Izleti / Trips

Pomlad

Pomlad je letni čas, ko me vse prehiteva, ko gre čas še posebej hitro. Toliko načrtov v glavi, pa neverjetno malo ur v dnevu. Letošnjo pomlad je bilo vsega po malo, nekaj morja, nekaj hribov, nekaj izletov, veliko rojstnodnevnih zabav, …

Travniki brez rož

Živimo na območju, kjer se takoj čez cesto, na slikoviti lokaciji razprostira Kranjsko polje, ki ima zadnja desetletja žalostno usodo. Dolgo let je bil tod vojaški poligon. Spomnim se otroških dni, ko sem v gozdovih med polji lahko našel kakšne vojaške pripomočke, naboje, konzerve, dimne bombe, … Od lokalnega smučišča, kjer je nekoč delovala žičnica, kjer smo postavljali kole za slalom in kjer sem zlomil stegnenico, ni ostalo prav nič. Podnebne spremembe ne prizanašajo takim vaškim posebnežem, podobno sodobna družba ne prizanaša entuziastičnim idejam. Vse našteto je nekako razumljivo. Prav nič razumljivo pa ni sodobno kmetijstvo. Čeprav kmet ni prav nič kriv, pa je kriv sistem, ki dopušča tako intenzivno upravljanje s travniki. Zadnjič je bilo prav grozljivo videti, da na nobenem od travnikov, ki so bili nekoč polni barvitega cvetja, danes, na višku pomladi, ni niti (100%) enega cveta, niti ene rože, nič. Žalostno in nič kaj navdušujoče. Ne znam si niti predstavljati, kaj bodo na domačem polju videli moji otroci, ko odrastejo. Ko bi nas vsaj kmalu srečala ponovno pamet. Čim prej.

Prav neumno se mi zdi, da najlepše travnike danes opazujem samo še ob cestah, tam, kjer intenzivnega kmetijstva ni. Kakšen paradoks! Če si želiš doživeti prave pomladne travnike, pa brž v Bohinj na Festival alpskega cvetja, kjer imam ta petek, 9.6.2017 tudi fotografsko delavnico. Vabljeni!

Cerkniško jezero

Letos smo po nekaj letih zaradi drugih obveznosti izpustili obisk Zlatorogove pravljične dežele v Ukancu. Pa smo zato prvič obiskali dan Notranjskega regijskega parka ob Cerkniškem jezeru. Ne vem zakaj, ampak meni osebno se te prireditve kljub trudu nikoli prav posebno ne dopadejo. Veliko bolje se počutim nekje na samem, stran od množice, kjer se sliši ptičje petje. Prav zato smo se bolj kot ne hitro podali na prostrana travišča jezera in na njegovo obalo, kjer smo spoznavali jezero v pravem pomenu besede. Prvič sem videl močvirskega mečka (čudovita roža), poletnega velikega zvončka in še kaj. Otroci pa so raziskovali plitve dele tega našega najbolj skrivnostnega jezera. Potem pa še obisk razgledne Slivnice in kot ponavadi smo se domov vrnili že dolgo po sončnem zahodu.

April

April je čudovit mesec, ker prinaša barve, prinaša spremembe, vse cveti, dežuje, sonce dobiva na moči, …

Najlepši prizori so v gozdu, ko zelena barva počasi prodira in ustvarja neverjetne kontraste.

April je praviloma zelo vodnat mesec, zato par besed o vodi:
“Don’t just admire beauty of streams and rivers by watching them. Go on and touch the water, look under stones to see life, feel the power of moving water, try to understand behavior. This way you will learn to respect water, life inside and beside it. And you’ll never again ask yourself why we need to protect it.”

Torej, čas za izlet, za učenje, za igro, za spoznanja.

Kraški rob in Otlica

Tam, kjer je doma burja, tam, kjer je doma najdaljši slovenski skalni greben, tam, kjer je doma kraški kamen, kjer voda pride in gre skoraj istočasno, tam, kjer je ptičje petje še vedno glasnejše od zvoka avtomobila, kjer alpsko cvetje prehiteva čas cvetenja, navedenega v knjigah, tam, kjer veje dreves rastejo le na eni strani. Kraški rob. Izjemen košček naše čudovite Slovenije.

