Fotografija / Photography

Korzika 2017

Korzika 2017 sem napisal zato, ker verjamem, da se bomo na ta fantastičen otok še vrnili, če bo to le možno. Pravzaprav ne vem, zakaj smo toliko časa odlašali za prvi obisk, saj nam je korziška pokrajina pisana na kožo – gore, neokrnjene reke, gozdovi, morje, dobra hrana, luštni kampi, … No, navdušeni smo bili.

Sicer povsem drugačni dopustniški plani za konec avgusta so se tisto soboto zjutraj ob vremenski napovedi obrnili na glavo, v nekaj minutah sva se odločila za Korziko, kupila karte za trajekt in v ponedeljek smo našo hiško na kolesih že usmerili proti francoskemu otoku. Nimam namena na dolgo in široko razpredati, kje vse smo bili, kaj vse smo počeli in kaj vse Korzika ponuja. V splošnem lahko rečem le, da je ta otok še vedno pristen, divji, odlična destinacija za aktivne dopustnike, popotnike, … Ne vem zakaj, ampak imel sem občutek, da sem se vrnil v osemdeseta leta, ko je bilo vse bolj sproščeno, bolj kul, nezakomplicirano, navdihujoče. Na Korziki ni vse spedenano v nulo, ni instant turizma, ne dopuščajo razvoja hotelov tik ob ali na plažah, ne pustijo turizmu, da bi uničil njihovo bistvo. Resnično navdihujoče. Plaže, mesta, reke, gore so čudovite.

Najprej smo spoznavali osrednjo Korziko, s krasnimi dolinami in resnično neverjetnimi rekami. Zaradi več ali manj granitne podlage, se voda lažje in hitreje segreje, zato je kopanje v tolmunih prav prijetno. Kaj šele skakanje po lepo zaobljenih skalah in balvanih.

Mesteca so majhna, ohranjajo njihovo stavbno tipologijo, značilno pozidavo, … Da ne govorim o raznolikosti, izjemnih legah, …

Odlična zmes ohranjene narave in kulturne krajine, ki jo kleni domačini skrbno čuvajo.

Kampi simpatični, majhni, ugodni, preprosti, z dušo. Končno spet tisto pravo kampiranje!!

Plaže nič posebnega 🙂

Otroci so trpeli 🙂

Težko bi dejal, da je bil to spet eden od dopustov, bilo je namreč pravcato potovanje. V petnajstih dneh na otoku smo zamenjali 9 lokacij, spoznali marsikaj novega, predvsem pa smo preživeli kakovosten čas skupaj v izjemnem okolju.

Črna gora

Svet je zato tako lep, ker je tako različen. Pa ni samo raznolika, pestra in posebna le pokrajina, zelo se razlikujejo tudi ljudje, njihov način življenja, verovanje, odnosi, hrana, … Letos sem imel srečo, da sem lahko za hip doživel tisto pravo Črno goro, gorato, težko dostopno, navezano na pašništvo, na planine (katune). Spoznal sem temelj Črne gore, njeno identiteto, ki pa tako kot marsikje drugje po svetu relativno hitro in vztrajno tone v pozabo.

Nekoč edina resna panoga Črne gore, ekstenzivna živinoreja, ki je močno povezana s planinsko pašo, danes umira. Katuni se spreminjajo v počitniška naselja, tisti težje dostopni so že zdavnaj le kup ruševin. Vztrajajo starejši ljudje, zelo redko mlajša generacija še vidi smisel v tem početju. Vasi, brez katerih poletnega pašništva v hribih ni, se praznijo, ljudje množično odhajajo v Podgorico, ki je iz mesteca z 12.000 prebivalci po drugi svetovni vojni zraslo v moderno prestolnico z več kot 200.000 prebivalci.

Nekako človek spozna, da je bilo življenje na planinah tako težko, da je skoraj vsaka alternativa boljša od tega. Zdaj v planinah smisel vidi le turizem, ki pa ne prinaša le pozitivne stvari, temveč ima vedno s seboj neko čudno, nepredvidljivo prtljago. Kako se bodo planine razvijale v prihodnje, nihče pravzaprav ne ve. Se pa vsaj nekateri trudijo, da bi jih ohranili, razvijali, negovali. In prav s temi ljudmi sem obiskal Kučka korita, Širokar, Komove in Durmitor.

