Geologija

Geološke značilnosti Krnskega pogorja

Krnsko pogorje je impozantna gorska skupina, ki poteka v smeri SZ-JV od Krnčice do Rdečega roba in jo od preostalih delov Julijskih Alp ločijo tri vodne lepotice, torej z juga in zahoda smaragdna Soča, na severu Lepena in na vzhodu skrivnostna Tolminka.

Krn

Planina Leskovca

Rdeči rob

Navzven kaže Krnska skupina, ki se kot velikanska pregrada dviguje nad Sočo, dva popolnoma različna obraza. Na jugu se strma travnata pobočja zajedajo prav do grebena, še najbolj položen obraz kaže prav južno pobočje Krna oz. Krnska plošča, ki je nekoliko zamaknjena proti vzhodu. Povsod drugje so strmine tako hude, da so redkokje prehodne. Na severni strani grebena je podoba precej bolj pusta in kamnita. Tod kraljujejo obsežni kraški podi (V Laštah), kamnite izravnave, prepolne škrapelj, žlebičev, brezen in jam. Družbo jim pod Šmohorjem in Peski delajo pahljačasta, široka melišča, ki se stekajo v Dolino jezera v Lužnici in dokazujejo, da gore »umirajo«.

Pašniki pod Krnom

Krn

Obsežna pašna območja Krnskih planin

Pogled iz Rdečega roba proti Dolini jezera v Lužnici

Melišča pod Peski

Tako kot je Krnska skupina posebna, lepa in imenitna na pogled, se njena imenitnost kaže tudi v geološki zgradbi. Beli in sivi apnenci, ki gradijo skoraj celotno Krnsko skupino, so nastajali več kot 1000 km južneje od mesta, kjer danes kraljujejo nad Sočo. Pred več kot 200 milijoni let je bila namreč podoba Zemlje precej drugačna od današnje, in s tem tudi razporeditev oceanov in kopnega. Celotna trdna zemeljska skorja namreč »plava« na tekoči magmi, ki gradi notranjost Zemlje. Popotovanje kontinentov lahko primerjamo s plavanjem ledenih plošč po morju.

Nekje na območju današnjega Ekvatorja se je v času triasa (220 milijonov let in več nazaj) bohotil ocean Tetida, v katerem so nastajale kamnine Julijskih Alp. Kamnine Krnskega pogorja so nastajale v zelo plitvem morju, v medplimskem pasu, kjer se je iz vode izločal kalcijev karbonat (CaCO3) in se odlagal na dno v obliki apnenčevega mulja, iz katerega je skozi tisočletja nastajal apnenec. V takem apnencu so lepo vidne tanke bele plasti oz. bele lise, ki so posledica delovanja cijanobakterij, ki živijo v takih okoljih. V nekoliko globjem morju, še vedno ne globjem od 20m, so živele velike megalodontidne školjke, ki so po odmrtju padle v apnenčevo blato in se v najrazličnejših presekih ohranile kot fosilni ostanki, velikokrat tudi v obliki srca. Teh ostankov je na območju Krnskega pogorja še posebej veliko. Na prav poseben način so ohranjene školjke v Dolini jezera v Lužnici. Zapolnjene so namreč z rdečim sedimentom, včasih tudi s sigo. Gre za posebnost, ki ji pravimo neptunska zapolnitev. Že ime nam pove, da gre za rdeči sediment, ki je nastal v morju, Neptun je namreč rimski bog morja. Apnenec s školjkami je bil podobno kot danes že enkrat prej v geološki zgodovini dvignjen na površje, kjer je zakraseval. Školjčne lupine je voda izlužila, na njihovo mesto se je začela odlagati siga. Potem je bil apnenec s školjkami ponovno potopljen v morje. V prazne školjčne lupine, delno zapolnjene s sigo se je odložil rdeč morski sediment, ki se je tekom geološke zgodovine strdil. Apnenec je bil nato ponovno dvignjen na današnje mesto.

