Fotografija

Dronizem

Droni so ena izmed zelo pomembnih tehnoloških rešitev, ki jo je človek v zadnjem času razvil. Ali bolje rečeno, bi to lahko bili. Njihov potencial je namreč izjemen. Na področju znanosti, raziskav, upravljanja z naravnimi viri, v oskrbi prebivalcev, zdravstvu, prostorskem načrtovanju, izobraževanju, … Žal se je zopet pokazalo, da človek zlahka ves potencial za javno dobro, zamenja za lastno zabavo. Kapital je na javno dobro pozabil, še preden je dobil črko k.

Danes je dron v pretežni meri namenjen lastni zabavi, lastni promociji in trženju, pa seveda turistični promociji, ki je eno izmed glavnih gonil razcveta dronov. Tehnologija je dostopna vsem in kjerkoli. Človeku je dron omogočil izživeti večno željo po letenju, po »doživljanju« sveta s ptičje perspektive. Fotografom in videografom se je prikazala »Marija«. Končno je možno na svet okoli sebe pogledati na drug način, iz drugih kotov, iz resnično najbolj privlačne perspektive. Tudi mene »dronovske« fotografije navdihujejo. Istočasno pa me vznemirjajo.

Kolateralna škoda njihove uporabe je pri tem pač “po človeško” zanemarljiva. Razvoj mora iti naprej! Poleg fotoaparatov, kamer in vse ostale krame, je sedaj del opreme tudi dron. Dodatne baterije, dodatna tehnološka oprema, dodatno smetenje. In ker se je človek pod krinko »nevarnosti« in »varovanja osebnih podatkov oz. varovanja zasebnosti« zlahka in prek uredbe obranil (bolj ali manj) pred invazijo dronov v mestnem, urbaniziranem okolju, se je pretežen del uporabe dronov preselil v naravno okolje. Torej tja, kjer je lepo in ne moti človeka. Žal narave ne moremo vprašati, kakšno je njeno stališče glede varnosti, motenj in hrupa. Ali pa glede varnosti njenih osebnih podatkov. Pa smo se kar sami odločili, da pač narave to ne moti. Vsaj ne moj dron. Mogoče od Marjana ali pa od Janeza. Moj pa ne. Jaz znam leteti in moj dron je zelo tih. Nikogar ne moti. Zdaj pa naj tisti, ki se ukvarjajo z varstvom narave ugotovijo in dokažejo, da droni motijo ptiče, da gre hrup na živce gamsom, da drevesa ne morejo več tako dobro rasti kot prej. Zanimivo, da so edina živa bitja, ki se upajo oglasiti in povedati svoje nestrinjanje glede uporabe dronov v naravnem okolju spet ljudje. Pač tisti, ki bi radi v miru, tišini ali ob ptičjem petju in šelestenju listov doživljali naravno okolje.

Že omenjena turistična promocija trenutno jaha na dronovskih posnetkih (predvsem video materialu), poleg seveda fotografske skupnosti, kjer pa estetska vrednost fotografij »opravičuje« njihovo uporabo. Dronovski posnetki so seveda super uporabni (pa tudi izobraževalni), ko se poskuša nepoznavalcu predstaviti nek kraj, neko okolje in mu razložiti njegove posebnosti, nastanek, zanimivosti. A žal veliko vsebine za turističnimi promocijami ni, bistvo turističnih sporočil je vabilo k doživljanju krajev. Ampak, kako za vraga bodo turisti doživeli tisto, kar se promovira prek dronovskih posnetkov? Tega žal ne razumem, saj prav noben turist ne bo mogel doživeti kraja z dronovske perspektive. Ni mogoče, še vedno hodimo po dveh nogah. Razen, če bo turist s seboj prinesel dron in bo skušal še sam »doživeti« prav ta iste dronovske posnetke. Instant doživetje, začaran krog. Welcome my friend.

Sezona 2020

… se je začela zgodaj. Sredi februarja. Tudi ni slabo. Mesečev zaliv in Savudrija.

