi z gospodarstvom. Pogosto je uspeh varstva narave dejstvo, da se nič ne zgodi (npr. ne zgradi se elektrarna na Soči). Za ohranitev narave uspeh, za gospodarstvo ravno nasprotno.

ZGODOVINA IN VRSTE ZAVAROVANIH OBMOČIJ NARAVE

Gibanje in prizadevanje človeštva v smeri ohranjanja narave so se v zahodnem svetu začela ob koncu 19. stoletja. V tistem času je dozorelo zavedanje o pomembnosti in vrednosti ohranjene narave, med drugim tudi zaradi naraščanja posledic negativnih učinkov razvoja civilizacije, industrije in porasta števila prebivalstva. V kulturah, ki so živele z naravo oz. v neposrednem stiku z njo, potrebe po formalnem varovanju narave ni bilo, obstajala pa je duhovna, sveta in moralna nedotakljivost delov narave (t.i. sveti kraji). Leta 1872 so ZDA območje Yellowstona v zveznih državah Montana in Wyoming razglasile za prvo zavarovano območje narave v obliki narodnega parka, katerega ustanovni namen je bil formiranje javnega območja za obiskovanje, občudovanje in rekreacijo. Obiskovanje in doživljanje je poleg varovanja narave še vedno eden izmed osnovnih namenov večine izmed že več kot 1000 narodnih parkov, ki so danes v več kot 100 državah sveta.

Narodni park je le eden od številnih načinov zavarovanja delov narave. Z zavarovanjem del narave dobi pravno zaščito v obliki pravnega akta (odlok, uredba, zakon), znotraj območja velja poseben režim, omejitve in pravila. Poleg širših območnih zavarovanj se lahko zavarujejo tudi posamezne živalske ali rastlinske vrste, genski material, ekosistemi, torej živa narava in življenjski prostori (biodiverziteta) ali pa deli ožji deli narave, ki imajo vrednostne lastnosti, kot npr. jezera, reke, naravna okna, fosili, tudi krajina …, torej neživa narava (naravne vrednote).

Narodni parki imajo zaradi območnega načina varovanja narave še prav posej pomembno vlogo, saj zaradi pokrivanja širših delov narave omogočajo nemoten razvoj naravnih procesov v večjem obsegu. Izmed širših zavarovanih območij poleg narodnih parkov poznamo še regijske parke, v tujini največkrat pod imeni “regional” ali “nature” park ter krajinske parke, pogosto v tujini poimenovane “protected lendscape areas”. V primerjavi z narodnimi parki gre za praviloma nekoliko manjša območja, v katerih je tudi manjši del t.i. neokrnjene narave, medtem ko le-ta v narodnih parkih prevladuje. Še nekoliko manjša območja so t.i. naravni rezervati in spomeniki, v tujini pod imenom “nature reserve”, ki imajo najstrožje režime varovanja, saj gre za najpomembnejše dele narave, pogosto so locirani tudi znotraj narodnih parkov. V Triglavskem narodnem parku je tako npr. 46 ožjih zavarovanih območij v obliki naravnih rezervatov in spomenikov (npr. Mala Pišnica, Martuljška skupina, Dolina Triglavskih jezer, Pokljuška soteska, …). Obstaja še cela vrsta drugih zavarovanj, med katerimi so najbolj znana zavarovanja pod okriljem Unesca ter številna druga območja varovane narave, ki jih pokrivajo posebni državni predpisi in številne mednarodne konvencije, direktive in sporazumi (Natura2000 območja, Alpska konvencija, Bonnska konvencija, CITES itd.).

Prav nepregledna množica predpisov na področju varovanja narave, številna in raznolika zavarovana območja, posebne kontinentalne, državne, regijske in lokalne ureditve ter široka paleta imenoslovja pogosto prinašajo zmedo in nejasnosti, uporabnikom delajo težave pri razumevanju pomena, stopnje in ciljev zavarovanega območja, kar pogosto prispeva tudi k nezaželenemu obnašanju v teh območjih. Že od leta 1948 se Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) trudi vzpostaviti enoten mednarodni sistem kategorizacije zavarovanih območij narave. Pri tem je bolj ali manj uspešna, saj mora poleg nacionalnih, regionalnih in mednarodnih interesov, tako političnih kot nevladnih upoštevati tudi popolnoma razdrobljeno in pogosto nepovezano znanstveno sfero na področju varstva in preučevanja narave, ki je naravo razdrobila na koščke ter jo pospravila v navidezne predalčke, zaradi česar jo bistveno težje uspešno varuje. Slovenija se v grobem drži IUCN sistema kategorizacije zavarovanih območij narave. Ker pa omenjeni sistem ni mednarodna obveza, so primerjave zavarovanih območij narave med seboj tema, ki jo je potrebno vedno obravnavati z veliko mero razumevanja, znanja in strpnosti.

