Kolesarjenje / Cycling

Jaka Primožič

Verjetno je trajalo kakšno leto, mogoče malce manj, da smo se uskladili za termin fotografiranja. Bratranec Edo me je prosil, če bi fotografiral kolesarskega mladinskega upa, ki je slučajno sin sestre Edijeve prve žene (tudi edine). Pa je bilo krivo vreme, pa moje obveznosti, pa Jaka na pripravah, pa Edo na pripravah, pa zima, pa … Potem pa čudovit pomladni dan, Besnica, Jamnik, krasna družba in motivacija za delo. Verjetno je bilo prvič, da sem fotografiral športnika, zato ni presežkov, je bilo pa samo druženje presežek, kar edino šteje ob koncu dneva. O Jaku in njegovi neverjetni predanosti pa prosim, da si preberete članek: http://www.lukazoja.si/?p=8473

Uživancija

Vikend nostalgije. Po štirih letih spet sama, brez dveh prestolonaslednikov, na potepanju, tako kot v prejšnjem življenju. Tokrat sva imela rezidenco v Zazidu, kraški vasici, kjer se čas ustavi. Na obisku v luštnem plezalsko – kolesarskem hostlu Xaxiz, kamor se bova še vračala. En dan kolesarjenje, en dan plezanje. Oba dneva obujanje spominov.

P1120407

Kraško kolesarsko krožno turo prek čudovitih vasic sva nekoč že doživela, v soboto je šlo nekoliko težje. Toda kolesarska potepanja ostanejo v krvi, zato ni bilo težko stisniti zobe in pregristi tiste klance, da bi uživala v razgledih in vetru v laseh.

P1120412

O hostlu bi lahko na dolgo in na široko, a bo bolje, da ga doživite sami, da spoznate prijetno družino, ki ga vodi in obenem dobite cmok v grlo, ko slišite, kako naša država precej raje in zajetneje podpira klasični masovni hotelski turizem, kot da bi omogočila lažje preživetje majhnim turističnim oazam, brez vpliva na okolje. Bemtiš tale naša “dolina šentflorjanska”.

P1120414

P1120441

P1120446

P1120452

V nedeljo pa že zjutraj toplo sonce v Črnem kalu in plezanje v mravljišču. Začuda naju številčnost plezalcev ni motila, preveč dela sva imela s svojim plezanjem.

P1120471

P1120481

Za konec pa še sprehod po Osapski dolini in skok nazaj v objem malih koštrunov. Spoznanje, da znava še vedno brez težav, z užitkom, preživeti nekaj dni v dvoje, je zelo lepo.

P1120482

P1120503

P1120506

Še fotografski info: tokrat vse posneto s kompaktom – Panasonic Lumox LX-3, odlična igrača.

Nekoč je bilo – še zadnjič Ladakh

Kolesarjenje je lep šport. Še lepše je potovati s kolesom. Najlepše pa potovati s kolesom v daljnje kraje s človekom, ki ga imaš najraje.

end-8

Težko je v nekaj objavah opisati vse, kar se nama je dogajalo na poti in verjetno to tudi ni namen, saj je prav, da tisti najlepši spomini ostanejo le za naju. Bilo je tudi nekaj težkih trenutkov, ko so ovinki postajali neskončni, ko je Bojanin želodec protestiral na vsakih nekaj km, ko sva po klancu navzdol proti vetru gonila celih 7km/h, ko mi je zobobol onemogočil gastronomskega uživanja ob prostem dnevu in ko mi je po nekaj kilometrih potem, ko sem celo uro popravljal počeno špico, počila še druga.

end-9

end-7

Če danes gledam nazaj, so bile težave v bistvu ščepec soli na tej prelepi avanturi. Vedno se bom spominjal samo lepih trenutkov in tistih nepozabnih vzdihov za vsakim ovinkom, ko se je prikazala nova pokrajina, nova naselja, novi ljudje.

end-5

Velikokrat sem že napisal, da so zame potovanja najboljša šola, šola življenja. In vedno znova spoznavam, da svet ni le eden, svetov je več. Kako drugačno življenje živijo ljudje v Ladakhu od našega zahodnega vsakdana, prikazujejo naslednje fotografije. In če samo pomislim, kako minimalen vpliv imajo ljudje v teh krajih na okolje, potem se mi življenje pri nas za trenutek prav zagnusi.