Skozi okno

Lepa kulisa

Fotografija je zame vez, ki mi omogoča vzpostavljati odnos do vsega, kar je okrog mene. Lahko rečem, da ta svet danes ravno zaradi fotografije bistveno bolj razumem in spoštujem. Žal pa ugotavljam tudi, da fotografija postaja v prvi vrsti medij, ki se na vso moč trudi izkoriščati naravno okolje za lepo kuliso, namenjeno promociji lastnega ega in vsesortetorte biznisa. Ko je pa treba narediti kakšen korak za zaščito te lepe kulise, pa nikjer nobenega.

Fujifilm GFX 50R in XT-3

Večina ljudi me pozna kot enega izmed najbolj zaželenih slovenskih poročnih fotografov, kot Instagram influencerja ter večkrat nagrajenega družinskega fotografa.

Malokdo pa ve, da sem dolgoletni Fujifilm ambasador, njihov promotor in gonilna sila terenske (door to door) prodaje Fuji X sistema. Večino časa, ki ga med številnimi mednarodnimi obveznosti preživim v Sloveniji, posvetim prepričevanju slovenskih fotografov, naj za vraga končno zamenjajo njihov zanič sistem (Canon, Nikon, Sony, …) in se odločijo za Fujifilm.

Za dolgoletni trud mi je letošnjega februarja direktor Fujifilm Evropa poslal njihov srednjeformatni sistem, za namene testiranja seveda. Če bi mi bil sistem všeč, bi ga lahko brez kakršnega koli plačila obdržal. Edini pogoj je bil, da pri vsaki objavi na socialnih omrežjih dodam #ilovefuji. Ker sem načelen človek in mi ne bo noben govoril, kaj naj pod svoje objave napišem, sem že v začetku dogovor zavrnil in po testiranju opremo v celoti vrnil. Pa še grd aparat so mi poslali, jaz pa sem na lepoto izredno občutljiv, celo alergičen.

Tako kot pred leti, ko sem testiral njihov Fuji X sistem, so mi tudi tokrat skupaj z opremo poslali manekena Đurota, ki sem se ga zelo razveselil. Predvsem zato, da mi je nosil težko opremo. Ki v bistvu sploh ni težka, ampak sem se od zadnjega najinega srečanja malce postaral, poleg srednjeformatne kamere z objektivi pa so mi poslali še nekaj sladkega iz X serije, in sicer XT-3, 80mm f2.8 macro in 200mm f2. In kaj naj zdaj s tem? Cel kup štoraste, neuporabne robe. Matr, a moj iPhone pa ni dovolj dober? Pa še Đuro ni več maneken, šel je v pokoj, zdaj samo še fotografira. Cela štala!! No, bomo šli vsaj na en lep izlet. Kitzbühel? Monte Carlo? Firence? Na koncu smo šli na Slivnico. Avstrijcem zamerim, ker na mejah gledajo osebne izkaznice, Italijani govorijo čudne stvari na proslavah, Francozi pa niso fotogenični s tistimi rumenimi jopiči.

GFX 50R

O srednjeformatnih kamerah sem do sedaj le bral, tokrat pa sem jo držal v rokah. Ali potrebujem tako kamero? Ne! Ali si jo želim? Ja! Ali bi si jo kupil, če bi imel dovolj denarja? Verjetno ne!

————
Srednjeformatne kamere imajo bistveno večji senzor za zajem fotografije, kot standardne “full-formatne” 35mm zrcalno refleksne kamere (npr. Canon 5D mark IV, Nikon D850, Canon EOS R, Nikon Z6 in Z7, Sony a7III, …). To pomeni, da je zajeta fotografija bistveno boljše kvalitete v smislu detajlev, dinamičnega razpona, … Fujifilmu je uspelo narediti srednjeformatno kamero, ki s standardnim zoom objektivom ne presega teže in velikosti najboljših “full-frame” aparatov, kar je izjemno. Tudi cenovno so blizu, bi skoraj rekel tam-tam. Trenutno je razlika v izbiri objektivov, ki je trenutno pri Fujifilmu še zelo boga. A pogled naprej je lep.
————

Pred odhodom na izlet sem preveril specifikacije GFX 50R in začuden ugotovil, da nima vgrajenega stabilizatorja. Šok. Dobro, bo šel najmlajši član družine tudi zraven, Svit je odličen stabilizator. Če ne drugega, Fujifilm skrbi za kvalitetno preživljanje družinskega časa. Bravo Fuji!