NARODNI PARKI V ALPAH

Primerjava med narodnimi parki v Alpah je zaradi geografsko zaključenega območja ustreznejša, a vseeno nehvaležna, primerjati namreč geološko, botanično, zoološko, podnebno in kulturno tako različna območja med seboj skoraj nima smisla. Pa vendar imajo narodni parki v Alpah skupne značilnosti prav na področju varstva narave in njenega upravljanja, saj varujejo na državnih ravneh naravno najbolj ohranjena območja v Alpah, večinoma tudi skušajo slediti IUCN kategorijam in kriterijem. Poleg naravnih in kulturnih razlik je različen način varovanja in upravljanja parkov posledica zapletene zgodovine nastajanja zavarovanih območij po različnih državah, političnih sistemov, socialnih, ekonomskih in drugih razmer. Varstvo narave je namreč družbeni konsenz in zato zelo odvisen od volje družbe in politike za zagotovitev učinkovitega varovanja. V zadnjih letih je veliko dela pri reševanju skupne problematike narodnih parkov in drugih zavarovanih območij v Alpah prispevala organizacija Alparc, ki združuje vsa zavarovana območja v Alpah v prizadevanju k čim učinkovitejšemu varstvu narave in upravljanju zavarovanih območij.

V Alpah je 13 narodnih parkov, po eden v Sloveniji (Triglavski narodni park), Švici (Swiss National Park) in Nemčiji (Berchtesgaden National Park), po trije v Avstriji (National park Hohe Tauern, Kalkalpen in Gesäuse) in Franciji (National park Ecrins, Vanoise in Mercantour) ter štirje v Italiji (National park Gran Paradiso, Stelvio, Val Grande in Dolomiti Bellunesi). Najstarejši je Švicarski narodni park, ustanovljen leta 1914, ki mu sledita Gran Paradiso in Vanoise (1922). Predhodnik današnjega Triglavskega narodnega parka je nastal leta 1924 v Dolini Triglavskih jezer, vendar ni šlo za pravi narodni park, temveč se je območje zavarovalo z zakupno pogodbo. V pravnem smislu pravi narodni park smo dobili leta 1961, ostali narodni parki v Alpah pa so nastali po letu 1970.

Poleg 13 narodnih parkov je v Alpah preko 400 drugih zavarovanih območij narave (87 naravnih, t.i. “nature” parkov, 288 naravnih rezervatov, 4 UNESCO območja, 13 biosfernih rezervatov, …). Vsa zavarovana območja pokrivajo okrog 23% celotnega območja Alp.

DOSTOPNOST NARODNIH PARKOV

Slovenci imamo v splošnem pozitivno mnenje o Triglavskem narodnem parku, večina se zaveda izjemnosti, ohranjenosti in tudi lepot tega območja. Pogosto smo ponosni na park, vseeno pa je moč zaznati tudi nekaj nerazumevanja, neustreznih primerjav s podobnimi zavarovanji v tujini ter tu pa tam tudi negodovanje in nestrinjanje z načinom upravljanja in varovanja. Nekateri bi območje parka bistveno strožje varovali, drugim se zdi vsaka omejitev odveč, najraje pa s prstom kažemo na drug drugega. Izkušnje kažejo, da ima narodni park pozitivno noto le do trenutka, ko režimi začnejo neposredno vplivati na našo lastnino, na naše želje, potrebe, dejavnosti. Takrat je varstvo narave največkrat samo ovira. Menim, da to izhaja iz nerazumevanja in nepoznavanja ciljev in namenov narodnega parka, zaradi družbe in njenih trenutnih norm ter seveda tudi zaradi načina, kako narodni park varujemo.

Za vse narodne parke v Alpah velja, da so odprti, torej imajo prost dostop za vsakogar pod enakimi pogoji. To pomeni, da vstopnin ni. Vstopnine so vezane le na posamezna ožja območja narave znotraj parka, ki jih je človek posebej uredil za ogledovanje in bi bila brez infrastrukture nedostopna. V ameriške narodne parke se praviloma vstopa prek plačljivih vstopnih točk, kar je zagotovilo za bistveno lažje upravljanje in nadziranje narodnega parka. Za odprte narodne parke, posebej za tiste, ki imajo številne dostope, tudi iz več strani, z gosto infrastrukturno mrežo, je osnovna težava ta, da se obiskovalci pogosto sploh ne zavedajo, da so vstopili v zavarovano območje, kjer veljajo posebna pravila in to kljub razmeroma številni informacijski infrastrukturi. Ker imajo parki v Alpah tudi notranjo conacijo (osrednje in robno območje) nastopi dodatna težava še z označitvijo meje osrednjega območja.

