Gorništvo / Mountaineering

Črna gora

Svet je zato tako lep, ker je tako različen. Pa ni samo raznolika, pestra in posebna le pokrajina, zelo se razlikujejo tudi ljudje, njihov način življenja, verovanje, odnosi, hrana, … Letos sem imel srečo, da sem lahko za hip doživel tisto pravo Črno goro, gorato, težko dostopno, navezano na pašništvo, na planine (katune). Spoznal sem temelj Črne gore, njeno identiteto, ki pa tako kot marsikje drugje po svetu relativno hitro in vztrajno tone v pozabo.

Nekoč edina resna panoga Črne gore, ekstenzivna živinoreja, ki je močno povezana s planinsko pašo, danes umira. Katuni se spreminjajo v počitniška naselja, tisti težje dostopni so že zdavnaj le kup ruševin. Vztrajajo starejši ljudje, zelo redko mlajša generacija še vidi smisel v tem početju. Vasi, brez katerih poletnega pašništva v hribih ni, se praznijo, ljudje množično odhajajo v Podgorico, ki je iz mesteca z 12.000 prebivalci po drugi svetovni vojni zraslo v moderno prestolnico z več kot 200.000 prebivalci.

Nekako človek spozna, da je bilo življenje na planinah tako težko, da je skoraj vsaka alternativa boljša od tega. Zdaj v planinah smisel vidi le turizem, ki pa ne prinaša le pozitivne stvari, temveč ima vedno s seboj neko čudno, nepredvidljivo prtljago. Kako se bodo planine razvijale v prihodnje, nihče pravzaprav ne ve. Se pa vsaj nekateri trudijo, da bi jih ohranili, razvijali, negovali. In prav s temi ljudmi sem obiskal Kučka korita, Širokar, Komove in Durmitor.

Obvezni dnevni rituali

Narava je čudovita, kjerkoli ji človek pusti dihati. Ponekod sem se počutil zelo domačega, saj je razvoj kamnin na las podoben tistemu v Julijskih Alpah.

Malo smo hodili, zaradi velikih razdalj in slabih cest pa bistveno več (preveč) časa preživeli v Toyoti

Dih jemajoče lokacije planin

In seveda krasni ljudje

Ob spodnji fotografiji mogoče še nekaj besed o upravljanju planin in načinu predelave mleka v sir. V nasprotju z našimi planinami, ki so več ali manj last srenj oz. agrarnih skupnosti, so njihove planine razdeljene glede na družinske rodove in se več ali manj tudi tako imenujejo (Katun Petrovića, Vujadinovića katun, Savovića katun, …). Predeleva mleka v sir je bistveno enostavnejši postopek, kot pri nas. Imajo tako ovčje, kot kravje mleko, pogosto ga kar mešajo. V še tolpo, ravnokar pomolženo mleko dodajo sirilo in počakajo dobre pol ure, da se začne proces sirjenja (mleka ne segrevajo). Potem podobno kot pri nas ločijo trdi del od preostanka, pri čemer že oblikujejo manjše hlebce. Ne ukvarjajo se z nobenim stranskim produktom, ne izdelujejo skute, ne uporabljajo sirotke, … Te hlebce potem položijo v posebni prostor na lesene hlode, kjer z obtežitvijo dosežejo, da preostala tekočina odteče. Še isti dan hlebce položijo v lesene čebre, jih posolijo in pustijo zoreti. To je to. Končni izdelek je mehak slani sir, meni pa je bil najbolj všeč res tisti najbolj mladi, ki še ni posoljen in spravljen v čebre. Skupaj s čokolado je bila izvrstna sladica ali pa kar zajtrk.

Posebna zahvala pa Ivanu, Petru, Mateju in Žigi za odlično vzdušje in deljenje izkušenj, znanj, smeha, časa … Doživetje ostane, ostalo pa počasi zbledi.

