Fotografska posvetovalnica

Fujifilm GFX 50R in XT-3

Večina ljudi me pozna kot enega izmed najbolj zaželenih slovenskih poročnih fotografov, kot Instagram influencerja ter večkrat nagrajenega družinskega fotografa.

Malokdo pa ve, da sem dolgoletni Fujifilm ambasador, njihov promotor in gonilna sila terenske (door to door) prodaje Fuji X sistema. Večino časa, ki ga med številnimi mednarodnimi obveznosti preživim v Sloveniji, posvetim prepričevanju slovenskih fotografov, naj za vraga končno zamenjajo njihov zanič sistem (Canon, Nikon, Sony, …) in se odločijo za Fujifilm.

Za dolgoletni trud mi je letošnjega februarja direktor Fujifilm Evropa poslal njihov srednjeformatni sistem, za namene testiranja seveda. Če bi mi bil sistem všeč, bi ga lahko brez kakršnega koli plačila obdržal. Edini pogoj je bil, da pri vsaki objavi na socialnih omrežjih dodam #ilovefuji. Ker sem načelen človek in mi ne bo noben govoril, kaj naj pod svoje objave napišem, sem že v začetku dogovor zavrnil in po testiranju opremo v celoti vrnil. Pa še grd aparat so mi poslali, jaz pa sem na lepoto izredno občutljiv, celo alergičen.

https://youtu.be/10_h9EaoPUo

Tako kot pred leti, ko sem testiral njihov Fuji X sistem, so mi tudi tokrat skupaj z opremo poslali manekena Đurota, ki sem se ga zelo razveselil. Predvsem zato, da mi je nosil težko opremo. Ki v bistvu sploh ni težka, ampak sem se od zadnjega najinega srečanja malce postaral, poleg srednjeformatne kamere z objektivi pa so mi poslali še nekaj sladkega iz X serije, in sicer XT-3, 80mm f2.8 macro in 200mm f2. In kaj naj zdaj s tem? Cel kup štoraste, neuporabne robe. Matr, a moj iPhone pa ni dovolj dober? Pa še Đuro ni več maneken, šel je v pokoj, zdaj samo še fotografira. Cela štala!! No, bomo šli vsaj na en lep izlet. Kitzbühel? Monte Carlo? Firence? Na koncu smo šli na Slivnico. Avstrijcem zamerim, ker na mejah gledajo osebne izkaznice, Italijani govorijo čudne stvari na proslavah, Francozi pa niso fotogenični s tistimi rumenimi jopiči.

GFX 50R

O srednjeformatnih kamerah sem do sedaj le bral, tokrat pa sem jo držal v rokah. Ali potrebujem tako kamero? Ne! Ali si jo želim? Ja! Ali bi si jo kupil, če bi imel dovolj denarja? Verjetno ne!

————
Srednjeformatne kamere imajo bistveno večji senzor za zajem fotografije, kot standardne “full-formatne” 35mm zrcalno refleksne kamere (npr. Canon 5D mark IV, Nikon D850, Canon EOS R, Nikon Z6 in Z7, Sony a7III, …). To pomeni, da je zajeta fotografija bistveno boljše kvalitete v smislu detajlev, dinamičnega razpona, … Fujifilmu je uspelo narediti srednjeformatno kamero, ki s standardnim zoom objektivom ne presega teže in velikosti najboljših “full-frame” aparatov, kar je izjemno. Tudi cenovno so blizu, bi skoraj rekel tam-tam. Trenutno je razlika v izbiri objektivov, ki je trenutno pri Fujifilmu še zelo boga. A pogled naprej je lep.
————

Pred odhodom na izlet sem preveril specifikacije GFX 50R in začuden ugotovil, da nima vgrajenega stabilizatorja. Šok. Dobro, bo šel najmlajši član družine tudi zraven, Svit je odličen stabilizator. Če ne drugega, Fujifilm skrbi za kvalitetno preživljanje družinskega časa. Bravo Fuji!