Priprava ječmenovih zrn se opravlja na prepost, a učinkovit način.

end-4

Marelice sušijo na granitnih skalnih blokih.

end-11

Za kurjavo so dovolj jakovi iztrebki.

end-10

Vsakdanja prehrana je jakovo maslo.

end-15

Tole pa je znamenita tsampa in čapati (kruh).

end-14

Vedno, ko se vrnem domov s potovanja, potrebujem čas, da se ponovno navadim “navadnega” življenja. Tisto obdobje so mi vsi ljudje doma in v službi malo čudni, njihovi problemi in mnenja nenavadna, nesmiselna, brezvezna. Takrat še močneje začutim razliko med povsem civiliziranim svetom in tistim, ki je bližje naravi, bližje duhovnim vrednotam življenja.

end-18

Pomislim tudi na nestrpne ljudi, ki hočejo imeti tisto sekundo vse, kar si zaželijo in jih primerjam s tistimi, ki jih vidim na potovanjih. Tam je mnogokje medicinska oskrba več sto km daleč, novo oblačilo pa kot lepe sanje. Na eni strani so ti ljudje lahko srečni, da niso ujeti v ustroj sodobnega sveta, po drugi strani pa je njihovo življenje še kako težko.

end-17

end-6

Zato ljudje iščejo uteho v veri oz. načinu življenja, ki jim prinaša neko upanje za prihodnost.

end-3

end-12

end-13

In verjemite, da sem na potovanjih videl nasmehe, ki so kljub težkim razmeram tako iskreni, da te zaboli srce.

end-23

Še eno razliko čutim na potovanjih. Občudovanje narave in kulturne krajine je le strast popotnika in turista. Prebivalci svoj kraj domejajo drugače. Predvsem jim narava prinaša dobrine za preživetje. Ampak prepričan pa sem, da se je tako tankočutna, nenasilna in odprta religija, kot je budizem, lahko razvila le tu, na Tibetanski planoti, tudi zaradi obširne, razsežne pokrajine in njenih lepot.

end-16

end-19

Tako, naj bo dovolj o Ladakhu, tej čudoviti pokrajini s srčnimi, z budizmom prežetimi ljudmi. Upam, da sem Ladakh uspel prikazati kot deželo, v katero se je vredno odpraviti zaradi razumevanja drugačnosti življenja, pokrajine in kulture. V Ladakh se ne odpravljajte na lov za štemplji v vašem potnem listu ali pa zaradi osvojitve visokih prelazov, tudi ne zaradi zapolnitve žepa kakšni od novodobnih evropskih agencij, ki ponujajo vrhunska doživetja za vrhunsko ceno. Ladakh je za potovanje enostaven, ni velik, ni nevaren, zato se odpravite kar sami. Le tako se boste vrnili z bogato izkušnjo, ki bo obogatila vaše življenje in življenja ljudi okrog vas.

end-1

Nekoč je bilo – Pokrajina v Ladakhu

Z Bojano sva si vedno močno želela doživeti Tibet. Ker pa je Tibet težko doživeti po svoje, brez prisotnosti vodičev, brez dovoljenj in drugih nevšečnosti s Kitajci, sva se odločila obiskati Ladakh. Ladakh je geografsko že del Tibetanske planote, zato sva upala, da bodo občutki res pravi. In nisva se motila, v trenutku, ko sva resnično s kolesi zapeljala na streho sveta, so nama prišle solze na oči. Ne vem zakaj, ampak ta pokrajina nama je res nekaj posebnega. Za mnoge je to ena sama puščoba, en sam nič, za naju ravno nasprotno. Prostranstva, ki jih doživiš v teh krajih, ti vzbudijo tako močan občutek svobode, da ti resnično zastane dih, pokrajina te poskra vase, počutiš se majhnega in nemočnega, da začneš spoštovati naravo kot tisto božjo silo.

