Izleti / Trips

April

April je čudovit mesec, ker prinaša barve, prinaša spremembe, vse cveti, dežuje, sonce dobiva na moči, …

Najlepši prizori so v gozdu, ko zelena barva počasi prodira in ustvarja neverjetne kontraste.

April je praviloma zelo vodnat mesec, zato par besed o vodi:
“Don’t just admire beauty of streams and rivers by watching them. Go on and touch the water, look under stones to see life, feel the power of moving water, try to understand behavior. This way you will learn to respect water, life inside and beside it. And you’ll never again ask yourself why we need to protect it.”

Torej, čas za izlet, za učenje, za igro, za spoznanja.

Kraški rob in Otlica

Tam, kjer je doma burja, tam, kjer je doma najdaljši slovenski skalni greben, tam, kjer je doma kraški kamen, kjer voda pride in gre skoraj istočasno, tam, kjer je ptičje petje še vedno glasnejše od zvoka avtomobila, kjer alpsko cvetje prehiteva čas cvetenja, navedenega v knjigah, tam, kjer veje dreves rastejo le na eni strani. Kraški rob. Izjemen košček naše čudovite Slovenije.

Lahko greš na pol urni sprehod, lahko pa hodiš dneve in dneve na tem pomolu, na tem nekdanjem morskem dnu.

Idealno za potepanje z majhnimi otroki, za spoznavanje planinskih poti, raziskovanje cvetja, obisk naravnih posebnosti. Za poplezavanje po skalah. Nenazadnje tudi za to, da se končno spoznate z burjo.

Zmanjkalo je le časa za spoznavanje ljudi, domačinov. Upam, da pride tudi to na vrsto. Ob naslednjem obisku.

Ledeno kraljestvo

Otroci imajo risanke s tem imenom, ta stari pa znamo najti pravo kraljestvo, pravi led. Če se mnogi pritožujejo nad letošnjim mrazom, ki v bistvu ni prav nič posebnega ali nenavadnega, se meni zelo dopade. Drsamo več kot zadnjih deset let skupaj. In to vsi. Problem je edino, da nimam več svoje drage hokejke, pa tako rad bi spet komu na ledu prodal nekaj hokejskih “for”. Če ima kdo kakšno hokejsko palico doma (leva palica) in je ne potrebuje, naj mi prosim sporoči, odkupim.

Brez mrazu ni ledenega kraljestva. Trenutno je (po objavah na družabnih omrežjih) zelo oblegan zaledeneli Peričnik, ki je seveda veličasten. Pa vendar menim, da Mostnica v Bohinju ne zaostaja veliko, če sploh. Žal mi je le, da ni snega, da bi bila scena še veličastnejša. Pa mogoče manjka malo vode, ker je zadnji mesec tako suh.

Kljub vsemu je obisk soteske hrana za dušo. Prizori so veličastni, srhljivo navdušujoči.

Kot sem že tolikokrat omenil, sem prepričan, da je obisk soteske s fotoaparatom povsem nekaj drugega, kot le sprehod ob tej čudovito divji reki. Enostavno si brez fotoaparata težko človek vzame toliko časa, da bi doživel tiste malenkosti, podrobnosti, koščke, delce te umetnine. Te fotografije v bistvu lahko nekoga, ki bi si rad le ogledal sotesko, močno zavedejo. V živo namreč tega, kar je na fotografiji, ni mogoče ne videti, ne doživeti. Naše oči vidijo mnogo več od aparata in objektiva. Fotografija nam omogoča, da izrežemo del tistega, kar vidimo, brez odvečnih stvari, ki nas motijo in ki jih drugače v naravi vidimo z očmi.

Lahko zatrdim, da soteska Mostnice na fotografijah izgleda mnogo lepša, kot je v resnici. Sploh, če fotograf malce navije fotografije v Photoshopu ali pač nekem drugem programu. Za vse fotke v tej objavi se moram zahvaliti svojemu Fuji-ju X-T1 in objektivu Fujinon 18-135mm, saj so fotografije objavljene brez dodatnih korekcij, razen malenkostnega obrezovanja. Dela s fotografijami sem imel natanko 15 minut. To je za trenutno obvladovanje časa v mojem življenju ključnega pomena. Pa tudi rezultati so taki, da se mi samo smeji, zelo!

