Krajina / Cultural landscape

Vojvodina

Kratek izlet v novembrsko Vojvodino je bil izredno zanimiv. Predvsem zato, ker smo doživeli nekaj mestnega in nekaj kmečkega utripa. Sam sem bil sploh prvič v Srbiji. Če celo življenje živiš med hribi in če ti še kaj več pomenijo, potem je pogled na ravninoooooooo Vojvodine lahko zelo nenavaden. Kmetijska krajina z njivami in tu pa tam kakšno drevo, to je vse, kar vidiš daleč, daleč tja proti horizontu. No, Fruška gora je zato ne samo edini večji grič naokoli, temveč tudi območje, kjer imaš redek stik z gozdom. Resnično nenavadni občutki.

P1140007

Novi Sad pa je vredno doživeti zaradi krasnega utripa v ulici Laze Telečkog, kjer so večeri polni nostalgije in modernih zvokov YU scene. In kjer razvajena pljuča komaj zajemajo z dimom prepolni zrak prepolnega lokala. Neprecenljivo.

P1140102

P1140006

P1140008

P1140013

P1140021

P1140030

P1140032

Pod Fruško goro smo v vasi Grgurevci preživeli lep dan in mrzlo noč ob prijetnem pogovoru z domačini, izjemni kulinariki in spoznanju, kako drugačno življenje živijo prebivalci revnih vasi na podeželju. Kako je nam veliko danega, veliko samoumevnega, kljub nenehnemu jamranju.

P1140037

P1140039

P1140047

P1140061

P1140066

P1140072

P1140074

P1140076

P1140077

P1140083

P1140084

Razlog za obisk pa je bil tisto, kar ljudi kljub takšni drugačnosti tako močno združuje. Ljubezen. Držimo pesti, da zraste v večno.

Planina v Lazu

Kdor pozna Planino v Lazu, ve, da je človeška roka tu naredila božje delo. Umetniško delo malega človeka v ambientu, kjer narava ni skoparila z lepoto. Večkrat imam možnost, da si planine v Julijskih Alpah ogledam s tistimi, ki so v bodisi opuščenih, bodisi še živih sirarnah nekoč izdelovali sir, s tistimi, ki so strehe pokrivali s skodlami, tovorili tovor na ramenih, s konji in danes s traktorji. S potomci prvih naseljencev planin in današnjimi upravitelji teh izjemnih kulturnih območij.

IMG_8511

Te ljudi spoštujem, ker vidim, s kakšnim odnosom govorijo o preteklih časih, kako čustveno so vezani na posamezne objekte, na poti, ki so jih nekoč z rokami ali stroji naredili, s krajino, ki so jo obdelovali tako ali drugače. Žal je današnja situacija na področju kmetijstva, agrarnih skupnosti in splošnega ekonomskega stanja tudi tega človeka spremenila v uporabnika težke mehanizacije, spopadanja z neskončno birokracijo, upravljanja s subvencijami, … Namesto konjev brnijo konjički v traktorjih ter jeklenih pticah in nosijo material na planine. Namesto pastirjev, majarjev in kmetov se stanovi polnijo s turisti, počitnikarji, umetniki, … Stoletno tradicijo je v parih desetletjih zamenjal nov val upravljanja s planinami in okolico. Včasih se zdi, da ima več besede planinec na obisku, kot kmet, ki ureja, obdeluje in izkorišča krajino. Ti stari ljudje tega ne razumejo.

IMG_8514

IMG_8542-2

Kakšna je nadaljnja usoda pašnih planin, ki danes le delno opravljajo funkcijo, zaradi katere so nastale, torej kmetijsko. Je turizem na planinah lahko prihodnost? Bodo turisti pasli krave? Bodo planinci kosili travo? Bodo mladi zagrabili delo v agrarnih skupnostih? Bodo do vseh planin speljane dostopne ceste? Bomo znali najti skupni jezik, kmetje, turisti, planinci, naravovarstveniki, gozdarji, kulturnovarstveniki, …?

IMG_8556

IMG_8561

IMG_8563

IMG_8578

IMG_8585

IMG_8588

IMG_8591

IMG_8610

IMG_8611

Tehnika Krn

Zadnjič me je Gorazd peljal pogledat Partizansko tehniko Krn – medvojno tiskarno. V močnem nalivu sva se spustila v sotesko Zadlaščice. Niti nisem imel neke predstave, kaj me čaka, potem pa sem bil čisto iz sebe. “U mater, kakšen ambient” je bilo vse, kar sem uspel izustiti.