Obvezni dnevni rituali

Narava je čudovita, kjerkoli ji človek pusti dihati. Ponekod sem se počutil zelo domačega, saj je razvoj kamnin na las podoben tistemu v Julijskih Alpah.

Malo smo hodili, zaradi velikih razdalj in slabih cest pa bistveno več (preveč) časa preživeli v Toyoti

Dih jemajoče lokacije planin

In seveda krasni ljudje

Ob spodnji fotografiji mogoče še nekaj besed o upravljanju planin in načinu predelave mleka v sir. V nasprotju z našimi planinami, ki so več ali manj last srenj oz. agrarnih skupnosti, so njihove planine razdeljene glede na družinske rodove in se več ali manj tudi tako imenujejo (Katun Petrovića, Vujadinovića katun, Savovića katun, …). Predeleva mleka v sir je bistveno enostavnejši postopek, kot pri nas. Imajo tako ovčje, kot kravje mleko, pogosto ga kar mešajo. V še tolpo, ravnokar pomolženo mleko dodajo sirilo in počakajo dobre pol ure, da se začne proces sirjenja (mleka ne segrevajo). Potem podobno kot pri nas ločijo trdi del od preostanka, pri čemer že oblikujejo manjše hlebce. Ne ukvarjajo se z nobenim stranskim produktom, ne izdelujejo skute, ne uporabljajo sirotke, … Te hlebce potem položijo v posebni prostor na lesene hlode, kjer z obtežitvijo dosežejo, da preostala tekočina odteče. Še isti dan hlebce položijo v lesene čebre, jih posolijo in pustijo zoreti. To je to. Končni izdelek je mehak slani sir, meni pa je bil najbolj všeč res tisti najbolj mladi, ki še ni posoljen in spravljen v čebre. Skupaj s čokolado je bila izvrstna sladica ali pa kar zajtrk.

Posebna zahvala pa Ivanu, Petru, Mateju in Žigi za odlično vzdušje in deljenje izkušenj, znanj, smeha, časa … Doživetje ostane, ostalo pa počasi zbledi.

Pokljuški plato

Tisto, kar mene žene vsak dan je želja po spoznavanju novega, nabiranju novih izkušenj, znanj, želja po razumevanju že znanega. Ko človek nebogljeno stoji v Pokljuškem gozdu, se mu niti približno ne sanja, kako obsežen je ta kraški, s smreko porasli plato. In če si vzameš čas, da večji del Pokljuke objameš s pogledom, potem se lahko zgodi, da boš še dolgo v večer pobiral čeljust s tal 🙂

Ozadja

Bolj kot kdajkoli prej človek naravno okolje uporablja za športno dvorano, sobo z razgledom, kot surovino za svoje lažje in bolj udobno življenje in najbolj zaskrbljujoče, za ozadje selfijev.

Socialna omrežja so sicer redke posameznike, ki bi drugače svoje življenjske potrebe zadovoljevali med zidovi, zvabila ven, a istočasno cilje doživljanja naravnega okolja in odnos do njega zbanalizirala na raven selfija.

Čeprav so selfiji obteženi z mavrico najpozitivnejših pridevnikov, ki poleg unikatnih doživetij opevajo tudi lepoto, čudovitost in enkratnost naravnega okolja, pa vedenje ali pa hotenje po vedenju o procesih, stanju in pojavnostih naravnega okolja ne raste sorazmerno s številom selfijev. Njihovi lastniki pa bi, upam si trditi, hitro stopili na stran pobude po izgradnji nove vzpenjače na razgledni hrib, saj bi to pomenilo turistični razvoj, dobrobit človeka in nov unikatni prostor za čudovite selfije. O ozadju za selfije pa kdaj drugič, a ne?

Starejše generacije so imele srečo. Njihove cilje v naravnem okolju niso obremenjevala socialna omrežja. Ta so bila vezana na dotik roke ali največ na pogled. Ker so se morali za dosego ciljev malo bolj potruditi, je bila nagrada slajša. Ostalo je več časa tudi za posluh, za razmislek, za tkanje odnosa do naravnega okolja. Odnos rodi spoštovanje, ta pa varovanje. Tistega, kar imaš rad. Ozadja.

Bomo varovali naravno okolje, naše igrišče, ozadje, ali pa bomo varovali le našo pravico do selfijev? Je to danes sploh še retorično vprašanje?