Zelo pomembno vlogo pri učinkovitem upravljanju predstavlja lastništvo zemljišč v narodnem parku. Na Finskem je npr. pogoj za ustanovitev narodnega parka 100% lastništvo države. V Alpah je država 100% lastnik v narodnem parku Berchtesgaden (Nemčija) in narodnih parkih Stelvio ter Gran Paradiso (Italija). V ostalih parkih so lastniška razmerja bolj pestra, kar seveda povzroča težave pri upravljanju. V Triglavskem narodnem parku je več kot 50% zemljišč v zasebni lasti, le 22% pa v državni lasti, pri čemer Javni zavod Triglavski narodni park lahko upravlja le 1% državnih zemljišč. Ker narodni park prinaša določene omejitve pri upravljanju z nepremičninami, se pogosto pojavlja nezadovoljstvo lastnikov zemljišč. Krovni zakon, torej Zakon o ohranjanju narave sicer predvideva odškodnine zaradi omejitev in prepovedi, vendar sistem praviloma ne deluje. Avstrija za obstoj narodnega parka Gesause letno plačuje slab milijon € nadomestila lastnikom zemljišč znotraj parka.

VARSTVENA OBMOČJA

Večina narodnih parkov v Alpah ima notranjo conacijo, ki se deli na osrednje in robno območje parka, pri čemer naj bi osrednje območje po kriterijih IUCN obsegalo vsaj 75% območja parka. Osrednja območja so namenjena izključno varstvu narave oz. omogočanju razvoja naravnih procesov brez vpliva človeka in v katerem so prepovedane vse gospodarske dejavnosti, razen tradicionalnega gorskega pašništva, dopustne so tudi znanstvene raziskave in obiskovanje območja pod določenimi pogoji. V robnih območjih so dopustne tradicionalne gospodarske dejavnosti (gospodarjenje z gozdovi, kmetijstvo, lov, …). Švicarski narodni park, Stelvio in Gran Paradiso imajo celotno območje parka opredeljeno kot osrednje območje. Triglavski narodni park je na področju conacije posebnost, saj ima tri varstvena območja. Prvo (37,5%) in drugo (38,6%) varstveno območje predstavljata osrednje območje, tretje (23,9%) varstveno območje predstavlja robno območje. Posebnost tudi zaradi tega, ker je v drugem varstvenem območju, ki je del osrednjega območja, dopustno gospodarjenje z gozdom in lov. Prav v nobenem drugem alpskem parku lov ni dopusten v osrednjem območju parka. Načrtovanje in upravljanje z lovom ter gospodarjenje z gozdom je v večini parkov urejeno s strani upravljavca parka, medtem ko v Triglavskem narodnem parku javni zavod le delno upravlja področje lova, načrtuje pa ga v celoti Zavod za gozdove, ki upravlja tudi z gozdom.

Navedeni odstotki sicer ne prikazujejo najbolj realne primerjave, saj je npr. prvo varstveno območje Triglavskega narodnega parka, ki je del osrednjega območja in kjer lov in gospodarjenje z gozdom nista dopustna, v hektarjih precej večji kot celotno območje naslednjih narodnih parkov: Gesause, Berchtesgaden, Kalkaplen, Švicarski n.p., Val Grande, Dolomiti Bellunesi. Glede na majhnost Slovenije in glede na delež Alpskega gorovja znotraj Slovenije, je ta podatek izjemen in neprimerljiv z ostalimi alpskimi državami. Slovenija ima z enim narodnim parkom zavarovanih 4% celotnega območja države, skoraj celotne Vzhodne Julijske Alpe, kar glede na navezanost Slovencev na gorski svet (najgostejša mreža planinskih poti in planinskih koč med vsemi narodnimi parki v Alpah), pritisk turizma in raznovrstnih športnih in rekreacijskih dejavnosti vpliva na izzive in probleme z upravljanjem Triglavskega narodnega parka.

ZUNANJE MEJE PARKOV

Omeniti je potrebno še en pomemben vidik upravljanja narodnih parkov, in sicer opredelitev zunanjih mej parka. Narodni parki v Alpah, ki so nastali razmeroma pozno, v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej nemški, vsi avstrijski in deloma italijanski, so tudi zaradi izkušenj že obstoječih narodnih parkov v Alpah zunanje meje parka zarisali zelo preudarno oz. “varno”. V park niso vključevali nobenih naselij ter nobene pomembnejše infrastrukture (npr. smučišča, turistične ceste, …). V teh parkih tudi ni stalno naseljenih prebivalcev. Na ta način so izločili številne konfliktne situacije, s katerimi se soočajo starejši parki, predvsem francoski in tudi Triglavski narodni park. V avstrijskih in nemškem parku so zaradi nekonfliktnih situacij, pa tudi zaradi drugačnih družbenih razmer lahko razvili nadzorno službo, ki deluje prvenstveno kot vodniška služba in prekrškovnih pristojnosti sploh nima. Drugje so nadzorniki tudi prekrškovni organ.

