Geologija

Zapouden

Najbolj skrita, najbolj odmaknjena in najvišje ležeča trentarska dolina (Janez Bizjak iz knjige Trenta in Soča), ki sega pod Bavški Grintovec. Ime pomeni za po(u)dnem, s katerim so ločevali to dolino od drugih po vsakdanji poti sonca.

Le na majhnem delu doline so še ohranjene vse nekdanje krajinske značilnosti, njiva s čompami, pokošeni grbinasti ledeniški travniki, objekti z značilno arhitekturo.

20150525-IMG_9069

Če ima človek že malce geološko in geografsko privajene oči, potem hitro opazi ledeniško čelno moreno (raztresen in različno velik ledeniški material, ki je ostal na čelu ledenika, potem ko se je le ta umaknil oz. stopil), ki jo krasno opazuješ s ceste, ki se za hišami vzpne v strm klanec in iz nje zreš v neobičajno velike balvane v strugi. To so nič drugega kot ledeniški balvani.

20150525-IMG_9069_morena

Spodnji Martujkov slap

Vsak slap ima podobno kot vsak človek določeno življenjsko dobo, ki seveda v letih ni primerljiva. Trenutno imamo srečo, da živimo ravno v času, ko je oblika Spodnjega Martuljkovega slapu nekaj edinstvenega in posebnega. Čez tisoče let namreč enakega prizora ne bo, na tem mestu bo najverjetneje zanimiva soteska brez slapu. Slap namreč pada v treh stopnjah, pri čemer ima zgornja stopnja en curek, srednja dva in spodnja tri. Narava, umetnik brez primere.

Like human’s every waterfall has it’s living time. It is a bit longer though. We are lucky to live in the period of Lower Martuljek waterfall lifetime that we can admire it’s current amazing shape. It has tree major levels. The first has one main flow, the second has two and the third has tree. Beautiful!

20150505-IMG_7915

20150505-IMG_7921

20150505-IMG_7942

20150505-IMG_7930

Mangartsko sedlo

Mangartsko sedlo ni samo najvišja točka v Sloveniji, kamor pripelje asfaltirana državna cesta. Tudi ni samo lepa izletniška in planinska točka. Mangartsko sedlo z okolico je območje izjemne geološke dediščine Julijskih Alp. Na tem prostoru so namreč kot odprta knjiga na površju vidne kamnine od zgornjega triasa, preko jure, do krednih sedimentov. Vse te kamnine so sicer nastajale v morskih okoljih, ki pa so bila med seboj zelo različna. Ob nastajanju Alp je kamnine, ki so se razprostirale na mnogo širšem območju močno stisnilo, nagubalo in narinilo, tako da jih lahko danes opazujemo na majhnem prostoru, na katerem pa so tudi posledice omenjenih močnih pritiskov tudi zelo lepo vidne.

Natančnejši opis geologije Mangartskega sedla najdete na spletni strani DEDI – http://www.dedi.si/dediscina/118-mangart-vrh-in-sedlo

Značilna, tudi s topografskim imenom označena Rdeča skala, ki označuje kredne kamnine
IMG_0497