pokrajina-20

pokrajina-3

Ladakh, kot tudi vsa Tibetanska planota, je zelo sušna dežela. Gorski grebeni, ki se dvigujejo nad južneje ležečo indijsko nižino, zaustavijo večino vlažnih zračnih tokov, tako da na planoto redko zaide kakšna vremenska motnja. V bistvu gre za visokogrosko puščavo. Erozija je zaradi ekstremnih temperaturnih razlik in vetra vseskozi na delu, ustvarja pa neverjetne oblike.

pokrajina-8

pokrajina-26

Povsod tam, kjer je v zaledju še vedno večni sneg in ledeniki, pusto pokrajino v zelene oaze spremenijo ledeniški potoki in človek s svojim namakalnim pristopom. Ledeniki so edini vir pitne vode oz. vode nasploh. Zelene oaze tvorijo take kontraste, da skorajda bolijo oči.

pokrajina-9

pokrajina-11

pokrajina-7

Kolesarjenje nama je omogočilo, da sva se potikala po različnih višinskih pasovih in tako sva lahko doživela v sicer monotoni pokrajini precejšnjo raznolikost. Spustila sva se do sotočja reke Ind in Zanskar,

pokrajina-23

se dvignila do ledeniškega jezeka izpod Nun-a in Kun-a,

pokrajina-19

okušala prah ledeniških moren,

pokrajina-5

si privoščila kratke rokave na višinah nad 4000m,

pokrajina-10

ovinkarila po mogočnih rečnih dolinah z ledeniškimi kapami nad seboj.

pokrajina-4

Zaradi geološko gledano mladega gorstva, kot je Himalaja, so prizori na poti včasih res fantastični. Dvigovanje debelih skladovnic kamnin, njihovo gubanje, narivanje, prelamlanje ter njihova pestrost, sestava, plastovitost ustvarjajo skupaj z nedavno ledeniško in še vedno prisotno hudourniško, vetrno in temperaturno ter kemično erozijo, skorajda umetniške prizore.

pokrajina-15

pokrajina-12

pokrajina-13

pokrajina-24

Na koncu ostane le upanje, da nama bo še kdaj dano doživeti kaj tako lepega.

pokrajina-2

pokrajina-1

pokrajina-17

Nekoč je bilo – ljudje v Ladakhu

ljudje-10

Na potovanjih so najlepša doživetja povezana s srečanji z domačini. Šele ob stiku z ljudmi lahko v popolnosti doživiš pokrajino, saj so ljudje vedno odsev dežele, v kateri živijo.

ljudje-8

Ladakh je budistična dežela, kjer je vera način življenja. Povsod v Ladakhu se zato počutiš prijetno, ljudje te pozdravljajo s simpatičnim “Jule” (izgovor: džuleeee) in se smejijo, navkljub škrbastim zobem.

ljudje-13

Seveda se tudi v Ladakhu ljudje ločije na menihe in tiste navadne ljudi. Vsaj eden od otrok v družini se pridruži samostanu in se pri osemnajstih letih nato odloči za življenje v samostanu ali izven njega. Do osemnajstega leta pa je samostan šola. Ostali otroci pomagajo pri delu na polju.

ljudje-17

Delo na poljih je primitivno, s prastarimi orodji, a vedno s pesmijo v ustih in nasmehom na obrazu.

ljudje-7

Še posebno glasno odmeva po vasi za časa mletja ječmena, ki je njihova glavna sestavina v prehrani. Iz ječmena namreč izdelujejo njihovo najbolj priljubljeno jed – tsampo.