VARSTVENI REŽIMI

Najstrožji režim varovanja ima Švicarski narodni park. Njihovo osnovno vodilo je, da se narave ne vznemirja. V zimskem času je zato v celoti prepovedano izvajati kakršnokoli športno aktivnost (turno smučanje, alpinizem, krpljanje, …) . V kopni sezoni je dopustno hoditi izključno po označenih poteh. V parku ni dopustni ničesar premikati, trgati, odstranjevati, … Vstop za pse je prepovedan. Kolesarjenje, letenje po zraku (jadralno padalstvo, motorna letala, …), jahanje konj, kopanje, potapljanje, soteskanje, uporaba plovil je prepovedana. Bistvo delovanja zaposlenih v parku je spremljanje naravnih procesov ter izvajanje raziskav.

Zaradi zunanje podobnosti območij, ki je posledica podobne geološke sestave (triasne sedimentne kamnine), zaradi podobnih nadmorskih višin, katere posledica je tudi gozdnatost območij, sem nekoliko podrobneje primerjal upravljanje Triglavskega narodnega parka z narodnima parkoma Gesause v Avstriji in Berchtesgaden v Nemčiji.

KULTURNA KRAJINA JE SESTAVNI DEL VARSTVA NARAVE

Nalašč sem za zaključek prihranil eno od najpomembnejših lastnosti Triglavskega narodnega parka, ki je tudi v očeh obiskovalcev ter kolegov iz drugih narodnih parkov v Alpah primerjalna prednost našega parka. Izjemna kulturna krajina Julijskih Alp, njen stik z gorskim gozdom in čarobnimi gorskimi skupinami znotraj Julijcev ter način ohranjenosti prepletanja kulturne krajine z gorsko divjino je nekaj, kar se obiskovalcu Triglavskega narodnega parka neizbrisno vtisne v občutke in spomin, domačinom ter vsem njihovim prednikom pa vsaj za trenutek prizna njihovo vlogo in pomen pri ustvarjanju te navdihujoče dediščine. V območju Triglavskega narodnega parka se ne varuje le narava, temveč tudi kulturna dediščina. Park je nastal namreč v času, ko je bilo varovanje narave in kulture združeno pod eno streho, v en sistem. Prav zato je tako pomembno, da narodni park dojemamo kot celoto, kot preplet izjemne naravne in kulturne krajine. In prav zato je upravljanje takega parka sicer zelo raznoliko, a izjemno naporno delo, kjer je potrebno usklajevati interese varstva narave, varstva kulturne dediščine, izkoriščanja naravnih dobrin, interese lokalnih skupnosti, lastnikov, domačinov ter pritiskov obiskovanja, ki prav zaradi tako dobro ohranjene naravne in kulturne krajine ter želje po doživljanju gorskega sveta z neverjetno hitrostjo narašča.

Zemlja, naš dom

Spoznavanje našega edinega doma, planeta Zemlja, je razburljivo početje. Razumevanje, da je naš dom planet Zemlja in da to ni le naše stanovanje, hiša,… je ključnega pomena za dojemanje in spoštovanje sočloveka, ne glede na raso, vero, starost, celino ter za dojemanje narave, kot najvišjo vrednoto, ki nam je sploh omogočila življenje in trenutek, ki je na fotografiji. Biti hvaležen je včasih prav lep občutek.

Zakaj? Zato!

Vožnja v službo je vsaj zame pogosto eden izmed najbolj kreativnih delov dneva. Čas, ko lahko zberem svoje misli, ko lahko ovrednotim odločitve, ko oblikujem stališča in se dobesedno prizemljim. Večkrat se zgodi, da tudi kakšne težke službene zadeve, o katerih razmišljam in premlevam več dni, tudi tednov, strnem v mislih v tistih 15 minutah vožnje in potem spravim na papir v 10 minutah po prihodu v službo. Ne znam si dobro razložiti, zakaj je tako. Pač je.

20131018-img_8729

Tako sem zadnjič med vožnjo razmišljal, kaj mi pomeni fotografija. Ob tej temi mi je vedno zelo toplo in lepo pri srcu. Čutim, da mi pomeni veliko. A zadnjič sem v bistvu v tistem kratkem času našel pravi odgovor. Fotografija mi ne pomeni nič oz. me ne navdušuje in navdihuje zaradi fotografije same. Navdušuje me svet okrog mene. Navdušujejo me trenutki, detajli, svetloba, ljudje, nasmehi, čustva, krasna pokrajina, naravni pojavi, vzorci, vzdušje, … Fotografija je le orodje, sredstvo, da občutke ob doživljanju sveta okrog mene izrazim, tako kot najbolje znam. Navdušuje me torej izražanje, kreativnost. In fotografija mi je to omogočila.