Stromatolitni apnenci (delo cianobakterij)

Megalodontidne školjke

Amonit

Lupina amonitne hišice je nadomeščena z manganom

Tudi drugje v Dolini jezera v Lužnici lahko med belim apnencem opazujemo dolge razpoke, zapolnjene z rdečim sedimentom. Takim zapolnitvam pravimo neptunski dajki in so podobnega nastanka kot rdeče zapolnitve megalodontidnih školjk. Razpoke v apnencu so nastale zaradi tektonskih dogajanj, potresov, premikov.

Neptunski dajki

Večji del apnencev v Krnskem pogorju je plastnatih, plasti pa so različno debele. Plast apnenca pomeni dobo odlaganja apnenčevega mulja, ki je bilo po daljšem obdobju odlaganja za kratek čas prekinjeno in to danes opazujemo kot stike med plastmi. Nekateri apnenci, kot npr. tisti, ki gradi vrh Triglava, niso plastoviti, saj se odlaganje apnenca v zelo dolgem obdobju ni prekinilo. Takim apnencem pravimo masivni apnenci.

Plastoviti apnenci

Geološka posebnost, ki kar bode v oči, predvsem iz južne strani, je vrh Rdečega roba. Rdeči rob nima zaman takega imena, sredi belega in sivega apnenca je namreč vgnetena gmota rdečkastega lapornatega apnenca, ki je poleg geološke posebnosti tudi botanična oaza. Težko je to gmoto gledati od daleč, zato je nujen vzpon po krožni poti, ki ponuja izjemne poglede na gorske vence nad dolino reke Tolminke. Obiskovalec bo presenečen nad trdnostjo na pogled sicer zelo razrahljane kamnine in nad pestrostjo in barvitostjo gorskega cvetja. Skok v geološko preteklost razkriva, da je rdeči lapornati apnenec Rdečega roba za 140 milijonov let mlajši od okoliškega sivega in belega triasnega apnenca. Seveda se nam takoj zastavi vprašanje, kako sta na enem mestu lahko združeni kamnini, med katerimi je tolikšna starostna razlika. Nastanek te zanimive geološke lokacije je povezan z dvema procesoma. Ob precej močnem prelomu, ki poteka v smeri SZ-JV, je rdeče lapornate apnence, ki so kredne starosti, ob prelomu premaknilo iz oddaljenega mesta na današnje. Razumljivo bi bilo, da bi se te rdeče kamnine pojavljale tudi kje drugje ob prelomu. Tu pa nastopi drug, zelo važen proces in sicer erozija, ki je večino teh rdečih lapornatih apnencev že odnesla v dolino. Na nekaterih mestih, npr. na sedlu med krnico pod Rdečim robom in jezerom v Lužnici, se rdeče plasti ponovno pojavijo na površini.

Rdeči rob

Na Rdečem robu se skriva še ena posebnost. Pod lapornatim apnencem, ki je zaradi premika ob prelomu »narezan« na zelo tanke plasti, naletimo na zaporedje kamnin v obliki fliša, podobnega kot ga lahko opazujemo na slovenski obali (Strunjanski fliš). Fliš ni kamnina, ampak zaporedje kamnin, nastalih z podzemnimi plazovi, na robovih med plitvim in globokim morjem. Plazovi so se podobno kot na kopnem v globokem morju ustavljali v obliki pahljač, v katerih se je material sortirano odložil, zato v flišu dobimo zaporedje konglomeratov ali breč, peščenjakov, lapornatih apnencev in apnencev.

Fliš pod Rdečim robom

Dolgo zatem, ko so kamnine Krnskega pogorja nastale, so jih tektonske sile začele iz kraja nastanka premikati proti današnji legi. Tektonika plošč, najmogočnejša Zemljina sila, ki gradi gorovja in spreminja lego in oblikovanost kontinentov, je izoblikovala tudi Alpe. Na dolgi poti, ki je potekala pod površjem, so se kamnine »utrudile«, nagubale, razpokale, prevrnile, spremenile. Ob pritiskih so se lahko tudi cele skladovnice, visoke tudi več tisoč metrov, narinile ena na drugo. Tudi Krnska gorska skupina je bila narinjena iz severa proti jugu. Prav velikanski narivi in nagnjenost plasti so vplivali na današnjo zunanjo podobo te skupine.

