Gorništvo / Mountaineering

Planina Pungrat

So kraji, kamor se velikokrat vračaš in kjer se počutiš bolj doma, kot doma.

DSCF0747-12

Planina ima vse, kar nam je ljubo. Hribe, gozdove, travnike, pašnike, razglede, planšarijo, ljudi, gorski zrak. Predvsem pa je prostrana in zato kar čutiš, kako dobro se tukaj počuti drugače marsikje zapostavljena svobodna duša.

DSCF0758-13

DSCF0695-5

Skal za skoke je na pretek, grbinasti travniki so raj za skrivalnice, visokogorski smrekovi sestoji so polni mravljišč, jagod, nenavadnih palic, škratovih skrivališč. Vsi doživljajski, pustolovski in blablabla parki na tem svetu ne premorejo toliko raznolikosti, takšnega ambienta, gibalnih preizkušenj, živalskih in rastlinskih prijateljstev, skrivnosti neživega sveta in medčloveških odnosov. In tudi proti plačilu ne premorejo bistvene stvari. Pristne izkušnje.

DSCF0693-4

DSCF0740-10

DSCF0775-14

DSCF0702-6

DSCF0725-7

DSCF0789-15

DSCF0743-1

Težko je po takem dnevu odpujsati nazaj v dolino, vedno znova. Zato odhajamo med zadnjimi, tudi vedno znova. Večeri v hribih so krasni, nobena obveznost sodobnega sveta jim ne seže niti do kolen. Spomnijo te, kako je življenje lahko preprosto. A kaj, ko te že pospravljanje vse krame v avto prebudi iz sanj v realnost, polno nepotrebne navlake in komplikacij.

DSCF0816-18

V dolini tihi

Naravno okolje je postalo poligon za naše prostočasne dejavnosti. Uživamo pod morjem, veslamo prek brzic ali mirnih gladin, kolesarimo čez drn in strn, skozi gozdove in čez planine, osvajamo vrhove – peš, s kolesom ali s plezanjem, navzdol rišemo smučine, na nebu jadramo z orli. Rekreacija v naravi je nekaj izjemnega, sproščujočega, adrenalinskega, svobodnega, pa tudi odgovornega, včasih nevarnega, izzivalnega. Stik z naravo je v vsakdanu današnje civilizacije tako redek, da je pobeg v neokrnjeno naravo postala ena od novodobnih zasvojenosti, ki jo generira med drugim ali pa predvsem potreba po gibanju.

DSCF0291-1

V splošnem se zdi, da imamo tisti, ki radi hodimo v hribe, turno smučamo, plazamo, veslamo, soteskamo, se potapljamo, … spoštovanja vreden odnos do narave. Pričakovati bi bilo, da je vsem nam neokrnjena narava sveta, saj nam le taka ponuja prvovrstne športno rekreacijske užitke. Verjetno je med nami le redkokdo, ki ni naravovarstvenik po duši. Verjamem, da vsi zagovarjamo stališča varstva narave, da spoštujemo tiste živali in rastline, ki imajo na območju izvajanja naše rekreacije svoj dom, svoj življenjski prostor.

20160729-ZZ8M0301

Pogosto žal ugotavljam, da temu ni tako. Naravno okolje nam bolj kot prostor za odgovorno doživljanje prostega časa in rekreacije postaja športna dvorana s prelepim razgledom in sončnim zahodom. Do naravnega okolja in divjine bi se radi pripeljali kar najhitreje, najbolj udobno in najbolj varno. V naravnem okolju si ne želimo preveč drugih dejavnosti, motijo nas kakršnekoli omejitve, naravovarstveni pogoji se nam zdijo neživljenjski, nesmiselni, posegajo v našo svobodo. Zato radi kažemo s prstom na druge, radi tehtamo in primerjamo naše vplive z npr. gozdarstvom, kmetijstvom, energetiko, prometom, vojsko, … Vse našteto veliko bolj vpliva na naravo, kot moje padalo, moja smučka, moj svedrovec, moje brezpotje.

DSCF0358-1

Nikjer ne vidim bolj primernih ljudi, ki bi dolgoročno zagovarjali stališča varstva narave, kot so ljudje, ki ostanejo brez besed na vrhu gore ob neskončnem razgledu, ki jih nasmeje jutranja zarja, boža večerni svit, ki imajo pogum zreti nevihtam in strelam v oči, ljudi, ki se zlijejo s skalo v previsu, ki jim zvezdnato nebo ne pusti spati. To so ljudje, ki jim narava omogoča, da lahko izživijo svoje sanje tudi pri zadovoljevanju svojih športnih, rekreacijskih, doživljajskih ciljev. Bomo naravi začeli vračati za njeno dobrohostnost, bomo skušali spoznati njene zakonitosti, bomo začeli postavljati meje pri sebi, bomo stopili na prste netrajnostnemu razvoju, bomo glasni tam, kjer je treba, bomo pokazali spoštovanje do drugih živih bitij, bomo znali doživljati ali le jemati? Ni vprašanje da ali ne, vprašanje je le kdaj?