Kar me je dodatno presenetilo že doma, je uporabniška izkušnja srednjeformatne kamere. Za potrebe nastavitve aparata na moje standardne “in-camera” prednastavitve sem potreboval natančno 5 minut. Vse skupaj je tako dolgočasno domače, čisto enako, kot to delam na svoji Fuji XT-1. Mogoče pa Fujiju veliko pomeni uporabnikov čas, bog ve. Uporabniška izkušnja me spominja na uporabo Applovih aparatov, enostavno, a učinkovito.

Po pravici povedano, pa me razni uporabniški cukrčki, bonusi, napredek tehnike, … prav veliko ne zanima. Nekako mi je bližje Hodaličeva bela majica in kavbojke. Torej, važno, da je na aparatu zaslonka, čas zaklopa, dober senzor in odlična leča. Vse ostalo lahko je, ni pa nujno. No, tu pa Fujifilm GFX 50R trga gate, razbija mit, meče čeljust na tla, odpira usta do nezavesti, oh in ah in sploh. Kvaliteta fotografije je resnično osupljiva. Če povem po pravici, sem se ob pregledu fotografij kar malce ustrašil. Prvič se mi je namreč zgodilo, da tistega, kar sem videl na ekranu, nisem doživel na izletu. Moje oči praviloma vidijo bolje od aparatovega senzorja. A ne od Gfx 50r. Ni šans. Kot bi fotografiral “long exposure” sredi dneva. Toliko detajlov, kontrastov, dinamičnega razpona, ostrine, … Ni vredno napisat niti ene besede več. Edina omejitev je moja domača računalniška oprema. Mora biti namreč zelo zmogljiva, fotke so velike, obdelava pa zahteva dosti delovnega spomina. Kaj češ, napredek tehnike, jaz pa še vedno v beli majici in kavbojkah 🙂

No, kako torej. Bi imel GFX 50R? Ja, itak. A jo res rabiš? Seveda, za Instagram in Fb, nujno!!! Z veseljem bom vse objave podpisoval z “ilovefuji”.

XT-3 in Fujinon 200mm f2

Najprej dejstva. Še vedno sem ponosen lastnik kamere Fujifilm XT-1. Ne padam ravno na vsakoletne novosti, predvsem pa znam realno oceniti, za katere potrebe uporabljam kamero. Pa četudi se pogosto zgodi, da imam na fotografskih delavnicah, ki jih vodim, najstarejši, v očeh mnogih tudi najslabši fotoaparat. No ja.

Priznam pa tudi, da mi je XT-3 zbudil pozornost. Ne vem zakaj sem si mislil, da bo kvaliteta fotografije te kamere bistveno boljša od XT-1. Senzor je novejši, ima malo več pixlov, ampak še vedno je APSC velikosti. Zato čudeža žal ni bilo. Naredil sem kratek, a potrjeno znanstveni primerjalni test obeh kamer, na katero je bil pritrjen Fujijev izjemni makro objektiv, Fujinon 80mm f2.8. Jaz kakšne razlike nisem opazil, lahko bi celo rekel, da je v nekaterih primerih fotka iz XT-1 malenkost boljša (ostrejša, bolj kontrastna). Lahko pa je razlika tudi v tem, da se mi je pri fotografiranju z XT-3 zatresla roka 🙂

Torej, obvezno kupi XT-3, če še nimaš Fujija! Če imaš doma kakšno starejšo verzijo Fujija in bi rad najnovejšega, pa premisli. Ali boš dobil kvalitetnejšo fotografijo, boljši dinamični razpon, boljšo kvaliteto pri visokih ISO vrednosti, ostrejšo fotko, …? Verjetno malenkost že, a bistveno ne. Raje preveri ali mogoče potrebuješ kakšen boljši objektiv. Se mi zdi, da boš v tem primeru zagotovo videl občutnejšo razliko v kvaliteti fotografij. Dober objektiv bo do konca izkoristil zmogljivosti senzorja, kateregakoli. Moram pa vseeno priznati, da je XT-3 proti XT-1 kot Barcelona proti Mariboru. Saj Maribor je simpatičen, ampak Barcelona je pa top. XT-3 ima sistem ostrenja kot iz drugega planeta, njegov video je kot fullHD proti VHS. Kar pa je mene najbolj navdušilo, je dejstvo, da so postali objektivi iz prve serije (imam 35mm f1.4 in 60mm f2.4) kar naenkrat bistveno bolj uporabni, saj neverjetno hitro ostrijo, če jih seveda primerjam z XT-1.