Jezero v Lužnici

Skalni osamelec Pod Peski

Melišča Pod Peski

Zunanjo podobo pa je skozi vsa dolga leta izoblikovala tudi erozija, voda, veter, sneg, zmrzal, sonce, … Mnogo kamnin, ki so gradile Julijske Alpe, je erozija že odnesla in le domišljamo si lahko, kako visoke so bile Alpe nekoč in kam vse je odneslo material. Izmed zunanjih dejavnikov so najmočneje preoblikovali podobo pokrajine ledeniki. Ti so obrusili stene gora, zgladili, poglobili in razširili doline, premaknili ogromne količine materiala in jih odložili v obliko čelnih in bočnih moren (več o morenah pod Krnom najdete tule – Ledeniške morene pod Krnom) .

Ledeniki so po vsej verjetnosti vplivali tudi na današnjo podobo Krnske strehe, ki naj bi nastala ob velikem podoru med ledenimi dobami. Po umiku ledenikov so na sicer povsem prepustnem apnenčastem površju ostala nekatera visokogorska jezera, ki so posledica kombinacije več dejavnikov, in sicer bolj neprepustnih plasti pod jezeri, v katerih se je naknadno odložila jezerska kreda, ki dodatno vpliva na neprepustnost in bližina melišč, ki svojim materialom zasipajo še preostale razpoke, ki bi lahko povzročile odtekanje vode. Krnsko in Dupeljsko jezero ter Jezero v Lužnici so torej posledica geoloških, tektonskih, ledeniških in klimatskih dejavnikov.

Jezero v Lužnici

Krnsko jezero

Dupeljsko jezero

Tako kot drugje v Julijskih Alpah je tudi v Krnskem pogorju moč na površju spremljati vpliv vode na apnenčevo površje. Še posebej je to izrazito na severni strani Krna, v območju »V Laštah«, kjer je visokogorski kras moč opazovati v vsej svoji lepoti. Tako padavinska voda, še posebej pa snežnica, topita apnenec in ustvarjata oblike, ki se jim lahko človek le čudi. Raznovrstne oblike žlebičev, škrapelj, meandrov, razpok, brezen, jam, si lahko ogledujemo brez, da bi nas motilo rastje.

V Laštah

Dolina Triglavskih jezer

Ta dolina je resnično nekaj posebnega. Zadnja leta ugotavljam, da ne samo zaradi jezer, hribov nad dolino, razgledov, gorniških ciljev, ampak predvsem zaradi izjemnega prepleta visokogorskega krasa, kulturne krajine v širši okolici, gozdov, cvetja, geoloških in geomorfoloških posebnosti in vodnih površin. Ker se vsako leto tudi kaj novega naučim o dolini, me obisk doline vsakič znova bolj in bolj navdihuje.

Planine

Ne glede na številne pristope, sam prisegam na tistega prek Fužinarskih planin. Njihova toplina in izredna umeščenost v prostor je pravšen razlog, da jih vedno znova obiščem.

Jezera

Neverjeten je že podatek, da se je na zakraselem območju, kjer vsa padavinska voda kar najhitreje ponikne v podzemlje, ohranilo toliko jezer. A ko vsakega pobližje spoznaš, ugotoviš, da so jezera med seboj zelo različna. Glede na dotok in iztok vode oz. prisotnost le teh, glede na letno nihanje vode, glede na specifično živalstvo in rastlinstvo v vsakem od jezer, glede na globino, velikost, obliko, globino in sestavo sedimenta na dnu, glede na povezave med posameznimi jezeri, glede na geološke razmere, mikrorelief, glede na stanje evtrofikacije (prisotnosti alg in količino kisika v jezerih)… Skoraj bi lahko rekel, da si niti dva jezera nista skoraj v ničemer podobna. Že razlika med Petim in Šestim jezerom (Dvojnim jezerom) je prav neverjetna, pa čeprav sta del leta celo povezana.