Za detajle si je potrebno vzeti čas, najprej, da jih najdeš, da te nagovorijo in potem, da jih ustrezno postaviš v kader. To je sicer kar zapleteno opravilo, sploh v mrazu in na spolzkem terenu nad globoko sotesko. Pri tem pa mi priskoči na pomoč poznavanje soteske in stranskih pritokov, kjer lahko človek brezskrbno postopa povsem v bližini vode.

Če bo v naslednjih dneh res padlo nekaj snega in bo spet pritisnil mraz, potem se bo splačalo še enkrat nazaj in ujeti še kakšen lep trenutek.

Rilkejeva pot

V teh brezsnežnih zimskih dneh me nikakor ne mikajo beli pasovi umetnega snega na naših smučiščih, ob pogledu na katere se sprašujem, kako za vraga smo lahko smučarski narod? Pa nogometni, košarkaški, rokometni ali pa celo hokejski? Nenazadnje celo alpinistični. Noro. Skratka, tu pa tam jo raje ucvremo na jug, ob morje.

Za ležeren sprehod z majhnimi otroki je čudovita Rilkejeva pot med Sesljanom in gradom Devin nad Tržaškim zalivom. Za tiste, ki radi športno plezate, se v Sesljanu tik nad plažo najdejo prav prijetne smeri v prvovrstnem apnencu.

Pot je razmeroma kratka, a ponuja izredne razglede ter cel kup zanimivosti na poti, od bunkerjev, do čudovitih kraških pojavov in pestrega in barvitega rastlinstva.

Devinski grad, ki ga celotno pot spremljamo v daljavi, je resnično slikovit in vreden obiska.

Pot je tako prijetna, da celo otroci začutijo pozitivno energijo in jo celo koristno uporabijo 🙂

Ker imamo to srečo, da na primorskem koncu živijo naši dobri prijatelji, si lahko privoščimo kar cel vikend doživetij. Tako sem naslednji dan po kar precej časa sopihal pod stene nad Vipavo, po ambientu meni enem najljubših plezališč. Če resnično kaj pogrešam v teh letih, ko se ukvarjamo bolj ali manj z otroškimi plenicami in uvajanjem v skupno aktivno preživljanje prostega časa, je plezanje. Ko primem za skalo, stopim na majhen stop in se potegnem navzgor, mi je tako lepo pri srcu in duši, da se to pač ne da ubesediti. Plezanje je ZAKON in pika.

Novoletna poslastica

Žal (za koga tudi v veselje) nimam pripravljenega slovesnega govora ali pa pocukranih besed ob letu osorej. 31.12. me vsako leto prehiti, vedno sem nepripravljen, kar je itak stalnica mojega življenja. Zanimivo je opazovati, kako z leti (vsaj pri meni) praznično, novoletno obdobje vse bolj postaja čas, ki ni pomemben zaradi zabave, ampak zaradi druženja z najbližjimi ali pa tistimi, ki jih imamo radi. Nasprotno opazujem svoje prehitro odraščujoče otroke, ki jim z vsakim letom ta čas pomeni več, zaenkrat bolj zaradi pričakovanja (poudarek je na pričakovanju!!) daril, nerazumljivih in v svet domišljije zavitih zgodb o Miklavžu, Božičku, Dedku Mrazu, škratih, … Žal se vsako leto bolj opazi kapitalski pritisk na te, sicer prav prijazne strice, saj morajo namesto raznosa daril otrokom, nastopati v nešteto reklamah za Simobil, Mercator, Coca Colo, … Ne vem, kako jim še uspe skrbeti za svoje jelene 🙂