Sveta Trojica

Dvakrat se obrneš in že je jesen pred durmi. Še dobro, da je tako lepa, da ji ne moreš nič zameriti. Še celo rad jo imaš, pa čeprav ti je zoprno, ker veš, da je zaprla vrata poletju in da bodo jutri v Ljubljani že prižigali lučke. In še dvakrat se obrneš, pa so štiri leta mimo od našega zadnjega obiska Svete Trojice.

Slovenija je res top država. Če je na Gorenjskem oblačno, v slabi uri zlahka pristaneš v čisto drugem okolju, med npr. presihajočimi kraškimi jezeri ob reki Pivki. In skočiš na Sv. Trojico. Lahko obiščeš tudi zanimivo razstavo o presihajočih jezerih in krajinskem parku v Slovenski vasi. Karkoli od tega te ne bo pustilo ravnodušnega.

Sveta Trojica je čudovit, razgleden vrh, vreden večkratnega obiska. Je za mlade, stare, za hitre, počasne, za pohodnike in kolesarje.

Se da raziskovati, kaj spoznati in z burjo pokramljati.

Se da nabrati tudi šipek, kakšno gobo. Le pazi, da ne stopiš v medvedje iztrebke, teh je kar precej. Pa srečno.

V planine

Najbolj preprostih, aktivnih, intenzivnih, doživetih in navdihujočih dopustniških družinskih dni smo letos preživeli pod Košuto. Tam, kjer se dotikata povsem naraven gorski svet in človek s svojo kmetijsko dejavnostjo, s pašništvom, z načinom življenja. Zanimivo je, da je ta meja skoraj nevidna, da se planine s svojo dejavnostjo kar nekako zlijejo z vrhovi nad seboj. Bistveno drugače, kot npr. kakšen turistični objekt, ki navzven ponuja prvovrstna doživetja, od katerih pa ni duha in sluha, seveda, če si resnično pripravljen kaj doživeti.

Na voljo ni bilo nobenih brošur, zemljevidov, vodnikov, internetne strani, opisov poti, poletnega programa, … Začuda tudi wi-fija ni. Celo za signal se je potrebno malce sprehoditi do točke, kjer lahko pokličeš domov. No, toliko stvari je bilo za početi, da ni bilo niti časa za kakšna sprogramirana doživetja. Otrokom je bilo tako lepo, da niso hoteli domov.

Planinske poti, levo in desno ter seveda navzgor in navzdol

Balvani za plezanje in igro

Cvetje za vohanje, spoznavanje in občudovanje

Domače živali za tkanje odnosov do vseh živih bitij, za pobiranje jajc in molžo mleka

Voda, za žejo in igro

Saj je dopust na morju čisto simpatičen, ampak v hribih je pa neprimerljivo lepše, čudovito.

Poletna Kolpa

Kakšni kraji se ne spreminjajo toliko, kot se spreminjam jaz skozi leta. Dejstvo. Ob Kolpi sem preživel marsikatero otroško urico, dan, teden. Tam sem spoznaval taborništvo, prvič sem se zaljubil in doživel prvo taborniško poroko (danes je žena Petra Polesa), stkale so se prve prave prijateljske vezi, plavali smo “čez mejo” v drugo republiko, … Kot nogometaš sem se večkrat pomeril z NK Kolpa, v Belo krajino sem potem kot trener čez dolga leta odpeljal tudi svojo ekipo na čudovite priprave. Ob Kolpo sva se kasneje večkrat vračala tudi z Bojano, kampirala sva na črno, pekla koruzo, včasih sama, potem s prijatelji. Kakšni spomini!!

Tokrat smo Kolpo prvič obiskali družinsko. Malo me je bilo strah, kako so se kraji ob reki in reka sama spremenili. Z veseljem sem ugotovil, da pravi, brezkompromisni turizem še ni pobožal te kraje. Še vedno so domačini glavne zvezde ob vodi, skačejo z najvišjih vej. Še vedno se v njej kopajo nove generacije tabornikov. Bregovi Kolpe so še vedno ohranjeni, obvodni gozdovi in grmovja so dom številnim vrstam, reka je še vedno čista, plitva, topla in prijazna. Všeč mi je.

Tudi otroci so uživali, če ne v vodi, pa pod njo ali pa na vrveh visoko v krošnjah dreves, kjer premorejo enega redkih odličnih adrenalinskih parkov, ki so primerni tudi za otroke. Sam sem prvič pod vodo opazoval some, čudovite ribe, ponosne in elegantne.