Lahko greš na pol urni sprehod, lahko pa hodiš dneve in dneve na tem pomolu, na tem nekdanjem morskem dnu.

Idealno za potepanje z majhnimi otroki, za spoznavanje planinskih poti, raziskovanje cvetja, obisk naravnih posebnosti. Za poplezavanje po skalah. Nenazadnje tudi za to, da se končno spoznate z burjo.

Zmanjkalo je le časa za spoznavanje ljudi, domačinov. Upam, da pride tudi to na vrsto. Ob naslednjem obisku.

Ledeno kraljestvo

Otroci imajo risanke s tem imenom, ta stari pa znamo najti pravo kraljestvo, pravi led. Če se mnogi pritožujejo nad letošnjim mrazom, ki v bistvu ni prav nič posebnega ali nenavadnega, se meni zelo dopade. Drsamo več kot zadnjih deset let skupaj. In to vsi. Problem je edino, da nimam več svoje drage hokejke, pa tako rad bi spet komu na ledu prodal nekaj hokejskih “for”. Če ima kdo kakšno hokejsko palico doma (leva palica) in je ne potrebuje, naj mi prosim sporoči, odkupim.

Brez mrazu ni ledenega kraljestva. Trenutno je (po objavah na družabnih omrežjih) zelo oblegan zaledeneli Peričnik, ki je seveda veličasten. Pa vendar menim, da Mostnica v Bohinju ne zaostaja veliko, če sploh. Žal mi je le, da ni snega, da bi bila scena še veličastnejša. Pa mogoče manjka malo vode, ker je zadnji mesec tako suh.

Kljub vsemu je obisk soteske hrana za dušo. Prizori so veličastni, srhljivo navdušujoči.

Kot sem že tolikokrat omenil, sem prepričan, da je obisk soteske s fotoaparatom povsem nekaj drugega, kot le sprehod ob tej čudovito divji reki. Enostavno si brez fotoaparata težko človek vzame toliko časa, da bi doživel tiste malenkosti, podrobnosti, koščke, delce te umetnine. Te fotografije v bistvu lahko nekoga, ki bi si rad le ogledal sotesko, močno zavedejo. V živo namreč tega, kar je na fotografiji, ni mogoče ne videti, ne doživeti. Naše oči vidijo mnogo več od aparata in objektiva. Fotografija nam omogoča, da izrežemo del tistega, kar vidimo, brez odvečnih stvari, ki nas motijo in ki jih drugače v naravi vidimo z očmi.

Lahko zatrdim, da soteska Mostnice na fotografijah izgleda mnogo lepša, kot je v resnici. Sploh, če fotograf malce navije fotografije v Photoshopu ali pač nekem drugem programu. Za vse fotke v tej objavi se moram zahvaliti svojemu Fuji-ju X-T1 in objektivu Fujinon 18-135mm, saj so fotografije objavljene brez dodatnih korekcij, razen malenkostnega obrezovanja. Dela s fotografijami sem imel natanko 15 minut. To je za trenutno obvladovanje časa v mojem življenju ključnega pomena. Pa tudi rezultati so taki, da se mi samo smeji, zelo!

Za detajle si je potrebno vzeti čas, najprej, da jih najdeš, da te nagovorijo in potem, da jih ustrezno postaviš v kader. To je sicer kar zapleteno opravilo, sploh v mrazu in na spolzkem terenu nad globoko sotesko. Pri tem pa mi priskoči na pomoč poznavanje soteske in stranskih pritokov, kjer lahko človek brezskrbno postopa povsem v bližini vode.

Če bo v naslednjih dneh res padlo nekaj snega in bo spet pritisnil mraz, potem se bo splačalo še enkrat nazaj in ujeti še kakšen lep trenutek.

Rilkejeva pot

V teh brezsnežnih zimskih dneh me nikakor ne mikajo beli pasovi umetnega snega na naših smučiščih, ob pogledu na katere se sprašujem, kako za vraga smo lahko smučarski narod? Pa nogometni, košarkaški, rokometni ali pa celo hokejski? Nenazadnje celo alpinistični. Noro. Skratka, tu pa tam jo raje ucvremo na jug, ob morje.