Kar me je dodatno presenetilo že doma, je uporabniška izkušnja srednjeformatne kamere. Za potrebe nastavitve aparata na moje standardne “in-camera” prednastavitve sem potreboval natančno 5 minut. Vse skupaj je tako dolgočasno domače, čisto enako, kot to delam na svoji Fuji XT-1. Mogoče pa Fujiju veliko pomeni uporabnikov čas, bog ve. Uporabniška izkušnja me spominja na uporabo Applovih aparatov, enostavno, a učinkovito.

Po pravici povedano, pa me razni uporabniški cukrčki, bonusi, napredek tehnike, … prav veliko ne zanima. Nekako mi je bližje Hodaličeva bela majica in kavbojke. Torej, važno, da je na aparatu zaslonka, čas zaklopa, dober senzor in odlična leča. Vse ostalo lahko je, ni pa nujno. No, tu pa Fujifilm GFX 50R trga gate, razbija mit, meče čeljust na tla, odpira usta do nezavesti, oh in ah in sploh. Kvaliteta fotografije je resnično osupljiva. Če povem po pravici, sem se ob pregledu fotografij kar malce ustrašil. Prvič se mi je namreč zgodilo, da tistega, kar sem videl na ekranu, nisem doživel na izletu. Moje oči praviloma vidijo bolje od aparatovega senzorja. A ne od Gfx 50r. Ni šans. Kot bi fotografiral “long exposure” sredi dneva. Toliko detajlov, kontrastov, dinamičnega razpona, ostrine, … Ni vredno napisat niti ene besede več. Edina omejitev je moja domača računalniška oprema. Mora biti namreč zelo zmogljiva, fotke so velike, obdelava pa zahteva dosti delovnega spomina. Kaj češ, napredek tehnike, jaz pa še vedno v beli majici in kavbojkah 🙂

No, kako torej. Bi imel GFX 50R? Ja, itak. A jo res rabiš? Seveda, za Instagram in Fb, nujno!!! Z veseljem bom vse objave podpisoval z “ilovefuji”.

XT-3 in Fujinon 200mm f2

Najprej dejstva. Še vedno sem ponosen lastnik kamere Fujifilm XT-1. Ne padam ravno na vsakoletne novosti, predvsem pa znam realno oceniti, za katere potrebe uporabljam kamero. Pa četudi se pogosto zgodi, da imam na fotografskih delavnicah, ki jih vodim, najstarejši, v očeh mnogih tudi najslabši fotoaparat. No ja.

Priznam pa tudi, da mi je XT-3 zbudil pozornost. Ne vem zakaj sem si mislil, da bo kvaliteta fotografije te kamere bistveno boljša od XT-1. Senzor je novejši, ima malo več pixlov, ampak še vedno je APSC velikosti. Zato čudeža žal ni bilo. Naredil sem kratek, a potrjeno znanstveni primerjalni test obeh kamer, na katero je bil pritrjen Fujijev izjemni makro objektiv, Fujinon 80mm f2.8. Jaz kakšne razlike nisem opazil, lahko bi celo rekel, da je v nekaterih primerih fotka iz XT-1 malenkost boljša (ostrejša, bolj kontrastna). Lahko pa je razlika tudi v tem, da se mi je pri fotografiranju z XT-3 zatresla roka 🙂