IMG_0358

Neptunski dajki
IMG_0379

Fosilni polž
IMG_0389

Korale
IMG_0412

Gomolji roženca v apnencu
IMG_0414

Železovo manganovi gomolji
IMG_0427

IMG_0428

Narivanje plasti “ena na drugo”
ZZ8M7414

Nagubane in ob manjših prelomih premaknjene plasti
ZZ8M7428

ZZ8M7432

ZZ8M7435

Divje jezero

Prejšnji dan sem se na povabilo Geoparka Idrija udeležil delavnice na temo interpretacije geološke naravne dediščine. Predaval je John Macadam, gospod, ki se dolgo let profesionalno ukvarja s tem področjem. Predavanje je bilo zanimivo, v nasprotju z večino predavanj je bilo vključenih ogromno primerov iz prakse in veliko vključevanja poslušalcev s posameznimi nalogami. Žal se je ponovno pokazala slovenska lastnost, da ne znamo spoštovati nekoga z dolgoletnimi izkušnjami, da kompliciramo tam, kjer ni treba, da nam udarja ego, … No, naštete lastnosti je predvsem kazala gospa, ki je prijetno predavanje s svojimi vprašanji in zapletanjem ter spakedrano angleščino spremenila v dokazovanje svojih dosežkov in presežkov na tem področju. Lepo bi bilo imeti vsaj malo spoštovanja do predavatelja, če ne do njega, pa vsaj do vseh nas, ki smo prišli poslušat gospoda Macadama in ne gospe “Nebodisejetreba”, zaposlene kot PR (odnosi z javnostmi) v javnem zavodu. Na srečo je predčasno zapustila predavanje. Izjemna poteza.

20130911-ZZ8M1995

Osebno me interpretacija naravne dediščine zelo zanima. Rad bi skozi fotografijo in z nekaj besedami ali kratkimi stavki povedal bistvo naravnega fenomena. Občutek imam, da bi lahko z močno, tehnično brezhibno fotografijo v kombinaciji z inteligentno izbranim naslovom čustveno nagovoril gledalca, poslušalca, turista, obiskovalca, … tako, da bi ga zadeva začela zanimati in bi potem poskušal izvedeti več. A žal mi nekako še ne uspe najti predvsem pravih besed, pri fotografiji pa se mi zdi, da grem v pravo smer.

Na poti nazaj sem se ustavil pri Divjem jezeru, meni zelo ljubega kraja in izrednega naravnega fenomena. Ker ga ljudje predvsem radi obiskujejo takrat, ko je vreme lepo, ne vedo dobro, zakaj ima jezero tako ime. Večina jih misli, da pač zato, ker je v divjini, pa čeprav je s ceste umaknjeno le za 50m. Še zdaleč od tega. Divje je zato, ker se njegova lepa podoba drastično spremeni ob večji količini padavin. Takrat namreč iz globin skozi strm podzemni rov začne bruhati voda v jezero, ki se spremeni iz laboda v grdega račka. Obisk divjega jezera v dežju je torej tisto pravo doživetje.

20130911-ZZ8M2005

Na površini jezera se vidi, kako močno bruha voda iz podzemlja

 Obiščite kdaj ta košček Slovenije in začutite mogočnost narave.

image3812

Drugačen pogled

Severna stena Kanjavca je impozantna, mislim, da je ena najvišjih v Julijcih. Stena ni enotna, kompaktna, ampak povsem razkosana s stebri, razpokami, lahko bi dejali, da je “zmatrana”. Pred leti sva se z Edijem sprehodila prečno čez njo: http://www.fotogaja.si/?p=2357.

20130730-IMG_4602
Na prvi pogled stena ni nič posebnega za večino ljudi. Če pa podrobneje pogledamo steno, potem lahko izredno lepo, nazorno kot le redko kje, vidimo geološke strukture. Stena je namreč do približno polovice grajena iz plastovitega apnenca (lepo so vidne plasti), zgornji del pa je iz masivnega apnenca in plasti ni videti. Približno po sredini steno zaznamuje debela plast belega oz. svetlosivega apnenca, nad katero je speljana tista znamenita pot Mire Marko oz. Kanjavčeve police. Ta plast (na fotografiji označena z rdečo) je odlična orientacija za razumevanje geoloških struktur. Vsakdo lahko namreč vidi, da plast ne poteka v ravni liniji, kot bi morala, ampak se pojavlja malo gor, malo dol, prekinjajo pa jo številne razpoke oz. prelomi. Tako so zelo lepo videti premiki kamnine ob prelomih (označeni so s svetlo modro). Preko stene so ti premiki do nekaj deset metrov, bistveno večji pa je premik, ki ga vidimo med plastjo v Kanjavcu in delom plasti, ki se nadaljuje na vrhu Vodnikovega Vršaca. Sicer nisem 100% prepričan, če gre za isto plast, pa vendar domnevam da je temu tako.