ljudje-12

Posebna zgodba potovanj so otroci. Z njimi imaš največ stika. Usmerijo te, ko se na poti izgubiš,

ljudje-4

prosijo za kakšen svinčnik,

ljudje-3

se zabavajo ob pogledih na tvoja oblačila in frizuro,

ljudje-18

opazujejo te kot bitje z drugega planeta,

ljudje-19

ali pa te pogledajo tako čutno, da se ti stopi srce.

ljudje-2

Ladačanke imajo zelo rade nakit. In vam povem, nakita je na tone, pa tudi lep je, brez dvoma.

ljudje-1

Največ se za nakit uporabljajo najrazličnejši turkizi v kombinaciji z rdečimi koralami.

ljudje-14

Značilne so tudi volnene kape v rjavi barvi.

ljudje-20

ljudje-15

Zahodni del Ladakha je muslimanski. Tudi v tem delu so ljudje že skoraj nadležno prijazni. Spremenijo pa se obrazne poteze in človek takoj ve, da je v drugem svetu.

ljudje-6

ljudje-11

Za konec pa še fotografija, katere ponosna lastnica je Bojana in je verjetno najboljša fotka iz celotne najine zbirke posnetkov, narejenih v Ladakhu. Predvsem je fotografija močna zaradi izrazov na obrazih otrok. Pri tem naj še dodam, da so bile fotografije, ki jih zadnje dni objavljam v sklopu potovanja v Ladakhu, posnete s kompaktnim digitalcem in na dia filme s Canonom EOS 300 ter potem nekatere boljše, večina pa slabše skenirane v digitalno obliko.

ljudje-5

Nekoč je bilo – samostani v Ladakhu

Ladakh je dežela prelazov in gomp. Gompe so drugo ime za budistične samostane. Zaradi svojstvene lege Ladakha na severu Indije, ta majhna budistična dežela ni bila deležna kitajskega genocida in uničevanja kulture, kot ga je doživel Tibet. Gompe so zato povečini odlično ohranjene, njihove lokacije pa so včasih osupljive.

samostani-3

Samostan Lamayuru je eden najbolj fotogeničnih budističnih samostanov na sploh. Leži na obrobju nekoč velikanskega jezera, katerega ostanki so izoblikovali današnjo čudovito okolico.

samostani-7

Prvotno je bil samostan zgrajen iz petih stavb, od katerih je danes ohranjena le osrednja. Še vedno je v samostanu kakšnih 150 menihov.

samostani-13

samostani-1

Lamayuru leži že precej na zahodu Ladakha, v bližini pakistanske meje. Bolj se bližamo Pakistanu, večji je vpliv muslimanske vere. Del budističnega prebivalstva Ladakha je v preteklosti sprejelo muslimansko vero in nastala je zanimiva kombinacija. V dolini Zanskar tako naletimo na kraje, kjer si budistični samostani in mošeje podajajo roke. Pri tem pa v oči bode gromozanska razlika v oblikovanju gomp in mošej. Gompe se namreč tesno prilagajajo naravnemu okolju, medtem ko mošeje nekako “sekajo ven”.

samostani-27

samostani-20

Mošeja v Padumu se ne more primerjati z gompo v Phuktalu.

samostani-28

V nadaljevanju podajam še nekaj primerov slikovitosti gomp v Ladakhu. Na naslednji fotografiji je Tikse gompa v bližini Leh-a, glavnega mesta Ladakha.

samostani-14

Pa samostan v Zanskarju, nad reko Zanskar.

samostani-11

Gompa v Rangdumu, prav tako v dolini Zanskar, pod mogočnima sedemtisočakoma Nun in Kun.

samostani-10

Na koncu pa še nekaj utrinkov budističnih templjev v Leh-u.

samostani-24

samostani-17

samostani-15

samostani-2

Nekoč je bilo – prelazi v Ladakhu

prelazi-19

Rothang La (3978m)
Baralacha La (4883m)
Lachlung La (5060m)
Taglang La (5328m)
Fotu La (4147m)
Namika La (3760m)
Pensi La (4450m)