Torej, obvezno kupi XT-3, če še nimaš Fujija! Če imaš doma kakšno starejšo verzijo Fujija in bi rad najnovejšega, pa premisli. Ali boš dobil kvalitetnejšo fotografijo, boljši dinamični razpon, boljšo kvaliteto pri visokih ISO vrednosti, ostrejšo fotko, …? Verjetno malenkost že, a bistveno ne. Raje preveri ali mogoče potrebuješ kakšen boljši objektiv. Se mi zdi, da boš v tem primeru zagotovo videl občutnejšo razliko v kvaliteti fotografij. Dober objektiv bo do konca izkoristil zmogljivosti senzorja, kateregakoli. Moram pa vseeno priznati, da je XT-3 proti XT-1 kot Barcelona proti Mariboru. Saj Maribor je simpatičen, ampak Barcelona je pa top. XT-3 ima sistem ostrenja kot iz drugega planeta, njegov video je kot fullHD proti VHS. Kar pa je mene najbolj navdušilo, je dejstvo, da so postali objektivi iz prve serije (imam 35mm f1.4 in 60mm f2.4) kar naenkrat bistveno bolj uporabni, saj neverjetno hitro ostrijo, če jih seveda primerjam z XT-1.

Kaj pa 200mm f2?
Vrhunski objektiv, v vseh pogledih. Tudi lep je 🙂 Kvalitetna izdelava, tiho in hitro ostrenje, kvaliteta fotografije osupljiva. Ampak jaz nisem pravi naslov za podajanje verodostojne ocene. Po pravici povedano, bi objektiv zagotovo ostajal doma, čeprav bi mi ga nekdo “šenkal”. Pač nisem tak tip fotografa, ki bi na špancir v naravo tako velik in težak objektiv. Za strastne naravoslovce (fotografiranje živali) in za športne fotografe pa je ta objektiv čisto krotek, v primerjavi s podobnimi pravzaprav majhen in lahek.

Fotografska posvetovalnica 9

Če bom s takim tempom nadaljeval s svojimi fotografskimi posvetovalnicami, bom objavljal približno enkrat na leto (vse dosedanje posvetovalnice so tukaj). Mogoče pa je to moj odgovor na hitrost, kvantiteto in kvaliteto objavljanja na socialnih omrežjih. Ker pa čutim nekakšno dolžnost vračati v internetni svet vsaj malo tistega, kar sem sam dobil ob svojem spoznavanju fotografskega sveta prek različnih nesebičnih ljudi, ki “zastonj” objavljajo teste, navodila, postopke, … v zvezi s fotografiranjem, bom s posvetovalnicami nadaljeval, pa četudi samo enkrat na leto.

Tokrat za začetek nekaj povezav za tiste fotografske navdušence, ki jim je blizu pokrajinska (landscape) fotografija. Spodaj je par Youtube kanalov in ena Fb stran, na katerih vam toplo priporočam občasen obisk:

Thomas Heaton
Nigel Danson

Še posebej priporočam:
Sean Tucker

Najtopleje pa priporočam:
Guy Tal

Jubilejna deveta posvetovalnica ne bo namenjena mojim klasičnim temam, torej fotografiranju narave, krajine, … Danes par besed namenjam “headshot“-om, lahko tudi profilkam ali pač kakorkoli že poimenujemo klasične portrete doprsnega tipa (ne kipa). Spodaj je primerjava posnetka pred nastavitvijo primerne osvetlitve in navodili glede poziranja ter po tem. Upam, da mi ni treba razlagati, kateri posnetek je prej in kateri potem 🙂

Zadeva je veliko bolj preprosta, kot se zdi na prvi pogled.

Tehnične nastavitve:
Ne bom razpredal o fotoaparatu, karkoli imate trenutno, bo v redu. Malce se zaplete pri objektivih. Za headshot je dobro imeti goriščnico vsaj 50mm, bolje še več, okrog 80mm, tudi 100mm ali še kaj več. Če bo manj kot 50mm bo obraz spačen, preveč širok, če pa bo slikano na 200mm pa bo obraz “shujšan”. Zaslonko odpirajte in zapirajte kakorkoli vam ustreza, sam imam najraje med f2 in f3.5, pač odvisno tudi od tega, kje boste slikali. V studiu se lahko precej bolj poigravate z zaslonko, sam najraje (zato, ker nimam studia) fotografiram zunaj. Tam pa je pogosto veliko motečih elementov v ozadju. Zato zaslonko odprem, da je ozadje bolj zamegljeno. Pa pomembno je, da osebo postavite pred nevtralno ozadje. Veliko naredite že s tem, če osebo za par metrov odmaknete od ozadja. Obvezno ostrite na oči, niti slučajno na nos ali na čelo. Oči so pri headshotih ključne. Jaz sem ziheraš, zato pri headshotih uporabljam čas vsaj 1/200. Ker največkrat slikam z roke. Precej bolj priporočljivo je slikati s stativom. No ja.