13-20120718-ZZ8M0759_1

Z rumeno barvo sem označil še eno pomembno geološko strukturo v steni Kanjavca. Gre za gube, ki se v tem delu pojavljajo tudi kot t.i. žagaste gube. Gube so nastale ob narivanju enega paketa kamnin na drugega. Zgornji del Kanjavca se je namreč narinil na spodaj ležeče plastovite apnence in zaradi velikih pritiskov so se izoblikovale gube.

 

Morsko okolje v Dolini Triglavskih jezer

Gorništvo, planinstvo, pohodništvo ali kakorkoli že temu rečemo, lahko doživljamo tudi drugače kot hojo od točke do točke, ene planinske postojanke do druge, osvajanja vrhov in občudovanja lepot ter uživanja razgledov. Z naštetim sicer ni prav nič narobe, celo nasprotno. Pa vendar lahko z opazovanjem okolice, oblik površja, rastlinstva in živalstva ter razumevanjem prepleta vseh neživih in živih elementov v gorah, našo gorniško avanturo doživimo poglobljeno. Pri tem nam pomaga znanje iz šolskih klopi, zapisi iz vodnikov, knjig, znanje prijateljev, znanstvenikov, turističnih publikacij. A tu nastane po mojem mnenju bistveni problem celotne zgodbe. In sicer, kako interpretirati, predstaviti fenomene v naravi na način, ki bo vsakomur razumljiv, zanimiv in nenazadnje poučen. Težko! Znanstveni jezik pretvoriti v poljudno obliko je umetnost. Tako suhoparne teme, kot so kamni, tektonika, površinske oblike, relief in podobno opisati na način, ki bo človeka prepričal, da bo to sploh prebral ali poslušal, je resnično težko. Lažje je z rožami in živalmi. Na srečo pri interpretaciji lahko veliko pomaga fotografija.

LAHKO KAMEN NASTANE V VODI?

20130722-IMG_3323

Odgovor je seveda da, še več, kamen se lahko celo rodi iz vode same. Voda namreč v sebi nosi toliko raztopljenih snovi, da lahko z njihovim izločanjem gradi kamnine (se še kdo spomni vodnega kamna na strojih v gospodinjstvu?). Če bom v naslednjih objavah skušal pokazati in opisati naravne znamenitosti doline Za jezeram, potem moram nekje začeti in kje drugje kot pri tem, kaj gradi podlago, na kateri danes kraljujejo jezera v dolini in gore nad njimi. Veliko ljudi je prepričanih, da so kamnine, ki danes gradijo naše gore, nastale prav na tem območju, torej da je tukaj pred toliko in toliko leti obstajalo morje. Resnica je daleč od tega. Dolino Za jezeram gradijo skoraj v celoti apnenci, torej kamnina, nastala v morju, vendar daleč stran od kraja, kjer jih danes opazujemo, celo tisoč kilometrov stran. V današnjo lego so jih premaknile tektonske sile, tiste, ki povzročajo stalno premikanje tektonskih plošč. Kako pa vemo, da so kamnine v dolini Za jezeram apnenci, da so nastale v morju?

SI ZA PLAVANJE V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER?

20130722-IMG_3515

Namesto plavanja v jezerih, v katerih lahko zaradi izredno občutljivega ekosistema, ki je skoraj popolnoma zaprt in brez vplivov okolice, z vnosom nezaželenih snovi škodiš jezerskemu okolju, si raje privošči skok v več kot 200 milijonov let star ocean, poln amonitov, polžem podobnih živali, ki so že izumrle. V do 100m globokem oceanu si lahko brezskrbno ogledaš raznovrstnost oblik njihovih hišic.

20130722-IMG_3540

Ker so bili amoniti morske živali, je jasno, da je torej apnenec kamnina, nastala v morju. Drugje v naših hribih boš srečeval školjke, pa tudi korale in druge morske živali. Poznavalci se dokopljejo celo do rib, morskih ježkov in drugih bolj skritih fosilov, velika večina pa je očem skrita in jih lahko opazujemo le pod mikroskopom.

Še nekaj nas opozarja na to, da so kamnine v Dolini Triglavskih jezer nastale v morju, takim kamninam pravimo tudi sedimentne kamnine.