IMG_9980

Izpod veličastnih bukev se je zaslišala Zadlaščica, ki tod skaklja prek skalnih pragov in turkiznih tolmunov.

IMG_9978

Najprej sva se prek ogromnih skal prebila do idiličnega slapu, kjer ti zaradi lepote zastane dih.

IMG_9935

Na nasprotnem bregu se direktno v strugo zajedajo tanke in krhke plasti temnega apnenca, ki ustvarjajo neponovljiv prizor.

IMG_9939

Čudoviti prizori si podajajo roke, dež ponehuje, sonce se skuša prebiti skozi oblake.

IMG_9956

IMG_9979

Če mi Gorazd ne bi pokazal majhne stavbe, odete v slamo, pod več deset metrov visokim skalnim previsom, je sam ne bi nikoli opazil, tako dobro je skrita.

IMG_9948

Pod kamnitim objemom je suha kot poper in taka ostane celo leto. Neverjetna lega. Tod so med drugo svetovno vojno tiskali Mladino.

IMG_9964

IMG_9967

Tod pridem še iskat divjino, prvobitnost ter po dozo spoštovanja do naše zgodovine.

IMG_9940

IMG_9945

Belarjevi dnevi 2013

Tako kot vsako leto v maju, sta bila tudi letos dva dneva namenjena naravoslovnim dnevom za šolske otroke v Trenti, ki jih organizira Javni zavod Triglavski narodni park. Naravoslovne dneve smo poimenovali po Albinu Belarju, seizmologu, ki je že leta 1906 predlagal dunajski vladi, da zavaruje Dolino Triglavskih jezer.

20130523-IMG_0208

Naravoslovne vsebine so otrokoom predstavljene delno na Soški poti in delno v Info centru Dom Trenta. V dveh dneh se zvrsti skozi naše izobraževanje 500 otrok.

20130522-IMG_0056

Letos sem s seboj vzel Gajo. Imela sva se super, doživetij, spoznanj, izkušenj, poznanstev je bilo toliko, da je dogajanje komentirala še ponoči, v spanju.

20130522-IMG_0063

Trenta je v teh dneh čudovito zelena, Soča prav tako. Obiščite to izjemno dolino in se prepustite doživetjem.

20130522-IMG_0084

20130522-IMG_0106

20130522-IMG_0109

20130522-IMG_0115

20130522-IMG_0170

20130522-IMG_0188

20130522-IMG_0203

20130523-IMG_0251

20130523-IMG_0299

20130523-IMG_0300

20130523-IMG_0307

20130523-IMG_0380

Logarska dolina

Peto leto zapored preživljamo nekaj dni v Logarski dolini in okolici. Vedno znova je ta kratek dopust eden izmed najlepših v letu. Miru, narave, kulinarike, sprehodov, planinstva, kolesarjenja, čofotanja, gobarjenja in še kaj je vedno na pretek. Naravna kulisa treh alpskih dolin, poleg Logarske še Robanovega in Matkovega kota je izjemna, a zadnje čase ugotavljam, da to ni edini in glavni čar teh krajev.

Ker razmeroma dobro poznam Triglavski narodni park, lahko na vsakem koraku iščem primerjave, v naravi, kulturni krajini, ljudeh, upravljanju z zavarovanim območjem, pa čeprav gre v tem primeru za krajinski park. Žal ugotavljam, da prave primerjave ni. Da je upravljanje s krajinskim parkom Logarska dolina daleč pred upravljanjem našega edinega narodnega parka. Zakaj?

Lahko bi bil vzrok lastništvo zemljišč, lahko sistem upravljanja, ki je tu v Logarski dolini v rokah domačinov, lahko bi bil vzrok v pobiranju vstopnine v krajinski park, lahko bi bil vzrok v tem, da v Logarski dolini, Robanovem in Matkovem kotu ni vikendov, ki jih mrgoli v TNP, lahko bi bil vzrok v odmaknjenosti Logarske doline, Solčavskega konca, lahko bi bil vzrok v pritiskih vseh sort dejavnosti in interesov, ki jih je v TNP pretirano veliko, v Logarski dolini pa jih ni slutiti, lahko bi bil vzrok v velikosti TNP ali pa v tem, da je v TNP Triglav in drugi visoki borci.