Tokrat smo se pustili gostiti pri znancih v bližnji belokranjski vasici, kjer se je skoraj ustavil čas. Kraji, kjer se še vedno lepo vidijo zvezde. O ja, še pridemo.

Dolina Triglavskih jezer

Ta dolina je resnično nekaj posebnega. Zadnja leta ugotavljam, da ne samo zaradi jezer, hribov nad dolino, razgledov, gorniških ciljev, ampak predvsem zaradi izjemnega prepleta visokogorskega krasa, kulturne krajine v širši okolici, gozdov, cvetja, geoloških in geomorfoloških posebnosti in vodnih površin. Ker se vsako leto tudi kaj novega naučim o dolini, me obisk doline vsakič znova bolj in bolj navdihuje.

Planine

Ne glede na številne pristope, sam prisegam na tistega prek Fužinarskih planin. Njihova toplina in izredna umeščenost v prostor je pravšen razlog, da jih vedno znova obiščem.

Jezera

Neverjeten je že podatek, da se je na zakraselem območju, kjer vsa padavinska voda kar najhitreje ponikne v podzemlje, ohranilo toliko jezer. A ko vsakega pobližje spoznaš, ugotoviš, da so jezera med seboj zelo različna. Glede na dotok in iztok vode oz. prisotnost le teh, glede na letno nihanje vode, glede na specifično živalstvo in rastlinstvo v vsakem od jezer, glede na globino, velikost, obliko, globino in sestavo sedimenta na dnu, glede na povezave med posameznimi jezeri, glede na geološke razmere, mikrorelief, glede na stanje evtrofikacije (prisotnosti alg in količino kisika v jezerih)… Skoraj bi lahko rekel, da si niti dva jezera nista skoraj v ničemer podobna. Že razlika med Petim in Šestim jezerom (Dvojnim jezerom) je prav neverjetna, pa čeprav sta del leta celo povezana.

Črno jezero

Šesto jezero

Peto jezero

Dvojno jezero (Peto in Šesto jezero)

Veliko jezero (Ledvica)

Zeleno jezero

Rjavo jezero

Prvo jezero (Jezero pod Vršacem)

Cvetje

Na vsakem koraku, tudi tam, kjer ga ne pričakuješ, barvito in dišeče.

Vodna in mehanska erozija

Vse, kar vas o krasu učijo v šoli oz. piše v knjigah, si lahko v živo ogledate tu, v dolini. Pred vami kot lego kocke pod rokami otroka razpada “neuničljiv” kamen, voda vanj zlahka zarezuje razpoke, oblikuje žlebiče, škraplje, …

Gube, plastovitost

Izurjeno oko lahko opazuje vse tisto, kar se je nekoč dogajalo pod morjem in v obdobju dvigovanja in potovanja hribov.

Fosili

Še bolj izurjeno oko bo našlo tudi fosile, nekoč živeče, a danes izumrle amonite.

Ostanki ledeniškega delovanja

Ledeniško površje je težko prepoznati na terenu, če pravih ledenikov in njihove moči še nisi videl. V naših Alpah, kjer pravih ledenikov že dolgo ni več, so ostanki njihovega delovanja včasih težko vidni, pogosto so skriti pod drugimi nanosi, prekriti s prstjo, rastlinjem, gozdom. a tu pa tam še vedno najdemo pravcate morene, ledeniške balvane, grbinasto površje, zbrušeno površje, …

Planina Krstenica

Ob poplavi internetnega in vsesplošnega hvalisanja posameznikov, ki so dosegli to in ono, preplavali dolgo reko, v dobri uri pritekli na Triglav, ustvarili tak in tak dobiček, … in ob poplavi objav tipa 5 stvari, ki jih v življenju morate videti, 10 fotografov, ki jih morate spremljati na Instagramu, treh načinov, kako zjutraj skuhati kavo, … in ob poplavi poveličevanja in hipnega prikazovanja vseh trenutkov življenja na družabnih omrežjih, se me obisk planine Krstenice nad Bohinjem še prav posebej dotakne. Pa ne toliko zaradi lepote planine in okolice, ki ne potrebuje dodatnega potrjevanja, ampak zaradi zgodbe, ki jo nosi, zaradi odrekanja, zaradi človeške predanosti, predajanja znanja, mladostne igrivosti, zaradi poudarka na skupnosti, zaradi odsotnosti samohvale.