20131018-img_8758

V dolini tihi

Naravno okolje je postalo poligon za naše prostočasne dejavnosti. Uživamo pod morjem, veslamo prek brzic ali mirnih gladin, kolesarimo čez drn in strn, skozi gozdove in čez planine, osvajamo vrhove – peš, s kolesom ali s plezanjem, navzdol rišemo smučine, na nebu jadramo z orli. Rekreacija v naravi je nekaj izjemnega, sproščujočega, adrenalinskega, svobodnega, pa tudi odgovornega, včasih nevarnega, izzivalnega. Stik z naravo je v vsakdanu današnje civilizacije tako redek, da je pobeg v neokrnjeno naravo postala ena od novodobnih zasvojenosti, ki jo generira med drugim ali pa predvsem potreba po gibanju.

DSCF0291-1

V splošnem se zdi, da imamo tisti, ki radi hodimo v hribe, turno smučamo, plazamo, veslamo, soteskamo, se potapljamo, … spoštovanja vreden odnos do narave. Pričakovati bi bilo, da je vsem nam neokrnjena narava sveta, saj nam le taka ponuja prvovrstne športno rekreacijske užitke. Verjetno je med nami le redkokdo, ki ni naravovarstvenik po duši. Verjamem, da vsi zagovarjamo stališča varstva narave, da spoštujemo tiste živali in rastline, ki imajo na območju izvajanja naše rekreacije svoj dom, svoj življenjski prostor.

20160729-ZZ8M0301

Pogosto žal ugotavljam, da temu ni tako. Naravno okolje nam bolj kot prostor za odgovorno doživljanje prostega časa in rekreacije postaja športna dvorana s prelepim razgledom in sončnim zahodom. Do naravnega okolja in divjine bi se radi pripeljali kar najhitreje, najbolj udobno in najbolj varno. V naravnem okolju si ne želimo preveč drugih dejavnosti, motijo nas kakršnekoli omejitve, naravovarstveni pogoji se nam zdijo neživljenjski, nesmiselni, posegajo v našo svobodo. Zato radi kažemo s prstom na druge, radi tehtamo in primerjamo naše vplive z npr. gozdarstvom, kmetijstvom, energetiko, prometom, vojsko, … Vse našteto veliko bolj vpliva na naravo, kot moje padalo, moja smučka, moj svedrovec, moje brezpotje.

DSCF0358-1

Nikjer ne vidim bolj primernih ljudi, ki bi dolgoročno zagovarjali stališča varstva narave, kot so ljudje, ki ostanejo brez besed na vrhu gore ob neskončnem razgledu, ki jih nasmeje jutranja zarja, boža večerni svit, ki imajo pogum zreti nevihtam in strelam v oči, ljudi, ki se zlijejo s skalo v previsu, ki jim zvezdnato nebo ne pusti spati. To so ljudje, ki jim narava omogoča, da lahko izživijo svoje sanje tudi pri zadovoljevanju svojih športnih, rekreacijskih, doživljajskih ciljev. Bomo naravi začeli vračati za njeno dobrohostnost, bomo skušali spoznati njene zakonitosti, bomo začeli postavljati meje pri sebi, bomo stopili na prste netrajnostnemu razvoju, bomo glasni tam, kjer je treba, bomo pokazali spoštovanje do drugih živih bitij, bomo znali doživljati ali le jemati? Ni vprašanje da ali ne, vprašanje je le kdaj?

DSCF0604-8

Govorica Zemlje

Biti geolog je včasih zoprno. Sploh v hribih. Gore so namreč odprta knjiga geološke zgodovine Zemlje. In, ko gre geolog v hribe, je približno tako, kot je moja mama hodila včasih na plažo. Z “ljubavnimi romani”, ki jih je prebirala naprej in nazaj. In tako geolog namesto 5 urne ture v gorah bere zgodovino Zemlje tudi 10 ur. Zadnjič smo se v enega geološko najbolj zanimivih koncev Julijcev podali kar trije geologi, prijatelji še iz študentskih let, danes pa vsak na svojem delovnem področju skuša znanje in izkušnje podajati naprej.

Jutro je bilo sveže, krasno oprano in slutilo se je, da nas čaka nekaj prav posebnega.

DSCF8819

DSCF8834

DSCF8842

Nekaj ovinkov za nami so turo pričenjali tudi mladi planinci, s katerimi smo nenadejano kasneje preživeli čudovito učno uro v starodavnem morju.

DSCF8847

V tej objavi vas ne bom moril s strokovnimi izrazi in nerazumljivo geološko interpretacijo, ampak vam bi rad prek fotografij pokazal, kako neverjetno raznolik je lahko na prvi pogled povsem siv svet Julijskih Alp. Ni skrivnost, da so Julijske Alpe nastale v morju, saj jih večinoma sestavljata apnenec in dolomit, tu pa tam pa tudi precej bolj “neznane” kamnine. Za lažje razumevanje je mogoče dobro vedeti, da to morje skozi dolge milijone let ni bilo vedno enake globine, enake velikosti in z enakimi vrstami živih bitij. Vseskozi se je spreminjalo, se dvigovalo, poglabljalo, vmes so se zgodila izumrtja, vmes so bili vulkanski izbruhi, potresi, … Potem, ko zaradi premikanja tektonskih plošč morja, v katerem so nastale kamnine Julijskih Alp, ni bilo več, pa se je začelo težko življenje teh kamnin, saj so jih pritiski gubali, narivali, stiskali, gnetli, prelamljali. Vse z namenom, da bi se ustvarile Alpe. Na vsej poti je nenehno delovala erozija, zadnji dve milijoni let tudi zelo močna ledeniška erozija. In tako imamo danes v Julijskih Alpah pravo pravcato zmešnjavo, gemišt, mineštro različnih kamnin, ponekod obrnjenih na glavo, drugje narinjenih eno na drugo, premaknjene iz prvotne lege za več kilometrov, … A vse to dela to območje še posebej zanimivo in pestro.