BI KDO REZINO TORTE?

20130722-IMG_3580

Plasti apnenca, v tem primeru v zahodni steni Velikega Špičja, kažejo na odlaganje sedimenta na morskem dnu. Ena plast je obdobje odlaganja, črte med plastmi pa kažejo na kratko obdobje, v katerem se sediment ni odlagal. Ena plast predstavlja dobo nekaj tisoč let, tako da si lahko približno predstavljate čas nastajanja kamnin. Posebej, če pomislite še na to, da ljudje vidimo le plasti, ki so na površju, torej od dna doline do vrha gore. Seveda pa se plasti kamnin nadaljujejo tudi pod površjem, tudi kilometre in kilometre pod njim. Tudi nad današnjimi vrhovi je bilo v preteklosti še ogromno, več sto metrov, morda tudi kilometrov debelih skladovnic kamnin, ki jih je erozija že odnesla v dolino (melišča, prodnati zasipi dolin, …).

Povsod v apnencih ali dolomitih ni videti plasti. Takim apnencem pravimo masivni apnenci. Njihova neplastovita oblika kaže na to, da med odlaganjem sedimenta na morsko dno ni prihajalo do obdobij, v katerih se sediment ne bi odlagal, kot je to praviloma pri plastovitih apnencih. Dolina Za jezeram nam ponuja šolske primere opazovanja plastovitih in neplastovitih, torej masivnih apnencev. Na zahodu in dnu doline prevladujejo plastoviti, na vzhodu (greben Zelnaric in Tičarice) pa masivni.

20130722-IMG_3621

 V ospredju plastovit apnenec na dnu doline, v ozadju masivni apnenec Zelnarice

Ob sprehodu po planinski poti, nedaleč stran od Koče pri Triglavskih jezerih boste pohodili še eno geološko posebnost doline. Iz rdečkastega apnenca bodo v vas zrle številne rjave oči.

20130722-IMG_3393

Rjavi krogi so zarjaveli mangan (oksidiran mangan, podobno kot rja pri železu). Mangan se je nad dnu precej globokega morja zbiral v koncentričnih krogih in se na nekaterih mestih v Slovenskih gorah nakopičil v kar velikih količinah. V istih plasteh na Begunjščici so ga dolga leta kopali in ga na Jesenicah predelovali v železovo-manganovo jeklo. Ni odveč povedati, da so prav na Jesenicah bili prvi na svetu, ki so manganovo jeklo naredili, danes pa je to standard za vse “žlice” bagerjev in drugih delovnih strojev.

POBARVANKA?

20130722-IMG_3508

Še par besed o barvi. Nekako imamo v glavi, da so apnenci beli, sivi, torej svetlih odtenkov. Velikokrat je res tako. Svetli toni apnencev so posledica prezračenega, s kisikom bogatega morskega okolja, v katerem se je apnenec odlagal. Ne boste verjeli, ampak mnogo apnencev je lahko popolnoma črne ali vsaj zelo temno sive barve, kar dokazuje, da so ti nastali v zaprtih, redukcijskih (s kisikom siromašnih), lahko tudi globokih morskih okoljih. Apnenci so lahko tudi različnih barv, rožnati, rdečkasti, zelenkasti. Barvitost apnencev dajejo različni minerali, organske snovi ali druge primesi, največkrat pa gre za različne železove okside. V dolini Za jezeram se lahko čudovito opazuje menjavanje sivega in rdečkastega apnenca.

20130723-IMG_3731

20130723-IMG_3732

Še nekaj fotomateriala:

20130722-IMG_3534

20130722-IMG_3586

20130723-IMG_3742

Otlica in njeno okno v svet

Pa smo šli tudi mi, v Otlico in na ogled Otliškega okna, naravne vrednote, ki ni le zanimiva geološka in geomorfološka posebnost, ampak je lepa na pogled, v mislih pa spodbuja domišljijo.