Črno jezero

Šesto jezero

Peto jezero

Dvojno jezero (Peto in Šesto jezero)

Veliko jezero (Ledvica)

Zeleno jezero

Rjavo jezero

Prvo jezero (Jezero pod Vršacem)

Cvetje

Na vsakem koraku, tudi tam, kjer ga ne pričakuješ, barvito in dišeče.

Vodna in mehanska erozija

Vse, kar vas o krasu učijo v šoli oz. piše v knjigah, si lahko v živo ogledate tu, v dolini. Pred vami kot lego kocke pod rokami otroka razpada “neuničljiv” kamen, voda vanj zlahka zarezuje razpoke, oblikuje žlebiče, škraplje, …

Gube, plastovitost

Izurjeno oko lahko opazuje vse tisto, kar se je nekoč dogajalo pod morjem in v obdobju dvigovanja in potovanja hribov.

Fosili

Še bolj izurjeno oko bo našlo tudi fosile, nekoč živeče, a danes izumrle amonite.

Ostanki ledeniškega delovanja

Ledeniško površje je težko prepoznati na terenu, če pravih ledenikov in njihove moči še nisi videl. V naših Alpah, kjer pravih ledenikov že dolgo ni več, so ostanki njihovega delovanja včasih težko vidni, pogosto so skriti pod drugimi nanosi, prekriti s prstjo, rastlinjem, gozdom. a tu pa tam še vedno najdemo pravcate morene, ledeniške balvane, grbinasto površje, zbrušeno površje, …

Ledeno kraljestvo

Otroci imajo risanke s tem imenom, ta stari pa znamo najti pravo kraljestvo, pravi led. Če se mnogi pritožujejo nad letošnjim mrazom, ki v bistvu ni prav nič posebnega ali nenavadnega, se meni zelo dopade. Drsamo več kot zadnjih deset let skupaj. In to vsi. Problem je edino, da nimam več svoje drage hokejke, pa tako rad bi spet komu na ledu prodal nekaj hokejskih “for”. Če ima kdo kakšno hokejsko palico doma (leva palica) in je ne potrebuje, naj mi prosim sporoči, odkupim.

Brez mrazu ni ledenega kraljestva. Trenutno je (po objavah na družabnih omrežjih) zelo oblegan zaledeneli Peričnik, ki je seveda veličasten. Pa vendar menim, da Mostnica v Bohinju ne zaostaja veliko, če sploh. Žal mi je le, da ni snega, da bi bila scena še veličastnejša. Pa mogoče manjka malo vode, ker je zadnji mesec tako suh.

Kljub vsemu je obisk soteske hrana za dušo. Prizori so veličastni, srhljivo navdušujoči.

Kot sem že tolikokrat omenil, sem prepričan, da je obisk soteske s fotoaparatom povsem nekaj drugega, kot le sprehod ob tej čudovito divji reki. Enostavno si brez fotoaparata težko človek vzame toliko časa, da bi doživel tiste malenkosti, podrobnosti, koščke, delce te umetnine. Te fotografije v bistvu lahko nekoga, ki bi si rad le ogledal sotesko, močno zavedejo. V živo namreč tega, kar je na fotografiji, ni mogoče ne videti, ne doživeti. Naše oči vidijo mnogo več od aparata in objektiva. Fotografija nam omogoča, da izrežemo del tistega, kar vidimo, brez odvečnih stvari, ki nas motijo in ki jih drugače v naravi vidimo z očmi.

Lahko zatrdim, da soteska Mostnice na fotografijah izgleda mnogo lepša, kot je v resnici. Sploh, če fotograf malce navije fotografije v Photoshopu ali pač nekem drugem programu. Za vse fotke v tej objavi se moram zahvaliti svojemu Fuji-ju X-T1 in objektivu Fujinon 18-135mm, saj so fotografije objavljene brez dodatnih korekcij, razen malenkostnega obrezovanja. Dela s fotografijami sem imel natanko 15 minut. To je za trenutno obvladovanje časa v mojem življenju ključnega pomena. Pa tudi rezultati so taki, da se mi samo smeji, zelo!