Za ležeren sprehod z majhnimi otroki je čudovita Rilkejeva pot med Sesljanom in gradom Devin nad Tržaškim zalivom. Za tiste, ki radi športno plezate, se v Sesljanu tik nad plažo najdejo prav prijetne smeri v prvovrstnem apnencu.

Pot je razmeroma kratka, a ponuja izredne razglede ter cel kup zanimivosti na poti, od bunkerjev, do čudovitih kraških pojavov in pestrega in barvitega rastlinstva.

Devinski grad, ki ga celotno pot spremljamo v daljavi, je resnično slikovit in vreden obiska.

Pot je tako prijetna, da celo otroci začutijo pozitivno energijo in jo celo koristno uporabijo 🙂

Ker imamo to srečo, da na primorskem koncu živijo naši dobri prijatelji, si lahko privoščimo kar cel vikend doživetij. Tako sem naslednji dan po kar precej časa sopihal pod stene nad Vipavo, po ambientu meni enem najljubših plezališč. Če resnično kaj pogrešam v teh letih, ko se ukvarjamo bolj ali manj z otroškimi plenicami in uvajanjem v skupno aktivno preživljanje prostega časa, je plezanje. Ko primem za skalo, stopim na majhen stop in se potegnem navzgor, mi je tako lepo pri srcu in duši, da se to pač ne da ubesediti. Plezanje je ZAKON in pika.

Novoletna poslastica

Žal (za koga tudi v veselje) nimam pripravljenega slovesnega govora ali pa pocukranih besed ob letu osorej. 31.12. me vsako leto prehiti, vedno sem nepripravljen, kar je itak stalnica mojega življenja. Zanimivo je opazovati, kako z leti (vsaj pri meni) praznično, novoletno obdobje vse bolj postaja čas, ki ni pomemben zaradi zabave, ampak zaradi druženja z najbližjimi ali pa tistimi, ki jih imamo radi. Nasprotno opazujem svoje prehitro odraščujoče otroke, ki jim z vsakim letom ta čas pomeni več, zaenkrat bolj zaradi pričakovanja (poudarek je na pričakovanju!!) daril, nerazumljivih in v svet domišljije zavitih zgodb o Miklavžu, Božičku, Dedku Mrazu, škratih, … Žal se vsako leto bolj opazi kapitalski pritisk na te, sicer prav prijazne strice, saj morajo namesto raznosa daril otrokom, nastopati v nešteto reklamah za Simobil, Mercator, Coca Colo, … Ne vem, kako jim še uspe skrbeti za svoje jelene 🙂

Moram priznati, da me vsa norija okrog obdarovanja mori in ji nisem povsem kos. Enostavno moraš biti danes že čarovnik, da uspeš komu kupiti vsaj približno primerno darilo, tudi otrokom. Vsega je zdaleč preveč, otroci so že itak polni igrač, zato je res težko. In zato se v splošnem kupuje tudi ogromno bedarij, neumnosti, istočasno pa velik del sveta nima za jesti, je v vojni ali pa jih ogrožajo naravne katastrofe. Pred dnevi sem prebral odličen zapis Arneja Hodaliča, priporočam: https:// www .osap.si/ob-novem-letu/

Ne bom opisoval vsega, kar se mi je v letu 2016 pomembnega zgodilo. Najbolj so mi v spominu ostala doživetja na neštetih poteh, srečevanje s prijatelji in nova poznanstva z ljudmi, ki mi osmišljajo življenje. Vesel sem tudi, da mi uspe ogromno časa preživeti skupaj z družino, kar se mi zdi za te male škrate trenutno najbolj pomembno. V bistvu je bil zadnji dan v letu 2016 odsev tistega, kar trenutno živim. Familija, prijatelji in izjemna narava čudovite Slovenije.

Planina Pungrat z okolico je raj na tem planetu. Tudi če samo meni, ni pomembno. Ker vem, da ima vsak človek svoj raj, svoj rajski kraj. In prav je tako.

Ko smo se tako zadovoljni peljali nazaj v Kranj, sem ob robu ceste opazil veliko ujedo, ki je nepremično zrla v daljavo. Pomislil sem, ali bo tudi ona ta večer praznovala prihod novega leta. Ob tej misli sem se zavedel, kako globoko smo ljudje ujeti v naš namišljen svet, kulturo in kako daleč smo od narave, od pomembnih stvari. In kako globoko nas je ta nori globalni svet potegnil v svojo ekonomsko zanko, iz katere komaj vidimo in se v tem času vse vrti okrog daril, tekmovanja v najbolj kičasto okrašenih hišah s svetlobnimi efekti ter debilno vojno z ognjemeti. Kot da pravih bomb po svetu ni dovolj!