Osebno mislim, da je razlika v ljudeh. V  njihovem dojemanju prostora in okolja v katerem živijo, o odnosu do narave, s katero in zaradi katere živijo v ne najbolj prijaznih razmerah. Razlika je v ljudeh, ki so tu prijeli za delo, se povezali in ustvarili zgodbo, ustvarili pogoje za solidno življenje. Povezani s skupnim ciljem bolje živeti v neokrnjeni naravi in izjemni kulturni krajini. Kako preprosto, a kaj ko je tako težko ponekod drugje v Sloveniji umiriti svoj ego za skupni cilj.

V Logarski dolini, Robanovem in Matkovem kotu, na Solčavski panoramski cesti oz. ob njej kmetije živijo, gostilne so polne, kmečki turizem se razvija. Nobenega kiča, nobenih počitnikarjev s svojimi ambicioznimi interesi, nobene smučarske zveze z njihovimi visokoletečimi cilji, nobenih egoističnih planinskih društev, nobenih novodobnih zaslužkarjev, nobenih eko bio hotelirjev in podobnega sranja. Le domačini s svojo pametjo in pridno roko.

Kamor se obrneš prijazna beseda, nasmeh, malce zadržan pogled, ustrežljiva roka. Ko vidiš kmetije na strmih bregovih, daleč celo od Solčave, kaj šele kakšnega večjega kraja, se čudiš, kako vendar? Ko vidiš, na kakšnih strminah opravljajo košnjo, se vprašaš, kje so domačini vzeli pogum? In zato toliko bolj spoštuješ te kraje in ljudi.

Pogled na domačije razkrije pravo bogastvo stavbne dediščine in uporabe lesa pri gradnji. Večina domačij ima velikanske površine streh krite s skodlami oz. deskami. Ko to vidim, se vprašam, zakaj v tem prostoru s tem nimajo težav, medtem ko v TNP skoraj vsak investitor, še posebej če je kakšen vikendaš, trdi, da je to predrago, da se to ne da, da les ni dober, da lesena kritina hitro začne puščati in še 200 drugih izgovorov. Kaj je drugačnega na liniji 50km, je les v Logarski bolj nepropusten kot v TNP, je les tu cenejši, je krovstvo tu cenejše? Spet smo pri odnosu. Vse naokrog v Logarski je gozd in les, tu znajo to cenit in spoštovat. Noben predpis ne zapoveduje uporabo lesene kritine, toda tukaj jo uporabljajo. In izgled objektov je zato poseben, prvinski, domač, stkan z naravo.

Rad se vračam v kraje, kjer čutim in vidim, da ljudje še vedno živijo svoje prvinsko kmečko življenje, vpeto v sodobne trende turizma. V teh krajih ni nobene potrebe po promoviranju eko, bio in trajnostnih produktov in načina življenja, saj je tukaj tako življenje samo po sebi. Tukaj nisem samo gost, temveč tudi prijatelj domačinov, ki se trudijo živeti preprosto in povezano z naravnimi danostmi, ki jih nudi ta del Slovenije. V Logarski dolini ti je takoj jasno, kako kratko življenjsko dobo ima kvazi naravi prijazen turizem z le ekonomsko računico, megalomanski infrastrukturni, smučarski, adrenalinski projekti in podobne štorije, ki v kraje prinašajo le “good look”, malo pa naredijo za tistega pravega, pristnega domačina.

 

Kaj pa mi? Kaj smo počeli?

Raziskovali,

se tuširali,

piknikarili,

hodili, planinarili, kulinarili (zelo okusno početje). Predvsem pa uživali v prijetnem hladu, v jutranjem in večernem pogledu iz koče na najlepši travnik v Logarski dolini, na katerem se je le 20m stran pasla srna, travnik z najmogočnejšo lipo in s kuliso, kjer kraljuje Ojstrica. Večkrat se vprašam, kaj vse ljudje potrebujemo, da zadostimo svojim potrebam, da nam ni dolgčas, pa vedno znova se vsega naveličamo, a takih osnovnih stvari, kot je veličasten jutranji pogled na travnike, doline, gore, gozdove, na sončni zahod, takih stvari se človek ne more naveličati, lahko bi jih doživljal vsak dan, vedno znova.

“Ati, zakaj mormo nazaj v Kranj?” me vpraša Gaja ob odhodu. Natvezim ji vse neumnosti o tem, kako moram v službo, a v mislih si mislim, da samo zato, da bomo lahko drugo leto spet prišli nazaj v ta raj.