Za detajle si je potrebno vzeti čas, najprej, da jih najdeš, da te nagovorijo in potem, da jih ustrezno postaviš v kader. To je sicer kar zapleteno opravilo, sploh v mrazu in na spolzkem terenu nad globoko sotesko. Pri tem pa mi priskoči na pomoč poznavanje soteske in stranskih pritokov, kjer lahko človek brezskrbno postopa povsem v bližini vode.

Če bo v naslednjih dneh res padlo nekaj snega in bo spet pritisnil mraz, potem se bo splačalo še enkrat nazaj in ujeti še kakšen lep trenutek.

Zgodovina

Ni samo tista človeška, je tudi zgodovina Zemlje, vsega in vseh.

Fotografija Martuljkove skupine je le ujet trenutek vseskozi spreminjajoče se pokrajine. Martuljkova skupina nikoli prej ni bila takšna in nikoli več ne bo taka, kot je na tej fotografiji. Gore se spreminjajo pred našimi očmi, le težko si to predstavljamo in vidimo. Le ob kakšnem večjem podoru, poplavah, plazovih nam je jasno, da ni vse enako, kot je bilo. Deli Martuljških gora, ki so bili nekoč njihov sestavni del in jih danes ne vidimo več, sestavljajo široko prodišče Martujškega potoka v ospredju fotografije, potujejo naprej po Savi, gradijo njena prodišča, predstavljajo podlago Kranjski, pa tudi Ljubljanski kotlini ali pa so že dolgo vgrajeni v strjen konglomerat. Če boš kdaj stal na kakšnem prodišču gorskega potoka ali reke, primi v roke prodnik, da boš lahko začutil in spoznal zgodovino gora, ki jih danes ne vidiš več. Lep občutek.

20111103-dsc_7190-2

This photograph is just a momment in geological history of mountain group. It has never before looked like this and it never be the same like today. It’s changing before our eyes. The parts of mountain group that was once there and we don’t see it anymore is hidden in the wide riverbed of Martuljek mountain stream in the foreground. If you pick a stone from that riverbed you can touch the history of this mountain group.

Kamen, plezanje in toaletni papir

Kamen je plezalno bistvo, osnova za to čudovito dejavnost. Vsak kamen, vsaka gora, vsaka stena ima svojo zgodbo. Prvo je spisala narava sama, drugo pa človek z osvajanjem. Tiste prve so tako stare, da si človek, ki življenje dojema skozi prizmo let in desetletij, težko predstavlja dogajanje izpred stotine milijonov let in več. (če bi celotno zgodovino zemlje razdelili na rolico toaletnega papirja, potem se vsa zgodovina človeštva skriva v 0.1mm. Še riti si ne bi mogli obrisati!!).

20150509-img_8175-2

Za plezalca je pomembna zgodba preplezana smer, športni, rekreacijski, doživljajski trenutek v njej. Pogosto mu je pomembna tudi kvaliteta kamna (v žargonu »skale«), lepota stene, estetika gore. Le redko pa se zgodi, da katerega od plezalcev zanimajo tudi zgodbe kamnin. Verjetno je temu tako tudi prav. Če se namreč poglobimo v zgodovino kamnin, po katerih plezamo, se nam lahko celo zgodi, da se nam filozofska stališča o plezanju, kot osebno zelo pomembni dejavnosti, drastično spremenijo. Zlahka se ujamemo v razmišljanju, da je večina stvari, ki jih danes radi počnemo, in za katere trdno verjamemo, da so pomembne, zelo smešnih, banalnih, celo trapastih. Za primer se vrnimo le v pestra obdobja zadnjih dveh milijonov let, ko je večkrat celotno Evropo pokrival trden led. Vse tja do najvišjih vrhov. Ob tej predpostavki so npr. razne debate o tem ali je prav, da ima neka smer svedrovce ali ne, smešna. Podobno smešno se zdi že več kot desetletje dolgo nerazumevanje med gorskimi kolesarji in številnimi planinci. Ali pa vprašanja o vplivu gorništva/alpinizma na Alpske vrhove? Ena samcata ledena doba, za katero sploh ni vprašanje ali se bo zgodila ali ne, temveč kdaj, bo vse sledove človeškega delovanja v gorah pometla z zamahom, podobnemu babičinemu, ko pometa teraso.