Osvetlitev:
To je tako obširna tema, da je najraje ne bi načenjal, ampak je ključna. Meni je najljubša razpršena svetloba v naravni senci. Še najraje vidim, da glavna svetloba (sončna) prihaja do osebe z zadnje strani (kljub senci). Na ta način so odlično osvetljeni lasje. Ampak, potem je problem v temnih očeh (ker so v temnejši senci – glej levo zgornjo fotografijo), ki so bistvo headshota. Najenostavneje je dodati svetlobo z odbojnikom, ampak je ta lahko hitro premočna. Če je oseba v senci, pa je svetloba odbojnika lahko res dobra. Če nimam pomočnika za držanje odbojnika, si pomagam kar z LED lučjo na stojalu. Odbojnik ali LED luč najraje postavim na “Rembrantov” način. Torej s strani, malce nad glavo. Ne pozabi nastaviti merjenje svetlobe na fotoaparatu na točkovni način. Enostavno kot pasulj.

Poziranje:
Ženske najlažje sprostiš, če jim naročiš, da težo sprostijo na enega od bokov. To je za začetek. Dobro deluje tudi priporočilo, da se s celim telesom obrnejo stran od vira svetlobe, z glavo pa proti svetlobi. Moški pa najbolj sproščeno delujejo, če jim predlagaš, da roke postavijo na bok, lahko jih prekrižajo na prsih ali pa njihovo težo sprostiš na stolu, z naslanjanjem na ograjo, … Pri poziranju glave je najbolj pomembna čeljust. Ta mora biti izrazita, izrazita mora biti tudi ločnica med čeljustjo in vratom. To dosežemo tako, da portretiranec cel obraz nagne nekoliko naprej in navzdol. Potem pa je potrebno iskati še tisti pravi izraz na obrazu, s pogovorom seveda. To so navodila za klasičen, formalni portret. Za kreativnega pa je toliko nasvetov, kot je kreativnih duš na tem planetu 🙂 Ampak brez pogovora, govorjenja, smeha, usmerjanja, spodbujanja, … ne bo nič. Tehnikalije in svetloba pa morajo štimati brez pardona.

Za konec moram poudariti, da za dober potret včasih ni potrebnega ničesar od zgoraj naštetega. Pa srečno.

Še to, če kdo potrebuje portret, naj pokliče, z veseljem ga “pritisnem” na našem vrtu. Fotografiranje traja 10 minut, štihanje pa malce dalj, imamo namreč velik vrt 🙂

Fotografija in narava

Gore imam rad. Lepe so, privlačne, pa tudi kdaj strašljive in skrivnostne. Zaradi moje ljubezni do gora ne morem reči, da sem ljubitelj narave, da sem zato kaj posebnega. Rad imam vso naravo in močno čutim, da sem njen del. Nočem ločevati med človekom in naravo, pa čeprav je to danes zelo težko. Velikokrat tudi čutim, kako močno je današnja civilizacija zarisala nevidno mejo med človekom in »ostalo« naravo. Priznam tudi, da so dobrine civilizacije preveč mikavne, da bi se jim lahko ognil. Še več, uživam v njih. Skušam razumeti, da smo ljudje edinstveni po tem, da smo sposobni ustvariti kulturo, civilizacijo, ki je enkratna in čudovita. Vseeno se težko sprijaznim z dejstvom, da smo se postavili nad vsa druga živa bitja in da zaradi zadovoljevanja svojih potreb škodujemo drugim. To me vedno nekako žre. A kaj, ko so večinoma moja dejanja največkrat drugačna od mojih misli, prepričanj, … Spremeniti dejstva, da sem človek, ne morem.