Moram priznati, da me vsa norija okrog obdarovanja mori in ji nisem povsem kos. Enostavno moraš biti danes že čarovnik, da uspeš komu kupiti vsaj približno primerno darilo, tudi otrokom. Vsega je zdaleč preveč, otroci so že itak polni igrač, zato je res težko. In zato se v splošnem kupuje tudi ogromno bedarij, neumnosti, istočasno pa velik del sveta nima za jesti, je v vojni ali pa jih ogrožajo naravne katastrofe. Pred dnevi sem prebral odličen zapis Arneja Hodaliča, priporočam: https:// www .osap.si/ob-novem-letu/

Ne bom opisoval vsega, kar se mi je v letu 2016 pomembnega zgodilo. Najbolj so mi v spominu ostala doživetja na neštetih poteh, srečevanje s prijatelji in nova poznanstva z ljudmi, ki mi osmišljajo življenje. Vesel sem tudi, da mi uspe ogromno časa preživeti skupaj z družino, kar se mi zdi za te male škrate trenutno najbolj pomembno. V bistvu je bil zadnji dan v letu 2016 odsev tistega, kar trenutno živim. Familija, prijatelji in izjemna narava čudovite Slovenije.

Planina Pungrat z okolico je raj na tem planetu. Tudi če samo meni, ni pomembno. Ker vem, da ima vsak človek svoj raj, svoj rajski kraj. In prav je tako.

Ko smo se tako zadovoljni peljali nazaj v Kranj, sem ob robu ceste opazil veliko ujedo, ki je nepremično zrla v daljavo. Pomislil sem, ali bo tudi ona ta večer praznovala prihod novega leta. Ob tej misli sem se zavedel, kako globoko smo ljudje ujeti v naš namišljen svet, kulturo in kako daleč smo od narave, od pomembnih stvari. In kako globoko nas je ta nori globalni svet potegnil v svojo ekonomsko zanko, iz katere komaj vidimo in se v tem času vse vrti okrog daril, tekmovanja v najbolj kičasto okrašenih hišah s svetlobnimi efekti ter debilno vojno z ognjemeti. Kot da pravih bomb po svetu ni dovolj!

Upam, da bo leto 2017 prineslo čim več navdihujočih trenutkov z ljudmi, ki jim veliko pomeni človek in njegova dejanja in bolj malo tisto, kar je materialnega.

Razgled

Poleg ostalih 142 razlogov, zakaj ljudje hodimo v hribe (po gorenjsko “gorvn”), je eden boljših tudi ta, da je tu pa tam priporočljivo pogledati na svet z drugačne perspektive. Pa ne govorim le o fizičnem dojemanju sveta, ki ga v primeru osvojitve enega od nešteto vrhov lahko doživimo. Predvsem gre za nekakšen psihološki efekt, pri čemer se ti le nekaj ur oddaljen svet, v katerim preživiš večino časa, kar na lepem zdi takooooo odmaknjen, tuj in butast. Kaj za vraga počnem tam doli, večno pehanje za nekim družbeno sprejemljivim uspehom, opranim avtomobilom, polnim hladilnikom, zapolnjenim tedenskim koledarjem dogodkov, obveznosti in dolžnosti. Predvsem pa navad in razvad. Tam gori, na hribu, mi je vse veliko bolj jasno, kaj je smiselno, kako bi bilo prav, bolje in kako bi moralo moje življenje izgledati.

Na eni strani torej neka refleksija, analiza in rahli pesimizem tvoje/moje osebnosti v povezavi z družbo, ki je dandanes navzven sicer prijazna, a zeloooo zahtevna. Po drugi strani pa cele prikolice optimizma, energije, ki ti pomagajo dojeti, da je v bistvu vse čisto kul. Da živimo v krasni državi (naravne danosti in kulturna krajina) in da je naše življenje v primerjavi s tistim, ki ga živijo onkraj najdaljše točke tvojega razgleda z gore, ki si jo ravnokar “naskočil”, neverjetno svobodno, mirno in srečno. In če sem premagal to silno strmino na vrh gore, potem bom zlahka tudi vse tiste probleme (ki to velikokrat sploh niso) v dolini.