20121117-DSC_0361

Otlica je majhna, razložena vasica, skrita za kraškim robom. Tu so doma kraji, kjer je tudi burja našla svoj dom. Kraški rob je v bistvu geološko čudo, strma pregrada med zakraselo Trnovsko – Nanoško planoto in spodaj ležečo flišno vinorodno Vipavsko dolino. S severa so zaradi nastajanja Alp in širjenja prostora pritiski narinili pakete apnenčevih kamnin na južneje ležeče flišne kamnine. Nastal je kraški rob, brez katerega ne bi bilo burje in klenih ljudi v dolini vetra.

20121117-DSC_0270

Kraški rob ne zaznamuje teh krajev le po obliki pokrajine, naravnih danosti, temveč je tukaj prava vremenska mineštra. Mešanje zraka z notranjosti Slovenije in toplih morskih sapic ter mogočne skalne stopnje kraškega roba ustvarja burjo, ki nabere hitrost na strmini in se zaganja po dolini. Ko pa zapiha blagi jugozahodnik, takrat je več ljudi v zraku, kot na tleh. Tudi včeraj, tudi včeraj!

20121117-DSC_0307

20121117-DSC_0321

Otliško okno s kraške strani sramežljivo mižika skozi bukve. Draž tega naravnega okna je predvsem v njegovi imenitni lokaciji in dejstvu, da se lahko sprehodiš skozenj. Večina naravnih oken, tudi Otliško, nastane ob prelomih, razpokah, kjer zaradi zdrobljenosti kamnin narava tisto manj odporno vzame, tisto bolj odporno pa pusti, da le počasi prepereva.

20121117-DSC_0284

Kamorkoli pogledaš naokrog, kamen, bukve, par smrek, pa spet kamen, bukve in poredko travnik, pašnik. Tu moraš imeti presneto rad kamen.

20121117-DSC_0259

20121117-DSC_0266>

Bil je lep, kratek izlet, primeren za vsakogar, leta niso važna, važna je volja in motiv za doživetja.

20121117-DSC_0339

20121117-DSC_0371

Slap Kozjak

Pogosto sem na raznih fotografskih spletnih straneh videl prelepe fotografije slapu Kozjak in si v mislih ustvaril sliko, za katero pa se je izkazalo, da je v živo precej drugačna. Zdaj vem, zakaj se ta slap tako pogosto pojavlja na fotografijah. Eno je sicer resnično izjemen ambient, drugo pa dostop, ki je kot nalašč za nedeljske fotografe.

No, za zelo majhne otroke je to lep sprehod in še lepše doživetje. Potka v zadnjem delu dostopa je speljana atraktivno, čez brvi in po leseni galeriji.

V mislih sem si tudi predstavljal, kako bom naredil fotografije, kako bom kadriral, ipd., a potem sem videl, da ni ravno veliko prostora za kreativno fotografijo, sploh če slap obiščeš sredi poletnega dne. Prostor je namreč zelo omejen. Še največ težav sem imel s spustom po ravno prav nagnjenih in razmočenih apnenčevih ploščah do struge potoka Kozjak, kjer je vsaj nekaj kamnov, ki so prav prišli za ospredje fotografije. Vzel sem svojo širokokotno Sigmo 10-20, stojalo, se poigral z nastavitvami in nastalo je par korektnih posnetkov.

Žal mi je, da si nisem vzel več časa in bi naredil še kakšen posnetek v nasprotno stran, stran od slapu, saj sem šele doma videl, da bi bili ti posnetki zelo dobri, zaradi kombinacije svetlobe,vode, tankih plasti apnenca in obilice mahu, ki prerašča kamenje.

Ko sem prečkal brv čez Sočo, je pod mano že tekla mešanice Soče in potoka Kozjak.

Fosili pod Triglavom

Prejšnji četrtek je bil prav poseben terenski dan. Končno sem združil moči z dvema raziskovalcema narave, ki jih neizmerno spoštujem. Gre za izjemna poznavalca fosilov, zadnja leta predvsem triasnih vretenčarjev. Odkrila sta tudi najstarejše fosilne morske konjičke na svetu. Predvsem jih spoštujem zato, ker nista navadna zbiralca in ljubitelja, temveč sta odlična strokovnjaka, raziskovalca, znanstvenika. Njuno delo ni le zbiranje lepih fosilov za svoje zbirke, ampak predvsem določevanje novih fosilov, njihov opis, pisanje člankov, knjig, objav, razširjanje znanja laikom, predavanja, fotografiranje fosilov, njihova preparacija.