DSCF8892

DSCF8865

DSCF8914

DSCF8869

DSCF8983

Tam gori pod Rdečim robom se najde tudi pravi pravcati “Strunjanski fliš”. Tisti, ki ga poznate, veste o čem pišem.

DSCF8888

No, seveda pa so kamnine tudi, tako kot povsod v kombinaciji z organskim materialom, podlaga za razvoj prsti in s tem čudovitega sveta raznovrstnega cvetja. In kaj reči za cvetje Julijskih Alp, območje Rdečega roba in Lužnice? Nič nimam reči, treba je doživeti.

DSCF8891

DSCF8899

DSCF9067

DSCF8992

DSCF9066

DSCF9073

DSCF9083

Prej omenjeni mladi planinci so nas ujeli na ravno pravem kraju. Njihova zvedavost in naša pripravljenost deliti izkušnje in geološke skrivnosti so se združile v prav lep klepet in učno uro.

DSCF8937

DSCF8935

Ogledali smo si prav posebno nahajališče danes že izumrlih amonitov, ki so v tem primeru še posebej zanimivi, saj je njihovo lupino ponekod nadomestil mangan.

DSCF8928

DSCF8938

DSCF8945

Mimo jezera v Lužnici, ki kot velikanska solza visi nad Krnskimi planinami, smo se odpravili na popis in ogled ene od najveličastnejših geoloških zanimivosti v Julijskih Alpah.

DSCF8982

DSCF8971

Megalodontidne školjke so svoj konec dočakale na dnu takratnega morja, verjetno zaradi nekega ekstremnega dogodka, ki je končal njihovo življenje v trenutku. Še enkrat se je pokazala vsa veličina narave, saj je na podlagi bogve kako neverjetnega naključja fosilne školjčne lupine izlužilo, kamnino s školjkami pa spustilo bolj v globoko morje, kjer je prazna mesta školjčnih lupin nadomestil rdeč morski sediment. Tako so nastale neverjetne oblike, kjer dobesedno zastane dih.

DSCF9030

DSCF9013

DSCF9021

DSCF9034

DSCF9053

DSCF9057

Žal je na koncu zmanjkalo dneva, da bi lahko bolj podrobno pregledali še geologijo Batognice, a je vsaj razlog, da se kmalu vrnemo. Pot navzdol je sicer mučna, popestrijo jo le neverjetni razgledi.

DSCF9072

DSCF9089

DSCF9095

DSCF9109

DSCF9112

Res izjemen dan, v katerem smo našli poleg omenjenih cukrov še nekaj res prav posebnih najdb in spoznanj, se je končal še skoraj lepše, kot se je začel.

DSCF9117

DSCF9120

Ravno ob teh razgledih sem po celem dnevu pogledal na telefon in prebral SMS od bratranca, ki je vabil na ogled polfinalne tekme nogometnega prvenstva. Čeprav sem bil včasih kar zaprisežen nogometaš in tudi trener, pa si tako lepega dne nisem hotel pokvariti z 90 minutno uspavanko.

Kdo sem in kdo si

Čeprav je človek sam sebi čisto zadosten, pa to niti slučajno za življenje ni dovolj. V bistvu ni čisto nič. To, kar sem, je zato, ker si tudi ti. Ker smo vsi.

Zadnji meseci so čustveno nabiti, polni življenja, preizkušenj, spoznanj. Svit nas uči potrpežljivosti, prilagajanja, poslušanja, odrekanja, obenem nas zasipa z iskreno ljubeznijo, bistvom življenja, srečo, sprejemanjem. Kako neverjetno različne so energije med spoloma, že pri najmlajših. In kako čudovito je to videti, spremljati, sprejemati.