20150509-img_8235-16

Tako razmišljanje ne vodi nikamor in je celo nevarno, saj se geološko gledano zdi tudi celoten vpliv človeka na ta planet zanemarljiv. V daljni preteklosti se je mnogokrat zgodilo, da je izginilo več kot 90% vrst, da je bila Zemlja pogosto povsem neprijazna za življenje, onesnažena s CO2, prašnimi delci, … Pa pri tem človek ni imel prstov vmes. Lahko celo trdimo, da so prav ta trenutek razmere na Zemlji izjemno ugodne za življenje, kljub prisotnosti človeka.

dscf0396-1

A življenje ne teče v preteklosti, življenje je tukaj in zdaj. Zato geološko razmišljanje ni in ne more biti izgovor za dejanja v sedanjosti. Lahko pa nam tovrstno razmišljanje pomaga, da razumemo in smo hkrati hvaležni za trenutek, ki nam ga je življenje podarilo. Pomaga nam tudi spoznati, da je tisto, kar danes občudujemo, tudi kot plezalci, alpinisti ali ljubitelji narave le bežen trenutek, le ujeta fotografija vseskozi spreminjajoče se pokrajine. Da so zato tudi naši osebni uspehi zelo relativni. Pa vendarle ostaja nekaj, kar je večno. Kar nikoli ne izgine. Doživetja. Tista, ki bogatijo nas, soljudi in ne škodijo drugim in naravi. Zapisala so se v človeško zgodovino, v tisti 0,1mm toaletnega papirja 🙂

20160905-dscf2370-3

Nadarjeni osnovnošolci v naravi

Prijatelj Klemen me je zadnjič prosil, če bi lahko pomagal voditi nadarjene osnovnošolce na učno-pohodniški turi nekje v Bohinju. Izbrali smo turo iz Broda čez Rudnico v dolino Voje.

DSCF7010-1

Ko sem na sedlu pod Rudnico brskal za oligocenskimi fosili, da bi jih pokazal udeležencem pohoda, sem naletel na pravo leglo škorpijonov, ki jih še nikoli v hribih nisem opazil. Prav zanimivo srečanje je bilo.

DSCF7013-1

Višje nad dolino prav veliko cvetja zaradi ne prav tople pomladi ni, le pogačice se tu pa tam sramežljivo majejo v vetru.

DSCF7021-3

DSCF7020-1

Potem pa tisti znameniti pogled na Bohinjsko jezero, ob katerem tudi tistim, ki jim je hoja bolj kot ne muka, pade čeljust do tal. Žal je senožeti, s katerih je tako kraljevski pogled na jezero, vse manj in manj. Nekoč skoraj gola Rudnica je danes skoraj popolnoma zaraščena. Kulturna krajina se pred našimi očmi zelo na hitro spreminja nazaj v naravno stanje.

DSCF7025-2

DSCF7030-4

DSCF7038-5

Po geologiji in botaniki smo se spustili v dolino, kjer so začutili kulturo lesa in železa.

DSCF7039-6-2

DSCF7041-7-2

Pred vstopom v korita Mostnice pa sem prvič slišal tri verzije legende o Hudičevem mostu iz ust treh osnovnošolcev. Prav simpatično je bilo.

DSCF7045-9

Korita Soče

Reka Soča je sinonim za lepoto, čistost, pestrost in barvitost. Povezuje raznoliko naravno krajino, Julijske Alpe, Severno Primorsko, Goriško in Jadransko morje. Združuje in navdihuje ljudi ter kreira kulturno krajino na svoji slikoviti 138km dolgi poti. Pojavlja se v najrazličnejših oblikah in kaže številne obraze. V zgornjem toku se pogosto zarezuje v trdno skalno dno doline, ki jih gradijo beli apnenci in ustvarja čudovita, skrivnostna korita. Njena značilno turkizno zeleno modra barva je posledica raztopljenega apnenca, ki je prekril dno struge Soče z belo barvo, kar povzroča refleksijo svetlobe v njeni značilni turkizni barvi. Svoje prispevajo tudi alge, ki prav tako povzročajo odboj svetlobe, ki ga ljudje vidimo kot modro-zeleno barvo. K lepoti Soče v njenem zgornjem toku veliko pripomore tudi gorska kulisa Julijskih Alp nad dolino Trente ter tankočutna in v naravo premišljeno vtkana kulturna krajina, ki jo je ustvaril skromni, a po duši bogati trentarski človek.