V tem vrstnem redu so si sledili prelazi, ki so nama bili bolj kot nek dosežek, začetek spusta. Na prelazu se je vedno odprl nek nov pogled v novo dolino, na nove vrhove.

prelazi-6

Včasih je šlo bolje v klanec enemu, drugič drugemu. Spet sva nato en dan kar poletela do vrha, naslednji dan pa sva se komaj privlekla na vrh.

prelazi-4

prelazi-9

Včasih se nama je zdel vrh blizu, pa se je izkazalo, da je prekleto daleč, spet drugič se na vrhu skorajda nisva ustavila.

prelazi-14

Vedno pa so naju pričakali razni vzpodbudni napisi in obvezne molilne zastavice.

prelazi-30

prelazi-13

Ponovno ne morem mimo dejstva, da je potovanje s kolesom tudi na višinah precej prijetnejše kot v avtobusu ali jeep-u. Prvi del najine kolesarske poti, ki jo je terenski avto opravil v 2 dneh (cca 500km), sva midva prekolesarila v 9 dneh. Najini obrazi na vrhu prelazov so izžarevali srečo, zadovoljstvo in rahlo utrujenost, pogled na izmujčene obraze na meji bruhanja v terenskih avtomobilih pa so dokaz o vplivanju višine na človeka. Prehitro dvigovanje na precejšnjo višino je lahko resnično zelo neprijetna izkušnja.

prelazi-29

Nekoč je bilo – spanje v Ladakhu

Nadaljujem zgodbo o kolesarjenju po Indijski Himalaji. Spanje je privilegij. Če na potovanjih dobro spiš, potem imaš veliko od dneva. Spominjam se, da sva zaradi utrujenosti od kolesarjenja včasih zaspala že ob sedmih zvečer. Jaz osebno potrebujem veliko spanja, da dobro delujem. V Indiji sva spala večinoma v dobrih sobah, sicer skromnih, a vendarle. Doživela sva tudi “naj” luknjo, kjer je bilo resnično grozno. Najlepši pa so seveda večeri in jutra v šotoru, nekje v naravi.

spanje-1

In čeprav na poti nisva preštela kolesarjev na prste ene roke, sva že prvi camp delila s “sobrcači”.

spanje-2

Ponekod so bili ob poti posejani že postavljeni šotori, ki so čakali na popotnike v jeep-ih, kar sva tudi midva s pridom izkoristila.

spanje-12

Na prostrani planoti pred najdaljšim vzponom čez najvišji prelaz na poti (5400m), sva si zavetje poiskala med porušeno, najverjetneje vojaško naselbino.

spanje-13

S kolesom se vzpenjaš razmeroma počasi, zato nama višinska bolezen ni delala nikakršnih težav.

spanje-14

Verjetno najlepši kotiček za spanje pa sva imela že globoko v dolini Zanskar, na prelepem travniku, na stiku večih ledeniških dolin. Na granitni skalni blok sva odložila robo in uživala svobodo. Mmmmmm, kako lepi spomini so to!

spanje-10

Ne morem pa mimo prijaznih domačinov v Rangdumu (Zanskar), ki so naju prijazno vzeli v njihov topel domek. Kakšno gostoljubje, prijaznost, dobrota in toplina. Tega ne moreš opisati, to moraš doživeti.

spanje-9

spanje-7

Nekoč je bilo – transport v Indiji

5 let nazaj sva z Bojano prvič odšla na kolesarsko potovanje. Izbrala sva si kar visokoleteč cilj, prekolesariti državico Ladakh na severu Indije v bližini meje s Pakistanom. Priprave so bile kar naporne, predvsem je bilo potrebno veliko logistike, ker potuješ z velikimi škatlami. Ker se torej od leta 2004 nisem lotil pisati članka o najinem potovanju, razen skromne objave na svojem blogu, bom skušal strniti vtise v parih zapisih. Današnji bo govoril o transportu na poti.