No, drugače pa so letošnji decembrski dnevi taki, da sploh ni važno, na katerem hribu, gori ali vzpetini si stal, važno, da si stal. Ker je božansko.

Nenavadni cilji

20161104-dscf4448-1-2

Na naših družinskih poteh redko koga srečamo. Približno mi je jasno, zakaj. Ali smo tako čudna familija, ali pa so naši cilji čudni. Je pa res, da nikoli ne gremo na Jošt, Šmarjetno in podobne neobljudene destinacije. Je tudi res, da smo počasni, kot polži, da se vlečemo, kot čre… in podobno. Ker je toliko za spoznati, da sicer 20 minutni izlet brez težav traja 2 ali 3 ure.

20161104-dscf4502-19

Ker v hitenju in dražljajih vsakdana otroci nimajo časa jesti in piti, je seveda prva stvar, ko se usedemo v avto in odpeljemo cilju na proti, vprašanje: “Ali imamo malico s seboj?” Drugo vprašanje, potem ko se po dooooooolgih minutah vsi skupaj spravimo iz avta na parkirišču, je: “Ali se bomo ustavili za malico? Kaj pa sta danes vzela s seboj?” Tretje vprašanje, potem ko naredimo častitljivih 100m je: “Ali bi lahko sedaj dali “dekco” na tla in pomalicali? Prosim, prosim, prosim, prosim.” Četrto vprašanje, potem, ko jih uspeva prepričati, da smo ravno začeli hoditi in naredimo še 200m je: “Ali je sedaj končno že čas za malico? Mene bolijo noge!.” Kapitulacija! Malica in potem naprej. Pa tako še nekajkrat. Življenje je čudovito, sploh če ga lahko preživljaš z družino na svežem zraku. In fotoaparatom v roki. Pa malico v nahrbtniku 🙂

20161104-dscf4464-8

20161104-dscf4456-6

20161104-dscf4514-23

20161104-dscf4443-1

Jesen nad Selško dolino

V Sloveniji se radi pohvalimo z lepo naravo. Tudi, če gremo popoldne na sprehod na polje čez lokalno cesto, pravimo, da gremo malo na zrak, v naravo. Sicer je res, da je človek del narave, a danes ljudje delimo svet na tistega, ki ga je ustvaril in preoblikoval človek in na naravo. Če se držimo strogo te delitve, potem lahko ugotovimo, da ima Slovenija popolnoma ohranjene narave (t.i. naravnega okolja) oz. divjine izredno malo. Visokogorje, ki pa je zaradi relativno nizke višine (v primerjavi s centralnimi Alpami) obremenjeno s planinstvom, nekaj nedostopnih grap in zakotnih dolin, potem pa se naštevanje neha. Lahko celo ugotovim, da je poleg visokogorja divjino v Sloveniji moč najti na le območju Idrijskega in Cerkljanskega. V vse ostalo je človek že posegel tako, da je naravo preoblikoval, spremenil, izkoriščal, … Ustvaril je kulturno krajino. Le-ta pa je po mojem mnenju tista, ki je lahko v ponos Sloveniji. Ne moremo se primerjati z ameriško divjino, afriškimi prostranstvi, niti ne z visokogorjem osrednjih Alp, Himalajo, Sibirijo, da ne omenim Aljaske, Antarktike, …. Tam je divjina res divjina, svet, kjer je človek le občasni obiskovalec. Ne glede na to mislim, da smo znali v Sloveniji vzpostaviti način poseganja v naravo, ki omogoča ohranjanje naravnega ravnovesja. Povsod seveda temu ni tako, v splošnem pa bi lahko dejali, da je naša kulturna krajina skozi stoletja znala dihati z naravnim okoljem oz. se z njim prepletati in nenazadnje ustvarjati pogoje za še večjo biotsko pestrost, ki jo v nasprotnem verjetno ne bi bilo. Travniki, pašniki, polja in druga kulturna krajina so območja, kjer uspevajo številne vrste, ki v gozdu ne najdejo svojega prostora.