Kdo so resnični junaki današnjega sveta? So to le poslovno uspešni ljudje z veliko denarja? So to športniki tipa Kevin Kampl? So ekonomisti, bančniki, odvetniki? Je to s.p.-jevec, ki služi s prodajo kitajske robe? Je to oglaševalec? Ne vem, morda. V letih, ko sem spoznal veliko ljudi v odročnih območjih, v dolinah, na planinah, vaseh, … sem si lahko zlahka in brez dvomom odgovoril na zgornja vprašanja. Spoznal sem namreč ljudi, ki resnično živijo življenje, tu in zdaj, z vsemi problemi in težavami ter z vsemi lepotami in nepozabnimi trenutki. Vidi se jim v očeh, v duši. Junaki so najbolj preprosti ljudje, o katerih niste še nikoli prebrali novice na internetu, tudi google jih s težavo najde.

V planini Krstenica mlada, komaj 20-letna Veronika vodi celoten proces pridelave sira. S pomočjo dve leti mlajšega brata in še precej mlajših pomočnikov, otrok lastnikov živine, vsak dan pomolzejo 23 krav, zjutraj in zvečer. Iz mleka izdelajo vrhunski sir. Prepričan sem, da gre za resnično izjemen primer, vreden velikega spoštovanja. Z nenapisanim pravilom je dolgoletna majerica Cilka Mlakar vsako leto vzgajala otroke lastnikov živine, ki so morali vsaj del poletnih počitnic preživeti v planini in pomagati pri odgonu in prigonu živine, molži, sirarskih opravilih in drugih delih na planini. Na ta način se je znanje prenašalo na mlade in ko je prišlo do slovsa stare majerice, je bil prehod naraven in enostaven.

Delo se začne okrog 5 ure zjutraj, konča pa pozno zvečer.

Najprej prigon živine v hlev, potem molža in nošnja mleka v kotel. Sledi segrevanje mleka in mešanje. Potem naredijo sir in alboninsko skuto. Na koncu je potrebno vse pospraviti, dan za dnem.

Med delom so zbrani, vsako kravo ogovarjajo z imenom, s spoštljivostjo a hkrati odločno, radi se posmejijo, pogovarjajo se o tem, kdo bo prišel danes na obisk, kam bodo odšle krave na pašo, kaj bodo skuhali, … V bistvu gre za bolj ali manj neverjetne prizore glede na povprečno mladino pri teh letih. Črnogorski kolega Ivan, ki je bil ravno te dni na delovnem obisku na planini, kjer je skušal primerjati njihove planine ter navade z bohinjskimi, je resnično dobro povzel zgodbo planine Krstenica. Dejal je, da bi mu njegovi kolegi v Črni Gori prej verjeli, da je videl pristanek vesoljske ladje, kot da jih prepriča v to, da planino vodi 20 let stara punca, za povrh še zlata maturantka in danes že študentka.

Prav lepo je včasih objavo nameniti ljudem, ki jih spoštuješ in občuduješ. Čeprav Veronika in njeni nič manj pomembni pomočniki niso osvojili Everesta, niso sprogramirali super uspešne računalniške igrice, niso osvojili športne kolajne za Slovenijo, niso povečali prihodka od turizma za 20%, … pa je njihov družbeni prispevek verjetno bistveno večji od omenjenih predpostavk. Njihov prispevek k ohranjanju kulturne krajine, biotske pestrosti, običajev, kmetijske dejavnosti, prehranske pestrosti, bohinjskih značilnosti in še kaj, je neprecenljiv. Je navdihujoč, je resničen, je nezlagan.

Brezčutna omrežja

Čedalje bolj čutim, da je deljenje svojih občutkov prek fotografij na družbenih omrežjih brezčutno. Vse bolj in bolj mi je jasno, da so te objave toliko daleč od resnice, da je vprašanje, če so sploh smiselne. Še manj smiselna je možnost všečkanja in komentiranja, saj ljudje komentirajo in všečkajo nekaj, kar sploh ne poznajo, niso doživeli, niso videli, …

In čedalje bolj spoznavam, da je to moj problem in ne problem drugih.

No, tule je fotografija Bohinja v izdihljajih dneva. Fotografija, fotoaparat in program za obdelavo mi omogočajo, da vidim tak Bohinj le jaz, tako, kot ga občutim. V resnici ni bil ravno tak, bil je še lepši. Večer namreč. Saj je bilo poleg lepe svetlobe tudi veliko lepih občutkov v glavi. In to je tisto, kar šteje.