Upam, da bo leto 2017 prineslo čim več navdihujočih trenutkov z ljudmi, ki jim veliko pomeni človek in njegova dejanja in bolj malo tisto, kar je materialnega.

Razgled

Poleg ostalih 142 razlogov, zakaj ljudje hodimo v hribe (po gorenjsko “gorvn”), je eden boljših tudi ta, da je tu pa tam priporočljivo pogledati na svet z drugačne perspektive. Pa ne govorim le o fizičnem dojemanju sveta, ki ga v primeru osvojitve enega od nešteto vrhov lahko doživimo. Predvsem gre za nekakšen psihološki efekt, pri čemer se ti le nekaj ur oddaljen svet, v katerim preživiš večino časa, kar na lepem zdi takooooo odmaknjen, tuj in butast. Kaj za vraga počnem tam doli, večno pehanje za nekim družbeno sprejemljivim uspehom, opranim avtomobilom, polnim hladilnikom, zapolnjenim tedenskim koledarjem dogodkov, obveznosti in dolžnosti. Predvsem pa navad in razvad. Tam gori, na hribu, mi je vse veliko bolj jasno, kaj je smiselno, kako bi bilo prav, bolje in kako bi moralo moje življenje izgledati.

Na eni strani torej neka refleksija, analiza in rahli pesimizem tvoje/moje osebnosti v povezavi z družbo, ki je dandanes navzven sicer prijazna, a zeloooo zahtevna. Po drugi strani pa cele prikolice optimizma, energije, ki ti pomagajo dojeti, da je v bistvu vse čisto kul. Da živimo v krasni državi (naravne danosti in kulturna krajina) in da je naše življenje v primerjavi s tistim, ki ga živijo onkraj najdaljše točke tvojega razgleda z gore, ki si jo ravnokar “naskočil”, neverjetno svobodno, mirno in srečno. In če sem premagal to silno strmino na vrh gore, potem bom zlahka tudi vse tiste probleme (ki to velikokrat sploh niso) v dolini.

No, drugače pa so letošnji decembrski dnevi taki, da sploh ni važno, na katerem hribu, gori ali vzpetini si stal, važno, da si stal. Ker je božansko.

Nenavadni cilji

20161104-dscf4448-1-2

Na naših družinskih poteh redko koga srečamo. Približno mi je jasno, zakaj. Ali smo tako čudna familija, ali pa so naši cilji čudni. Je pa res, da nikoli ne gremo na Jošt, Šmarjetno in podobne neobljudene destinacije. Je tudi res, da smo počasni, kot polži, da se vlečemo, kot čre… in podobno. Ker je toliko za spoznati, da sicer 20 minutni izlet brez težav traja 2 ali 3 ure.

20161104-dscf4502-19

Ker v hitenju in dražljajih vsakdana otroci nimajo časa jesti in piti, je seveda prva stvar, ko se usedemo v avto in odpeljemo cilju na proti, vprašanje: “Ali imamo malico s seboj?” Drugo vprašanje, potem ko se po dooooooolgih minutah vsi skupaj spravimo iz avta na parkirišču, je: “Ali se bomo ustavili za malico? Kaj pa sta danes vzela s seboj?” Tretje vprašanje, potem ko naredimo častitljivih 100m je: “Ali bi lahko sedaj dali “dekco” na tla in pomalicali? Prosim, prosim, prosim, prosim.” Četrto vprašanje, potem, ko jih uspeva prepričati, da smo ravno začeli hoditi in naredimo še 200m je: “Ali je sedaj končno že čas za malico? Mene bolijo noge!.” Kapitulacija! Malica in potem naprej. Pa tako še nekajkrat. Življenje je čudovito, sploh če ga lahko preživljaš z družino na svežem zraku. In fotoaparatom v roki. Pa malico v nahrbtniku 🙂

20161104-dscf4464-8

20161104-dscf4456-6

20161104-dscf4514-23

20161104-dscf4443-1