Zadnjič smo z družino preživeli lep dan v izjemni kulturni krajini nad Selško dolino. Pogledi na Ratitovec so bili veličastni, Dražgoše, Železniki, Podlonk so vpijali dušo okoliškemu jesenskemu gozdu, cerkev Sv. Križa pa je bil poleg krasnega ambienta lep izletniški cilj.

dscf3902-2

dscf3915-5

_scf4016-23

_scf4021-27

_scf4024-29

_scf4043-33

dscf3920-6

dscf3926-8

dscf3927-9

dscf3928-10

dscf3932-12

dscf3938-15

_scf4014-22

dscf3946-18

dscf4037-32

dscf4057-39

dscf4059-40

dscf4062-41

Izpetek

Lahko ima človek čisto navadno petkovo popoldne. Lahko pa ima čisto posebno petkovo popoldne. Na zelo preprost in enostaven način. S sprehodom v naravo. Otroška energija, odprtost, zvedavost je pravi balzam in nasprotje celotedenskemu odraslemu nezadovoljstvu in kompliciranju, ki ga doživljamo v službah.

dscf2992-1

web32

dscf3027-16

dscf3031-17

dscf3034-19

dscf3040-23

dscf3050-28

dscf3065-32

Ideje (+ nasveti) za izlet z otroki – Julijske Alpe

Mogoče bi si bralec tega bloga lahko celo mislil, da imam v življenju red, da imam vse pošlihtano, popredalčkano, da imam smisel za sistematično delo. Tisti, ki me zelo dobro poznajo, vedo, da žal temu ni tako. Verjetno je fotografija najbolj sistematična stvar pri meni, tu imam kar dober red. A, ko tu pa ram preberem, kako imajo nekateri urejen arhiv, me je kar malce sram. Pač nimam tega v sebi, da bi sistematično zbiral neke stvari in jih na ta način tudi urejal. Tudi tu na blogu ni nič sistematičnega. Pišem takrat, ko čutim, da moram nekaj povedati in se niti slučajno ne pripravljam sistematično. Zakaj tak uvod? Večkrat mi kdo namigne, da bi uredil naše družinske izlete in pripravil vodniček, knjigo ali kaj podobnega. Ideja mi je sicer všeč, a kaj, ko vem, da mi tovrstno delo ne diši. Tega pač nisem sposoben narediti. Poleg tega je vsega na spletu in v knjigarni toliko, da pravzaprav nima nobenega smisla.

20151017-IMG_5063-18

Sem se pa vseeno odločil, da vsaj delim nekaj idej za izlete z otroki, najprej na območju Julijskih Alp, ki jih precej dobro poznam. Prepričan sem, da bo komu seznam koristil. Odločil sem se tudi, da bo to le strogi seznam brez tistega klasičnega navajanja dolžine izleta, zemljevida, zanimivosti na poti, kulinarike, … Vse to si lahko preberete v knjigah in na spletu. Vsega je čez glavo dovolj. Bom pa podal nekaj nasvetov, za katere osebno menim, da vam bodo koristili pri doživljanju izletov. Ti nasveti v vodnikih niso podrobno predstavljeni 🙂