DSCF0604-8

Govorica Zemlje

Biti geolog je včasih zoprno. Sploh v hribih. Gore so namreč odprta knjiga geološke zgodovine Zemlje. In, ko gre geolog v hribe, je približno tako, kot je moja mama hodila včasih na plažo. Z “ljubavnimi romani”, ki jih je prebirala naprej in nazaj. In tako geolog namesto 5 urne ture v gorah bere zgodovino Zemlje tudi 10 ur. Zadnjič smo se v enega geološko najbolj zanimivih koncev Julijcev podali kar trije geologi, prijatelji še iz študentskih let, danes pa vsak na svojem delovnem področju skuša znanje in izkušnje podajati naprej.

Jutro je bilo sveže, krasno oprano in slutilo se je, da nas čaka nekaj prav posebnega.

DSCF8819

DSCF8834

DSCF8842

Nekaj ovinkov za nami so turo pričenjali tudi mladi planinci, s katerimi smo nenadejano kasneje preživeli čudovito učno uro v starodavnem morju.

DSCF8847

V tej objavi vas ne bom moril s strokovnimi izrazi in nerazumljivo geološko interpretacijo, ampak vam bi rad prek fotografij pokazal, kako neverjetno raznolik je lahko na prvi pogled povsem siv svet Julijskih Alp. Ni skrivnost, da so Julijske Alpe nastale v morju, saj jih večinoma sestavljata apnenec in dolomit, tu pa tam pa tudi precej bolj “neznane” kamnine. Za lažje razumevanje je mogoče dobro vedeti, da to morje skozi dolge milijone let ni bilo vedno enake globine, enake velikosti in z enakimi vrstami živih bitij. Vseskozi se je spreminjalo, se dvigovalo, poglabljalo, vmes so se zgodila izumrtja, vmes so bili vulkanski izbruhi, potresi, … Potem, ko zaradi premikanja tektonskih plošč morja, v katerem so nastale kamnine Julijskih Alp, ni bilo več, pa se je začelo težko življenje teh kamnin, saj so jih pritiski gubali, narivali, stiskali, gnetli, prelamljali. Vse z namenom, da bi se ustvarile Alpe. Na vsej poti je nenehno delovala erozija, zadnji dve milijoni let tudi zelo močna ledeniška erozija. In tako imamo danes v Julijskih Alpah pravo pravcato zmešnjavo, gemišt, mineštro različnih kamnin, ponekod obrnjenih na glavo, drugje narinjenih eno na drugo, premaknjene iz prvotne lege za več kilometrov, … A vse to dela to območje še posebej zanimivo in pestro.

DSCF8892

DSCF8865

DSCF8914

DSCF8869

DSCF8983

Tam gori pod Rdečim robom se najde tudi pravi pravcati “Strunjanski fliš”. Tisti, ki ga poznate, veste o čem pišem.

DSCF8888

No, seveda pa so kamnine tudi, tako kot povsod v kombinaciji z organskim materialom, podlaga za razvoj prsti in s tem čudovitega sveta raznovrstnega cvetja. In kaj reči za cvetje Julijskih Alp, območje Rdečega roba in Lužnice? Nič nimam reči, treba je doživeti.

DSCF8891

DSCF8899

DSCF9067

DSCF8992

DSCF9066

DSCF9073

DSCF9083

Prej omenjeni mladi planinci so nas ujeli na ravno pravem kraju. Njihova zvedavost in naša pripravljenost deliti izkušnje in geološke skrivnosti so se združile v prav lep klepet in učno uro.

DSCF8937

DSCF8935

Ogledali smo si prav posebno nahajališče danes že izumrlih amonitov, ki so v tem primeru še posebej zanimivi, saj je njihovo lupino ponekod nadomestil mangan.

DSCF8928

DSCF8938

DSCF8945

Mimo jezera v Lužnici, ki kot velikanska solza visi nad Krnskimi planinami, smo se odpravili na popis in ogled ene od najveličastnejših geoloških zanimivosti v Julijskih Alpah.

DSCF8982

DSCF8971

Megalodontidne školjke so svoj konec dočakale na dnu takratnega morja, verjetno zaradi nekega ekstremnega dogodka, ki je končal njihovo življenje v trenutku. Še enkrat se je pokazala vsa veličina narave, saj je na podlagi bogve kako neverjetnega naključja fosilne školjčne lupine izlužilo, kamnino s školjkami pa spustilo bolj v globoko morje, kjer je prazna mesta školjčnih lupin nadomestil rdeč morski sediment. Tako so nastale neverjetne oblike, kjer dobesedno zastane dih.