P1140821-1

To so bili tudi meseci novic o beguncih, migrantih, deljenih mnenjih o njihovem pravilnem poimenovanju, humanitarnosti in tudi strahu, zavračanju, ograjah, … So begunci ali migranti ali teroristi? Tomo Križnar je na eni izmed oddaj, kjer so zbrali pogum, da so ga povabili skupaj s politiki, dejal, da jim pravi kar ljudje. In da verjetno ni daleč dan, ko bomo zamenjali vloge. Pa je bilo vseeno čutiti, da se tudi s tem določeni politiki ne strinjajo povsem. No, kakorkoli, v dobi interneta si lahko vsak sam malce pobrska in najde kakšne verodostojne informacije o vojni v Siriji, o Islamski državi, o beguncih, o kriminalu in trgovanju z begunci, o Bližnjem vzhodu, o islamu. Znanje je moč, z njim razumemo in spoštujemo drugačne. Neznanje in strah pa je medij za politiko, vladanje in še kaj bistveno hujšega. Izredno sem vesel, da sem lahko pred dnevi obiskal predavanje o islamu. Moja dva sicer “čudaška” bratranca sta pred časom prišla na idejo, da bi kar v domači kolibi v Stražišču organizirali zanimiva predavanja ljudi, ki so okrog nas, pa njihovega dela sploh dobro ne poznamo. In se je začelo, najprej z napovedovanjem potresov (Jure Žalohar), nato o nastanku gora (Aleš Zdešar) in pred kratkim o Islamu (Boštjan Perne). Izjemno predavanje in odprtje oči. Vsakemu bi privoščil, da malce pogleda čez planke. Bi bilo verjetno vsem lepše.

DSCF3529-1

Seveda smo zmago znanja proslavili na ustrezen način. Z molitvijo.

DSCF3534-2

Tistim, ki imajo probleme z dojemanjem beguncev kot ljudi pa svetujem, da vzamejo eno torbo, svoje majhne otroke in se podajo na kratko pot do recimo Saudske Arabije (bogata dežela). Z vlaki, avtobusi, peš, v vsakem vremenu, čez morje v prepolnem čolnu, čez meje, mimo kontrolnih točk. Vse je zastonj. Naj gredo v nov svet, poln priložnosti. Potem pa naj se javijo in sporočijo, kakšna je bila pot in kako je kaj v novem, lepem svetu. Adijo.

Februarja smo za National Geographic Slovenija skupaj z Arnejem Hodaličem ušpičili eno krasno fotografiranje v Bohinju, kjer sem lebdel na vodi. Super izkušnja in krasno druženje.

12795181_1000765859992115_620662317527622467_o
Foto: Andy Aunghtwin

12841326_1000765999992101_3210643140441848689_o
Foto: Andy Aunghtwin

Marca smo na Pokljuki preživeli tri sončne dni v tem sicer ne ravno s soncem bogatem letu. Kar lepo smo se poslovili od zime.

DSCF3678-8

DSCF3630-1

DSCF3695-5

Pa prišla je pomlad. Na prvi pogled nevsiljivo, potuhnjeno. A, ker smo tako vpeti v vsakdanje “pomembnosti” življenja, se nam zdi, da je en dan še vse pusto, brezbravno, naslednji dan pa že vse zeleno in cvetoče. Pozabili smo gledati, uživati, dojemati, čutiti. Pozabili smo resnično živeti. K sreči imam zato fotografijo. Mi pomaga, včasih prisili, motivira, da se ustavim, da se sklonim, da iščem svetlobo, izraze narave in ljudi. Sem hvaležen. Za vse.

web18-1

20160329-DSCF3911

20160329-DSCF3916

Turistična kmetija Jelinčič

Turistična kmetija Jelinčič leži v vasi Soča v dolini Soče in Trente. Poleg sob, apartmajev, odlične hrane in kampa je osnovna dejavnost ovčereja in izdelki iz ovčjega mleka. Pred leti sem si v zimskih mesecih ogledal jutranje delo na kmetiji. Najbolj zanimivo mi je bilo spremljati resnično spoštljiv odnos lastnikov do ovc. Takrat je nastala tale fotografska zgodba, ki ne potrebuje veliko besed.

20130316-IMG_7085

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

Ljubitelji narave

Danes si moramo ljudje izmišljati in pogosto ter povsod poudarjati raznorazne pridevnike, da poudarimo naš odnos do narave. S tem se skušamo ločiti od tistih, ki jim narava nič ne pomeni. Pred desetletji smo začeli neverjetno lahkotno lepiti oznako ekološko na vse, kar vsaj malo zadiši po naravnem. Danes je ekološki celo avto, pralni stroj in celo WC papir. Kot ekološke akcije označujemo vsakoletno pobiranje smeti, gradimo ekološke hiše, kupujemo na ekoloških tržnicah, na banki nam nudijo ekološki kredit!?. Ekologija je modna muha, tudi gospodarska priložnost, pravzaprav je vsepovsod. Pa vam je sploh kdo kdaj zaupal, kaj v resnici je ekologija. To je znanstvena veda o odnosih med živimi bitji ter živim in neživim okoljem. Še vedno menite, da so smetarji lokalne komunale ekologi?