20151004-IMG_4865-6


ČAS, DOLŽINA IZLETOV

Vsi izleti na seznamu so mišljeni kot celodnevni. Pa čeprav so na njem tudi izleti, ki bi jih opravili v uri ali dveh. Gre za to, da si tisti dan vzamete v celoti za družino in ne načrtujete drugih obveznosti (če je to le mogoče). Na ta način boste lahko doživeli krasno jutro in hkrati sončni zahod, vse v krogu družine. Trenutki, ko se sonce poslavlja, so lahko za otroka nepozabno doživetje in ne bi bilo dobro, da bi se vam ravno takrat mudilo na ogled super pomembne nogometne tekme Zavrč:Aluminij v družbi piva in čipsa. Celodnevni izlet pomeni tudi, da vam ni potrebno celega dneva splanirati na ure natančno. Prihranili boste stres in lahko boste resnično uživali. Če se boste v krogu družine zabavali že doma pri zajtrku, boste namesto ob 8:00 od doma štartali ob 10:00. Prilagajajte se sproti in nič hudega ne bo, če tisti dan ne boste dosegli želenega cilja. Če bo kdo preutrujen ali slabe volje, boste prišli pa drugič. Že na sami poti lahko s pravim odnosom, z igro, spoznavanjem ali pa le občudovanjem narave in kulturne krajine ter ljudi dobite izjemno izkušnjo, celo nepozabno. Ne ozirajte se preveč na uradne časovnice, zapisane v vodnikih, planinskih ali turističnih. Če piše, da je do cilja ura in pol, to ne pomeni, da morate biti na cilju točno v tem času ali celo prej. Prilagajte tempo sebi, družinskim članom in zanimivostim ob poti. Ne prikrajšajte otrokom zabave na poti zaradi vaše sebične želje, priti na cilj čim prej.

P1140290

PREHRANA
Pogosto družine planirajo izlete le tako, da točno vedo, kje se bodo prehranjevali. Eden izmed ključnih pogojev je obveznost planinske koče ali gostilne na izletu. Moje mnenje je, da je tak pogoj najmanj pomembna stvar pri doživetju izleta. Seveda je prehrana pomembna, ampak si jo lahko zlahka organiziramo sami. In pravzaprav je “piknik dekca” ena izmed stvari, ki morajo biti vedno z vami na izletu. Tako lahko vedno in povsod doživite piknik, kjerkoli vam je v tistem trenutku lepo. Na travniku, v gozdu, na razgledišču, … Joj, če se samo spomnim, kje vse smo mi že malicali – takih kotičkov ne premore nobena planinska koča ali gostilna!! Glejte le, da vse pospravite za seboj. Po mojih izkušnjah otroci ne jedo veliko na izletih. Otroci imajo radi majhne obroke, relativno pogosto. V večini primerov pa so porcije v planinskih kočah ter gostilnah prevelike za otroke in potem bodisi hrana ostaja, bodisi je veliko slabe volje pri pregovarjanju. Seveda nočem delati kontra reklame, saj se v marsikateri koči ali gostilni zelo dobro in kakovostno je. Hočem poudariti le, da je kdaj res prijetno posedeti kar tako nekje in pomalicati. Prepričan sem, da bodo otroci tovrstno prehranjevanje vzljubili. Na izletih je tudi priložnost, da ne nosimo s seboj “junk food-a”. Čas je za sezonsko sadje, tudi zelenjavo, ali pa suho sadje, pa sendviče po izbiri, … in tu in tam kakšen priboljšek. Brez skrbi, ko bodo otroci lačni, boste presenečeni, kaj vse bodo jedli. Po pravici povedano, imamo največkrat “težave” pri prehrani starši. Zato pa se radi ustavljamo v gostilnah in kočah. Pa je tudi čisto prav, da kakšen izlet namenimo “očiščevalni” kuri. Pazimo pa le, da imamo zadostno količino pijače, pri čemer niti slučajno gaziranih in sladkih sokov.