20150319-IMG_6347

Kamen ni večen – 2. del

35-20130722-IMG_3474

V prvem delu sem s fotografijami pokazal, kako kamen mehansko razpada, tokrat pa poglejmo, kako padavinska voda in snežnica vplivata na zunanjo podobo apnenca. Voda topi apnenec z ogljikovo kislino. Zanimivo je, da je korozija (izraz za kemično preperevanje) močnejša pod prstjo, kot na prostem. Gre za preprosto dejstvo, da voda dobi več ogljikovega dioksida (potreben za tvorbo ogljikove kisline) iz organskih snovi in organizmov v prsti. Vse, kar nastaja s korozijo, imenujemo kraške oblike. Te so seveda prisotne tudi v visokogorju. In kako lepe so.

28-20130722-IMG_3323

29-20130722-IMG_3430

32-20130722-IMG_3627

36-20130723-IMG_3741

37-20130723-IMG_3828

20120718-ZZ8M0699

20130722-IMG_3331

20130722-IMG_3433

Triglavski narodni park

Kamen ni večen

Nekako imamo v glavah, da je kamen večen, dovolj trden, da lahko zdrži marsikaj. Toda na Zemlji ni čisto nič večno. In tako tudi gore, ki jih danes občudujemo in častimo, niso večne. V bistvu je njihova današnja oblika le trenutek v geološki zgodovini našega planeta.

20130722-IMG_3502

Da kamnine preperevajo, nas učijo (če sploh) v šoli. Stopnja preperevanja zavisi predvsem od tipa kamnine, a ne glede na to preperevajo vse vrste, različno hitro in na različen način. V Sloveniji, še posebno v visokogorju, je prisoten več ali manj apnenec, pa tudi dolomit. Ti dve kamnini preperevata ne le mehansko (krušenje, odlamljanje, pokanje, …), ampak tudi kemično. Mehansko preperevanje povzroča predvsem sprememba temperature, težnost, voda, led, veter, … Kemično je malce bolj misteriozno, v ozadju so kemične reakcije padavinske vode in snežnice, ki reagirajo s kalcijevim karbonatom, ga topijo in odnašajo s seboj, za seboj pa puščajo škraplje, žlebiče, brezna, jame, … O kemičnem preperevanju nekaj več v naslednji objavi. Tokrat pa nekaj fotografij, ki vam bodo povedale več kot članki, knjige, … Dolina Triglavskih jezer je krasen naravni laboratorij, kjer se zaradi pomanjkanja vegetacije vidi vse “v živo”. Ker je v tem delu prisoten plastoviti apnenec, ki ga tvorijo različne debele plasti, je mehansko preperevanje še lažje in bolj plastično vidno.

20130722-IMG_3406

20130722-IMG_3407

20130722-IMG_3410

20130722-IMG_3480

20130722-IMG_3481

20130722-IMG_3622

20130722-IMG_3625

20130723-IMG_3713

Gore so odprta knjiga

20151023-IMG_5406

This is how the last 14 days look like in Julian Alps. Warm, clear, colorful.

For us geologist mountains aren’t just beautiful. We see and feel things that most people don’t. On this photo I see layers of limenstone rock inclined to the left (actually to NW) and I can imagine ancient oceans. I see a big rockfall on the left peak, caused by earthquake. There is also an old rockfall on a saddle between the two peaks. I can see a fault on the left peak and folds on the mountain in the background.

Mountains are an open book of a geological history. So when you are next time in the mountains take a break and read a chapter or two smile emoticon