20160301-ZZ8M9573

In kdo so potemtakem ljubitelji narave? Ta izraz si pripne mestna gospa, ki s svojim oblečenim psom rada zaide v Tivoli, borzni posrednik, ki za vikend »karva« na Krvavcu, član uprave cementarne, ki z vetrom v laseh jadra s prijatelji po Sredozemlju, navdušen turni smučar, ki uživa v »heli ski-ju«, stari rocker, ki s svojim Harleyem neizmerno uživa v gorskih razgledih ovinkastega Vršiča, … Če so ljubitelji narave, potem gre verjetno za ljudi, ki imajo radi naravo. Pa imajo radi naravo na način, da ima tudi ona kaj od tega ali le za to, da imajo sami nekaj od tega odnosa ter da se pohvalijo, kakšni ljubitelji narave so?

20160301-ZZ8M9590

Ste kdaj slišali ali prebrali, da bi bili kakšni staroselci ljubitelji narave? Mogoče Indijanci, Aboridžini, Eskimi? Ste kdaj slišali kakšnega malega kmeta na podeželju, v gorah, da bi dejal, da je ljubitelj narave? So mogoče kdaj izjavili, da so ekologi? Tisti, ki z naravo resnično živijo, so njen del in gojijo povsem drug odnos do nje. Velikokrat je za te ljudi narava kruta, taka, kot v resnici je, z vsemi lepimi in manj lepimi obrazi.

20160301-ZZ8M9584

Mi, ljubitelji narave pa iz toplega, z vsemi priteklinami sodobnega ugodja grizemo nohte ob vremenski napovedi, ki bo ta vikend obupno slaba in je pod vprašajem naše tako pričakovano smučanje ali pa plezalni vikend v Istri. Zakaj ravno za vikend in ne med tednom? No, mi bomo kakšen slab vikend preživeli, tudi kakšno sušo ter poplavo. Ljudje, ki živijo z naravo pa bodo molili k preživetju.

20160301-ZZ8M9601

Ne glede na vse, ljudje civilizaciji ne bomo ušli. Tudi ljudje na skrajnem severu Sibirije bi verjetno njihovo mrzlo jurto zamenjali za našo toplo alpsko hiško. Njihovo zdravstvo bi zlahka zamenjali za našega, sicer vsak dan medijsko popljuvanega, zamenjali bi tudi šolstvo ter še kaj. Zato z ljubitelji narave ni nič narobe, vsi postajamo prav to. Vsi težimo k udobju, pa tudi varnosti. Le ne pozabimo, da smo del narave. Da nam le njeno poznavanje, prilagajanje, spoštovanje in odnos omogoča dolgoročno preživetje na tem planetu. In če imamo kdaj možnost izbire, izberimo tisto obliko preživljanje prostega časa v naravi, ki ji najmanj škoduje. Naj ne bo ljubitelj narave le fraza, ampak naj odraža naša dejanja.

Kamen ni večen – 2. del

35-20130722-IMG_3474

V prvem delu sem s fotografijami pokazal, kako kamen mehansko razpada, tokrat pa poglejmo, kako padavinska voda in snežnica vplivata na zunanjo podobo apnenca. Voda topi apnenec z ogljikovo kislino. Zanimivo je, da je korozija (izraz za kemično preperevanje) močnejša pod prstjo, kot na prostem. Gre za preprosto dejstvo, da voda dobi več ogljikovega dioksida (potreben za tvorbo ogljikove kisline) iz organskih snovi in organizmov v prsti. Vse, kar nastaja s korozijo, imenujemo kraške oblike. Te so seveda prisotne tudi v visokogorju. In kako lepe so.

28-20130722-IMG_3323

29-20130722-IMG_3430

32-20130722-IMG_3627

36-20130723-IMG_3741

37-20130723-IMG_3828

20120718-ZZ8M0699

20130722-IMG_3331

20130722-IMG_3433

Triglavski narodni park

Soča

Reka Soča je sinonim za lepoto, čistost, pestrost in barvitost. Povezuje raznoliko naravno krajino, Julijske Alpe, Severno Primorsko, Goriško in Jadransko morje. Združuje in navdihuje ljudi ter kreira kulturno krajino na svoji slikoviti 138km dolgi poti. Pojavlja se v najrazličnejših oblikah in kaže številne obraze. V zgornjem toku se pogosto zarezuje v trdno skalno dno doline, ki jih gradijo beli apnenci in ustvarja čudovita, skrivnostna korita. Njena značilno turkizno zeleno modra barva je posledica raztopljenega apnenca, ki je prekril dno struge Soče z belo barvo, kar povzroča refleksijo svetlobe v njeni značilni turkizni barvi. Svoje prispevajo tudi alge, ki prav tako povzročajo odboj svetlobe, ki ga ljudje vidimo kot modro-zeleno barvo. K lepoti Soče v njenem zgornjem toku veliko pripomore tudi gorska kulisa Julijskih Alp nad dolino Trente ter tankočutna in v naravo premišljeno vtkana kulturna krajina, ki jo je ustvaril skromni, a po duši bogati trentarski človek.

20140522-IMG_6185-4