Pocarjeva domačija v Radovni

Pocarjeva domačija v Zgornji Radovni je enkratna in neprecenljiva dediščina stavbarstva na tem območju. Če boste kaj v tistem koncu, si jo le oglejte. Več info: Pocarjeva domačija in Zloženka o Pocarjevi domačiji

Fužinarske planine

… nad Bohinjem so jeseni najlepše. Tokrat sem jih obiskal predvsem zaradi preverjanja mnogih izvedenih vzdrževalnih del na planšarskih objektih in napovedanih novih posegov. Na ta način, s sodelovanjem med strokovnimi institucijami, agrarnimi skupnostmi in lastniki skušamo ohraniti žive pašne planine z vzdrževanimi objekti. Ni vedno lahko, vendar je trud mnogokrat poplačan.

Planina Blato

Planina pri jezeru

Planina Dedno polje

Planina Ovčarija

In še detajli

Proti večeru pa nazaj v družbi avtohtonih Bohinjcev, o katerih kroži marsikatera anekdota. Karkoli že kroži o Bohinjcih, ne spremeni dejstva, da so ustvarili edinstveno gorsko pašno arhitekturo, ki jo v teh za kmetijstvo in pašništvo slabih časih skušajo ohraniti.

So me pa včeraj domačini naučili, da v Bohinju velja pravilo, da kadar greš v hribe, moraš ostati dva dni, ne glede kako daleč greš. Včeraj sem pravilo prekršil. Drugič pa, kdo ve.

Snowdonia national park

Turobni dnevi so pravi čas za brisanje prahu s starih posnetkov in obujanje spominov na potovanja. Leta 2007 sem obiskal narodni park Snowdonia v Welsu. Ko sem včeraj vzel v roke fotografsko monografijo Snowdonie (avtor Steve Lewis), ki sem jo dobil ob odhodu v dar, sem se spomnil tudi na svoje posnetke in jih izbrskal iz arhiva. Žal mi je, ker takrat še nisem imel dosti pojma o fotografiji, ker takih priložnosti za obisk Snowdonie, ki je mimogrede pravi fotografski raj, ni veliko.

Gre za pokrajino, ki obsega tako obalo z morjem, estuarji, deltami, do visokih vrhov tja do 1085m (Snowdon, ki je najvišja gora Welsa), pa do obsežnih hrastovih gozdov, nepreglednih pašnikov (ovce). Posebna zgodba so mesta in naselja, ki so skoraj izključno zgrajena iz lokalnih kamnin, predvsem skrilavcev in peščenjakov. Nasploh je to območje svetovno znano po izkoriščanju skrilavca za gradbeni material.

Presenetljiv je minimalizem, tradicionalizem, komfort bivanja, zunanji izgled stanovanjskih objektov, ki se skorajda v ničemer ne more primerjati s slovensko kulturo bivanja. Presodite sami.

Navdušen sem bil tudi nad vožnjo z arhivskim vlakom, ki pa v resnici ni arhivski, saj so progo na novo usposobili, vlak pa vozi za turistične namene nepretrgoma, torej kot redna linija.

Zobata železnica vozi tudi na najvišji vrh, Snowdon. Zaradi slabega vremena smo jo tudi uporabili, kar je bilo prav tako posebno doživetje.

Povsod po parku me je navdušila prostrana pokrajina, zaobljeni vrhovi, jezera, travniki, nenazadnje tudi morje. Vsa dejstva o Snowdonii so sicer na dolgo in široko opisana na spletnih straneh, zato na tem mestu ne bi ponavljal že napisanega, bolj sem vas hotel spomniti na kraje, ki jih je vredno obiskati, če le najdete čas in denar.

Navdušenje nad pokrajino se je preneslo tudi na navdušenje nad upravo narodnega parka, nad njihovo organizacijo, infrastrukturo, prijaznostjo, … Toda zelo kmalu sem spoznal, da ni “poštimana” samo uprava parka, temveč je kultura, razmišljanje in način življenja v tem predelu sveta pač tak, da delujejo zadeve na povsem drugih nivojih, kot npr. pri nas. S tem seveda ne pravim, da je pri nas vse narobe, a ravno vpogled v upravljanje podobnih zavarovanih območij po svetu ti odpre oči, da lahko vidiš, da je možno tudi drugače, boljše.