Mi je pa fotografija pomagala, da vidim in doživljam svet okrog sebe drugače, kot prej. Bistveno lepše. Da ne omenjam, česa vse sem se skozi ukvarjanje s fotografijo naučil. Prepričan sem tudi, da ima za področje, s katerim se tudi poklicno ukvarjam, torej varstvom narave, fotografija neizmeren vpliv in pomen. Danes žal ugotavljam, da se zaradi pridobivanja všečnosti na družabnih omrežjih, turistične promocije ali poslovnih priložnosti, pogosto tudi fotografije, ki bi lahko imele drugačno sporočilo, uporabljajo ali zlorabljajo za namene, ki lahko škodujejo naravi. Po drugi strani pa ima ravno zaradi izjemne moči družabnih omrežjih varstvo narave prvič v zgodovini neslutene možnosti za “brezplačno” promocijo in izobraževanje, ki bi doseglo bistveno večji krog ljudi, kot kadarkoli prej.

Korzika 2017

Korzika 2017 sem napisal zato, ker verjamem, da se bomo na ta fantastičen otok še vrnili, če bo to le možno. Pravzaprav ne vem, zakaj smo toliko časa odlašali za prvi obisk, saj nam je korziška pokrajina pisana na kožo – gore, neokrnjene reke, gozdovi, morje, dobra hrana, luštni kampi, … No, navdušeni smo bili.

Sicer povsem drugačni dopustniški plani za konec avgusta so se tisto soboto zjutraj ob vremenski napovedi obrnili na glavo, v nekaj minutah sva se odločila za Korziko, kupila karte za trajekt in v ponedeljek smo našo hiško na kolesih že usmerili proti francoskemu otoku. Nimam namena na dolgo in široko razpredati, kje vse smo bili, kaj vse smo počeli in kaj vse Korzika ponuja. V splošnem lahko rečem le, da je ta otok še vedno pristen, divji, odlična destinacija za aktivne dopustnike, popotnike, … Ne vem zakaj, ampak imel sem občutek, da sem se vrnil v osemdeseta leta, ko je bilo vse bolj sproščeno, bolj kul, nezakomplicirano, navdihujoče. Na Korziki ni vse spedenano v nulo, ni instant turizma, ne dopuščajo razvoja hotelov tik ob ali na plažah, ne pustijo turizmu, da bi uničil njihovo bistvo. Resnično navdihujoče. Plaže, mesta, reke, gore so čudovite.

Najprej smo spoznavali osrednjo Korziko, s krasnimi dolinami in resnično neverjetnimi rekami. Zaradi več ali manj granitne podlage, se voda lažje in hitreje segreje, zato je kopanje v tolmunih prav prijetno. Kaj šele skakanje po lepo zaobljenih skalah in balvanih.

Mesteca so majhna, ohranjajo njihovo stavbno tipologijo, značilno pozidavo, … Da ne govorim o raznolikosti, izjemnih legah, …

Odlična zmes ohranjene narave in kulturne krajine, ki jo kleni domačini skrbno čuvajo.

Kampi simpatični, majhni, ugodni, preprosti, z dušo. Končno spet tisto pravo kampiranje!!

Plaže nič posebnega 🙂

Otroci so trpeli 🙂

Težko bi dejal, da je bil to spet eden od dopustov, bilo je namreč pravcato potovanje. V petnajstih dneh na otoku smo zamenjali 9 lokacij, spoznali marsikaj novega, predvsem pa smo preživeli kakovosten čas skupaj v izjemnem okolju.

Črna gora

Svet je zato tako lep, ker je tako različen. Pa ni samo raznolika, pestra in posebna le pokrajina, zelo se razlikujejo tudi ljudje, njihov način življenja, verovanje, odnosi, hrana, … Letos sem imel srečo, da sem lahko za hip doživel tisto pravo Črno goro, gorato, težko dostopno, navezano na pašništvo, na planine (katune). Spoznal sem temelj Črne gore, njeno identiteto, ki pa tako kot marsikje drugje po svetu relativno hitro in vztrajno tone v pozabo.

