Geologija / Geology

Ledeno kraljestvo

Otroci imajo risanke s tem imenom, ta stari pa znamo najti pravo kraljestvo, pravi led. Če se mnogi pritožujejo nad letošnjim mrazom, ki v bistvu ni prav nič posebnega ali nenavadnega, se meni zelo dopade. Drsamo več kot zadnjih deset let skupaj. In to vsi. Problem je edino, da nimam več svoje drage hokejke, pa tako rad bi spet komu na ledu prodal nekaj hokejskih “for”. Če ima kdo kakšno hokejsko palico doma (leva palica) in je ne potrebuje, naj mi prosim sporoči, odkupim.

Brez mrazu ni ledenega kraljestva. Trenutno je (po objavah na družabnih omrežjih) zelo oblegan zaledeneli Peričnik, ki je seveda veličasten. Pa vendar menim, da Mostnica v Bohinju ne zaostaja veliko, če sploh. Žal mi je le, da ni snega, da bi bila scena še veličastnejša. Pa mogoče manjka malo vode, ker je zadnji mesec tako suh.

Kljub vsemu je obisk soteske hrana za dušo. Prizori so veličastni, srhljivo navdušujoči.

Kot sem že tolikokrat omenil, sem prepričan, da je obisk soteske s fotoaparatom povsem nekaj drugega, kot le sprehod ob tej čudovito divji reki. Enostavno si brez fotoaparata težko človek vzame toliko časa, da bi doživel tiste malenkosti, podrobnosti, koščke, delce te umetnine. Te fotografije v bistvu lahko nekoga, ki bi si rad le ogledal sotesko, močno zavedejo. V živo namreč tega, kar je na fotografiji, ni mogoče ne videti, ne doživeti. Naše oči vidijo mnogo več od aparata in objektiva. Fotografija nam omogoča, da izrežemo del tistega, kar vidimo, brez odvečnih stvari, ki nas motijo in ki jih drugače v naravi vidimo z očmi.

Lahko zatrdim, da soteska Mostnice na fotografijah izgleda mnogo lepša, kot je v resnici. Sploh, če fotograf malce navije fotografije v Photoshopu ali pač nekem drugem programu. Za vse fotke v tej objavi se moram zahvaliti svojemu Fuji-ju X-T1 in objektivu Fujinon 18-135mm, saj so fotografije objavljene brez dodatnih korekcij, razen malenkostnega obrezovanja. Dela s fotografijami sem imel natanko 15 minut. To je za trenutno obvladovanje časa v mojem življenju ključnega pomena. Pa tudi rezultati so taki, da se mi samo smeji, zelo!

Za detajle si je potrebno vzeti čas, najprej, da jih najdeš, da te nagovorijo in potem, da jih ustrezno postaviš v kader. To je sicer kar zapleteno opravilo, sploh v mrazu in na spolzkem terenu nad globoko sotesko. Pri tem pa mi priskoči na pomoč poznavanje soteske in stranskih pritokov, kjer lahko človek brezskrbno postopa povsem v bližini vode.

Če bo v naslednjih dneh res padlo nekaj snega in bo spet pritisnil mraz, potem se bo splačalo še enkrat nazaj in ujeti še kakšen lep trenutek.

Zgodovina

Ni samo tista človeška, je tudi zgodovina Zemlje, vsega in vseh.

Fotografija Martuljkove skupine je le ujet trenutek vseskozi spreminjajoče se pokrajine. Martuljkova skupina nikoli prej ni bila takšna in nikoli več ne bo taka, kot je na tej fotografiji. Gore se spreminjajo pred našimi očmi, le težko si to predstavljamo in vidimo. Le ob kakšnem večjem podoru, poplavah, plazovih nam je jasno, da ni vse enako, kot je bilo. Deli Martuljških gora, ki so bili nekoč njihov sestavni del in jih danes ne vidimo več, sestavljajo široko prodišče Martujškega potoka v ospredju fotografije, potujejo naprej po Savi, gradijo njena prodišča, predstavljajo podlago Kranjski, pa tudi Ljubljanski kotlini ali pa so že dolgo vgrajeni v strjen konglomerat. Če boš kdaj stal na kakšnem prodišču gorskega potoka ali reke, primi v roke prodnik, da boš lahko začutil in spoznal zgodovino gora, ki jih danes ne vidiš več. Lep občutek.