DSCF9030

DSCF9013

DSCF9021

DSCF9034

DSCF9053

DSCF9057

Žal je na koncu zmanjkalo dneva, da bi lahko bolj podrobno pregledali še geologijo Batognice, a je vsaj razlog, da se kmalu vrnemo. Pot navzdol je sicer mučna, popestrijo jo le neverjetni razgledi.

DSCF9072

DSCF9089

DSCF9095

DSCF9109

DSCF9112

Res izjemen dan, v katerem smo našli poleg omenjenih cukrov še nekaj res prav posebnih najdb in spoznanj, se je končal še skoraj lepše, kot se je začel.

DSCF9117

DSCF9120

Ravno ob teh razgledih sem po celem dnevu pogledal na telefon in prebral SMS od bratranca, ki je vabil na ogled polfinalne tekme nogometnega prvenstva. Čeprav sem bil včasih kar zaprisežen nogometaš in tudi trener, pa si tako lepega dne nisem hotel pokvariti z 90 minutno uspavanko.

Zelena meditacija

Obstaja vse sorte meditacij, obstaja cela gora pomirjeval, obstaja nebroj bolj ali manj zdravih nadomestkov. In obstaja pomladni bukov gozd. Za nekoga najbolj banalna stvar na svetu, za drugega najbolj navadno dejstvo. Lahko pa je vse zgoraj našteto in še mnogo več. Zato narava, gozd, ne more imeti točno določene vrednosti, ekonomske vrednosti. Njena vrednost je neskončna, neprecenljiva, neotipljiva.

20160419-DSCF4577-1

Sprehod skozi dolino Vrata v družbi pomladnega bukovega gozda je lahko prvovrstno doživetje. Le prepustiti se morate zelenemu objemu.

20160419-DSCF4629-11

20160419-DSCF4632-13

20160419-DSCF4636-17

Pot Triglavske Bistrice je trenutno v slabem stanju, a zagotovo ima potencial, da postane poleg Soške poti najlepša naravoslovna pot v Julijskih Alpah.

20160419-DSCF4621-8

20160419-DSCF4605-5

20160419-DSCF4655-25

20160419-DSCF4644-20

Triglavska Bistrica je čarobna reka, brez nje ni Triglava, brez nje ni življenja.

20160419-DSCF4647-23

20160419-DSCF4650-24

Kofce

V Kranju zjutraj -2, v Tržiču že +5, na štartu hoje temperatura za pulover. Sicer si je Kofce danes izbralo za cilj vsaj še milijon sorodnih duš, tako da je še naš mali izjavil: “Kaj pa je danes tukaj taka gužva?”

DSCF1753-1

Pride tudi dan, ko sta bila naša škrata zeloooooo počasne sorte, nekam odsotna in nerazpoložena, pa čeprav smo imeli družbo. Navzgor smo se vlekli kot polži, navzdol pa sta na vsakem drugem klancu ležala na tleh 🙂

DSCF1764-5

To sicer ni objava o Kofcah, teh je bilo na mojem blogu že nekaj. Predvsem si želim za vedno zapolniti letošnji december, ki je neverjetno topel in sončen. Marsikdo je na klopci pred planinskim domom švical v kratkih rokavih. In vredno je izkoristiti tole neverjetno inverzijo in uživati v hribih, v razgledih, toplih dnevih ter družbi.

DSCF1769-7

DSCF1775-10

DSCF1781-11

DSCF1789-16

Hribovski RD

Za rojstni dan smo jo namesto v kafič mahnili v hrib. Tja, kjer je eden najlepših razgledov na Gorenjsko. Po poti, ki potem, ko jo doživiš, za vedno ostane v spominu. Krasen dan je bil in super druženje.

DSCF1115-1

DSCF1119-3

DSCF1120-4

DSCF1127-8

Biti in to čutiti

V življenju se vse vrti okoli ciljev, želja, dosežkov. Brez tega seveda ni nič, a včasih mi paše le biti. Brez, da bi si zadal kakšne cilje, brez da bi razmišljal, kaj bo, kam grem in zakaj. Poskušam začutiti in resnično videti svet okoli sebe, občutiti ljudi okoli sebe. Z zavedanjem, da ni vse samoumevno, da sem lahko hvaležen za vse, kar imam, kar mi je dano in kar sem ustvaril. Biti in občutiti.

Prejšnji dan je bil dan, ki bi ga, če bi se ga le dalo, vzel s seboj na zalogo za dni, ko je povsod sama sivina, zunaj in v glavi. Takrat bi mi prišel še kako prav. Pod grebenom Košute je brezplačna postaja za točenje energije in lepote. Pa najlepša hvala!