Knežke Ravne

Prejšnji teden sem obiskal Knežke Ravne, naselje nad Baško grapo, ki se je skupaj z okoliško krajino priključilo narodnemu parku, kar je svojevrsten uspeh novega zakona o Triglavskem narodnem parku. Obisk me ni pustil ravnodušnega, nasprotno, navdušen in presenečen sem bil nad naravo, kulturno krajino in ljudmi. Prezgodaj je za komentarje in analize o tem, kaj bo za tri še živeče domačije prinesla vključitev v park, dovolj zgodaj pa je za želje, da bi ti ljudje še dolgo živeli tam, kjer je stik človeka z naravo še tako pristen, da se ob vračanju v dolino s cmokom v grlu še premočno zaveš razlike med našim lagodjem in njihovim trudom za preživetje.

Kakšno besedo več o Knežkih Ravnah bom napisal, ko bom našel malo več časa. Zaenkrat samo kratek filmček, ki je skupek fotografij in video posnetkov z Nikonom D300s. Glasbena podlaga (naslov skladbe je Dawn) je delo Sonic Mystery (Dejan Bucalo in Urška Rakovec).

[vimeo 14109785 nolink]

Za ogled videa v HD, pa kliknite tukaj.

Radovna

Zadnje obdobje je čas tisto, kar skušam najti v brzini vsakdana. Tudi motivacije in idej za kakšne nove fotografske motive mi zmanjkuje, kot le malokdaj.

Letos sem večkrat obiskal dolino reke Radovne. Dolina Radovne se precej razlikuje od naših ostalih alpskih dolin, saj je vrezana med Pokljuko in Mežaklo v smeri SZ-JV, medtem ko so vse večje julijske lepotice (Vrata, Kot, Krma, Trenta, Koritnica, Tamar) v smeri SV-JZ.

Še ena razlika je več kot očitna. Radovna ni okrašena z vencem sivega zidu prelepih vršacev (razen v Zgornji Radovni), temveč jo zastirajo neugledna, gozdnata in strma pobočja Mežakle in Pokljuke. In ravno zato je bila dolina Radovne v moji glavi vedno manj vredna.

Zadnja leta, ko večkrat zaidem v dolino, pa spoznavam, da je to pravi pravcati biser med alpskimi dolinami. Toliko vode, kot se jo zbere v dnu doline, in povrhu še odlične kvalitete, ne najdeš drugje po Sloveniji. Obe visoki kraški planoti, Pokljuka in Mežakla, sta kot ogromna vodohrama in hkrati na površju še čistilca padavinske vode. Kraške lastnosti apnencev, ki gradijo ta dva obsežna zbiralnika, povzročijo, da vsa padavinska voda odteka po podzemnih kanalih, razpokah, breznih v dno doline reke Radovne. Ravno prav so nagnjene tudi plasti apnencev, da voda najde pot ravno proti dolini. Na dnu doline pa so obilni rečni in ledeniški nanosi ter plasti neprepustne jezerske krede, ki podzemno vodo potisnejo na plano.

Poleg kraških izvirov, ki so značilni za dolino Radovne, je dolina v mojih očeh iz grdega račka postala skorajda kraljična tudi zaradi Pokljuške soteske, o kateri sem pisal tule in tule in ki je eden od nujnih postankov vsake duše, ki zaide v ta konec naših Julijskih Alp.

Seveda pa je glavno hranilo doline sama reka Radovna, ki ima izvir pri Jutrovi skali v Zgornji Radovni. In če je reka Soča sinonim za najlepšo alpsko reko, bi lahko Radovno označili za eno izmed najbolj skrivnostnih rek. Ko potuješ skozi dolino, se ti pogled na reko stalno izmika, potrebno je zapustiti glavno cesto in se ji približati na bolj oseben način. In ta osebni stik nikoli ne razočara, saj ima Radovna poseben čar, ki ga je nemogoče opisati.

Svoj doprinos lepotam doline je prispeval tudi človek z ustvarjanjem kulturne krajine. Brez njega ne bi nastali obsežni roti, kjer je zaradi posebnega ledeniškega reliefa (grbinasti travniki) moral človek kositi travo na roke ali pa prepustil živini oz. drobnici, da je travnike popasla.

S tem, ko je pridno obdeloval rote, ni ustvaril le edinstvene kulturne krajine, temveč je ponudil prostor uspevanju najrazličnejših rastlinskih in živalskih vrst na travniških in pašnih površinah, ki v gozdu nimajo ustreznih bivalnih razmer.

Posebej v pozni pomladi in zgodnjem poletju dolina Radovne kaže svojo najlepšo podobo. Močne zelene barve travnikov, gozdov in reke Radovne prekinjajo čudovito pisani travniki in modro nebo.

Radovna me je prevzela, zato se bom vedno rad vračal v to mirno alpsko dolino, polno majhnih skrivnosti.