20111103-dsc_7190-2

This photograph is just a momment in geological history of mountain group. It has never before looked like this and it never be the same like today. It’s changing before our eyes. The parts of mountain group that was once there and we don’t see it anymore is hidden in the wide riverbed of Martuljek mountain stream in the foreground. If you pick a stone from that riverbed you can touch the history of this mountain group.

Kamen, plezanje in toaletni papir

Kamen je plezalno bistvo, osnova za to čudovito dejavnost. Vsak kamen, vsaka gora, vsaka stena ima svojo zgodbo. Prvo je spisala narava sama, drugo pa človek z osvajanjem. Tiste prve so tako stare, da si človek, ki življenje dojema skozi prizmo let in desetletij, težko predstavlja dogajanje izpred stotine milijonov let in več. (če bi celotno zgodovino zemlje razdelili na rolico toaletnega papirja, potem se vsa zgodovina človeštva skriva v 0.1mm. Še riti si ne bi mogli obrisati!!).

20150509-img_8175-2

Za plezalca je pomembna zgodba preplezana smer, športni, rekreacijski, doživljajski trenutek v njej. Pogosto mu je pomembna tudi kvaliteta kamna (v žargonu »skale«), lepota stene, estetika gore. Le redko pa se zgodi, da katerega od plezalcev zanimajo tudi zgodbe kamnin. Verjetno je temu tako tudi prav. Če se namreč poglobimo v zgodovino kamnin, po katerih plezamo, se nam lahko celo zgodi, da se nam filozofska stališča o plezanju, kot osebno zelo pomembni dejavnosti, drastično spremenijo. Zlahka se ujamemo v razmišljanju, da je večina stvari, ki jih danes radi počnemo, in za katere trdno verjamemo, da so pomembne, zelo smešnih, banalnih, celo trapastih. Za primer se vrnimo le v pestra obdobja zadnjih dveh milijonov let, ko je večkrat celotno Evropo pokrival trden led. Vse tja do najvišjih vrhov. Ob tej predpostavki so npr. razne debate o tem ali je prav, da ima neka smer svedrovce ali ne, smešna. Podobno smešno se zdi že več kot desetletje dolgo nerazumevanje med gorskimi kolesarji in številnimi planinci. Ali pa vprašanja o vplivu gorništva/alpinizma na Alpske vrhove? Ena samcata ledena doba, za katero sploh ni vprašanje ali se bo zgodila ali ne, temveč kdaj, bo vse sledove človeškega delovanja v gorah pometla z zamahom, podobnemu babičinemu, ko pometa teraso.

20150509-img_8235-16

Tako razmišljanje ne vodi nikamor in je celo nevarno, saj se geološko gledano zdi tudi celoten vpliv človeka na ta planet zanemarljiv. V daljni preteklosti se je mnogokrat zgodilo, da je izginilo več kot 90% vrst, da je bila Zemlja pogosto povsem neprijazna za življenje, onesnažena s CO2, prašnimi delci, … Pa pri tem človek ni imel prstov vmes. Lahko celo trdimo, da so prav ta trenutek razmere na Zemlji izjemno ugodne za življenje, kljub prisotnosti človeka.

dscf0396-1

A življenje ne teče v preteklosti, življenje je tukaj in zdaj. Zato geološko razmišljanje ni in ne more biti izgovor za dejanja v sedanjosti. Lahko pa nam tovrstno razmišljanje pomaga, da razumemo in smo hkrati hvaležni za trenutek, ki nam ga je življenje podarilo. Pomaga nam tudi spoznati, da je tisto, kar danes občudujemo, tudi kot plezalci, alpinisti ali ljubitelji narave le bežen trenutek, le ujeta fotografija vseskozi spreminjajoče se pokrajine. Da so zato tudi naši osebni uspehi zelo relativni. Pa vendarle ostaja nekaj, kar je večno. Kar nikoli ne izgine. Doživetja. Tista, ki bogatijo nas, soljudi in ne škodijo drugim in naravi. Zapisala so se v človeško zgodovino, v tisti 0,1mm toaletnega papirja 🙂

20160905-dscf2370-3

Nadarjeni osnovnošolci v naravi

Prijatelj Klemen me je zadnjič prosil, če bi lahko pomagal voditi nadarjene osnovnošolce na učno-pohodniški turi nekje v Bohinju. Izbrali smo turo iz Broda čez Rudnico v dolino Voje.