transport-1

V kolesarski trgovini sva dobila prazne škatle za transport koles. Pakiranje koles ni bilo najbolj zabavno opravilo, ampak je šlo. Bolj naju je skrbel transport z letali in kasneje z lokalnimi avtobusi. Na Brniku sem prek nekih vez celo sam spremljal natovarjanje škatel na letalo, da ne bi že v začetku prišlo do kakšnih poškodb. Z letali torej nisva imela nobenih težav, tja in nazaj. Imela sva pa drobceno težavo z uslužbenko letalske agencije na letališču v Delhiju, in sicer na poti nazaj. Zavedala sva se, da je potrebno za prtljago, težjo od 20 kg doplačati. Najina prtljaga je imela blizu 30kg. Uslužbenka je torej zahtevala kar mastno doplačilo, midva pa sva se izgovarjala na vse mogoče načine, od tega, da sva brez denarja, da sva študenta, itd. Nič, ni se premaknila. Potem sva zahtevala nadrejenega. Povabil naju je v pisrano in v petih minutah smo bili zmenjeni. Doplačala sva minimalno, najverjetneje kar njemu v lasten žep. To je Indija.  Najino potovanje se je začelo v New Delhi-ju, kjer kar naenkrat ostaneš sredi velemesta sam s temi ogromnimi škatlami, utrujen od poti in z željo po takojšnjem nadaljevanju poti na sever države. Prvi prevoz je bil z oldtimerjem v območje mesta, kjer naj bi bile agencije, ki so ponujale karte za avtobusne prevoze.

transport-21

V eni izmed agencij sva preživela prvi zanimiv dan. Najprej so naju skušali prepričati, da v Manali (mesto na severu, kjer sva načrtovala začetek kolesarskega dela poti) ne pelje noben avtobus. Raje naj bi vzela terensko vozilo. Seveda nama je bilo takoj jasno, kam pes taco moli. Po dolgem pregovarjanju sva končno dobila avtobusne karte. Opozorila sva tudi na najini veliki škatli in dobila sva odgovor: “No problem”. Do avtobusne postaje naju bo odpeljal eden izmed uslužbencev agencije. Ko se je ura avtobusnega odhoda že nevarno bližala, sva povprašala po prevozu. In kar naenkrat: “Big problem, your boxes, big boxes.” Po nekaj minutni zmedi, dviganju pritiska, sva uspela zlesti v eno čisto navadno rikšo. Prizor, v katerem sedi Bojana na zadnjem sedežu skupaj s škatlo, ki na pol gleda iz rikše in z menoj na prvem sedežu, skoraj v objemu voznika in z desno roko na škatli, ki je bila samo položena na platneno streho rikše, je bil naravnost neverjeten. Kako smo uspeli priti do avtobusne, ki sploh ni bila avtobusna, mi še danes ni jasno.

transport-20

Da zaplet ne bi bil preveč dolgočasen, naju s škatlami niso pustili na avtobus, kljub najinima vnaprej plačanima kartama. Spet prepir, pregovarjanje in nato avtobus spelje brez naju. Takrat pa povzdignem glas in kot bi odrezal. Vse smo se zmenili v eni minuti. Škatle so romale na streho avtobusa, midva pa na ločene sedeže v avtobusu. Ne vem sicer, zakaj, ampak morala sva sedeti narazen. Pri tem pa je Bojani zavrelo in se je brez pomislekov takoj prisedla k meni.