20150510-IMG_8388-8

20150510-IMG_8320-3

IGRAČE, IGRALA, TEHNOLOGIJA
Nič od tega! Če hočete doživeti nekaj drugačnega, zanimivega, lepega, … potem pustite vse domače pritekline doma! Mobitel naj imata starša in to je to. V naravi je toliko igrač in raznih gibalnih pripomočkov, da ni potrebno prav nobene umetne igrače, še manj so za izlet pomembna razna umetna igrala na poti ali ob kočah. Še več, največ nesreč otrok v naravi se zgodi na igralih ob kočah, gostilnah, … Najmanj na sami poti. Preverjena statistika! Otrokom le omogočite in prepustite, da se igrajo v naravi. Da priplezajo na kakšen štor, da se zazibljejo na veji. Ne boste verjeli, kakšno domišljijo imajo otroci in kakšen užitek čutijo ob tem. Če ste spretni z nožem, jim lahko kdaj pa kdaj naredite tudi mlinček ali pa ošilite kakšno palico, mogoče naredite piščalko. Občudujte svet okoli sebe. Skupaj z otroki spoznavajte drevesa, živali, rože. A bodite spoštljivi do živih bitij in do nežive narave. S seboj vzemite kakšno knjigico o določitvi rož, žuželk ali kaj podobnega. Literature je ogromno. Vzemite lupo ali pa daljnogled. Bodite radoživi, še enkrat se vrnite v otroštvo. Če boste tu pa tam pobrali kakšen kamen, boste sigurno našli tudi kakšen fosil.

DSCF9426-38

20140309-IMG_3403

OPREMA
Tu ni kaj za filozofirati. Vsi bodite primerno obuti in oblečeni. Ker gre za celodnevni izlet, bosta morala starša imeti kar prostorna nahrbtnika, pač v odvisnosti od števila otrok in starosti otrok ter s tem povezane samostojne nošnje otroškega nahrbtnika. Še posebej to velja za planinske izlete, kjer se vreme pogosteje in hitreje spreminja, temperaturne spremembe pa so še posebej zanimive. Nama z Bojano se pogosto smešno zdi, kako to, da tudi na kratek izlet nosiva tako polna nahrbtnika. A se je že zgodilo, da je bilo celo tisto kdaj pa kdaj premalo. Ne pozabite na prvo pomoč, pa kakšno kremo, kapo, klobuk, …

20150718-IMG_2441-11

TERMIN
Moj edini nasvet je, da se izogibajte visoki turistični ali izletniški sezoni in iščite lepe dneve pomladi in jeseni ali pa ne prevroče poletne dni. Doživetje v nepregledni množici ali v samoti, kjer sluh zmoti le šelestenje krošenj dreves, ni moč primerjati.

DSCF7161-2

MOTIVACIJA
Pogosto je najtežje preklopiti v glavi. Izstopiti iz cone udobja, iz vsakdana. Ko si enkrat na poti, je vedno lepo, čeprav kdaj pa kdaj stresno. Pogosto se je težko tudi odločiti kam. Takrat vedno pomaga misel, da ni toliko važno kam, tudi če še enkrat tja, kjer sem že bil, samo da greš. Včasih se starši obremenjujejo, kako motivirati otroke za izlete. Po mojem mnenju otroci nimajo problemov z motivacijo, bistveno večje imamo starši. Če smo starši motivirani in če otroke zgodaj navajamo na tovrstno preživljanje prostega časa, potem ni nobene skrbi, da otroci ne bi bili motivirani. Seveda se to spreminja s starostjo otrok. O tem bom lahko razpredal čez leta.

20150719-IMG_2519-28

20150725-IMG_2571-5

20150725-IMG_2615-19

20150725-IMG_2623-23

STROŠKI
Ena od prednosti izletov v naravi v Sloveniji je, da je tovrstno družinsko druženje praktično zastonj, če odštejemo strošek prevoza in prehrane (odvisno od potreb). Tu pa tam je za kakšen ogled naravne vrednote potrebno plačati vstopnino. A zavedajmo se, da je to bolj kot ne prispevek za infrastrukturo, za varno doživljanje sicer (večinoma) nedostopne narave. Taki izleti so bistveno cenejši od kinopredstave, obiska nakupovalnega središča, obiska adrenalinskega parka, raznih prireditev, … Tu se namreč poleg osnovne stvari denar zapravi za kofetkanje, priboljške, igrače, … Povsem nepotrebno. In brez pravega doživetja. Na izletih je človek in celotna družina izpostavljena toliko dejavnikom, da je nemogoče, da se jim to ne vtisne v spomin. Potrebno je vložiti trud (hoja, organizacija, …), tudi v medsebojne odnose, včasih te zebe, včasih ti je vroče, včasih te opere dež, bolijo te noge, piči te mravlja, opeče te kopriva. A na koncu je prav vložen trud največja nagrada, največkrat so/smo vsi nasmejanih lic in polni novih zgodb in doživetij, ki jih ne bomo zlahka pozabili. In to v življenju šteje.