DSCF7010-1

Ko sem na sedlu pod Rudnico brskal za oligocenskimi fosili, da bi jih pokazal udeležencem pohoda, sem naletel na pravo leglo škorpijonov, ki jih še nikoli v hribih nisem opazil. Prav zanimivo srečanje je bilo.

DSCF7013-1

Višje nad dolino prav veliko cvetja zaradi ne prav tople pomladi ni, le pogačice se tu pa tam sramežljivo majejo v vetru.

DSCF7021-3

DSCF7020-1

Potem pa tisti znameniti pogled na Bohinjsko jezero, ob katerem tudi tistim, ki jim je hoja bolj kot ne muka, pade čeljust do tal. Žal je senožeti, s katerih je tako kraljevski pogled na jezero, vse manj in manj. Nekoč skoraj gola Rudnica je danes skoraj popolnoma zaraščena. Kulturna krajina se pred našimi očmi zelo na hitro spreminja nazaj v naravno stanje.

DSCF7025-2

DSCF7030-4

DSCF7038-5

Po geologiji in botaniki smo se spustili v dolino, kjer so začutili kulturo lesa in železa.

DSCF7039-6-2

DSCF7041-7-2

Pred vstopom v korita Mostnice pa sem prvič slišal tri verzije legende o Hudičevem mostu iz ust treh osnovnošolcev. Prav simpatično je bilo.

DSCF7045-9

Korita Soče

Reka Soča je sinonim za lepoto, čistost, pestrost in barvitost. Povezuje raznoliko naravno krajino, Julijske Alpe, Severno Primorsko, Goriško in Jadransko morje. Združuje in navdihuje ljudi ter kreira kulturno krajino na svoji slikoviti 138km dolgi poti. Pojavlja se v najrazličnejših oblikah in kaže številne obraze. V zgornjem toku se pogosto zarezuje v trdno skalno dno doline, ki jih gradijo beli apnenci in ustvarja čudovita, skrivnostna korita. Njena značilno turkizno zeleno modra barva je posledica raztopljenega apnenca, ki je prekril dno struge Soče z belo barvo, kar povzroča refleksijo svetlobe v njeni značilni turkizni barvi. Svoje prispevajo tudi alge, ki prav tako povzročajo odboj svetlobe, ki ga ljudje vidimo kot modro-zeleno barvo. K lepoti Soče v njenem zgornjem toku veliko pripomore tudi gorska kulisa Julijskih Alp nad dolino Trente ter tankočutna in v naravo premišljeno vtkana kulturna krajina, ki jo je ustvaril skromni, a po duši bogati trentarski človek.

20150319-IMG_6347

Kamen ni večen – 2. del

35-20130722-IMG_3474

V prvem delu sem s fotografijami pokazal, kako kamen mehansko razpada, tokrat pa poglejmo, kako padavinska voda in snežnica vplivata na zunanjo podobo apnenca. Voda topi apnenec z ogljikovo kislino. Zanimivo je, da je korozija (izraz za kemično preperevanje) močnejša pod prstjo, kot na prostem. Gre za preprosto dejstvo, da voda dobi več ogljikovega dioksida (potreben za tvorbo ogljikove kisline) iz organskih snovi in organizmov v prsti. Vse, kar nastaja s korozijo, imenujemo kraške oblike. Te so seveda prisotne tudi v visokogorju. In kako lepe so.

28-20130722-IMG_3323

29-20130722-IMG_3430

32-20130722-IMG_3627

36-20130723-IMG_3741

37-20130723-IMG_3828

20120718-ZZ8M0699

20130722-IMG_3331

20130722-IMG_3433

Triglavski narodni park

Kamen ni večen

Nekako imamo v glavah, da je kamen večen, dovolj trden, da lahko zdrži marsikaj. Toda na Zemlji ni čisto nič večno. In tako tudi gore, ki jih danes občudujemo in častimo, niso večne. V bistvu je njihova današnja oblika le trenutek v geološki zgodovini našega planeta.