Kaj pa 200mm f2?
Vrhunski objektiv, v vseh pogledih. Tudi lep je 🙂 Kvalitetna izdelava, tiho in hitro ostrenje, kvaliteta fotografije osupljiva. Ampak jaz nisem pravi naslov za podajanje verodostojne ocene. Po pravici povedano, bi objektiv zagotovo ostajal doma, čeprav bi mi ga nekdo “šenkal”. Pač nisem tak tip fotografa, ki bi na špancir v naravo tako velik in težak objektiv. Za strastne naravoslovce (fotografiranje živali) in za športne fotografe pa je ta objektiv čisto krotek, v primerjavi s podobnimi pravzaprav majhen in lahek.

Fotografska posvetovalnica 9

Če bom s takim tempom nadaljeval s svojimi fotografskimi posvetovalnicami, bom objavljal približno enkrat na leto (vse dosedanje posvetovalnice so tukaj). Mogoče pa je to moj odgovor na hitrost, kvantiteto in kvaliteto objavljanja na socialnih omrežjih. Ker pa čutim nekakšno dolžnost vračati v internetni svet vsaj malo tistega, kar sem sam dobil ob svojem spoznavanju fotografskega sveta prek različnih nesebičnih ljudi, ki “zastonj” objavljajo teste, navodila, postopke, … v zvezi s fotografiranjem, bom s posvetovalnicami nadaljeval, pa četudi samo enkrat na leto.

Tokrat za začetek nekaj povezav za tiste fotografske navdušence, ki jim je blizu pokrajinska (landscape) fotografija. Spodaj je par Youtube kanalov in ena Fb stran, na katerih vam toplo priporočam občasen obisk:

Thomas Heaton
Nigel Danson

Še posebej priporočam:
Sean Tucker

Najtopleje pa priporočam:
Guy Tal

Jubilejna deveta posvetovalnica ne bo namenjena mojim klasičnim temam, torej fotografiranju narave, krajine, … Danes par besed namenjam “headshot“-om, lahko tudi profilkam ali pač kakorkoli že poimenujemo klasične portrete doprsnega tipa (ne kipa). Spodaj je primerjava posnetka pred nastavitvijo primerne osvetlitve in navodili glede poziranja ter po tem. Upam, da mi ni treba razlagati, kateri posnetek je prej in kateri potem 🙂

Zadeva je veliko bolj preprosta, kot se zdi na prvi pogled.

Tehnične nastavitve:
Ne bom razpredal o fotoaparatu, karkoli imate trenutno, bo v redu. Malce se zaplete pri objektivih. Za headshot je dobro imeti goriščnico vsaj 50mm, bolje še več, okrog 80mm, tudi 100mm ali še kaj več. Če bo manj kot 50mm bo obraz spačen, preveč širok, če pa bo slikano na 200mm pa bo obraz “shujšan”. Zaslonko odpirajte in zapirajte kakorkoli vam ustreza, sam imam najraje med f2 in f3.5, pač odvisno tudi od tega, kje boste slikali. V studiu se lahko precej bolj poigravate z zaslonko, sam najraje (zato, ker nimam studia) fotografiram zunaj. Tam pa je pogosto veliko motečih elementov v ozadju. Zato zaslonko odprem, da je ozadje bolj zamegljeno. Pa pomembno je, da osebo postavite pred nevtralno ozadje. Veliko naredite že s tem, če osebo za par metrov odmaknete od ozadja. Obvezno ostrite na oči, niti slučajno na nos ali na čelo. Oči so pri headshotih ključne. Jaz sem ziheraš, zato pri headshotih uporabljam čas vsaj 1/200. Ker največkrat slikam z roke. Precej bolj priporočljivo je slikati s stativom. No ja.