Pokljuški plato

Tisto, kar mene žene vsak dan je želja po spoznavanju novega, nabiranju novih izkušenj, znanj, želja po razumevanju že znanega. Ko človek nebogljeno stoji v Pokljuškem gozdu, se mu niti približno ne sanja, kako obsežen je ta kraški, s smreko porasli plato. In če si vzameš čas, da večji del Pokljuke objameš s pogledom, potem se lahko zgodi, da boš še dolgo v večer pobiral čeljust s tal 🙂

Sveta Trojica

Dvakrat se obrneš in že je jesen pred durmi. Še dobro, da je tako lepa, da ji ne moreš nič zameriti. Še celo rad jo imaš, pa čeprav ti je zoprno, ker veš, da je zaprla vrata poletju in da bodo jutri v Ljubljani že prižigali lučke. In še dvakrat se obrneš, pa so štiri leta mimo od našega zadnjega obiska Svete Trojice.

Slovenija je res top država. Če je na Gorenjskem oblačno, v slabi uri zlahka pristaneš v čisto drugem okolju, med npr. presihajočimi kraškimi jezeri ob reki Pivki. In skočiš na Sv. Trojico. Lahko obiščeš tudi zanimivo razstavo o presihajočih jezerih in krajinskem parku v Slovenski vasi. Karkoli od tega te ne bo pustilo ravnodušnega.

Sveta Trojica je čudovit, razgleden vrh, vreden večkratnega obiska. Je za mlade, stare, za hitre, počasne, za pohodnike in kolesarje.

Se da raziskovati, kaj spoznati in z burjo pokramljati.

Se da nabrati tudi šipek, kakšno gobo. Le pazi, da ne stopiš v medvedje iztrebke, teh je kar precej. Pa srečno.

V planine

Najbolj preprostih, aktivnih, intenzivnih, doživetih in navdihujočih dopustniških družinskih dni smo letos preživeli pod Košuto. Tam, kjer se dotikata povsem naraven gorski svet in človek s svojo kmetijsko dejavnostjo, s pašništvom, z načinom življenja. Zanimivo je, da je ta meja skoraj nevidna, da se planine s svojo dejavnostjo kar nekako zlijejo z vrhovi nad seboj. Bistveno drugače, kot npr. kakšen turistični objekt, ki navzven ponuja prvovrstna doživetja, od katerih pa ni duha in sluha, seveda, če si resnično pripravljen kaj doživeti.

Na voljo ni bilo nobenih brošur, zemljevidov, vodnikov, internetne strani, opisov poti, poletnega programa, … Začuda tudi wi-fija ni. Celo za signal se je potrebno malce sprehoditi do točke, kjer lahko pokličeš domov. No, toliko stvari je bilo za početi, da ni bilo niti časa za kakšna sprogramirana doživetja. Otrokom je bilo tako lepo, da niso hoteli domov.

Planinske poti, levo in desno ter seveda navzgor in navzdol

Balvani za plezanje in igro

Cvetje za vohanje, spoznavanje in občudovanje

Domače živali za tkanje odnosov do vseh živih bitij, za pobiranje jajc in molžo mleka

Voda, za žejo in igro

Saj je dopust na morju čisto simpatičen, ampak v hribih je pa neprimerljivo lepše, čudovito.

Dolina Triglavskih jezer

Ta dolina je resnično nekaj posebnega. Zadnja leta ugotavljam, da ne samo zaradi jezer, hribov nad dolino, razgledov, gorniških ciljev, ampak predvsem zaradi izjemnega prepleta visokogorskega krasa, kulturne krajine v širši okolici, gozdov, cvetja, geoloških in geomorfoloških posebnosti in vodnih površin. Ker se vsako leto tudi kaj novega naučim o dolini, me obisk doline vsakič znova bolj in bolj navdihuje.

Planine

Ne glede na številne pristope, sam prisegam na tistega prek Fužinarskih planin. Njihova toplina in izredna umeščenost v prostor je pravšen razlog, da jih vedno znova obiščem.