Nekoč edina resna panoga Črne gore, ekstenzivna živinoreja, ki je močno povezana s planinsko pašo, danes umira. Katuni se spreminjajo v počitniška naselja, tisti težje dostopni so že zdavnaj le kup ruševin. Vztrajajo starejši ljudje, zelo redko mlajša generacija še vidi smisel v tem početju. Vasi, brez katerih poletnega pašništva v hribih ni, se praznijo, ljudje množično odhajajo v Podgorico, ki je iz mesteca z 12.000 prebivalci po drugi svetovni vojni zraslo v moderno prestolnico z več kot 200.000 prebivalci.

Nekako človek spozna, da je bilo življenje na planinah tako težko, da je skoraj vsaka alternativa boljša od tega. Zdaj v planinah smisel vidi le turizem, ki pa ne prinaša le pozitivne stvari, temveč ima vedno s seboj neko čudno, nepredvidljivo prtljago. Kako se bodo planine razvijale v prihodnje, nihče pravzaprav ne ve. Se pa vsaj nekateri trudijo, da bi jih ohranili, razvijali, negovali. In prav s temi ljudmi sem obiskal Kučka korita, Širokar, Komove in Durmitor.

Obvezni dnevni rituali

Narava je čudovita, kjerkoli ji človek pusti dihati. Ponekod sem se počutil zelo domačega, saj je razvoj kamnin na las podoben tistemu v Julijskih Alpah.

Malo smo hodili, zaradi velikih razdalj in slabih cest pa bistveno več (preveč) časa preživeli v Toyoti

Dih jemajoče lokacije planin

In seveda krasni ljudje

Ob spodnji fotografiji mogoče še nekaj besed o upravljanju planin in načinu predelave mleka v sir. V nasprotju z našimi planinami, ki so več ali manj last srenj oz. agrarnih skupnosti, so njihove planine razdeljene glede na družinske rodove in se več ali manj tudi tako imenujejo (Katun Petrovića, Vujadinovića katun, Savovića katun, …). Predeleva mleka v sir je bistveno enostavnejši postopek, kot pri nas. Imajo tako ovčje, kot kravje mleko, pogosto ga kar mešajo. V še tolpo, ravnokar pomolženo mleko dodajo sirilo in počakajo dobre pol ure, da se začne proces sirjenja (mleka ne segrevajo). Potem podobno kot pri nas ločijo trdi del od preostanka, pri čemer že oblikujejo manjše hlebce. Ne ukvarjajo se z nobenim stranskim produktom, ne izdelujejo skute, ne uporabljajo sirotke, … Te hlebce potem položijo v posebni prostor na lesene hlode, kjer z obtežitvijo dosežejo, da preostala tekočina odteče. Še isti dan hlebce položijo v lesene čebre, jih posolijo in pustijo zoreti. To je to. Končni izdelek je mehak slani sir, meni pa je bil najbolj všeč res tisti najbolj mladi, ki še ni posoljen in spravljen v čebre. Skupaj s čokolado je bila izvrstna sladica ali pa kar zajtrk.

Posebna zahvala pa Ivanu, Petru, Mateju in Žigi za odlično vzdušje in deljenje izkušenj, znanj, smeha, časa … Doživetje ostane, ostalo pa počasi zbledi.

Pokljuški plato

Tisto, kar mene žene vsak dan je želja po spoznavanju novega, nabiranju novih izkušenj, znanj, želja po razumevanju že znanega. Ko človek nebogljeno stoji v Pokljuškem gozdu, se mu niti približno ne sanja, kako obsežen je ta kraški, s smreko porasli plato. In če si vzameš čas, da večji del Pokljuke objameš s pogledom, potem se lahko zgodi, da boš še dolgo v večer pobiral čeljust s tal 🙂