Tomaž je zobozdravnik, zato skrbi za preparacijo fosilov. Tisto, kar človek najde v naravi, se v njegovem laboratoriju spremeni v skorajda živo bitje. Navdušenec, ki zadnji zapušča nahajališča, ki obvlada gibanje po nevarnih terenih, človek z glavo na pravem mestu.

Jure, fizik, doktor geologije, predavatelj in legendarni studijski fotograf, ki uporablja neverjetno tehniko za fotografiranje vključkov v kristalih. Te fotografije so umetniško delo, ki ga nato povezuje s filozofijo in navadnim smrtnikom to razloži v preprostem jeziku. Si predstavljate? On je tisti, ki se poglobi v fotografiranje fosilov, ki jih Tomaž preparira, skupaj pa pišeta članke, objavljata v National Geographic-u, odpirata razstave, predavata po Sloveniji, sodelujeta s Prirodoslovnim muzejem, Geološkim zavodom Slovenije, predvsem pa živita svoje sanje.

 

V družbi še dveh kolegov jamarjev in poznavalca Julijcev Jožeta, smo obiskali znano nahajališče, kjer pa smo iskali tisto, kar predhodniki niso uspeli najti.

Izjemen ambient nahajališča je bil za cel dan naša baza. Iz prve roke sem videl, kako trdo delo je raziskovanje fosilov na način, ki ga opravljata Tomaž in Jure. Pred časom mi je neka oseba, ki se bolj ali manj pisarniško ukvarja z naravovarstvom dejala, da dobi pike, ko sliši za Tomaža in Jureta, češ, da sta prekopala že pol Slovenije. Resnica je pač ta, da težko najdeš nekoga, ki bi tako pazljivo, z občutkom, še posebej pa s spoštovanjem odstranjeval košček kamenja, da bi našel nov fosil. To je res pravi odnos!

Že prve minute so postregle z izjemnimi najdbami. Jure je bil čisto iz sebe in mislil sem, da je našel vsaj morskega psa. Toda Tomaž in Jure sta bolj ali manj ljubitelja manjših, težko prepoznavnih fosilov. Kar dolgo sem potreboval, da sem oči navadil na iskanje majhnih primerkov.

Sedaj pa k bistvu tega dne, fosilom. Nekaj najboljših najdb zaradi interesa nadaljnje raziskave (se sliši policijsko) ne bom objavil, bo že prišel čas za to.

Morski ježek

Amoniti

Ramenonožci

Školjke

Morski črvi

Bodice morskih ježkov

Ribe

Kaj več o samih najdbah in o zanimivostih v kakšni od prihodnjih objav. Za konec le beseda ali dve o novem spoznanju, kako vedno znova nas narava Julijskih Alp preseneča, kako pester in zanimiv je tudi neživi del tega območja. In kako pomembni so ljudje, ki še vedno verjamejo, da se da v že zelo raziskanem prostoru kaj novega odkriti, kaj novega spoznati. Brez njih bi bilo naše znanje siromašno.

Za fotografiranje fosilov sem uporabil ročni, manualni objektiv Nikkor 55mm f3.5 (makro povečava 1:2), ki pa ni najbolj uporaben zaradi premajhne goriščne razdalje. Potem, ko sem se na začetku še malo trudil z uporabo stativa, sem kmalu ugotovil, da sem na poševnih ploščah tako neroden z njim, da sem bil večkrat na robu padca, zato sem večinoma fotografiral kar iz roke.

Da pa ne bo kakšnega bralca tega zapisa prehitro zasrbela raziskovalna žilica, naj le omenim, da je v območju Triglavskega narodnega parka odvzemanje fosilov in mineralov iz narave strogo prepovedano oz. je potrebno za-to pridobiti soglasje uprave narodnega parka.

Slap Peričnik

Poezija narave.