Jezera

Neverjeten je že podatek, da se je na zakraselem območju, kjer vsa padavinska voda kar najhitreje ponikne v podzemlje, ohranilo toliko jezer. A ko vsakega pobližje spoznaš, ugotoviš, da so jezera med seboj zelo različna. Glede na dotok in iztok vode oz. prisotnost le teh, glede na letno nihanje vode, glede na specifično živalstvo in rastlinstvo v vsakem od jezer, glede na globino, velikost, obliko, globino in sestavo sedimenta na dnu, glede na povezave med posameznimi jezeri, glede na geološke razmere, mikrorelief, glede na stanje evtrofikacije (prisotnosti alg in količino kisika v jezerih)… Skoraj bi lahko rekel, da si niti dva jezera nista skoraj v ničemer podobna. Že razlika med Petim in Šestim jezerom (Dvojnim jezerom) je prav neverjetna, pa čeprav sta del leta celo povezana.

Črno jezero

Šesto jezero

Peto jezero

Dvojno jezero (Peto in Šesto jezero)

Veliko jezero (Ledvica)

Zeleno jezero

Rjavo jezero

Prvo jezero (Jezero pod Vršacem)

Cvetje

Na vsakem koraku, tudi tam, kjer ga ne pričakuješ, barvito in dišeče.

Vodna in mehanska erozija

Vse, kar vas o krasu učijo v šoli oz. piše v knjigah, si lahko v živo ogledate tu, v dolini. Pred vami kot lego kocke pod rokami otroka razpada “neuničljiv” kamen, voda vanj zlahka zarezuje razpoke, oblikuje žlebiče, škraplje, …

Gube, plastovitost

Izurjeno oko lahko opazuje vse tisto, kar se je nekoč dogajalo pod morjem in v obdobju dvigovanja in potovanja hribov.

Fosili

Še bolj izurjeno oko bo našlo tudi fosile, nekoč živeče, a danes izumrle amonite.

Ostanki ledeniškega delovanja

Ledeniško površje je težko prepoznati na terenu, če pravih ledenikov in njihove moči še nisi videl. V naših Alpah, kjer pravih ledenikov že dolgo ni več, so ostanki njihovega delovanja včasih težko vidni, pogosto so skriti pod drugimi nanosi, prekriti s prstjo, rastlinjem, gozdom. a tu pa tam še vedno najdemo pravcate morene, ledeniške balvane, grbinasto površje, zbrušeno površje, …

Kraški rob in Otlica

Tam, kjer je doma burja, tam, kjer je doma najdaljši slovenski skalni greben, tam, kjer je doma kraški kamen, kjer voda pride in gre skoraj istočasno, tam, kjer je ptičje petje še vedno glasnejše od zvoka avtomobila, kjer alpsko cvetje prehiteva čas cvetenja, navedenega v knjigah, tam, kjer veje dreves rastejo le na eni strani. Kraški rob. Izjemen košček naše čudovite Slovenije.

Lahko greš na pol urni sprehod, lahko pa hodiš dneve in dneve na tem pomolu, na tem nekdanjem morskem dnu.

Idealno za potepanje z majhnimi otroki, za spoznavanje planinskih poti, raziskovanje cvetja, obisk naravnih posebnosti. Za poplezavanje po skalah. Nenazadnje tudi za to, da se končno spoznate z burjo.

Zmanjkalo je le časa za spoznavanje ljudi, domačinov. Upam, da pride tudi to na vrsto. Ob naslednjem obisku.