transport-9

16 ur vožnje nisem zatisnil oči, ker je bila vožnja en sam rodeo. Gas, bremza, gas. Nonstop. In ob misli, da najini škatli nista na strehi niti privezani, me je zmrazilo. Srečno se je končalo, uf! V nadaljevanju sva se načrtno izogibala prevozom z avtobusi. Pa vendar se novim zapletom nisva mogla izogniti. Ko sva se že vračala nazaj proti New Delhiju, smo se sredi noči ustavili skupaj še z enim avtobusom, ki je celotno pot peljal za nami. Dobili smo ukaz, da se premestimo iz enega v drug avtobus. Brez razloga, pojasnila, itd. Potem se je celo izkazalo, da naš novi voznik ne zna priti v New Delhi. Peljali smo se čez polja, zaselke, vasi in končno prispeli do velemesta. Ko je že kazalo, da je vse za nami, nas avtobus ni odložil na avtobusni postaji, temveč kar nekje sredi mestne džungle. Ma, saj ne moreš verjeti. Spet sva ostala ob robu ceste, sama z najinimi “big boxes”. Ostali so takoj dobili prevoz, nama ni hotel nihče ustaviti. Na koncu se sicer vse reši, vendar nikar na tako pot s pomanjkanjem zdravih živcev in hitro jezo.

Ves ostali del najinega 6 tedenskega potovanja sva bolja ali manj prekolesarila. Bolja ali manj zato, ker sva del poti kar prepešačila. Kako? Kaj pa kolesa? Kolesa so romala na konjski hrbet. Raje peš kot z avtobusom! Bil je krasen 6 dnevni treking.

transport-10

transport-6

transport-4

transport-5

transport-7

Z gorskim kolesom na Jošta

jost09-2 (Large)

Kranjčani in okolišani se radi podamo na Sv. Jošt, hrib nad Kranjem, kamor je včasih za prvomajsko proslavo hodil tudi predsednik SFRJ, tovariš Tito. Spominjam se dneva, ko sem prvič sopihal s kolesom po asfaltni cesti iz Stražišča proti Čepuljam in naprej proti Javorniku. Že prvi klanci so nesramno strmi, ko pa zaviješ iz vasi Javornik na desno proti vrhu Jošta, pa se cesta postavi dobesedno pokonci. Noge so pekle, pljuča so hlastala za zrakom. Končno sem premagal klanec in vrh sem imel že na dosegu roke, potem pa… Potem pa zadnji klanec do vrha, ki je nesramno žleht. Na zadnjem ovinku je vedno tudi nekaj hinavskega peska, kjer ti kolesa ob nepazljivosti hitro zdrsnejo v prazno. Na vrh sem prišel totalno izžet, uničen. Tak je tipičen kolesarski Jošt. Obstajajo pa seveda makedamske alternative.

jost09-3 (Large)

Ena izmed njih je vzpon s severne strani, torej s strani Besnice. Za vzpon je obvezna uporaba gorskega kolesa, saj je pot v večini makedamska, v krajšem delu sledi gozdni vlaki, vršnji del pa poteka po klasičnem asfaltnem pristopu. Besnico zapustiš pri smerokazu za ribogojnico, potem pa ves čas slediš odlično utrjeni makedamski cesti. Na vseh odcepih greš naravnost. Kmalu se pot začne dvigovati in če ti breg tisti hip še ne ustreza, se lahko zapodiš med borovnice, ki jih je tod okoli na tone.

jost09-5 (Large)

Nadaljuješ zložno vzpenjanje do izravnave, kjer na levi zagledaš svoj cilj – cerkev Sv. Jošta.

jost09-6 (Large)

Cesta se izravna in naredi dolg ovinek na levo. Po dobrem kilometru vožnje po ravnem se desno odcepi strma gozdna vlaka, kjer prvič na turi zagrizeš strmo v breg.

jost09-7 (Large)

Vlaka se večkrat izravna in spet postavi pokonci. Na strmejših delih je vlaka kar zoprna, ker je polno debelih skal, ki otežujejo vožnjo. Kratek in sladek vzpon pripelje do vodnega zajetja nad vasico Javornik, kjer se priključiš asfaltni cesti. Sledi konkreten vzpon do vrha Jošta z vsemi že prej opisanimi klanci in mukami.

jost09-12 (Large)

Če imaš torej rad mir, razgibane makedamske poti, razglede in gorsko kolesarstvo, potem je opisana tura lep večerni zaključek dneva.

jost09-19 (Large)

jost09-22 (Large)

jost09-23 (Large)

jost09-24 (Large)