PRIČAKOVANJA
Pričakovanja se včasih lahko razvijejo v negativna čustva. Žal je pogosto bistvena razlika med tistim, kar piše v vodnikih, kar si ustvarite v glavi in tistim, kar potem doživite. Zato je najbolje, da skušate biti brez vseh pričakovanj, saj tako ne boste na koncu razočarani. Namesto pričakovanj raje energijo usmerite v to, da se boste imeli lepo. In zagotavljam vam, da boste morali imeti kakšen dan tudi goro energije in potrpežljivosti, da boste trmo, lenobo in še kaj uspeli obrniti v pozitivno vzdušje. Pa srečno!

20151017-IMG_5072-1

SLOVENIJA JE ČUDOVITA DEŽELA ZA IZLETE Z OTROKI. IZKORISTIMO TO IZJEMNOST IN BODIMO HVALEŽNI.

Uživajte.

DRUŽINSKI IZLETI IN LAŽJI DRUŽINSKI PLANINSKI PODVIGI V JULIJSKIH ALPAH

– Tamar (peš, kolo, smučarski tek ali sankanje)
– Krnica + jezero Jasna (planinski izlet)
– Izviri Tolminke + Planina Polog + Javorca (krožna pot; planinsko poučni izlet)
– Planina Klek (planinski izlet, doživetje, planšarije, krave, sir, …)
– Planina Konjščica (planinski izlet, planšarije, krave, sir, …)
– Mostnica in Voje (planinski izlet)
– Blejski vintgar (doživetje)
– Slap Kozjak (doživetje)
– Soška pot (zgornji ali spodnji del) – (planinski izlet)
– Krnske planine (Kuhinja, Kašina, Leskovca, Sleme) – (planinski izlet, planšarije, krave, sir, …)
– Bohinjska Bistrica – Bohinj (kolesarska tura)
– Šija (planinski izlet; nihalka Vogel)
– Planina Jezero (planinski izlet)
– Zajamniki – Planina Javornica (planinski izlet)
– Vodnikov razglednik (doživetje)
– Javorov vrh (planinski izlet)
– Planina Zajavornik in Lipanca (planinski izlet, planšarije, krave, sir, …)
– Radovna (kolesarski izlet, kopanje, doživtje) + Lipnik in Kreda
– Spodnji del poti ob Triglavski Bistrici do Peričnika (doživetje)
– Aljažev dom + sprehod pod severno steno Triglava (doživetje)
– Planina Jasenje – Martuljek (planinski izlet)
– Slemenova špica (planinski izlet, razgled!!)
– Izvir Soče in Mlinarica (doživetje)
– Zadnja Trenta s slapovi na Suhem potoku (planinski izlet + doživetje)
– Zadnjica + izviri Krajcarice + slapovi Belega potoka (doživetje)
– Lemovje (planinski izlet)
– Lepenca – Šunikov gaj (doživetje)
– Okolica Vrsnika (doživetje)
– Krnsko + Dupeljsko jezero (planinski izlet)
– Možnica (planinski izlet, doživetje)
– Pot Krivopetnic v okolci Loga v Trenti (doživetje)
– Miklavževa pot (Gorje in Spodnje in Zgornje Laze)
– Pokljuška soteska (doživetje)
– Barje Goreljek (doživetje)
– Močvirje, prodišče in izliv Savice v Ukancu (doživetje)
– Zlatorogova dežela v Ukancu (doživetje)
– Osojnica nad Bledom (planinski izlet)
– Belopeška jezera (kolo ali peš)
– Zelenci (doživetje)