Novoletna poslastica

Žal (za koga tudi v veselje) nimam pripravljenega slovesnega govora ali pa pocukranih besed ob letu osorej. 31.12. me vsako leto prehiti, vedno sem nepripravljen, kar je itak stalnica mojega življenja. Zanimivo je opazovati, kako z leti (vsaj pri meni) praznično, novoletno obdobje vse bolj postaja čas, ki ni pomemben zaradi zabave, ampak zaradi druženja z najbližjimi ali pa tistimi, ki jih imamo radi. Nasprotno opazujem svoje prehitro odraščujoče otroke, ki jim z vsakim letom ta čas pomeni več, zaenkrat bolj zaradi pričakovanja (poudarek je na pričakovanju!!) daril, nerazumljivih in v svet domišljije zavitih zgodb o Miklavžu, Božičku, Dedku Mrazu, škratih, … Žal se vsako leto bolj opazi kapitalski pritisk na te, sicer prav prijazne strice, saj morajo namesto raznosa daril otrokom, nastopati v nešteto reklamah za Simobil, Mercator, Coca Colo, … Ne vem, kako jim še uspe skrbeti za svoje jelene 🙂

Moram priznati, da me vsa norija okrog obdarovanja mori in ji nisem povsem kos. Enostavno moraš biti danes že čarovnik, da uspeš komu kupiti vsaj približno primerno darilo, tudi otrokom. Vsega je zdaleč preveč, otroci so že itak polni igrač, zato je res težko. In zato se v splošnem kupuje tudi ogromno bedarij, neumnosti, istočasno pa velik del sveta nima za jesti, je v vojni ali pa jih ogrožajo naravne katastrofe. Pred dnevi sem prebral odličen zapis Arneja Hodaliča, priporočam: https:// www .osap.si/ob-novem-letu/

Ne bom opisoval vsega, kar se mi je v letu 2016 pomembnega zgodilo. Najbolj so mi v spominu ostala doživetja na neštetih poteh, srečevanje s prijatelji in nova poznanstva z ljudmi, ki mi osmišljajo življenje. Vesel sem tudi, da mi uspe ogromno časa preživeti skupaj z družino, kar se mi zdi za te male škrate trenutno najbolj pomembno. V bistvu je bil zadnji dan v letu 2016 odsev tistega, kar trenutno živim. Familija, prijatelji in izjemna narava čudovite Slovenije.

Planina Pungrat z okolico je raj na tem planetu. Tudi če samo meni, ni pomembno. Ker vem, da ima vsak človek svoj raj, svoj rajski kraj. In prav je tako.

Ko smo se tako zadovoljni peljali nazaj v Kranj, sem ob robu ceste opazil veliko ujedo, ki je nepremično zrla v daljavo. Pomislil sem, ali bo tudi ona ta večer praznovala prihod novega leta. Ob tej misli sem se zavedel, kako globoko smo ljudje ujeti v naš namišljen svet, kulturo in kako daleč smo od narave, od pomembnih stvari. In kako globoko nas je ta nori globalni svet potegnil v svojo ekonomsko zanko, iz katere komaj vidimo in se v tem času vse vrti okrog daril, tekmovanja v najbolj kičasto okrašenih hišah s svetlobnimi efekti ter debilno vojno z ognjemeti. Kot da pravih bomb po svetu ni dovolj!

Upam, da bo leto 2017 prineslo čim več navdihujočih trenutkov z ljudmi, ki jim veliko pomeni človek in njegova dejanja in bolj malo tisto, kar je materialnega.

Vetrovno jutro

Jutra po spremembah vremena so praviloma fantastična. Današnje je bilo takšno.

Gore si nadenejo plesne obleke in se zasukajo v soju čudovitih luči. Ni se ji bilo mogoče upreti.