Osvetlitev:
To je tako obširna tema, da je najraje ne bi načenjal, ampak je ključna. Meni je najljubša razpršena svetloba v naravni senci. Še najraje vidim, da glavna svetloba (sončna) prihaja do osebe z zadnje strani (kljub senci). Na ta način so odlično osvetljeni lasje. Ampak, potem je problem v temnih očeh (ker so v temnejši senci – glej levo zgornjo fotografijo), ki so bistvo headshota. Najenostavneje je dodati svetlobo z odbojnikom, ampak je ta lahko hitro premočna. Če je oseba v senci, pa je svetloba odbojnika lahko res dobra. Če nimam pomočnika za držanje odbojnika, si pomagam kar z LED lučjo na stojalu. Odbojnik ali LED luč najraje postavim na “Rembrantov” način. Torej s strani, malce nad glavo. Ne pozabi nastaviti merjenje svetlobe na fotoaparatu na točkovni način. Enostavno kot pasulj.

Poziranje:
Ženske najlažje sprostiš, če jim naročiš, da težo sprostijo na enega od bokov. To je za začetek. Dobro deluje tudi priporočilo, da se s celim telesom obrnejo stran od vira svetlobe, z glavo pa proti svetlobi. Moški pa najbolj sproščeno delujejo, če jim predlagaš, da roke postavijo na bok, lahko jih prekrižajo na prsih ali pa njihovo težo sprostiš na stolu, z naslanjanjem na ograjo, … Pri poziranju glave je najbolj pomembna čeljust. Ta mora biti izrazita, izrazita mora biti tudi ločnica med čeljustjo in vratom. To dosežemo tako, da portretiranec cel obraz nagne nekoliko naprej in navzdol. Potem pa je potrebno iskati še tisti pravi izraz na obrazu, s pogovorom seveda. To so navodila za klasičen, formalni portret. Za kreativnega pa je toliko nasvetov, kot je kreativnih duš na tem planetu 🙂 Ampak brez pogovora, govorjenja, smeha, usmerjanja, spodbujanja, … ne bo nič. Tehnikalije in svetloba pa morajo štimati brez pardona.

Za konec moram poudariti, da za dober potret včasih ni potrebnega ničesar od zgoraj naštetega. Pa srečno.

Še to, če kdo potrebuje portret, naj pokliče, z veseljem ga “pritisnem” na našem vrtu. Fotografiranje traja 10 minut, štihanje pa malce dalj, imamo namreč velik vrt 🙂

Fotografska posvetovalnica 8

Da ne bodo te posvetovalnice blazno resne, jih tokrat začenjam s posnetkom.

https://www.youtube.com/watch?v=tQI8b5DyUOY

Te fotografske posvetovalnice so mi v bistvu kar v veselje. Deliti znanje, pa ne prav tako zelo resno in strokovno, je namreč prav zabavno. Tokrat par besed o tem, kako posneti fotografijo, ki bo ostra v celoti, pri tem pa je ospredje zelo blizu, ozadje pa precej daleč. V takih primerih tudi najbolj zaprta zaslonka (večja globinska ostrina) ne pomaga. Vedno se pri tem pojavi tudi vprašanje, kje sploh ostriti, spredaj ali zadaj. Rešitev se skriva v tem, da je najbolje, da naredimo vsaj dva, še bolje pa tri ali več posnetkov, pri čemer ostrimo enkrat spredaj, drugič v sredini in potem še v ozadju. Potem pa to lepo združimo v računalniškem programu.

Primer, ko je izostreno ozadje (sveče), spredaj pa je listje neostro

Če pa izostrimo listje, pa je ozadje manj ostro. V obeh primerih je bila zaslonka kar lepo zaprta (f11).

Kako potem različno izostrene fotografije dati skupaj in jih ustrezno obdelati, pa je zelo lepo obrazloženo v spodnjem posnetku, nekje od 4:00 minute dalje, splača pa se pogledati tudi začetni del.

Evo, spodaj pa še končni izdelek.

Povezava na ostale Fotografske posvetovalnice