20151108-IMG_6216-1

20151108-IMG_6255-6

20151108-IMG_6238-3

20151108-IMG_6270-11

20151108-IMG_6262-1

20151108-IMG_6293-16

20151108-IMG_6272-12

20151108-IMG_6301-20

20151108-IMG_6310-23

20151108-IMG_6305-21

Črna prst

Če je kdaj pravi čas za obisk Črne prsti, potem je to sedaj. Toliko raznolikega, pisanega in dišečega alpskega cvetja ne boste našli daleč naokoli. Na Črni prsti sem že bil, a nikoli v tem času. Bral sem o njenih botaničnih posebnostih, ampak nikoli si nisem mislil, da bo res tako nekaj posebnega. Bil sem naravnost navdušen. Pa nikar naj vas časovnice v vodnikih ne zavedejo. Če boste imeli s seboj fotografski aparat, potem je treba namreč tistim uram dodati še vsaj eno ali dve. Čeprav nisem strokovnjak za rastline, pa se mi nekako dozdeva, da ima pri tej pestrosti prste vmes tudi geološka sestava. Zaradi zanimive tektonike se je namreč med bel apnenec vrinil rjav, vijoličen in črn glinavec, ki je najlepše viden tik pod vrhom Črne prsti (ime vse pove). Kakorkoli že, obisk toplo priporočam, seveda ob primerno zgodnji uri. Sam sem začel ob pol šestih in na celotni turi (Ravne – Orožnova koča – Črna prst – Planina za Črno goro – Ravne) srečal le 2 človeka.

03-20150716-IMG_2170

04-20150716-IMG_2154

05-20150716-IMG_2183

06-20150716-IMG_2186

07-20150716-IMG_2189

08-20150716-IMG_2219

09-20150716-IMG_2205

10-20150716-IMG_2247

11-20150716-IMG_2266

12-20150716-IMG_2256

13-20150716-IMG_2281

14-20150716-IMG_2264

15-20150716-IMG_2269

16-20150716-IMG_2288

17-20150716-IMG_2301

18-20150716-IMG_2304

19-20150716-IMG_2332

20-20150716-IMG_2335

21-20150716-IMG_2338

22-20150716-IMG_2336

23-20150716-IMG_2362

25-20150716-IMG_2370

26-20150716-IMG_2400

Večer nad Gorenjsko

Včeraj me je prijelo, da bi pričakal sončni zahod nekje v hribih. Potem, ko smo se z družino sprehajali nad Mačami, sem se zagledal v Tolsti vrh. Prav, pa naj bo. Sicer ni prav blizu, je pa krasen razglednik. Čeprav sem vedel, da bi bilo iz fotografskega stališča veliko bolje na ta vrh priti pred sončnim vhodom, torej zjutraj, pa sem vseeno upal, da bom lahko poleg uživanja naredil kakšen lep posnetek. Ker sem štartal šele ob 15.00 sem moral kar pošteno zagristi v breg, da sem stal na vrhu ob 16.15, ko se je predstava ravno začela.

Pogled proti Zgornji Gorenjski in Julijskih Alpam
IMG_4141

Storžič
IMG_4149-2

Lom pod Storžičem
IMG_4170-3

Spet Gorenjska in ožarjeno nebo
IMG_4161-2

Grebeni
IMG_4166-2

Bilo je neverjetno toplo, zato sem kar malo posedel in užival v miru in razgledih. Ah ja, tako malo je treba, pa tako veliko dobiš. Še kdaj.

IMG_4198-2

Sinji vrh

Enostavno se po določenem času naveličaš te nizke novembrske oblačnosti. Če priznam, sem je sit že prvi dan. Pa smo šli. Na en tak rahlo razširjen družinski izlet, ki se je izkazal za enega najlepših doživetij letošnjih potepanj po Sloveniji. Del Trnovskega gozda, ki se s svojo kamnito peto naslanja na Vipavsko dolino, me navdušuje že skoraj polovico svojega življenja. Plezanje v Vipavskih stolpih, platah in kanjonih, kolesarjenje po vetrovnem in dooolgem hrbtu Nanosa, na čudoviti Čaven, pohajkovanje po Kuclju, nepozabne geološke ekskurzije v študentskih letih, prvi koraki z našima nadobudnežema nad Vitovljami ter v zadnjem času še hoja po robu prepadov, kjer se rojeva burja – na krasnem kraškem robu med Otlico in Sinjim vrhom. To je svet, ki ga potem, ko ga enkrat doživiš, vedno nosiš v srcu.

IMG_3510

IMG_3535

IMG_3567

IMG_3581

IMG_3584

IMG_3586

IMG_3616

IMG_3617

IMG_3621

IMG_3623