Razgled

Poleg ostalih 142 razlogov, zakaj ljudje hodimo v hribe (po gorenjsko “gorvn”), je eden boljših tudi ta, da je tu pa tam priporočljivo pogledati na svet z drugačne perspektive. Pa ne govorim le o fizičnem dojemanju sveta, ki ga v primeru osvojitve enega od nešteto vrhov lahko doživimo. Predvsem gre za nekakšen psihološki efekt, pri čemer se ti le nekaj ur oddaljen svet, v katerim preživiš večino časa, kar na lepem zdi takooooo odmaknjen, tuj in butast. Kaj za vraga počnem tam doli, večno pehanje za nekim družbeno sprejemljivim uspehom, opranim avtomobilom, polnim hladilnikom, zapolnjenim tedenskim koledarjem dogodkov, obveznosti in dolžnosti. Predvsem pa navad in razvad. Tam gori, na hribu, mi je vse veliko bolj jasno, kaj je smiselno, kako bi bilo prav, bolje in kako bi moralo moje življenje izgledati.

Na eni strani torej neka refleksija, analiza in rahli pesimizem tvoje/moje osebnosti v povezavi z družbo, ki je dandanes navzven sicer prijazna, a zeloooo zahtevna. Po drugi strani pa cele prikolice optimizma, energije, ki ti pomagajo dojeti, da je v bistvu vse čisto kul. Da živimo v krasni državi (naravne danosti in kulturna krajina) in da je naše življenje v primerjavi s tistim, ki ga živijo onkraj najdaljše točke tvojega razgleda z gore, ki si jo ravnokar “naskočil”, neverjetno svobodno, mirno in srečno. In če sem premagal to silno strmino na vrh gore, potem bom zlahka tudi vse tiste probleme (ki to velikokrat sploh niso) v dolini.

No, drugače pa so letošnji decembrski dnevi taki, da sploh ni važno, na katerem hribu, gori ali vzpetini si stal, važno, da si stal. Ker je božansko.

Pot v hribe

Včasih greš v hribe, pa se že na poti tja toliko lepega in zanimivega zgodi, da tisto hribovsko pričakovanje kar malo zgubi na čaru. Pred dnevi sem se namreč potikal nad Bavšico, pod Briceljkom in Morežem, sem in tja, cel dan. Pa je bila tako slaba svetloba in tako vroče, da nisem naredil čisto nobenega panoramskega posnetka. Nobenega. Je bil pa predhodni večer čudovit, nekaj detajlov na omenjeni vroči dan pa tudi. In bil je odličen dan za razmišljanje.

DSCF9556-1

DSCF9604

DSCF9610-2

DSCF9626-2

Že večkrat sem v glavi premleval, da moram napisati vsaj dva ali tri stavke o … O fotografiji, o smislu, o odnosu. Internet je preplavljen s čudovitimi posnetki narave. Tako, kot je videti, imajo pokrajinski fotografi in tisti, ki fotografirajo naravo, njene procese, … pravi odnos do narave. Pa je res tako? Hodimo fotografi v naravo le zato, da naredimo lep posnetek, s katerim se radi pohvalimo, ali pa nam je res mar do narave? Verjetno bo vsak odgovoril, da zaradi obojega. No ja. Smo pripravljeni vrniti kaj naravi za te lepe prizore, motive, estetiko, sezonske barve, različne obraze, … ? Smo pripravljeni sodelovati v civilni iniciativi proti gradnji plinovoda čez neokrnjeno naravo? Smo pripravljeni glasno reči ne onesnaževanju, nekontroliranemu izkoriščanju naravnih dobrin, …? Se samo pohvalimo, ali kaj storimo? Ali samo fotografiramo? Smo dovolj zreli, da s fotografijo skušamo sporočati kaj več od tega: Poglejte mojo fotografijo, kako lepa je! Ali znamo samo jemati ali kaj dati? Smo podporniki zavarovanih območij narave ali le izkoriščano ta prostor za to, da tam lahko naredimo lepo fotografijo, saj so zavarovana območja zagotovilo, da je narava ohranjena in lepa? Cel kup vprašanj, pa nikjer pravih odgovorov.

DSCF9639

DSCF9653

DSCF9670

DSCF9679

DSCF9682

DSCF9696

DSCF9698-2

DSCF9704

DSCF9705

DSCF9710

DSCF9714

DSCF9715

DSCF9716

DSCF9717

DSCF9729