20130722-IMG_3502

Da kamnine preperevajo, nas učijo (če sploh) v šoli. Stopnja preperevanja zavisi predvsem od tipa kamnine, a ne glede na to preperevajo vse vrste, različno hitro in na različen način. V Sloveniji, še posebno v visokogorju, je prisoten več ali manj apnenec, pa tudi dolomit. Ti dve kamnini preperevata ne le mehansko (krušenje, odlamljanje, pokanje, …), ampak tudi kemično. Mehansko preperevanje povzroča predvsem sprememba temperature, težnost, voda, led, veter, … Kemično je malce bolj misteriozno, v ozadju so kemične reakcije padavinske vode in snežnice, ki reagirajo s kalcijevim karbonatom, ga topijo in odnašajo s seboj, za seboj pa puščajo škraplje, žlebiče, brezna, jame, … O kemičnem preperevanju nekaj več v naslednji objavi. Tokrat pa nekaj fotografij, ki vam bodo povedale več kot članki, knjige, … Dolina Triglavskih jezer je krasen naravni laboratorij, kjer se zaradi pomanjkanja vegetacije vidi vse “v živo”. Ker je v tem delu prisoten plastoviti apnenec, ki ga tvorijo različne debele plasti, je mehansko preperevanje še lažje in bolj plastično vidno.

20130722-IMG_3406

20130722-IMG_3407

20130722-IMG_3410

20130722-IMG_3480

20130722-IMG_3481

20130722-IMG_3622

20130722-IMG_3625

20130723-IMG_3713

Gore so odprta knjiga

20151023-IMG_5406

This is how the last 14 days look like in Julian Alps. Warm, clear, colorful.

For us geologist mountains aren’t just beautiful. We see and feel things that most people don’t. On this photo I see layers of limenstone rock inclined to the left (actually to NW) and I can imagine ancient oceans. I see a big rockfall on the left peak, caused by earthquake. There is also an old rockfall on a saddle between the two peaks. I can see a fault on the left peak and folds on the mountain in the background.

Mountains are an open book of a geological history. So when you are next time in the mountains take a break and read a chapter or two smile emoticon

Zapouden

Najbolj skrita, najbolj odmaknjena in najvišje ležeča trentarska dolina (Janez Bizjak iz knjige Trenta in Soča), ki sega pod Bavški Grintovec. Ime pomeni za po(u)dnem, s katerim so ločevali to dolino od drugih po vsakdanji poti sonca.

Le na majhnem delu doline so še ohranjene vse nekdanje krajinske značilnosti, njiva s čompami, pokošeni grbinasti ledeniški travniki, objekti z značilno arhitekturo.

20150525-IMG_9069

Če ima človek že malce geološko in geografsko privajene oči, potem hitro opazi ledeniško čelno moreno (raztresen in različno velik ledeniški material, ki je ostal na čelu ledenika, potem ko se je le ta umaknil oz. stopil), ki jo krasno opazuješ s ceste, ki se za hišami vzpne v strm klanec in iz nje zreš v neobičajno velike balvane v strugi. To so nič drugega kot ledeniški balvani.

20150525-IMG_9069_morena

Spodnji Martujkov slap

Vsak slap ima podobno kot vsak človek določeno življenjsko dobo, ki seveda v letih ni primerljiva. Trenutno imamo srečo, da živimo ravno v času, ko je oblika Spodnjega Martuljkovega slapu nekaj edinstvenega in posebnega. Čez tisoče let namreč enakega prizora ne bo, na tem mestu bo najverjetneje zanimiva soteska brez slapu. Slap namreč pada v treh stopnjah, pri čemer ima zgornja stopnja en curek, srednja dva in spodnja tri. Narava, umetnik brez primere.

Like human’s every waterfall has it’s living time. It is a bit longer though. We are lucky to live in the period of Lower Martuljek waterfall lifetime that we can admire it’s current amazing shape. It has tree major levels. The first has one main flow, the second has two and the third has tree. Beautiful!

20150505-IMG_7915

20150505-IMG_7921

20150505-IMG_7942

20150505-IMG_7930